Golobici sta zelo okusni, pri nas pa jih tudi ni težko dobiti. Tudi sam lepe primerke rad poberem, še bolj pa sem vesel, če najdem kakšno gabrovo golobico.

V sožitju z gabri

Gabrova golobica (Russula carpini) se po okusnosti seveda ne more primerjati z najbolj iskanima golobicama, je pa pri nas dokaj redka. Sam nisem nobene odkril že nekaj let, prav tako se ne spomnim, kdaj sem kakšno videl na kateri od gobarskih razstav. Pri nas sicer ne manjka gabrov, s katerimi gabrova golobica raste v sožitju (mikorizi). Do najbližjih gabrov mi ni treba, le nekaj metrov, a pod njimi raste vse drugo, samo gabrove golobice ne.

Različne barve klobukov

Gabrovo golobico razen po rastišču prepoznamo po okrastih krhkih lističih na spodnji strani klobuka in belem betu z rjavorumenkastimi lisami. Povrhnjica klobuka ni vedno enaka. Največkrat je rjavoolivna, lahko pa je tudi škrlatnovinska ali celo sivovijolična. Bet je pri stari gobi prhek, tudi meso v klobuku ni prav čvrsto in nima kakšnega posebnega vonja in okusa. Gabrovo golobico lahko uvrstimi med večje golobice, saj njen klobuk v premeru doseže tudi do 12 centimetrov Pri najmanjših golobicah z okrastimi lističi klobuček redko preseže pet centimetrov. Seveda tako majhnih golobic ne nabiramo.

Da je gabrova golobica dokaj redka, je ugotovil tudi italijanski poznavalec gob, Roberto Galli v svoji knjigi La russule (Golobice). »Gabrova golobica ni vrsta, ki bi jo zlahka prepoznali na terenu, predvsem zaradi barvne raznolikosti njenega klobuka. Toda če upoštevamo njeno krhkost, rumenenje in specifično rast pod gabri, jo je moč določiti.«

Po mnenju nekaterih poznavalcev je gabrova golobica še najbolj podobna voščenolistni golobici (Russula puellaris).

Na videz sta si precej podobni, le da je voščenolistna golobica občutno manjša, raste pa pod iglavci. Tudi ta golobička je užitna, a ni kaj dati v usta, torej še najbolj koristi določevalcem gob in gobarskim razstavam. 

V začetku junija ali še prej

Gabrova golobica sodi med zgodnje golobice. Navadno se pojavi že na začetku junija, v toplih krajih lahko že prej. Tudi primerki na sliki so bili najdeni pred leti v juniju. Pražena ali v omaki je menda srednje dobra, vendar je sam nisem nikoli nabiral za jed. Le zakaj bi jo, saj je v času njene rasti v gozdu dovolj drugih, pogostejših in okusnejših gob. Letošnje leto je sicer izjema, saj je aprilska pozeba in aprilsko ter majsko mrzlo vreme zavrlo skoraj vso spomladansko in poznospomladansko gobjo rast.

 Branko Vrhovec