Za afrodizična sredstva rastlinskega izvora še danes veljajo alkoholne pijače, zlasti rdeče vino, sadje (orehova jedrca, mandlji, banane, jagode, fige), zelenjava (artičoke, beluši, paradižnik, koromač), nekatere gobe, zlasti gomoljike ali tartufi, kava in čokolada, nekatere začimbe in zelišča (luštrek, šetraj, česen, čebula, poper, bazilika, zelena) ter strupene rastline, ki vsebujejo različne halucinogene spojine. Prav s slednjimi je bilo nekoč povezanega največ ljudskega vraževerja, saj so jim ljudje pripisovali magične lastnosti, uživanje afrodiziakov pa je izhajalo mnogo bolj iz mističnega kot iz praktičnega znanja.

Mandragora

Jabolko ljubezni – mandragora

Ena najstarejših »čarovniških zeli«, ki naj bi krepila spolno poželenje, je nadlišček (Mandragora officinarum). Omembe mandragore segajo v biblijski čas, rastlina pa je bila po svojih magičnih, ljubezenskih, zdravilnih in halucinogenih lastnostih znana do srednjega veka. V starogrški medicini je koren mandragore služil kot splošno zdravilo za različne bolezni, v mnogih sredozemskih deželah pa je bil znan kot učinkovit afrodiziak.

Sadeže nadliščka so imenovali »jabolka ljubezni«, saj so verjeli, da povečujejo plodnost.

V prah zdrobljen koren mandragore naj bi po zaužitju povzročil halucinacije, pozneje pa tudi stanje transa, ki je podobno globokemu spancu ali izkušnji smrti. O nenavadnih značilnostih mandragore govori tudi nemško ime ‘Hexenkraut’ ali čarovniška zel. V 16. stoletju so potujoči zeliščarji in krošnjarji prodajali korenine nadliščka, ki so ga zaradi nenavadne oblike in magičnega delovanja uporabljali kot amulet. Mesnat in debel koren nadliščka ima falični videz, z nekaj domišljije pa spominja na podobo človeškega telesa, zato so iz njega izrezovali figurice, za katere so verjeli, da prinašajo srečo in bogastvo.

Kristavec – strup in afrodiziak

Strupena zel, ki v semenih vsebuje halucinogene alkaloide, je tudi navadni kristavec (Datura stramonium). O njegovih učinkih so pisali že stari Grki, kristavec pa so skozi zgodovino uporabljali tako za strup kot za afrodiziak, saj naj bi v človeku odpravljal zadržke in povzročal vročico, da se človek zlahka sleče. Kristavec z ljudskim imenom svinjska dušica ali hudobivnik pri nas raste kot nadležen plevel, zato je z njim pogosto prišlo do hudih zastrupitev, celo smrti. 

Priljubljena začimbna zel, ki naj bi krepila spolno moč, je kraški šetraj (Satureja montana). Nekoč je veljalo, da kdor uživa šetraj, ne more ostati kreposten, zato ga menihi niso smeli saditi na svojih samostanskih vrtovih.

Luštrek

Poln veselja – luštrek

Med začimbami, ki krepijo spolno moč, naj bi bil tudi luštrek (Levisticum officinale). Njegovo ime izhaja iz nemške besede »Lust reich« (poln veselja), kar namiguje, da je luštrek nekoč veljal za afrodiziak. Tudi ljudski imeni ljubček in ljubec za luštrek namigujeta, da zel pomaga k večji privlačnosti med spoloma. Nekoč je za afrodiziak veljal tudi navadni dežen (Heracleum sphondylium), ki so ga uporabljali za pripravo ljubezenskih napojev. V ta namen so svež deženov koren kuhali v vodi ali pa so ga posušili in zmleli v prah ter dodajali napitkom.

V Alpah in tudi na Gorjancih in Bohorju je v senčnatih bukovih gozdovih razširjen lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), ki najprej očara s svojo čarobno lepoto, zato ni čudno, da so ga že v antiki poimenovali po rimski boginji lepote in ljubezni kot »Venerina opanka«.

Lepi čeveljc je danes zaščitena gozdna rastlina, ki ima več ljudskih poimenovanj: cepétec, céptec, cepételj, tudi lepi céptec in Marijini šolnčki. Že Valvasor omenja, da so cépetec ali cepeléc dekleta nosila ob sebi, misleč, da ima tako moč, da bodo za njimi cepetali vsi moški. Če pa dekle ni imelo ob sebi pravega korena, naj bi namesto moških za njo cepetali konji. Po ljudskem verovanju so rastlini pripisovali čarovne, vabljive in ljubezenske moči, nastrgan gomolj (čebulica) cepetca pa je veljal za afrodiziak.

Nekoč so dekleta na Kranjskem fantom pripravljala ljubezenski napoj iz posušenih in v prah zmletih gomoljev, ki so jih stresla v vino, pijačo pa so ponudila določeni osebi z namenom, da bi pridobila njeno ljubezensko in spolno naklonjenost.

Od tod najbrž izvira ljudsko poimenovanje za rastlino, saj je fant, potem ko je spil ljubezenski napoj, cepetal za žensko. Ponekod je bilo med dekleti ohranjeno verovanje, da tista, ki fantu podari cepetec, za vedno osvoji njegovo srce.

Vlasta Mlakar