Čeprav tu in tam še potegnejo mrzli vetrovi, se že lahko veselimo spomladanskih cvetlic, ki vzbujajo v nas hrepenenje po prebujajoči se naravi. Radi si jih natrgamo šopek in odnesemo domov.

Posebno veselje nam delajo takšne, ki niso le lepe in nežne, ampak razširjajo tudi prijeten vonj. Med take štejemo pomladanski veliki zvonček (Leucojum vernum), ki bi nam bil še stokrat ljubši, če ga ne bi bilo treba zapisati v ‘črne bukve’. Vendar se lahko tolažimo, saj tiči njen strupeni del precej globoko v zemlji in ostane v njej, kadar trgamo dišeče cvetke.

Veliki zvonček ali kronica

Naše kraje spomladi prebujata dva zvončka – mali zvonček in veliki zvonček – oba bližnja sorodnika narcis. Ko skopni zadnji sneg, pusto zemljo v vlažnih dolinah, kamor se spomladi stekajo potočki z više ležečega sveta, prekrijejo veliki zvončki, pri nas bolj znani z domačim imenom kronice ali kronce. Njihov zvonast cvet ima namreč obliko narobe obrnjene krone, ki ima na konicah belih cvetnih listov rumeno-zelene lise, in od tod je cvetlica dobila svoje ljudsko poimenovanje. Ponekod so jih rekli tudi norica, kar namiguje na njeno strupeno delovanje, šebojka, truterica, bingeljc ali pa kar gozdni zvonček. Pomladanski veliki zvonček uspeva v srednji in južni Evropi, predvsem v montanskem pasu od Pirenejev do Karpatov. Pri nas je zelo razširjena spomladanska roža, ki jo najdemo na važnih tleh od nižin do gora, povsod razen v submediteranskem delu, najbolje pa uspeva na apnenčastih in ilovnatih tleh, predvsem v listnatih gozdovih in na vlažnih travnikih. Obožuje polsenco, če so tla zelo mokra, pa uspeva tudi na polnem soncu.

Prva hrana za čebele

Pomladanski veliki zvonček je trajna čebulnica iz družine narcisovk. Iz čebulice požene do pet ozkih listov z gladkim listnim robom, cvetno steblo pa nosi zvonasto povešen cvet ali dva, ki k opraševanju privablja čebele in metulje, saj je cvetni pelod velikega zvončka njihova prva pomladna hrana. Cvetni pecelj se med dozorevanjem semen podaljša, težka glavica se nato odpre in pade na tla, kjer njena semena raznašajo mravlje. Tudi kronice spadajo med tiste rožice, ki jih je človek, da bi jih lahko občudoval v svoji neposredni bližini, zasadil na svoje vrtove. Čeprav je gojenih sort zelo malo, je veliki zvonček zelo priljubljena čebulnica, ki jo sadimo v manjše skupine v trato, pod drevesa in grmovnice. Če so pogoji ustrezni, se širi sam, v naravi pa je kronica v Sloveniji zavarovana z Uredbo o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah.

Strupena čebulnica

Pri nabiranju kronic previdnost ne bo odveč, saj so njihove čebulice strupene. Zaradi vsebnosti strupenih alkaloidov in kalcijevega oksalata uživanje čebulic lahko povzroči omedlevico, slabost, bruhanje in bolečine v želodcu, zato si velja zapomniti, da si po nabiranju vedno umijemo roke. Ker so nekoč gospodinje z noricami krasile tudi svoje zelenjavne vrtičke, so morale zelo paziti, da se ni med užitno čebulo primešala še kakšna strupena čebulica. Slovenski botanik Martin Cilenšek je v knjigi Naše škodljive rastline v besedi in podobi iz leta 1892 o zastrupitvi z velikim zvončkom opisal tale dogodek: »Šestero oseb je použilo jed, kteri se je bilo nevedoma primešalo več bingeljčevih čebul. Jedva so položili žlice, jelo jim je postajati hudo. Vsi so izbljuvali použito kosilo in občutili strašne bolečine v glavi, kjer se jim je tudi čudno vrtelo. Ko je pretekla dobra ura, bilo jih je pet zopet zdravih, šesti pa, mlad mož, tožil je o bolečinah v vratu; silil ga je spanec, in izgubil je celó spomin. To je trajalo dva dni. Zdravnik mu je rešil življenje.«

Zvonček in ljudska medicina

Zdravljenje z zvončki je v ljudski medicini na Slovenskem le redko omenjeno, saj so nas o njihovi strupenosti svarile že naše babice. Kljub temu so čebulice velikega zvončka v ljudskem zdravilstvu uporabljali za uravnavanje težav s prebavo, za krepitev opešanega srca, za spodbujanje zaostale menstruacije in za zunanjo uporabo za lajšanje oteklin. Vedeli so, da zaužitje več kot treh čebulic že povzroči simptome zastrupitve. Prav zato danes velja, da veliki zvonček ni primeren za domače samozdravljenje. Zato pa ni izgubil svoje veljave in simbolnega pomena, saj prinaša upanje in zadovoljstvo, če ga komu podarimo, pa mu s tem izkažemo pripadnost.

Vlasta Mlakar