Mnogi ljubitelji dreves pa tudi radovedno pogledujemo za tistimi drevesnimi vrstami, ki jih v notranjosti Slovenije običajno ne zasledimo.

Med lepšimi in bolj markantnimi drevesi Primorske so zagotovo pinije (Pinus pinea L.). S svojo nenavadno oblikovano krošnjo, ki jo vztrajno oblikuje veter, rišejo tipične podobe primorskega sveta. Za razliko od številnih palm in nekaterih drugih eksotičnih drevesnih vrst, ki se po človekovi vsiljivosti in nepremišljenosti znajdejo v našem primorskem svetu, pinije tja tudi zares sodijo.

Tipična sredozemska vrsta

Pinija ni avtohtona drevesna vrsta Slovenije. Doma je v sredozemskem svetu in Slovenci si jo tako lahko privoščimo vsaj na našem majhnem koščku primorskega sveta. V naravnem okolju jo bomo našli na Iberskem in Apeninskem polotoku ter v Grčiji. Med vsemi jadranskimi otoki naj bi bila samonikla le na majhnih rastiščih hrvaškega otoka Mljet, čeprav je pogosta tudi po drugih obmorskih krajih Jadrana. Njena relativno velika pogostost v teh krajih je posledica intenzivnega zasajevanja pinij v preteklosti, pa tudi danes. Pinija sodi med izjemno odporne drevesne vrste in zato je pogosta tudi v urbanih okoljih. V Kopru je prav pinija z 20-% deležem najpogostejše mestno drevo.

Ne prenaša nizkih temperatur

Pinija za svojo rast in uspevanje potrebuje veliko toplega sonca. Prav zaradi tega, ker ne prenaša nizkih zimskih temperatur in mraza, je v notranjosti Slovenije ne moremo videti. Pinija spada med bore in tako kot večini naših borov (z izjemno rušja in cemprina) ji iglice izraščajo v šopku po dve skupaj. Iglice so lahko zelo dolge – tudi do 20 cm. So trde in rahlo ukrivljene, po obeh straneh imajo svetlejše proge listnih rež. Iglice lahko na drevesu ostanejo do 4 leta. Največ časa med vsemi vrstami borov pa za zorenje potrebujejo pinijevi storži. Semena v njih dozorijo šele jeseni tretje leto po cvetenju. Tako lahko na drevesu vidimo različno stare in različno dozorele storže precejšnjih velikosti. Storži so lahko že skoraj nevarni, če nam nič hudega slutečim sprehajalcem padejo na glavo. Za pinijeve storže so značilne izjemno debele plodne luske z dobro vidnim izrastkom. Zajetne olesenele storže ponekod na Primorskem celo uporabljajo za kurjenje. Pod vsako plodno lusko se skrivata po dve semeni, ki sta lahko do 2 cm dolgi in 1 cm debeli. Pinijeva semena so težka in se ne morejo razširjati z vetrom, tako kot pri številnih drugih iglavcih, temveč za razširjanje semen rade volje poskrbijo ptice in seveda tudi ljudje. V semenu najdemo pravi gurmanski posladek, ki ga poznamo pod imenom pinjola, v resnici pa je to užitno jedrce pinijevega semena.

Za pridobivanje borovih oreščkov

Pinija je eden redkih iglavcev, ki so ga nekoč množično gojili za pridobivanje borovih oreščkov. Pridobivanje pinjol je ponekod v Sredozemlju celo pomembnejša gospodarska dejavnost od pridobivanja lesa. V Španiji naj bi letno porabili več kot 6000 ton pinjol. Iz njih izdelujejo olja, slaščice ali pa jih dodajajo solatam in jedem kar surove. Med bolj znanimi jedmi iz pinjol je pesto iz pinjol, olivnega olja, bazilike in parmezana. Kombinacija okusov, ob kateri se nam zacedijo sline.

Okus pinij se v polnosti razvije šele potem, ko jih toplotno obdelamo. V splošnem veljajo za ene izmed najslajših oreškov. Pinjole so svetle bež barve in imajo posebno prijeten in nežen okus. Bogate so z vitamini in antioksidanti, ki upočasnjujejo procese staranja. Pomagale naj bi k zmanjšanemu apetitu in posledično k izgubi odvečne telesne teže. Za marsikoga pa bo zanimiv podatek tudi to, da lahko pinjole delujejo kot afrodiziak.

Pinjolam podobna semena – nekateri jih imenujejo kar borovi oreščki, se sicer da pridobivati iz storžev več kot 20 različnih vrst borov. Prebivalci Alp si tako lahko naberejo žlahtnih semen tudi v storžih cemprina (Pinus cembra L.). Vendar to niso pinjole v pravem pomenu besede, kajti tiste prave in najbolj okusne lahko dozorijo le na pinijah.

Ostržkovo drevo

Pinija ima kakovosten les, ki pa je zelo smolnat in je zaradi te svoje lastnosti manj priljubljen material v mizarskih delavnicah. Kljub temu naj bi prav iz pinijevega lesa nastal eden izmed najbolj slavnih literarnih likov – Ostržek. Ta leseni fantič se je najprej pojavil v pravljici Carla Collodija, kasneje pa ga je posvojil še Disney. V originalu je Ostržku ime Pinocchio zaradi tega, ker je bil narejen iz pinijevega lesa. Slovenski jezikoslovci so Pinnochia preimenovali v več različnih slovenskih prevodov. Najprej je bil Storžek, nato Lesenjač Cefizelj in Trdoglavček. Ime Ostržek mu je bilo nadeto šele v letu 1951 in tako je ostalo vse do danes.

Pinija je od nekdaj burila domišljijo ljudi. Nič čudnega, da je na tak ali drugačen način pristala v večnih literarnih delih Vergila, Ovida, Danteja, Boccacia, Byrona in še mnogih drugih velikih piscev iz zgodovine. Pinijeva drevesa so tudi upodobljena na freskah večnega izgubljenega mesta – Pompejev. Danes so to predvsem lepa okrasna drevesa in tipičen element jadranske obale. Brez pinij, v popolnost zaobjemajo naš pogled tja daleč za morsko obzorje si prav zares ne predstavljamo brezskrbnih poletnih dni.

Mateja Kišek