V preteklosti so jim ljudje redno obsekavali veje. Zaradi tega je danes njihovo deblo grčavo, vejice z listjem pa izraščajo iz debelih ob koncih zadebeljenih vej. Le zakaj bi se kdo tako mačehovsko obnašal do svojega drevesa? Ker so bili z beljakovinami bogati listi pravzaprav edina hrana za požrešne in nenasitne gosenice sviloprejk (Bombyx mori L.), ki so jih izkoriščali za proizvodnjo fine svile. In s tem se lahko pripoved o belih murvah, pozabljenih princesah prične …

Iz daljne dežele

Bele murve izhajajo iz Kitajske in vzhodne Azije, kjer jih gojijo že več kot pet tisoč let. V Evropo je ta drevesna vrsta prišla že v 11. stoletju. Takrat je Evropo doseglo znanje o gojenju sviloprejk, vendar listi naših drevesnih vrst niso bili primerni za hranjenje izbirčnih gosenic. Belo murvo so tako v prvi vrsti prinesli za hrano gosenicam sviloprejkam. Mnogim na podeželju je bilo svilogojstvo pomemben vir dohodka. Večji razmah te dejavnosti se je na slovenskem zgodil v 18. in 19. stoletju, ko se je znanje o gojenju sviloprejk in z njim tudi bela murva razširilo po celotnem slovenskem ozemlju. Danes sviloprejk skoraj nihče ne goji več, v spomin na nekdaj pomembno dejavnost kmetov pa so po slovenskih vaseh ostale številne bele murve. Najdebelejša med njimi raste v vasici Kobdilj na Krasu. Imenuje se Fabianijeva murva in v obsegu meri 650 cm. Posledično ji pripada prvo mesto med najdebelejšimi slovenskimi sadnimi drevesi.

Bela ali črna

Iz rodu murv lahko v Sloveniji najdemo belo in črno. Bela murva je precej bolj pogosta. Njeni listi so dlanasto krpati, z dvema do tremi listnimi krpami, dolgi do 18 cm, na dnu listne ploskve pa so največkrat srčasto zaokroženi. Belo murvo bomo najlažje prepoznali poleti po mesnatih soplodjih, ki so ob zrelosti junija ali julija največkrat bele barve, najdemo pa tudi takšne z rožnatimi ali rdečkastimi plodovi. Obstaja namreč več različnih sort bele murve. Plodovi so užitni surovi, iz njih gospodinje pripravljajo različne jedi, okusne marmelade in sokove. Soplodja bele murve so nekoliko manjša kot pri črni murvi, kjer lahko plodovi merijo v dolžino več kot 2,5 cm in so ob zrelosti črne barve. Sicer pa plodovi črne murve niso tako zelo cenjeni kot plodovi njene bele sorodnice. Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj je črne murve v Sloveniji tako zelo malo. Predstavlja namreč najredkejšo sadno vrsto v Sloveniji, saj naj bi bila v celotni Sloveniji popisana le štiri drevesa. Še dodaten razlog za to, da človek črne murve ni razširjal v večjem obsegu, pa je dejstvo, da precej slabše prenaša sušo in mraz, njeni listi pa so zelo hrapavi in niso primerni za uporabo v svilogojstvu. Pri njeni beli sorodnici so listi mehki ter polni hranilnih beljakovin, ki jih požrešne gosenice potrebujejo za tvorjenje kokonov.

Od gosenice do svile

Listi bele murve so predstavljali edini vir hrane za sviloprejke. Na podeželju so sviloprejke gojili v suhih in zračnih prostorih, v kleteh, starih hišah, skednjih. Iz jajčec se nekje v sredini maja izležejo črne, skoraj nevidne gosenice. Do zapredanja gosenic pride ob koncu junija, v tem času pa gredo gosenice čez pet faz razvoja. Po zadnji levitvi postanejo neverjetno požrešne in takrat je tudi čas, da si poiščejo primerno mesto za zapredanje. Gosenice je bilo potrebno ves čas hraniti s svežimi murvinimi listi. Nabiranje listja čez dan je bilo na podeželju delo otrok, medtem ko so starejši opravljali druga kmečka opravila. Kadar so bile gosenice ob koncu razvoja prav neverjetno požrešne, jih je bilo nujno hraniti tudi ponoči. V ta namen so drevesa v neposredni bližini hiš pustili za sekanje vej ponoči. Sviloprejke namreč jedo izključno sveže liste. Tistim gojiteljem, ki jim je listja na lastnih drevesih zmanjkalo, so sveže listje prodajali drugi kmetje, ki se s svilogjstvom niso ukvarjali in so imeli listja na pretek. Ko so se sviloprejke zabubile, so njihove kokone prodali. Kokoni so bili primerni za prodajo v trenutku, ko se je metulj v notranjosti ločil od svile. To so ugotovili s tresenjem kokonov – če je kokon rahlo zaropotal, je bil čas ustrezen. Prodajo so morali izvršiti čim prej, da se metuljček ne bi pregrizel iz kokona in s tem strgal svileno nit. V vsakem kokončku je bilo fino navitih neverjetnih 300 do 600 metrov svilene niti.

In iz česa so zgrajeni kokoni? To so zvitki iz tekoče svile, ki jo gosenica izloča iz predilnih žlez in se na zraku strdi. Kokon služi za zaščito metuljčka med procesom preobrazbe v odraslo žival. Če dobro pomislimo – ko si nadenemo šal iz prave svile, imamo okrog vratu v resnici strjene izločke gosenic.

Sviloprejke so pričeli gojiti na Kitajskem že pred skoraj pet tisoč leti. V tem dolgem obdobju so se tako zelo navadile na pomoč človeka pri hranjenju, da same v naravi niso več sposobne preživeti. V celoti so odvisne od skrbne asistence človeka. Odrasli metulji so v vsem tem času celo izgubili sposobnost letenja, tako da se lahko samice in samci najdejo le s pomočjo človeka.

Pozabljena svilena dejavnost

Ko je bilo na slovenskem svilogojstvo najbolj v razmahu, so delovale številne ročne  predilnice, kjer so kokone predelovali (odvijali) v svilo. Kmetje so imeli več kot dovolj kupcev, kamor so lahko kokone prodajali. Potem pa so prišli drugačni časi. Izgradnja železnice je slovenski prostor povezala s svetom in odprla trgovske poti. S tem je bil omogočen izvoz sezonskega sadja v notranjost Avstro-Ogrske. Kmetje so kaj kmalu ugotovili, da zaslužijo več s prodajo sadja, kot z gojenjem sviloprejk in sčasoma so gojenje sviloprejk opustili. Poleg tega so sviloprejke tudi napadale bolezni, še dodaten udarec pa je slovenskim svilogojcem zadala cenejša konkurenčna svila predvsem iz Francije in Japonske. Slovenski kmetje so tako morali poiskati druge vire preživetja, svilogojstvo pa je utonilo v pozabo.

Po 2. svetovni vojni je bilo svilogojstvo na slovenskem v zelo omejenem obsegu še vedno prisotno, vendar je vse več murvinih nasadov padlo pod udarci sekir, saj so na njihovo mesto sadili bolj donosno vinsko trto. Še vedno pa lahko po vsej Sloveniji najdemo žive spomenike, ki pričajo o svileni zgodovini naših krajev – bele murve, pozabljene princese.

Besedilo: Mateja Kišek