Prijetno jesensko vreme nas je vzpodbudilo, da smo v vrtovih in v zavarovanih prostorih zasnovali številne posevke za prihodnjo sezono.

Na družbenih omrežjih ste mnogi še konec oktobra povpraševali po izkušnjah poznih setev in sajenj motovilca, solate, čebule, česna. Zelo pozno ste mnogi še nabirali domač paradižnik, papriko, kumare in hkrati v zavarovane prostore presajali solato, motovilec in še kakšno drugo zelenjadnico. Na vrtovih smo nabirali radič, endivijo, motovilec, listni in glavnati ohrovt, brstični ohrovt, črno redkev, repo. Pridelovalci kapusnic ste se še na začetku novembra jezili nad mokastimi ušmi, ki ste jih opazili na spodnji strani listov kapusnic, in nad drobnimi belimi mušicami, ki so letale iz kapusnic. Mnogi ste se spraševali, s katerimi škodljivci se srečujete in kam se bodo umaknili pred zimo.

Mokasta kapusova uš

Mokasto kapusovo uš (Brevicoryne brassicae) najdemo na različnih gostiteljskih rastlinah iz družine križnic. Naseljuje tako gojene rastline (zelje, cvetačo, listni in glavnati ohrovt) kot tudi okrasne rastline in samonikle plevelne vrste (dihnik, dvoredec, draguša). Celoten razvoj mokaste kapusove uši poteka na eni gostiteljski vrsti oziroma na ožjem krogu sorodnih vrst. Na rastlinah lahko zasledimo krilate in nekrilate oblike, nimfe in jajčeca, pogosto pa se pojavlja v gosto naseljenih kolonijah. Za te uši je značilno, da izločajo voščen oprh, ki jim daje sivo-bel videz in je navzoč tudi na rastlinah, nam pa je v pomoč, da to uš laže prepoznamo oziroma jo ločimo od preostalih. Mokasta kapusova uš ima zapleten razvojni krog. Vrsta razvojnega kroga je odvisna od zimskih podnebnih razmer. V hladnejših območjih prezimi v razvojnem stadiju jajčeca (holociklične vrste), ki jih najdemo na raznih križnicah, lahko pa tudi na prezimljenih kapusnicah. V območjih, kjer so zime mile, se spolni rod ne pojavi, prezimijo kot odrasle uši ali nimfe in se razmnožujejo nespolno skoraj vse leto (anholociklične vrste). Oblikuje lahko tudi deset in več rodov na leto, na njen razvoj pa ugodno vpliva suho in toplo vreme.

Mokasta kapusova uš

Rastline, ki so naseljene z mokasto kapusovo ušjo, so prizadete neposredno, saj uši s sesanjem rastlinskih sokov povzročijo zaostajanje v rasti in razvoju, listi porumenijo, na napadenih mestih pa se listi zvijajo in bledijo. Mokasta kapusova uš še posebej ogroža mlade rastline. Ob močnem napadu zelje ne oblikuje glav in cvetača ne oblikuje cvetov. Povzroča tudi posredno škodo, saj uš lahko prenaša različne rastlinske viruse. Znano je, da lahko prenaša najmanj 20 vrst rastlinskih virusov (prenaša na primer virus cvetačnega mozaika, virus črne obročkavosti kapusnic).

Preganjanje škodljivca

Letošnji poznojesenski močan napad mokaste kapusove uši na brstičnem ohrovtu, listnem in glavnatem ohrovtu se bo zagotovo odrazil tudi v prihodnji pridelovalni sezoni, saj v naših razmerah na prostem prezimi v stadiju jajčeca, ki ga samica odloži na kocene kapusnic, v območjih z milejšimi zimami pa lahko prezimijo tudi odrasle samice. Za zmanjšanje možnosti prehoda uši, ki se bodo spomladi izlegle iz jajčec, je zelo pomembno, da ostanke kapusnic po spravilu pridelka globoko zadelamo v tla ali pa ostanke (predvsem kocene) celo sežgemo. Kapusnice nato redno pregledujmo in po potrebi uporabimo v ta namen registrirana sredstva za varstvo rastlin (insekticide). Pri tem ne pozabimo, da moramo nanos sredstva izvesti z višjim tlakom in dodatkom močila, saj se ta škodljivec pojavlja v glavnem na spodnji strani listov in je zaščiten z voščenim poprhom.

Mokasta kapusova uš ima v naravi tudi številne naravne sovražnike. Med njenimi plenilci zasledimo polonice (Coccinelidae), krešiče (Carabidae), ličinke muh trepetavk (Syrphidae) in ličinke tenčičaric (Chrysopidae). Od parazitoidov pa lahko v številnih posevkih kapusnic zasledimo domorodno parazitoidno osico Diaeretiella rapae, ki lahko zmanjša številčnost populacije uši tudi za od 30 do 40 %.

Kapusov ščitkar

Kapusov ščitkar (Aleyrodes prolletela) napada kapusnice, predvsem listni in glavnati ohrovt, brokoli, brstični ohrovt, zelje, cvetačo in nekatere plevelne vrste križnic. Močnejši napad kapusovega ščitkarja lahko pričakujemo v sušnih poletjih in jesenih. Tega škodljivca najdemo pretežno pri pridelavi na prostem. Drobne, le 3 mm velike bele žuželke najdemo na spodnji strani listov v večjih kolonijah. Če jih zmotimo, odletijo. Imajo par belih kril, ki je okrašen s temnimi pegami, z dvema na vsakem krilu. Krila so prekrita z voščenim poprhom. Samice odlagajo jajčeca, iz katerih se izležejo ličinke. Ličinke prav tako živijo na spodnji strani listov, vendar so nepremične – pritrjene so na rastlino. Obdane so z voščenim ščitkom, tudi zaradi tega je škodljivec bolj trdoživ. Škodljivec se lahko razmnožuje spolno ali nespolno, odvisno od okoljskih razmer. Prezimi v različnih razvojnih stadijih na različnih rastlinah, v stadiju jajčeca pa lahko preživi temperaturo, ki je močno pod lediščem. Če prezimuje v zavarovanem prostoru, se njegov razvoj tudi pozimi ne konča. Ščitkar ima lahko na prostem do pet prekrivajočih se generacij, v zavarovanem prostoru pa celo od deset do dvanajst.

Kapusov ščitkar

Odrasle osebke in ličinke najdemo na spodnji strani listov gostiteljskih rastlin, kjer izsesavajo rastlinski sok in s tem slabijo rastlino in rastline posledično zaostajajo v rasti. Kapusov ščitkar presežek sladkorja, ki ga pridobi z izsesavanjem rastlinskih sokov, izloči v obliki izločka, ki ga imenujemo medena rosa. Na lepljivem izločku se naselijo glive sajavosti, ki vplivajo na fiziološke procese rastline, prizadenejo pa tudi videz in tržno vrednost kapusnic ter s tem posredno vplivajo na pridelek.

Za obvladovanje tega škodljivca je zelo pomembno, da po spravilu in pred sajenjem novih gostiteljskih rastlin odstranjujemo plevelne vrste in samonikle rastline  (tudi njihove rastlinske ostanke) iz družine križnic, ki bi lahko služile za prezimovanje ščitkarja. Pred sajenjem novih rastlin preverimo, da s sadikami morda ne vnašamo novih žuželk in poskrbimo za izvajanje širokega kolobarja. Zatiranje kapusovega ščitkarja s sredstvi za varstvo rastlin (insekticidi) je oteženo, saj so škodljivci na spodnji strani listov rastlin in jih je zato težko zadeti. Hkrati tudi tega škodljivca pred omočenostjo varuje voščeni poprh. Ker uporabi insekticidov v domačih vrtovih nismo najbolj naklonjeni, mnogi pridelovalci v domačih vrtovih zoper tega škodljivca pogosto uporabijo naravne pripravke iz vratiča, rabarbare in rmana ali pa za zmanjševanje številčnosti populacije uporabijo insekticid na osnovi azadirahtina (Neemazal-T/S) ali entomopatogene glive Beauveria bassiana (Naturalis), ki sta namenjena za uporabo tudi v ekološki pridelavi.

Tudi za domače vrtove bi bila zelo dobrodošla ”prava” zima.

Iris Škerbot