Obiskovalcem ni najbolj prijazen, saj nizko vejnato drevje in grmičevje ne omogočata prav prijetnega sprehoda. Z veliko sreče v trnati goščavi najdemo jagodičnice (Arbutus unedo L.).  Od ostalega grmovja in toploljubnega nizkega drevja ta drevesca prav izstopajo s svojo na dolgo raztrgano skorjo in radovednežem dajo dobro vedeti, da so tam. Jagodičnica prav zaradi tega edinega naravnega nahajališča sodi med avtohtone drevesne vrste Slovenije. Južneje na hrvaških otokih je lahko vidimo več, pri nas pa je tudi v primorskih parkih in drevoredih prava eksotika in redkost.

Atraktivna rastlina

Nihče ne ve, od kje in kako se je zasejala in obstala nad zasanjanim Mesečevim zalivom. Nekateri botaniki so prepričani, da se je na ta košček sveta naselila po zadnji ledeni dobi in tam po nekakšnem čudnem spletu okoliščin tudi ostala. Morda pa so jo s svojimi iztrebki tja zanesle ptice z juga, ki so utrujene od dolge poti počivale na visokem klifu. To najsevernejše naravno rastišče jagodičnice v Istri bo v tem pogledu zelo verjetno ostalo velika uganka.

Jagodičnica je vednozelen grm ali drevo. Mnogi jo zaradi njenega videza opevajo kot eno najlepših drevesnih vrst mediteranskega rastja, prav tako je zelo priljubljena okrasna rastlina. Atraktivna je zaradi temnih listov, ki ostanejo na vejah celo leto, kontrast pa ji dajejo beli cvetovi in plodovi ognjene barve. Njeno deblo običajno ne raste pokonci, ampak se leno zvija in krivi in mu ni pretirano mar za osončenost krošnje. Sonca namreč v primorskem svetu tako ali tako ne manjka, tudi če rasteš tik nad tlemi. Listi jagodičnice nekoliko spominjajo na lovorove liste. So enostavno oblikovani, usnjati in temno zeleni, z rdečkastimi peclji.

Cveti jeseni

Zanimivo je, da jagodičnica zacveti jeseni. Cvetenje se prične oktobra, zaključi pa decembra. Takrat namreč temperature niso več tako peklenske pa tudi oskrba dreves z vodo je boljša kot v toplejšem delu leta. Cvetovi jagodičnice so beli ali rožnati, v obliki skoraj zaprtih, navzdol obrnjenih čašic. Po oploditvi v cvetovih se rast plodov za nekaj mesecev zaustavi in se nadaljuje šele v maju naslednje leto. Naslednjo jesen pa hkrati z novimi cvetovi dozorijo tudi plodovi, ki so bili oplojeni prejšnjo jesen. Povsem zreli so oranžno rdeče barve in s svojim zanimivim okusom kar vabijo na sadno pojedino. Razmnoževanje jagodičnice bega tudi nekatere raziskovalce, ki želijo pojasniti ta fenomen. Le pri 3 % vseh cvetov v svojem razvoju na koncu pride do ploda. Cvetovi lahko zaradi njihove specifične oblike  oprašujejo le čebele in čmrlji, nenavaden čas cvetenja pa zbuja dvom, da ta drevesna vrsta ni povsem prilagojena na sredozemsko podnebje. Le od kod je res prišla?

Skromna rastlina

Jagodičnica je sicer zelo skromna drevesna vrsta. Raste lahko na zelo revnih in plitvih tleh, tudi suša (če le ne traja predolgo) ji ne škodi preveč. V Primorskem svetu južneje od nas je sestavni del sredozemskega gostorastočega zimzelenega grmičevja – makije in garige. Pogosto se med prvimi drevesnimi vrstami pojavi na pogoriščih, saj močno odganja iz korenin, ki jih ognjeni zublji niso uspeli uničiti. Zelo dobro prenaša tudi sol, zato brez težav raste tik ob morski obali. Zelo nizke temperature jo lahko poškodujejo, vendar je uporna in vzdržljiva in kljub temu preživi. V Evropi jo lahko najdemo na atlantski obali Portugalske, Francije pa tudi na Irskem.

Slasten zalogaj

Plodovi jagodičnic so na prvi pogled podobni malo bolj rdeče obarvanim tropskim ličijem, s to razliko, da je potrebno ličijem pred uživanjem sleči lupino, jagodičnico pa lahko pojemo celo, skupaj z njenim bradavičastim olupkom. V notranjosti 2 cm debele jagode se skriva 20 do 30 drobnih, podolgovatih rjavih semen. Jagodičnice so zelo okusne in rahlo sladkastega okusa. Oranžno obarvano sočno meso skriva v sebi izjemno veliko kalija in kalcija ter nekajkrat več vitamina C kot pomaranče. Prav tako so zelo bogati z vlakninami. Poskrbeti moramo, da so plodovi ob uživanju dovolj zreli, sicer so lahko trpkega in neprijetnega okusa.

O jagodičnici je nekaj besed zapisal že rimski pisec Plinij. Preberemo lahko: »Unum tantum edo«, kar bi v prevodu pomenilo »Pojem samo eno!«. Če je Plinij okušal nezrele plodove, potem mu je bila prav zares lahko dovolj že samo ena jagoda. Morda pa je modri mislec razumel vso hranljivost in zdravilnost teh sadežev in je vedel, da je že zelo malo jagod dovolj za zdravo telo. Ali pa je s tem rekom opozoril na to, da so lahko v vročem vremenu sadeži na drevesih zaradi fermentacije že polni alkohola in bi bili lahko od opojne sladkobe hitro preveč opiti. Le kdo ve.

Za žganje, flavte in srečo

Če je veliko plodov in jih ni mogoče pojesti, jih lahko predelamo na velilo načinov. Marmelade in likerji iz shrambe vendarle vedno pridejo prav. Kjer je jagodičnic veliko, čebele pridno nabirajo tudi njihovo medičino in proizvajajo med, ki je zelo aromatičen z nekoliko grenkim priokusom.

Portugalci se lotevajo prav posebne kuhe žganja iz jagodičnice, ki se imenuje medronho. Plodove jagodičnic nabirajo v lesene sode in jih zalivajo z vodo. Ko je sod poln, jih pokrijejo z glineno plastjo in s tem preprečijo fermentacijo. Po treh do štirih mesecih zmes destilirajo in dobijo žganje. Na Iberskem polotoku so s to drevesno vrsto res močno povezani v več pogledih. Špansko glavno mesto ima namreč v svojem grbu drevo, na katerega se vzpenja medved in to drevo naj bi bila jagodičnica.

Jagodičnice lahko v ugodnih rastiščnih in podnebnih pogojih zrastejo celo do 12 metrov visoko, v debelino pa tudi do enega metra. Les jagodičnice je rdečkasto-rjave barve, težak in trden. Uporaben je bil za izdelavo drobnih predmetov, ponekod so iz njega izdelovali tudi vinogradniško kolje. Grki so iz jagodičnic izdelovali flavte in iz njih izvabljali prelepe melodije.

Tri jagode na vejici, ki jih gost prinese v hišo, naj bi s seboj prinesle veliko sreče. Jagodičnici so pripisovali nadnaravne sposobnosti in čarobno moč že v rimskem obdobju. Veje jagodičnice so polagali na grobove pokojnikov in jim s tem zaželeli srečno pot v onostranstvo, Rimljanke pa so se z vejicami dotikale podbojev vrat in s tem preprečile vstop v hišo hudobnim vampirjem. Jagodičnica je na pogled prav zares lepa in je s svojimi očarljivimi, rdečimi in oranžnimi plodovi že skoraj pravljična. Nič nenavadnega torej, da zbuja pri ljudeh le prijetna čustva.

Nazaj nad Mesečev zaliv

Nad mesečevim zalivom lahko danes vidimo le še skupino 20 jagodičnic. Še pred desetletji je bilo teh dreves precej več. Glavna težava te miniaturne populacije je opraševanje, saj so najbližje sosednje jagodičnice predaleč, da bi jih čebele in čmrlji lahko uspešno medsebojno oprašili. Tako je na drevesih izjemno malo plodov, zelo redke pa so tudi nove klice, ki bi pomenile svetlo prihodnost za to skupino dreves. Jagodičnice nad Mesečevim zalivom so tako nadvse skrivnostne. Številne skrivnosti te drevesne vrste bodo za vedno ostale neodkrite, saj so skrbno zavite v tančico zgodovine.

Mateja Kišek