Spoštovanje do čebel vidimo tudi na nekaterih starih fotografijah iz začetka prejšnjega stoletja, ko so se čebelarji pri raznih čebelarskih opravilih, na primer pri prevažanju ali prenašanju panjev na pašo, slikali v »zakmašnih« oblekah ali pa celo v narodnih nošah. Takšnega odnosa do čebel, kakršnega so gojili naši predniki in ga nadaljujemo čebelarji še danes, drugje po svetu ni najti. Poglejmo samo fenomen poslikanih panjskih končnic! To je bila ljudska umetnost, ki je cvetela samo na ozemlju, poseljenem s Slovenci, torej na prostoru naše sedanje države in delno na avstrijskem Koroškem ter delu tržaške in goriške pokrajine na italijanski strani meje.

Zanimivo je, da se običaj slikanja panjev marsikje nadaljuje v današnji čas, kar pomeni, da se čutenje, značilno za čebelarje iz preteklosti, v sedanjih generacijah ni izgubilo.

Drug fenomen, ki ga skoraj ni najti po svetu in ga takoj opazijo tuji čebelarji, ki pridejo na strokovne izlete v Slovenijo, so naši čebelnjaki. Kdaj točno so se pri nas pojavili, ne vemo, poznamo pa bakrorez iz Valvazorjeve knjige Slava vojvodine Kranjske. Ta prikazuje ižanski grad z vrtom, v katerem je samostojna zgradba, očitno čebelnjak, in v njej polklade, predhodnice kasnejših kranjičev. Čebelnjaki takrat sicer niso bili samo slovenska posebnost, saj so jih imeli tudi v drugih deželah srednje Evrope, toda v drugi polovici prejšnjega stoletja so začeli v imenu nekakšnega napredka in zlasti z uvajanjem “sodobnejših” prostostoječih nakladnih panjev, ki ne potrebujejo skupne strehe, izginjati in jih imamo danes samo še v Slovenji ter v nekaterih kantonih Švice. Prav čebelnjaki kažejo, kako smo slovenski čebelarji čustveno še vedno globoko vezani na naše varovanke, saj jim privoščimo topel, suh dom, v katerem se bodo počutile dobro in varno. Nekatere teh stavb so prave arhitekturne umetnine, katerih gradnja ni bila  poceni, toda kljub temu njihovim lastnikom očitno ni bilo težko seči globoko v žep.

»Če dobi strd čebela, kmet dobro zrnje pridela«

Čebela je od nekdaj veljala za pojem delavnosti, redoljubnosti, in brezpogojni pripadnosti svoji družini. Ni čudno, da so bili na starih čebelnjakih pogosto napisi kot na primer »Po bučelah se vižaj« ali pa »Ko delo vaše opazujem, lenobe svoje se sramujem« in še »Če dobi strd čebela, kmet dobro zrnje pridela«. Zadnji stavek pove, da so se že naši predniki zavedali, kako pomembne so čebele za opraševanje kmetijskih kultur in ne samo za pridelavo medu. Zanimivo je tudi dejstvo, kako zgodaj so začeli čebelarji ustanavljati svoja strokovna združenja, da bi si med seboj izmenjavali znanje in izkušnje ter da bi s svojim delovanjem opozarjali javnost in tudi oblast na pomen čebelarstva.

Prva takšna organizacija je nastala leta 1873 v Ljubljani, ko so se v hotelu Slon zbrali na občnem zboru tedanji najvidnejši čebelarji s Kranjskega, Štajerskega, Koroškega in Primorskega ter ustanovili Kranjsko društvo za umno čebelarstvo.

Predsednik društva je postal baron Emil Rothschütz, lastnik gradu Podsmreka pri Višnji gori, sicer nemškega rodu, toda izredno toleranten, saj je popolnoma enakovredno obravnaval tako nemške kakor slovenske člane novoustanovljene organizacije. Društvo je takoj po ustanovitvi začelo izdajati strokovno revijo Slovenska čebela in njeno različico Krainer Biene. Toda družina Rothschütz je pomembna za naše čebelarstvo še zaradi nečesa drugega. Leta 1857 je izšel v nemški reviji Bienenzeitung članek Aus Unterkrain (Z Dolenjske), v katerem je opisal njegov oče Filip čebelo iz naših krajev kot zelo skromno, delavno, miroljubno in jo tudi imenoval »krainische« – kranjsko. Članek je zbudil med čebelarji v Nemčiji in v avstrijskih deželah izredno zanimanje za to dotlej neznano pasmo medonosnih čebel (Apis mellifera) in začela so deževati naročila za nakup rojev ter naseljenih panjev. Nič čudnega, v Evropi so takrat gojilo pretežno temno čebelo (Apis mellifera mellifera), ki je znana po svoji agresivnosti, lastnosti, ki med čebelarji ni zaželena. Podjetni baron je to dejstvo spretno izkoristil. Na gradu Podsmreka je ustanovil trgovsko čebelarsko podjetje, ki je že v prvih treh letih izvozilo več kot tri tisoč čebeljih družin in matic, v vsem času svojega obstoja pa okoli sto tisoč s čebelami naseljenih panjev. Leta 1879 je nemški sistematik Pollman to novo pasmo natančno opisal in ji dal latinsko ime Apis mellifera carnica ter tudi dva nemška –Die krainer Biene in Die krainische Biene (kranjska čebela).  Po zaslugi Emila  Rothschütza in kasnejših velikih trgovcev s čebelami, kot sta bila Mihael Ambrožič z Mojstrane in Jan Strgar z bohinjskega konca, je danes kranjska sivka druga najbolj razširjena podvrsta medonosnih čebel na svetu. Pred njo je samo rumena italijanska čebela Apis mellifera ligustica.

Glasilo Slovenski čebelar

Leta 1898 je začelo izhajati čebelarsko glasilo pod imenom Slovenski čebelar, ki je najstarejša strokovna revija v slovenskem jeziku, ki brez prekinitve prihaja na domove naših čebelarjev v domovini, zamejstvu in tujini. Predstavlja dragocen vir znanja, brez katerega si ne moremo zamisliti napredka v naši stroki. Seveda pa ne smemo pozabiti knjig s čebelarsko vsebino. Vsako leto izide v okviru Čebelarske zveze Slovenije kakšna nova publikacija v več tisočih izvodih. Toda svojevrsten rekord, ta verjetno ne bo nikoli presežen, pa je točno pred 110 leti dosegla knjiga z naslovom Umni čebelar izpod peresa Frana Lakmayerja, ki jo je v 84.389 izvodih izdala v okviru svoje redne zbirke Mohorjeva družba iz Celovca. Knjiga je tako prišla v skoraj vsako slovensko vas in ker so si ljudje knjige med seboj sposojali, v vsak dom. Z zanimanjem so jo jemali v roke mladi in stari, saj slovenske literature ni bilo veliko in je zato predstavljalo zanje vsako novo knjižno delo, ne glede na vsebino, dragocenost, vredno branja.

V letih, ki so sledila temu dogodku, se je število čebelarjev začetnikov povečalo, kakor še nikoli prej. 

Franc Šivic