Nekatere vrste zmorejo rasti v neverjetnem mrazu, druge v peklenski suši spet tretje na ekstremno revnih tleh.

Obstaja pa skupina dreves, ki je odlično prilagojena na življenje s koreninami v mokrih in vlažnih tleh. Ta drevesa so razvila izjemno modre prilagoditve za rešitev njihovih mokrih težav. Takšna je prekmurska smreka in takšne so mangrove.

Prekmurske smreke

Med slovenskimi avtohtonimi drevesnimi vrstami je nekaj takšnih, ki jih najdemo predvsem v močvirnem svetu in tam, kjer je prav velika količina vode tista, ki odločilno oblikuje ekosistem. To so predvsem črna jelša (Alnus glutinosa), številne vrbe (Salix sp.), ki znajo biti na prvi pogled precej zapletene za natančno določevanje, ali pa vrste topolov (Populus sp.). Ko že v uvodu omenjamo prekmursko smreko, je potrebno najprej razjasniti, da pravzaprav govorimo o črni jelši. Pogosto jo najdemo na poplavnih ravnicah, saj dobro prenaša začasno poplavljenost, in na obrečnih rastiščih z visokim nivojem podtalnice. Črna jelša je posebna tudi zaradi načina gospodarjenja z njenimi sestoji, saj je edino pri tej vrsti dovoljen golosečni sistem gospodarjenja z gozdom. Verjetno se boste vprašali, kako je lahko danes, ko govorimo o trajnostnem in sonaravnem gospodarjenju z gozdom to sploh mogoče.

Črna jelša je nekoliko posebna, saj ima resne težave s pomlajevanjem. V njenih odraslih sestojih se pogosto razvije bujna pritalna vegetacija, ki mladim jelšam onemogoča preboj v višine.

Če želijo gozdarji obnoviti gozdove črne jelše, jo morajo ponovno zasaditi, pri tem pa je potrebna skrajna previdnost, da so vnesene sadike genetsko primerne in dovolj variabilne. Le tako se bo lahko prihodnji gozdni sestoj uspešno prilagajal spremembam v naravi. In kako je črna jelša prilagojena na uspevanje v večno vlažnih mokrotnih gozdovih? Pomembna prilagoditev so gomoljaste zračne korenine s simbiotskimi bakterijami, ki so sposobne črpati zračni dušik in ga spreminjati v takšno obliko, ki je dostopna rastlinam. Ta intenzivna nitrifikacija rastišč se kaže v že omenjeni bujni rasti podrasti v jelševih gozdovih.

Vpliv mokriščnih gozdov na okolje

Sicer pa je potrebno poudariti, da so bili tipični ekosistemi, v katerih najde svoje mesto črna jelša, tekom zgodovine največkrat na udaru zaradi izsuševanja, hidromelioracij in želje človeka po drugačni uporabi te zemlje. Tudi danes se še vedno vse premalo zavedamo pozitivnih vplivov mokriščnih gozdov na okolje, saj so nadvse učinkoviti zadrževalniki vode, preprečujejo poplave, skrbijo za pitne vire in so pravi mali otočki bogate biotske pestrosti. Kljub temu ljudje do skrivnostnih mokriščnih gozdov čutijo prezir in obravnavajo jih kot nepotrebne, neprehodne in neuporabne gozdne površine.

Črna jelša

Še vedno nismo odgovorili na vprašanje, zakaj je črna jelša poimenovana kot prekmurska smreka.

Med lastniki gozdov spada smreka med najbolj cenjene in željene drevesne vrste, Prekmurci pa imajo to smolo, da je smreke pri njih le za vzorec. Zaradi tega so toliko bolj ponosni na črno jelšo, ki je najbolj domača ravno v Prekmurju in spada v skupino plemenitih listavcev.

Plemeniti listavci imajo iskan in uporaben visokokakovosten les. Kakovostna hlodovina črne jelše na trgu dosega izjemno visoke cene. Še posebej cenjen je furnir, ki je intenzivne oranžno – rdečkaste barve in ga nekateri uporabljajo kar kot imitacijo furnirja tropskega lesa.

V blatnih in mokrih mangrovah

Ko smo z mislimi že v daljnih in eksotičnih tropih, moramo nujno omeniti gozdove, ki so najbolj od vseh prilagojeni na veliko količine vode v tleh. To so mangrove. Gozdovi mangrov so resnično zmagovalci, ko govorimo o preživetju dreves v ekstremnih vodnih razmerah. V mangrovah lahko najdemo več kot sto različnih drevesnih vrst, ki rastejo izključno v teh ekstremno mokrotnih gozdovih. Te vrste so se morale prilagoditi na ekološke razmere, ki jih odločilno narekuje višina gladine vode. V blatnih in večno mokrih tleh jim primanjkuje kisika. Da se drevesa ne zadušijo, iz tal poženejo korenine tudi nekaj metrov v zrak. Drugo, prav ironično dejstvo pa je, da lahko drevesom v mangrovah primanjkuje vode. Ja, prav ste prebrali! Mangrove so pod vplivom plimovanja in v gozdove redno priteka tudi slana voda iz morij, ki povzroča izsuševanje rastlin. Količina sladke vode je omejena, slanost pa povzroča hitrejše izhlapevanje vode. Listi dreves zato vztrajno zapirajo svoje pore in se v največji vročini ne obračajo proti soncu, ampak stran od njega, da je izhlapevanje manjše.

V tako neprijaznem in stalno spreminjajočem se okolju pa se je težavno tudi uspešno razmnožiti. Če plodovi in semena v naših gozdovih padejo na tla, lahko tam tudi vzklijejo.

Plodovi iz dreves v gozdovih mangrov pa lahko potonejo ali pa jih voda odnese nekam daleč stran, kjer razmere morda niso več primerne za življenje. Zato v mangrovah pri mnogih drevesnih vrstah semena kalijo že kar v plodu na drevesu. Ta semena s pripravljenim kalčkom se imenujejo propagule. Ko odpadejo z drevesa, plavajo po vodi in iščejo ustrezne ekološke pogoje za koreninjenje.

Iz močvirnih logov

Če se tudi vi morda odločate za sajenje okrasnih dreves v okolici svojega doma, pa imate nekoliko bolj mokrotna tla, vam bodo od tujih drevesnih vrst precej zadovoljno rastle metasekvoje (Metasequoia glyptostroboides) in močvirske ciprese (Taxodium distichum). Omenjene vrste lahko zrastejo v zares velika in mogočna drevesa. V kakšnem arboretumu ali parku boste močvirsko cipreso prepoznali že na daleč, saj si v mokrih tleh do dodatnega kisika pomaga s prezračevalnimi koreninami, ki lahko zrastejo kar precej visoko in ustvarjajo zares nenavadne, že kar malo čarovniške scenografije pod drevesom.

Močvirska cipresa

Ljudje razumemo prevelike količine vode kot nekakšno prekletstvo, za številne vrste ki so se znale prilagodit,i pa so mokrišča in večno poplavljeni gozdovi neverjetno bogat življenjski prostor.

Prav bi bilo, da bi prepoznali neprecenljivo vrednost mokrotnih gozdov in bomo lahko tudi v prihodnjih desetletjih občudovali črnojelševja, ki se razprostirajo po svojih mističnih grezih, logih, lokah in dobravah.

Mateja Kišek