Brez občutka o smeri, v kateri gremo, verjetno do cilja ne bi nikoli prišli in ravno tisti dodatni ovinki med iskanjem prave smeri naša pohajkovanja oplemenitijo z dodatnimi dogodivščinami. Neko nedeljo sem se z otroki odpravila po eni od takšnih poti. Med pregovarjanjem o razlogih, zakaj moramo iti in če bomo dolgo hodili, je tudi moja volja za trenutek skoraj zbledela. A vendar vztrajam. Po spominu in občutku se podamo v gozd, kjer smo nekoč na jasi igrali nogomet, in kaj kmalu ugotovimo, da smo nogometno žogo s seboj vzeli zaman. Mogočen bukov gozd, ki je še nedolgo nazaj nudil senco gozdnemu jagodičju, je ležal pod našimi nogami. Po slabem kilometru poti se približamo večjemu skalnemu grebenu. Tam splezamo v manjšo naravno jamo in se vmes zapletemo v trnate robidnice. Nato pa jo kar naenkrat zagledamo pred očmi, gozdno jagodo. Kako? Sredi marca vendar gozdne jagode še ne cvetijo! Pogledamo pobliže in ugotovimo, da nas narava želi ukaniti. Med dolomitnimi skalami se na za rast skoraj nemogočem mestu sončijo kranjski petoprstniki, Potentilla carniolica. Navdušeni, presenečeni in vzhičeni smo opazovali to neverjetno podobnost ter iskali razlike, kot tiste v ugankarskih revijah.

Kamnita, plitva in travnata rastišča

Do leta 1870 je kranjski petoprstnik veljal za edino našo ‘jagodnjak-ovolistno’ vrsto. Potem je avstrijski botanik Kerner opisal kranjskega kot novo vrsto. Kot prvo znano rastišče kranjskega petoprstnika je bilo zavedeno Zagorje in Lovrenška gora nad Polhovim Gradcem. Kasneje so ga popisali tudi v Julijskih Alpah blizu Trente, v dolini Idrijce, v Setnici, na posavskem hribovju pa vse do Gorskega Kotarja. Razširjen je v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. Skupno vsem rastiščem je to, da so le ta precej kamnita, plitva in travnata.

Plodovi so suhi oreški

Od jagodnjaka se loči po svilnato dlakavih listih (posebno, ko so mladi), pokončnih steblih, ki so tako kot peclji porasli z žlezastimi laski. Dlanasto deljeni listi so razdeljeni v tri lističe, nazobčani, končni zobec pa ni opazno krajši od sosednjih. Cveti belo od marca do maja, in ko cvet obrnete, lahko preštejete pet velikih in pet manjših čašnih listov, ki so na notranji strani rumenkasti. Venčni listi kranjskega petoprstnika so značilno daljši od čašnih. A nikar na teh rastlinah ne pričakujte mesnatih rdečih jagod, saj boste razočarani. Njegovi plodovi so namreč suhi oreški. Bi ta neverjetna podobnost med gozdno jagodo in kranjskim petoprstnikom ukanila tudi vas?

Stalnica slovenskih gora

Petoprstniki ali Potentille so sicer stalnica slovenskih gora. Ti bližnji sorodniki kranjskega petoprstnika so si med seboj zelo različni. Razlikujejo se tako v barvi cvetov, obliki listov, dlakavosti rastline, videzu plodov in načinu rasti. Cvetijo rumeno, rožnato, rdeče in belo. Pri nas v naravi raste 27 vrst petoprstnikov, njihovo ime pa izhaja iz tega, da imajo nekatere vrste liste v obliki razprtih prstov dlani. Vsi poznamo legendo o Zlatorogu in kapljah njegove krvi, ki so obarvale triglavsko rožo. Tudi ta je bližnja, bolj znana sorodnica kranjskega petoprstnika. Vsekakor lahko trdimo, da so Potentille oziroma petoprstniki pravi biseri narave in njihove skromne zahteve jim omogočajo preživetje tudi na za rast najmanj ugodnih mestih. V času, ko za osnovne življenjske dobrine odštejemo vedno več, bi nam lahko bila prav ta skromnost petoprstnikov za vzgled.

Besedilo in fotografije: Nika Cvelbar Weber