Preobjeda je okoli meter visoka rastlina, ki na pokončnem steblu s temno zelenimi dlanastimi listi nosi socvetje bujne lepote. Posamezni cvetovi z zgornjim lističem cvetnega odevala, ki je usločen kot šlem, ji dajejo še poseben čar, zaradi katerega je rastlina pritegnila človekovo pozornost že v najstarejših časih, da bi njeno lepoto občudoval kar najdlje, pa jo je zanesel tudi na vrtove, kjer jo še danes sadi kot okrasno rastlino. A občuduje jo lahko le na daleč, kot se jo izogibajo tudi mnoge živali. Preobjeda je namreč zelo strupena rastlina, na njeno strupenost pa opozarjajo tudi mnoga slovenska ljudska imena: navadni lisjak, kolesnik, nalip, ilka, vrajnica, pesja smrt, pesje zelje, lisičja smrt, riga, riganje, volčji koren, volkovec.

V njej se skriva strup

Preobjeda je med najbolj strupenimi rastlinami pri nas. Strupeni so vsi deli rastline, do zastrupitve pa lahko pride tudi, če rastlino le otipavamo ali vonjamo. Največ strupa (akonitin) se nahaja v korenini, ki je zoprnega vonja in pekočega okusa. Znaki zastrupitve pri zaužitju so žeja, izguba okusa, občutek mrazu, žgoč občutek v želodcu, bruhanje, driska, mišični krči, paraliza dihalnih organov, omrtvičenost, zastoj srca, smrt. Reši nas lahko spiranje želodca in takojšnja zdravniška pomoč. Slovenski botanik Martin Cilenšek v svoji knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi (1892) nazorno opisuje znake zastrupitve s preobjedo: »Lisjakov strup je tako hud, da umori najmanjša trohica malo ptico kar v hipu. Vsled njegovega vpliva bije srce počasneje, pljuča ne opravljajo svojega dela kot po navadi, in ako ga je prišlo dosti v želodec, umrje človek za srčnim mrtvoudom. Nasledki tega strupa so zaporedoma naslednji: goltanec se ti zdi pokrit z odprtimi ranami, boli te obraz in glava, jezik ti odpové nadaljno službo, obraz se ti prevleče s temnomodrimi lisami, in po ustih, goltancu in po udih ti nekako čudno gomazi. Goltanec ti postane suh, sili te na bljuvanje, napeti trebuh te boli, in iz želodca se ti vzdiga po požiralniku čuden mraz. Udje te začnejo boleti, driska pritiskati, in tvojega telesa se polasti splošna neobčutljivost. Ako si ga dobil v veliki meri, postane ti lice zabuhlo in čudno rudeče, punčica v očeh se ti razširi in je za svetlobo neobčutljiva, in tudi omotica te napada. Jezik se ti jame zapletati, in tvoje besede so nerazumljive, sopeš težko, udje ti odrevenijo, in izpreletava jih mraz; konec vsega tega je smrt, ki te zadene navadno pri popolni zavesti.«

Antično in srednjeveško poznavanje rastline

Antični narodi so preobjedo uporabljali kot strup za puščice pri lovu, za zastrupljanje volkov in lisic, celo (nasprotnikovih) vodnjakov. Korenino so za zastrupljanje puščic, ki so smrtonosne živalim in ljudem, uporabljala tudi sibirska ljudstva. V srednjem veku so iz preobjede in drugih strupenih rastlin pripravljali mazila kot narkotično sredstvo. Sesekljane rastline so kuhali v živalski masti (jazbečja, volčja, lisičja) na blagem ognju in tako pripravljeno mažo vtirali v kožo, kar je baje povzročalo halucinacije s prividi letenja.

Ljudsko zdravilstvo

Antično zdravilstvo je preobjedo uporabljalo za lajšanje bolečin pri putiki, revmi in išiasu, perzijski učenjak Avicenna jo je priporočal pri krvavenju iz nosu in pljuč, vrtoglavici, ohromelosti, epilepsiji, v srednjem veku pa so jo rabili pri kačjem ali škorpijonovem piku. V ljudskem zdravilstvu na Slovenskem so njen gomolj uporabljali za čajni preliv in ga uživali za zdravljenje revme, išiasa, protina, pri bolečinah, davici in ošpicah, semena pa naj bi pomagala pri želodčnih bolečinah. V ta namen je bilo treba spiti zmleta in v vodi raztopljena semena, nato pa kozarec odložiti na mizo, obrnjen navzdol, da je šlo ’tisto v želodcu dol’. Mnogokrat se je ljudsko samozdravljenje s strupenimi rastlinami tragično končalo. Do smrtnih zastrupitev je prišlo tudi takrat, ko se je preobjeda znašla v skledi zaradi zamenjave z drugo rastlino. Cilenšek nam postreže tudi s takšnim primerom: »Trideset let star, močen drvar je použil jed, ki je bila napravljena od hrena in lisjakovih korenik. Zadnjih ji niso dodali zavoljo tega, da bi je bilo več, ampak zato, ker so mislili, da je hren. Že med jedjo je tožil, da je hren nenavadno hud, in kmalu potem se mu je zdelo, da ne more jezika premikati in gibati po svoji volji itd. Umrl je v omedlevici.«

Čarovna roža kresnega časa

Kljub temu, da je preobjeda tako zelo strupena, pa si še vedno zasluži naše občudovanje. V vrtu ji namenimo častno mesto in se spomnimo, da so naši predniki preobjedo, z ljudskim imenom omej, častili kot čarovno rožo. Ženske so jo na kresno noč metale v ogenj in izrekale čarovne besede: »Naj zgori mi vsa nesreča, kot omej travica!«

Vlasta Mlakar