To je okrasno in sadno drevo, ki je lahko tudi bonsaj. Čeprav rastlina v povprečnem slovenskem podnebju ne prezimi na vrtu, je lahko zanimiva kot lončnica ali posodovka in z njo je vredno poskusiti.

Lepota listja in cvetja

Čeprav so granatovci namenjeni pridelovanju sadja, so že sami po sebi zanimivi in okrasni zaradi lepe rasti in živo zelenega bleščečega listja. Bolj kot ozko, dolgo listje cenimo cvetje, ki je lahko enojno ali polnjeno. Prvotna barva cvetja je cinobrasto oranžna, zato pa so različki z belo pisanim cvetjem zagotovo izstopajoči. Običajen čas cvetenja spomladi in poleti in cvetovi se posamič pojavljajo na konceh poganjkov. V ustreznem podnebju zraste drevo ali grm v višino do pet metrov in lahko doseže večstoletno starost.

Za gojenje v posodah je priporočljiva predvsem pritlična oblika (Punica granatum ‘Nana’) , ki zacveti že kot mlada rastlina.

Zraste le okoli pol metra visoko in je pripravna tudi za vzgojo bonsaj. Enojni cinobrasto rdeči cvetovi nastavijo po oprašitvi plod, ki pa v celinskem podnebju tudi v zavetju rastlinjaka redko doseže velikost pomaranče. Zato pa je še vedno najmanj toliko atraktiven kot doma pridelani sadeži limonovca ali mandarine. Kupljeni plodovi so krepko večji in običajno jih prodajajo po kosu in ne na težo. Obstajajo tudi različki s polnjenim cvetjem, od katerih seveda ne moremo pričakovati plodov. Posebno zanimiva je sorta s polnjenimi rdeče-belo pisanimi cvetovi.

Okusen in zdravilen sadež

Granatno jabolko je sadež grma ali drevesa z imenom granatovec. Že divjerastoče rastline dajejo precej debele in okusne sadeže, požlahtnjene sorte pa dajejo še večje plodove in so gospodarsko pomembne kot sadne rastline. Ta rastlinska vrsta (Punica granatum) naj bi dala ime granatu, rdečkastemu mineralu, ki v lepih kristalih poplemeniti mnoge draguljarske mojstrovine.

Granatovec ima od začetka zelene in potem oranžno rdeče do rdeče rjave plodove, ki se v polni zrelosti na drevesu razpočijo.

Premer sadeža je od 5 do 15 cm. Ob prerezu zrelega plodu najdemo v njem do 400 rdečih, draguljem podobnih, semen v sočno prosojnih rdečih ovojnicah. Morda od tod izvira ime za granato, saj zgradba očitno spominja na šrapnelno granato. Ta vsebina je vsekakor sočna in okusna, a pri uživanju nekoliko zamudna, ko sočno pulpo posesamo in trda semena izpljunemo. Iz sadežev pogosto pridobivajo sadni sok, v Armeniji in Izraelu pa iz tega nastane vino, ki je celo izvozni artikel. V kuhinji so zrnca iz notranjosti granatnega jabolka lahko del sadnih solat in dodatek divjačinskim in perutninskim jedem. Tudi medicina ve povedati marsikaj dobrega o tem sadežu. Uživanje naj bi ugodno delovalo pri srčno žilnih obolenjih in artritisu.

Gojitveni napotki

Kot značilen predstavnik sredozemske flore sodi v družbo lovorja, oleandra in oljke. Nazadnje so vse to vrtnarjem dobro znane posodovke, čeprav je granatovec nekaj manj razširjen.

V času zimskega počitka odvrže liste, mladi poganjki so pogosto robati in mnogi kratki poganjki se končujejo v ostro konico.

Med rastjo rastline tedensko gnojimo in izdatno zalivamo. Proti jeseni postopno opuščamo oboje, listi začnejo rumeneti in odpadejo. Kratke stranske mladice morajo dobro dozoreti, sicer spomladi ne bodo cvetele. Pozimi imamo granatovec bolj na suhem, da ne začne odganjati. Tudi temna klet, kjer ne zmrzuje, je dobro prezimovališče. Spomladi bujne mladice po potrebi skrajšamo, ostale prečistimo in razredčimo. Oblikovanje z obrezovanjem ni nujnost, ker se granatovec gojen v posodi po naravi lepo razrašča. Drugačni napotki pa bi veljali takrat, ko se odločimo, da bo to postal bonsaj. Mlade rastline presadimo vsako pomlad, starejše pa na dve do šest let. Zares slikoviti so šele starejši primerki. Z izbiro ilovnato humusne prsti si ne belimo glave, da je le drenaža dovolj učinkovita.

Razmnoževanje s semenom je za najbolj potrpežljive. Vse sorte seveda množimo vegetativno, bodisi z lesnatimi ali napol dozorelimi zelnatimi potaknjenci. Lesnati potaknjenci naj bi se dobro ukoreninili pri 25 stopinjah Celzija, zelnati pa se zadovoljijo z 18 stopinjami, če jih julija odkrhnemo in s peto vred (ostanek starejšega lesa) potaknemo v šotno peščeno mešanico.

Domovina granatovca

Prvotno menda izvira granatovec iz Perzije, zdaj pa je razširjen tudi drugod. Podnebno mu ustrezajo območja zahodne in srednje Azije od Turčije do Uzbekistana in vzhodno v Iran, Afganistan, Pakistan in del Kitajske. Raste po vsem Sredozemlju, po severni Afriki in prednji Aziji. Tudi v Indiji in Indoneziji ga cenijo. Po zaslugi španskih kolonizatorjev je kot sadna rastlina prispel še v latinsko Ameriko ter na Karibe. V Egiptu, Maroku in Anatoliji naj bi granatovce sadili in negovali že tisočletja. Granatno jabolko ima svoje mesto tudi v grški mitologiji, večkrat je omenjeno v starozaveznem delu biblije in enako tudi v koranu.

Izidor Golob