V literaturi je največkrat omenjena vrsta ruderalis, ki so jo našli na travnikih vzdolž poti, ki vodijo mimo njenih prvotnih rastišč. Ameriški staroselci so nabirali semena, iz njih stiskali olje in pridobivali moko, uporabljali dele rastline za zdravljenje in rastlino častili. Načrtno gojenje sončnice se je začelo vsaj tisoč let pred našim štetjem, morda pa še veliko prej. 

Sončnice so na njivah domačinov opazili evropski kolonialisti, ki so nabrana semena pripeljali v Stari svet. Od 16. stoletja naprej se je začelo širjenje sončnice sprva v botanične in grajske vrtove Španije, Italije, Francije in Anglije, potem pa v srednjo Evropo in na vzhod Španski botanik Nicolas Bautista Monardes (1493–1588), ki je med prvimi opisal, risal, sejal in sadil kmetijske rastline iz Novega sveta, je sončnico zaradi oziranja za soncem imenoval girasol. Tudi v jezikih drugih narodov je njeno ime povezano s soncem, na primer Italijani ji pravijo girasole, Francozi tournesol, Angleži sunflower, Nemci Sonnenblume in Rusi podsolnečnik.

Botanično ime za rod pri sončnici – Helianthus – je sestavljeno iz grške besede helios (sonce) in anthus (cvet, roža), v kateri so solata, artičoka, dalije, marjetice, regrat in druge rastline.

Najprej okrasna rastlina

Sončnico so k nam začeli uvajati konec 19. stoletja pod imenom solnčnica ali solnčna roža. Sprva so seme sejali na robove njiv in vrtov, kjer so bile rastline v glavnem za okras. V Prekmurju, na Štajerskem in Dolenjskem so jo sredi 20. stoletja vse bolj sejali kot vmesno kulturo z uvrščanjem vrst ali pasov sončnic med koruzo, buče in krompir. Kmalu po drugi svetovni vojni se je povečala pridelava sončnic v čistih posevkih, ozek kolobar na območjih s sončnicami pa je bil vzrok širjenja glivičnih bolezni sončnice, zlasti sive plesni, pridelava pa je nazadovala tudi zaradi zmanjševanja števila poljščin na kmetijah in prevladujoče setve žit, zlasti koruze, ki je postala krmna osnova hlevski živinoreji. S sončnicami posejane njive so se v šestdesetih letih 20. stoletja zelo zmanjšale, po osamosvojitvi Slovenije jih je bilo le še za vzorec, ob prelomu tisočletja pa je le malo manjkalo, da bi kot poljščina izginila z njiv.

Oblikovanje trajnostnega kmetijstva s ponovnim uvajanjem kolobarja v konvencionalno pridelavo, razvoj nadzorovane integrirane in ekološke pridelave po letu 2000 in povpraševanju po hladno stiskanem olju so glavni vzroki, da se kmetje znova odločajo za setev sončnic.

Obrnjene proti vzhodu

Sončnica ima veliko črpalno moč korenin za hranila in vodo. Dobra ukoreninjenost je pogoj za odpornost proti suši, močnemu vetru in obilnemu dežju. Gojene sorte in hibridi so enoletne rastline, pokončne in enostebelne, visoke od 0,5 do 6 metrov. V primerjavi z višjimi sortami za krmo so oljne sorte oziroma hibridi nižji, visoki od 1,5 do 2 metra. Glave (cvet) oljnih sort in hibridov so manjše, krmne pa večje. Cvetovi v glavi so dveh vrst; notranji cevasti (krožčevi) so dvospolni in rodni, zunanji jezičasti (obrobni) pa jalovi.

Rastlina se vse do cvetenja obrača proti soncu (heliotropizem), ob pojavu jezičastih cvetov se preneha obračati, večina rastlin v nasadu pa ostane obrnjena proti vzhodu.

Naslednja razlika med oljnimi in krmnimi sortami in hibridi je, da so semena prvih manjša in drobnejša, semena drugih pa debelejša in večja. Pri oljnih sortah in hibridih je jedrce tesno ob semenski luščini, pri krmnih pa je med luščino in jedrcem prazen prostor.

Poleg krmne vrednosti rastline ter stiskanega olja so sončnice uporabne tudi za druge namene. Za grizljanje so v prodaji oluščena surova, pražena in osoljena sončnična jedrca. Pražena zmeljejo v kavni nadomestek. Cela ali zdrobljena jedrca zamesijo v posebne vrste kruha ter v slaščičarske izdelke. V moko zmleta jedrca so nadomestek za žitno moko oziroma dodatek k pšenični moki, vendar je treba takšno moko z večjo vsebnostjo maščob kmalu po mletju porabiti.

Užitni cvetni listi

Prehranjujemo se lahko tudi z mladimi deli rastline. Solata iz mladih cvetnih listov je posebna specialiteta. Mlade zaprte cvetne koške pripravljajo v različnih jedeh na podoben način kot mesnate glavice artičok. Iz rumenih jezičastih cvetov pridobivajo barvo za barvanje tkanin in živilskih izdelkov: masla, margarine in sira.

Cvetovi sončnic so odlična paša za čebele. Sončnični med je energijsko bogato živilo, ki zdravi, preprečuje in pomaga pri boleznih dihal, vnetjih želodčne in črevesne sluznice, pri srčnih in ledvičnih boleznih, uravnava krvni tlak in izboljšuje krvni obtok. V kozmetiki ga uporabljajo tudi za obrazne maske.

Okrasne sončnice

V zimskem času s celimi semeni krmimo zunanje ptice. V ta namen pripravijo semenarne mešanice, v katerih so poleg sončničnih semen še proso, bar, konoplja, lan in bučne pečke.

Zrezana in podorana stebla sončnic obogatijo tla z nadvse potrebnimi organskimi snovmi. Na območjih, kjer primanjkuje lesa, uporabljajo olesenela stebla za kurivo. Drugod jih zbirajo, zmeljejo in predelajo v papirno celulozo. Luščine se uporabljajo podobno kot ajdove in pirine za polnilo igrač, vzglavnikov in ležišč, ki imajo zdravilen pomen. V pestrem sortimentu sončnic so poleg oljnih in krmnih številne sorte in hibridi okrasnih sončnic, ki vsako leto zacvetijo v oglednih zbirkah botaničnih vrtov, v mestnih in podeželskih vrtovih, ob stanovanjskih hišah, pritlikave pa celo v koritih in posodah okenskih polic. Manjše rastline so primerne tudi za rezano cvetje, s katerim prinesemo sonce v domove in druge bivanjske prostore. Sveža, zrela ali izrobkana socvetja so uporabna za cvetlične aranžmaje in okras prostorov ter daril.

Vir: Poljščine (Darja Kocjan Ačko) , ČZD Kmečki glas