V prvem delu smo razložili zunanje in notranje lastnosti plodov, ki so izhodišče za uvrstitev določene sorte v skupino renet po Diel-Lukasovi pomološki klasifikaciji. Zaradi številčnosti jablanovih sort iz skupine renet smo se pri predstavitvi omejili le na tiste renete, ki so še danes najbolj pogoste v jablanovem sortimentu naših drevesnic oziroma pri ponudnikih sadnega sadilnega materiala pri nas. Tako smo v prejšnji številki opisali ananasovo reneto, baumannovo reneto, boskopski kosmač, carjevič in damasonski kosmač. Tokrat opisujemo še preostale sorte iz te skupine.

Kanadska reneta

Kanadska reneta

Poznana tudi pod imenoma pariški rambur in liberman, na kratko pa ji pravimo kar kanadka. Plod je velik, nekoliko sploščen ter z dobro vidnimi petimi rebri. Osnovna zeleno-rumena barva je delno prekrita z rjavostjo. Pri slovenskih sadjarjih je bila v preteklosti zelo cenjena sorta, predvsem zaradi odličnega okusa ter zaradi dobre trpežnosti v času skladiščenja. Pomanjkljivost sorte je nekoliko slabša rodnost. Dobro poznan je tudi različek kanadske renete z imenom siva kanadska reneta (graue canada renette, canada grigio). Plodovi te renete se od izhodiščne kanadske renete razlikujejo predvsem po rjavosti, ki prekriva plod v celoti, ter manjši rebratosti plodov. Glede drugih lastnostih sta si kanadska reneta in siva kanadska reneta zelo podobni.

Koksova oranžna reneta

Sorta angleškega izvora je dobila ime po Coxu, ki jo je odbral izmed večjega števila sejancev ribstonovega pepinga. Plod je majhne do srednje velikosti, okrogle oblike ter zelo prikupne zunanjosti. Je harmoničnega sladko kislega okusa s prijetno aromo. Posebno v Angliji je še vedno zelo iskana sorta.

Koksova oranžna reneta

Londonski peping

To je stara angleška sorta, ki je bila poznana že v 16. stoletju. Plod se hitro loči od drugih sort, saj ima zelo dobro vidnih pet reber. Je sploščeno okroglaste oblike ter srednje velikosti. Osnovna rumena barva sčasoma prehaja v bakreno rdečo. Je sladkokislega okusa s prijetno aromo. V Humekovem Praktičnem sadjarju iz leta 1923 najdemo o londonskem pepingu naslednje dejstvo: ”Ne smemo zamolčati, da je londonski peping tudi jako občutljiv za škrlup, jabolčno plesen in raka. Tudi to ni ugodno, ker cvete rano in je cvetje občutljivo za mokroto in pozebo. Ker pa dolgo cvete, se največkrat del cvetja vendarle reši.”

Londonski peping

Šampanjska reneta

Izvira iz francoske pokrajine Champagne, poznana je od leta 1770 dalje. Plod je ploščato okrogle oblike, zeleno-rumenega obarvanja ter običajno prisotne rjavosti v peceljni jamici. Plodovi so takoj ob obiranju precej kisli, nato se kislina omili. O skladiščni sposobnosti plodov nam veliko pove zapis iz Humekovega Sadnega zbora za Slovenijo iz leta 1928: ”Šampanjsko reneto prištevamo k najpoznejšim in najtrpežnejšim zimskim jabolkom, kajti malo jih je, ki bi se v tem oziru mogla kosati z njo. Godna je šele marca meseca, pa traja do srede, v dobri shrambi celo do konca poletja. V kakem temnem kotu pozabljena počaka še druge zime, ne da bi zgnila.”

Štajerski mošancelj

Poleg carjeviča je najbolj znan predstavnik razreda borsdorfskih renet oziroma mošancljev. Na Koroškem mu pravijo trdič (verjetno zaradi precejšnje trdote plodov), na Tolminskem in Goriškem pa se ga je prijelo ime dunajka oziroma dunajca. Plod štajerskega mošanclja je izrazito okrogle oblike ter prevladujočega kiselkastega okusa s prijetno aromo. V knjigi Sadje sonca, avtorja gospoda Božiča najdemo o štajerskem mošanclju (dunajci) naslednji pomenljiv zapis: ”Pred prvo svetovno vojno so bile dunajce zaradi svojega okusa eno najbolj cenjenih zimskih jabolk pri nas. Na priljubljenosti so izgubile zaradi manjših plodov. Še danes so dunajce, če so gojene v dobri zemlji in na primerni legi, prvovrstna namizna jabolka.”

Štajerski mošancelj

Zlata parmena

Stara angleška sorta je bila poznana že v 16. stoletju. Plod je sploščeno okroglaste do okroglasto kopaste oblike ter atraktivne zunanjosti z rdečimi progami. Je sladkokislega okusa, ki je včasih obogaten z žlahtno orehovo aromo. Konec 19. stoletja je bila zlata parmena najbolj zastopana jablanova sorta v Evropi. V Kuraltovem Umnem sadjerejcu iz leta 1878 najdemo o zlati parmeni napisan naslednji hvalospev: ”Zimska zlata parmena je pleme, katero glede rodovitnosti v različnih zemljiščih in legah skoraj vsako drugo prekosi. V vsaki legi, tudi v najbolj severnih krajih je še zmirom rodovitno; zategadelj se pa tudi priporoča, da se v vsakem vertu, kakor tudi drugod v obilnem številu nasadi.”

Rez cepičev

Zimski čas, čas mirovanja v naravi, je primeren tudi za naše načrtovanje glede sajenja sadnih dreves v domačem vrtu. Če imate še kaj prostora, ste morda v obeh delih opisov renet dobili kakšno zamisel glede izbora sorte. V nasprotnem primeru pa lahko spomladi tudi precepite katero izmed obstoječih jablan s predstavljenim sortimentom. Pri precepljanju debla in debelejših vej, torej takrat, ko je cepič precej tanjši od podlage, se poslužujemo cepljenja v žleb, cepljenja za lub ali pogosto uporabljene tehnike v razkol. Čas globokega počitka dreves, ki običajno traja od sredine januarja do sredine februarja, je najbolj primeren za rez cepičev (dozorelih enoletnih poganjkov). Do cepljenja, ki ga običajno opravimo v času cvetenja, cepiče hranimo v primerno hladnem in vlažnem prostoru.

Boštjan Godec