Mnogi ste v tem času tako pri pridelavi vrtnin kot sadnega drevja in okrasnih rastlin preizkušali različne domače recepte za obvladovanje teh škodljivcev.

Prave listne uši so gospodarsko pomembna skupina rastlinskih škodljivcev, ki naseljujejo skoraj vse gojene rastline. Velike so od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste lahko zrastejo tudi do 7 mm. Razlikujejo se po barvi, vendar je barva telesa odvisna tudi od vrste hrane. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo krilate in nekrilate oblike. Imajo nepopolno preobrazbo, saj v svojem razvoju nimajo stadija bube. Razmnožujejo se nespolno, brez oploditve, z izleganjem nimf ali spolno, z jajčeci. Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln (holocikličen) razvoj, se spomladi iz jajčeca, ki je prezimilo, izleže uš temeljnica (to je nekrilata samica), ki je prva predstavnica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so vso pomlad in poletje živorodne samice. Jeseni, ko nastopi čas za oploditev, se pojavijo krilati samci, ki oplodijo samice. Vrste, ki imajo nepopoln razvoj (anholociklične vrste), nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo samo nespolno. V nasprotju z vrstami, ki imajo popoln razvoj, prezimijo kot odrasle uši ali nimfe.

V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki.

Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina. Spomladi uši nato preletijo na drugotne zelnate ali lesnate rastline. Pri teh ušeh govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši. Seveda pa poznamo tudi vrste, katerih razvoj je vezan le na eno rastlinsko vrsto. Pri teh ušeh pa govorimo o enodomnih vrstah listnih uši.

Poškodbe na rastlinah

Listne uši povzročajo neposredno škodo med hranjenjem na rastlinah. Prehranjujejo se tako, da z bodalom predrejo povrhnjico lista in s sesalom, zabodenim v tkivo floema, črpajo hranilne snovi. Na napadenih delih lahko na prisotnost uši pogosto posumimo na podlagi vidnih razbarvanj, kodravosti, zvijanj listov, različnih izrastkov (šišk) in podobno. Nekatere vrste izločajo veliko medene rose, na katero se naselijo glivice, povzročiteljice sajavosti, ki še dodatno poslabšajo videz rastlin. Še pomembnejša kot neposredna je posredna škoda, ki jo uši na rastlinah povzročajo s prenašanjem rastlinskih virusov (o njihovem pomenu smo obširno pisali v prispevkih v preteklih številkah).

Predstavniki pravih listnih uši

Siva breskova uš (Myzus persicae)

Je zelo pomemben škodljivec krompirja, najdemo pa jo tako na paradižniku, kapusnicah, solati, papriki, špinači, grahu, korenju, bobu, sadnem drevju in mnogih okrasnih rastlinah, saj naseljuje rastline iz več kot 40 družin. Uvrščamo jo med najpomembnejše prenašalce rastlinskih virusov, saj prenaša več kot sto rastlinskih virusov iz različnih rodov (prenaša na primer virus M krompirja, virus zvijanja listov krompirja in virus Y krompirja). Njen zimski gostitelj so breskve, redkeje slive, češnje in marelice. Prezimi pa lahko tudi kot odrasla samica v rastlinjakih, v kleteh na vrtninah ali v toplejših območjih na prostem. Znano je, da nekrilate oblike uši lahko prenesejo temperaturo okolja do -12 stopinj Celzija. Pri nas je pogostejša oblika, ki prezimi na zimskem gostitelju.

Črna fižolova uš (Aphis fabae)

Poleg fižola naseljuje tudi številne druge kulture, saj se hrani se na več kot 200 različnih vrstah rastlin (redno se pojavlja na krompirju, številnih plodovkah in listnih zelenjadnicah, korenju, špargljih, bobu, pogosto tudi na grahu, sladkorni in krmni repi …). Prezimuje v stadiju zimskega jajčeca (bleščeče črne barve) na navadni trdoleski (Euonymus europaea), na brogoviti (Viburnum opulus) in skobotovcu (Philadelphus sp.). V za razvoj ugodnih razmerah (temperature od 20 do 24 °C, višja relativna zračna vlaga), razvoj ene generacije traja od 10 do 12 dni. Uš ima velik potencial za razmnoževanje, saj ima lahko v enem letu od 13 do 19 generacij. Na zimskega gostitelja običajno preletajo v septembru in samice po parjenju nato na zimskega gostitelja odložijo zimska jajčeca.

Mokasta kapusova uš

Zelo nadležen škodljivec kapusnic je lahko tudi mokasta kapusova uš (Brevicoryne brassiacae), ki se pojavi na kapusnicah že v setvišču ali kmalu po presajanju. Na začetku pojavljanja jih najdemo v srčnih listih, ki so običajno rumeno do vijolično obarvani. Listi na katerih uši sesajo sokove se deformirajo, rumenijo in sušijo, rastline pa zaostajajo v rasti in propadajo. Mokasta kapusova uš je pomembna prenašalka najmanj 20 vrst rastlinskih virusov (na primer cvetačnega mozaika in črne  obročkavosti kapusnic). Po oploditvi v jesenskem času oplojene samice izležejo zimska jajčeca, ki prezimijo v bližini tal na listih in kocenih različnih vrst rastlin iz družine križnic. Razvoj in razmnoževanje kapusove mokaste uši sta precej odvisna od zimskih podnebnih razmer. V ugodnih razmerah ima na leto več kot deset rodov. Celoten razvoj uši poteka na eni gostiteljski vrsti oziroma na ožjem krogu sorodnih vrst. Uši so obdane z voščenim prahom, kar še otežuje njihovo zatiranje.

Solatna koreninska uš

Mnogi pridelovalci ste letos potožili, da solata, endivija in radič na gredicah zaostajajo v rasti in razvoju. Ob odstranjevanju podzemnega dela teh rastlin iz gredic ste na koreninskem sistemu lahko opazili drobne uši.  Na koreninah solate se kot škodljivec pojavlja predvsem solatna koreninska uš (Pemphigus bursarius). Pogosteje se pojavlja, če v bližini naših posevkov rastejo topoli, saj uš v obliki jajčec prezimi na njih. Na koreninah solate in endivije se pojavlja predvsem vrsta Neotrama caudata, na koreninah radiča in endivije se pojavlja vrsta Trama troglodydes.     

Solatna koreninska uš na primarnih gostiteljih, kot je na primer črni topol, povzroča tvorbo šišk, na drugotnih gostiteljih, kot so korenine solatnic, pa se združujejo v kolonijah, prekritih z značilnim voskastim izločkom. Na solati in endiviji lahko povzročijo veliko škodo zlasti v toplih in suhih poletjih. S sesanjem na koreninah povzročajo venenje rastlin, rumenenje listov, zaostanek v rasti in razvoju rastlin ter gnitje in odmiranje korenin. Rastoče glave postanejo mehke in se ne razvijajo ustrezno, zato je pridelek manjši. Več škode naredijo, ko so tla suha in nastajajo razpoke, preko katerih se lahko uši preselijo na druge rastline.

Krilati osebki se jeseni preselijo nazaj na topole, na katerih samice po oploditvi odložijo zimska jajčeca. Nekatere nekrilate oblike lahko zimo preživijo tudi na rastlinskih ostankih v zemlji in naslednjo pomlad ponovno napadejo korenine.

Poleg koreninskih uši, nadzemne dele solatnic napadajo tudi druge vrste listnih uši, kot so: zelena solatna uš (Hyperomyzus lactucae), solatna listna uš (Nasonovia ribisnigri), zelena krompirjeva uš (Aulacorthum solani) in druge.

S koristnimi organizmi nad uši

Na domačih vrtovih  skušamo uši obvladovati predvsem z nekemičnimi ukrepi.  Pri tem je zelo pomembno ohranjanje in privabljanje koristnih organizmov, ki populacijo uši vzdržujejo pod pragom gospodarske škode bodisi s plenjenjem (na primer razne polonice, ličinke muhe trepetalke,  tenčičaric, plenilskih hržic in podobno) ali parazitiranjem uši (na primer različne osice najezdnice). V obilju uši letos opažamo več polonic in tenčičaric.

Za obvladovanje mokaste kapusove uši je zelo pomembno redno odstranjevanje in  uničevanje ali globoko zakopavanje ostankov rastlin ob spravilu pridelka, saj tako preprečimo, da bi uši v obliki jajčec prezimile na kocenih kapusnic. V Sloveniji je dobro poznan tudi parazitoid mokaste kapusove uši Diaeretiella rapae, ki lahko zmanjša populacijo uši za 30 do 40 %.

Solata in topol

V boju proti solatni koreninski uši je dobro vedeti, da je solata sajena od sredine aprila do konca maja močno dovzetna za napad  te uši, medtem ko se solata sajena v juliju izogne napadu. Priporočljivo je, da če je le mogoče, posevkov solate na zasnujemo v  bližini topolovih nasadov. Pomembno je tudi izvajanje vsaj triletnega kolobarja.  Ne pozabimo, da lahko z optimalnim zalivanjem preprečimo stres napadenih rastlin in prav tako nastanek talnih razpok, prej katerih uši migrirajo na korenine. Umno je, da ob spravilu pridelka  odstranimo napadene korenine ter tla kasneje globoko obdelamo in izsušimo.

Za zmanjševanje težav, ki jih v pridelavi vrtnin povzročajo listne uši, se v domačih vrtovih pogosto poslužimo  uporabe lesnega pepela  (posipamo npr. s črno fižolovo ušjo napaden fižol), ali sami pripravimo npr. pripravek iz kopriv (24 urno namakanje), rmana, čebule, navadnega vratiča ali na primer pelina. V bližini rastlin dovzetnih za napade uši je smiselno pustiti npr. kakšen osat, kamilice, lobodo, posaditi bob in podobno, saj se nanje rade naselijo uši. Dobrodošli so tudi na primer mešani posevki (šatraj in timijan v bližini fižola in podobno), ušem pa pretirano ne dišijo niti hren, česen, čebula, bazilika, poprova meta, koriander, kumina, žajbelj, kapucinka,…

Ko je prehudo

V letih z ugodnimi vremenskimi razmerami za razvoj uši, pa se tudi pri pridelavi vrtnin v domačih vrtovih preprosto ne moremo izogniti uporabi v ta namen registriranih insekticidov.  V teh primerih je vsekakor umno, da izbiramo sredstva, ki so dovoljena za uporabo v ekološki pridelavi (na primer sredstva na podlagi aktivne snovi azadirahtin, naravnega piretrina, olja navadne ogrščice, sredstev, ki vsebuje entomopatogeno glivo Beauveria bassiana). Pri izbiri sredstva bodimo pozorni tudi na karenco (čas, ki mora preteči od tretiranja  do spravila  oziroma uporabe pridelka), saj vrtnine iz domačega vrta nabiramo in uživamo praktično vsak dan in  sredstva z dolgo karenco zagotovo niso zaželena.

Iris Škerbot