Pri T okulaciji namreč namesto križa naredimo na podlagi zarezo v obliki črke T. Vstavljeno oko pa nato s podlago prevežemo z gumijastim trakom. V starejših sadjarskih publikacijah in priročnikih najdemo v poglavjih o razmnoževanju sadnega drevja pogosto nazorna ter poučna navodila o različnih tehnikah cepljenja. Poglejmo si, kaj o okulaciji, za katero najdemo še imena, kot so očesvanje, popkovanje, cepljenje na uko …, cepljenje s popkom, pravijo starejši zapisi.

F. Pirc v 1. delu Kranjskega vertnarja iz leta 1835 kot najbolj primerno obdobje za cepljenje s popkom priporoča čas od sv Jurija (27. julij) do sv. Mihaela (29. september). Nadalje priporoča za delo oster, na koncu zakrivljen nož, ki je imel na hrbtni strani rezila ploščato ost za dvigovanje kože na divjaku.

O okulaciji nekoč

V Umnem sadjerejcu Franca Kuralta iz leta 1878 se poglavje Cepljenje z očesom (popkom) začenja takole: »Divjake vsake baže sadja se lehko požlahtnijo s cepljenjem popka. Debele kakor tudi slabe divjake na ta način požlahtnujemo. Pri cepljenju s popkom moramo paziti  na tri glavne stvari (da oko prav izrezamo, da popek pravilno v divjak vtaknemo, da cepljeno drevesce prav obvežemo)… Divjak se pa takole pripravi. Na gladkem mestu divjaka, ne predaleč nad zemljo, naredi se podolgasta in poprečna zareza v podobi črke T. Obe zarezi morata segati do lesa, perute pa treba odlepiti s kostjo, ki se nahaja na koncu noža. To odlepljenje kože od lesa mora biti tako veliko, da se more odrezano oko pod kožo spraviti …«

Ivan Belle v Sadjarstvu iz leta 1923 o okulaciji piše naslednje: »Sadno drevje okuliramo navadno na speče oko, katero namreč naj ne požene že v istem letu, ampak šele v prihodnji pomladi. Zato okuliramo pozno poleti šele po kresu od julija do septembra meseca. Nad vstavljenim očesom tudi podlage ne odrežemo, ker bi sicer pognalo. Nad njim ostanejo torej nedotaknjeni vsi poganjki, ki vlečejo sok kvišku, da ne pritiska preveč v oko … Že čez 14 dni se vidi, ali se je okulacija obnesla ali ne. Če se je oko prijelo, rad odpade ostali kos listnega peclja, če pa ne, je pa suh in se trdno drži.  Ako je tako, ponovimo okulacijo na drugem mestu.«

Cepljenje ob drugem soku

O najprimernejšem času izvajanja okulacije je kar precej teoretičnih osnov podanih v Humekovem Praktičnem sadjarju iz leta 1923 v drugem odstavku poglavja Cepljenje z očesom ali okulacija: »Sadne divjake hruškove in jabolčne, ki jih nasadimo spomladi, okuliramo pri nas meseca avgusta. To imenujemo okuliranje na speče oko. Ako bi okulirali že poprej, bi se vcepljeno oko do avgusta meseca že zaraslo in potem odgnalo. Mladike namreč prenehajo rasti konec junija in počivajo do konca julija, potem pa postanejo zopet sočne in odganjajo iznova. Pravimo, da so rastline v drugem soku. Če bi torej ob prvem soku cepili, bi zaraslo oko najbrž odgnalo ob drugem soku. To bi nam ne bilo ljubo, ker bi mladike preslabo dozorele in pozimi trpele. Ob drugem soku cepljeno oko pa ostane speče in odžene šele naslednjo pomlad.« 

V isti publikaciji najdemo v nadaljevanju poglavja Cepljenje z očesom ali okulacija zanimiv odstavek o primerni kakovosti cepičev za okulacijo: »Cepiči morajo imeti seveda že dovolj razvita očesa. Takoj ko odrežemo cepič, mu porežimo tudi listne ploskve, tako da ostane pri vsakem očesu listni pecelj. Ako bi pustili liste cele, bi preveč izpuhtevala vlaga in cepič bi oslabel, če že ne ovenil. Ostali listni peclji pa nam zelo olajšajo vtikanje očes podlagi za lubad. Za cepljenje vzemimo od cepičev le srednja očesa. Spodnja so slabo razvita, vrhnja pa ne še dozorela.«

Danes se v pridelavi sadik sadnih rastlin najpogosteje uporablja ploščičasta okulacija (chip budding). Tehnika cepljenja je podobna kot pri okulaciji, le da pri ploščičasti okulaciji poleg očesa odrežemo še košček lesa, na podlagi pa ne naredimo le zareze, ampak košček (plošček) lesa izrežemo. Nato cepič in podlago spojimo skupaj (kambij na kambij) ter ju povežemo s PVC trakom. Zraščanje cepilne zveze je hitrejše kot pri navadni okulaciji. Po štirih do šestih tednih je potrebno PVC trak odstraniti. To naredimo tako, da trak preprosto prerežemo z nožem. V primerjavi s T okulacijo lahko ploščičasto okulacijo opravimo tudi v času, ko podlaga ni muževna, torej ko ni na vrhuncu vegetativne rasti. Dodatna prednost ploščičaste okulacije je ta, da cepljena očesa pred zimo redko odganjajo. Nasprotno je pri T okulaciji, kjer imamo zaradi predčasnega odganjanja očes lahko kar velike težave zaradi pozebe. Tudi nabiranje cepičev za ploščičasto okulacijo je preprostejše, ker liste lahko kar posmukamo, saj listnih pecljev pri tem načinu cepljenja ne potrebujemo.

Boštjan Godec