Tudi res debela debla so se zlomila na polovico, vrhovi so se povesili in namesto vredne hlodovine so gozdarji iz gozda vozili le še material za mletje sekancev ali biomase.

Poškodovana je bila večina sestojev, le redke skupine dreves so ledeno morijo prestale brez večjih težav. To so bili manjši sestoji sajene ameriške duglazije (Pseudotsuga menziesii), ki se niso prepustili teži in sili žleda. Pa bi to drevesno vrsto v gozdu sploh prepoznali? Veste, da je najvišje drevo, ki raste na slovenskih tleh, prav ameriška duglazija? Veste, da se dotika oblakov na neverjetnih 67 metrih višine?

Vonj po sadju

Ameriško duglazijo je v Evropo prinesel škotski botanik David Douglas, po katerem je ta drevesna vrsta tudi dobila ime. V naše gozdove so jo zanesli vizionarski gozdarji konec 19. stoletja. Zanimiva jim je bila predvsem zaradi hitre rasti in kakovostne hlodovine, čeprav je njena velika slabost, da ima običajno debla močno vejnata in posledično grčava, kar lahko zmanjšuje kakovost lesa. Njen les je sicer težak in trd in ima zelo širok spekter uporabe, podobno kot smrekovina. Večina sestojev duglazije na naših tleh je nastala v prvi polovici 20. stoletja. Najbolje uspeva na globokih, svežih in zračnih tleh.

V gozdu jo pri nas posamično vidimo redko, še največkrat raste v manjših sestojih. Prepoznali bi jo po iglicah, ki so lahko do 4 cm dolge in ob dotiku ne zbodejo. Na spodnji strani imajo dve progi listnih rež. Če jih pomanemo z rokami prav prijetno zadišijo po citrusih oz. sadju. Njeni storžki so posebne oblike in jih ne moremo zamenjati s storži katerekoli druge vrste. Z vej visijo, so valjaste oblike in izpod plodnih lusk jim štrlijo na tri dele razcepljene krovne luske. Skorja starih dreves je rdečkastorjava, zelo debela in vzdolžno razbrazdana.

V službo namesto smreke

V mladosti lahko raste tudi zasenčena, vendar pa je polsvetloljubna drevesna vrsta. Sušo in obremenitve s snegom prenese precej bolje kot smreka in jelka in prav zaradi tega jo danes marsikdo izmed gozdarskih strokovnjakov vidi kot tisto drevesno vrsto, ki bi lahko nadomestila obe drevesni vrsti v naših gozdovih. Predvsem glede tehničnih lastnosti lesa in ekoloških zahtev je zelo podobna smreki. Ker se duglazija sama nekako noče pomlajevati in ji morajo pri tem pomagati gozdarji, bi bilo za kaj takega potrebno umetno vnašanje sadik duglazije v gozdove.

Seveda je pri takšni umetni zamenjavi drevesnih vrst pomemben tudi naravovarstveni vidik. Naravovarstveniki se namreč sprašujejo ali je smiselno v naše gozdove v večjem obsegu prinesti še eno tujerodno vrsto, ki bi lahko potencialno postala tudi invazivna. Razprava med različnimi vpletenimi na temo vnosa duglazije je že nekaj časa burna in vroča. Medtem našo jelko in smreko podlubniki, suša in ujme pospešeno odstranjujejo iz gozdov. V tem primeru je prav zares težko biti pameten in se pravilno odločiti. Dejstvo je, da so gozdarji v preteklih stoletjih sprejeli nekaj napačnih, pa tudi precejšnjo mero modrih odločitev. Ali bi vnos duglazije spadal v skupino prvih ali drugih, pa bi lahko povsem z gotovostjo pokazal samo čas.

Pečovniška dolginka

Najvišja duglazija, ki raste v Severni Ameriki, meri v višino več kot sto metrov. Pri nas seveda nobeno drevo ameriški velikanki ne seže blizu, toda kljub temu se lahko pohvalimo s kar nekaj gozdnimi sestoji, kjer zaseda duglazija mesto kraljice gozda. V celjskem Mestnem gozdu na Pečovniku v sestoju duglazij kar 46 % dreves presega višino 50 metrov, 10 % dreves pa je višjih od 55 metrov. Ti podatki nam še posebej veliko povedo, če dodamo, da povprečna višina dreves v naših gozdovih le redko preseže 40 metrov. Prve duglazije so bile sicer v celjske gozdove posajene že v letu 1883, njihova izjemna višina pa je seveda rezultat dobre genetske zasnove dreves in visoko kakovostnih gozdnih rastišč.

Najvišja med Pečovniškimi duglazijami meri v višino 67 metrov. Gozdarji so ji nadeli ime Gaberka. V prsnem premeru meri 150 cm, njen volumen je ocenjen na 27 m3, starost pa na 140 let. Izjemna višina jo po višini uvršča na šesto mesto med vsemi drevesi, ki trenutno rastejo na Stari celini. To, kako mogočna drevesa so duglazije, nam še enkrat potrdi tudi podatek, da so kar štiri drevesa med prvimi šestimi na lestvici prav duglazije. Najvišje evropsko drevo pa je evkaliptus iz Španije z 72,9 metri. Do odkritja Pečovniške duglazije je za najvišje slovensko drevo veljala Sgermova smreka s prav tako izjemnimi 62 metri višine.

Naša nova spremljevalka

Tujerodne drevesne vrste so v naših gozdovih, s katerimi načrtno gospodarimo, prisotne že več kot sto let. Predvsem zaradi dobrih tehničnih lastnosti lesa in drugih načinov uporabe so jih nekdaj pogumno vnašali v gozdove. Danes smo pri tem mnogo bolj previdni. V zadnjih desetletjih smo namreč videli vse preveč primerov, kako so tujerodne invazivne vrste grobo in grdo spremenile naše domače ekosisteme. Za mnoga naravna okolja tako ni več povratka. Pomembno je, da s preudarnim ravnanjem čim manj spreminjamo ta naš čudoviti zeleni svet. Že tako ali tako se bo spremenil zaradi posrednega vpliva človeka na okolje in naravo, pa če se tega zavedamo ali ne.

Morda se bomo odločili tako, da bo prav ameriška duglazija postala naša nova spremljevalka v gozdovih. Morda bo res zasedla podobno mesto kot smreka – tako v gozdovih, kot v zavesti ljudi. Vsekakor bi bila glede na njene dobre lastnosti izvrstna drevesna vrsta, ki bi dvignila kakovost in produkcijo naših gozdov. Pri tem lahko samo upamo, da se ob vseh nepredvidljivih spremembah podnebja in ekosistemov ne bo naturalizirala in postala v našem svetu preveč domača. Da se ne bo spremenila v tujerodno invazivno pošast in bi po svoje spreminjala naše gozdove.

Mateja Kišek Vovk