Do neke meje lahko zemljo izboljšamo v svojo korist, boljša rešitev pa je, da se mi prilagodimo terenu, ki nam je na voljo.

Rastline, ki utrjujejo teren

Nekatere vrste poganjajo iz koreninskega vratu skozi grušč številne in dolge mladike, ki ozelenijo in se okrepijo, kjer pridejo na svetlobo. Če jih grušč spet zasuje, se poganjki dalje stegujejo in znova ukoreninijo, tako da sčasoma močno prepletejo vso okolico. Takšna sta denimo trava šopulja (Agrostos alba) in rman (Achillea). Nekatere druge rastlinske vrste pa prepletajo površje grušča z nadzemnimi poganjki, na primer robida (ostrožnica), gozdni srobot sončna rožica (Helianthemum) in smiljka (Cerastium). So pa tudi take rastline, ki se ugnezdijo na grušču s čvrstimi šopi zelenja in zaustavljajo njegovo premikanje: ovčja bilnica (Festuca ovina), modrika (Sesleria coerulea) in druge trave, nekatere detelje, naprstnik (Digitalis), brin (Nuniperus), lakotnik (Genista) in zlasti tiste rastlinske vrste, ki jih srečujemo v gorskem svetu na meliščih. Druge spet razvijejo na površju grušča pritlikave blazine: podsončnica (Potentilla verna), pajčolanka ali apnenček (Gypsophila repens), pritlikava vrba (Salix retusa). Vse rastlinske vrste, ki uspevajo na neustaljenem grušču, razvijajo močan koreninski sistem in utrjujejo teren. Za njimi se kmalu začnejo naseljevati druga zelišča, grmički in drevje.

Dictamnus albus

Sajenje na neugoden teren

Rastline lahko umetno naseljujemo v špranje in na police kamnitih goličav, ki so nastale v presekah, in v gruščevite strmine nasipov. V špranje nasujemo humozno prst, kar je pri ozkih odprtinah nekoliko zamudno. Ko sadimo, si pomagamo s curkom vode, tako da se prst dobro sprime s koreninami.

Če je gruščevito pobočje prestrmo, ga moramo najprej utrditi s prepletenimi vrbovimi ali jelševimi vejami. Ta preplet je upogljiv in se delno tudi sam ukorenini, če je podlaga dovolj vlažna.

Tudi količki, ki jih zabijemo v gruščast teren, so lahko iz živega vrbovega lesa. Pletena plast naj bo precej gosta. Mladike narežemo tik pred uporabo, najbolje spomladi, ko se v lesu začne pretakati sok. Ko prepletamo, pazimo, da spodje konce šibja upognemo navzdol, v prostore med pletenje pa natrosimo humozno prst. Če vse to naredimo v ugodnem vremenu, se bodo šibe vsaj deloma ukoreninile in tako tudi same prispevale k utrditvi strmine. S tako zajezitvijo dosežemo prožnejšo in trpežno ureditev, ki lažje vzdrži, ko se ob nalivu pritisk zemlje poveča.

Festuca versicolo

Poskrbimo za kakovostno prst

Če bomo sadili nove rastline, mora biti prst, ki jo bomo nasuli, zelo kakovostna. To pomeni, da ima v sebi dovolj humusa, je torej živa. To je rahlejša zgornja plast zemlje, kamor lahko prodira zrak in kjer se razkrajajo odmirajoči ostanki rastlinskih in živalskih teles v črnkasto sprstenino – humus. Samo tu najdejo dobre življenjske pogoje nešteti organizmi – bakterije, glivice, alge in praživalice. Ta drobcena živa bitja, ki jih ne vidimo s prostim očesom, sodelujejo pri tvorbi humusnih snovi ter opravljajo neprecenljivo važno delo pri nastajanju rodovitne zemlje.

Rodovitna zemlja ni samo zmes mrtvih tvarin, ni nekaj mrtvega; v njej je množica živih bitij, čeprav neznansko majhnih, ki sodelujejo pri preobrazbi zemeljskih snovi in pripravlja tudi hrano više razvitim rastlinam, ki so se v tej zemlji ukoreninile.

Živo prst najdemo na naravno zraslih travniških in gozdnih zemljiščih, kjer je zgornja plast zrasla z gostim koreninjem travne ruše ali pa se bogati s humusom, ki nastaja iz listja gozdnega drevja. Narava si prizadeva, da površina zemlje nikjer ne ostane gola, skoraj povsod jo pokriva z zelenjem – kjer tega ne zmore, se širi puščava. Le pod varovalno odejo ostane zemlja godna, omogoča rast rastlinam. Ljudje pogosto puščamo golo zemljo v poletni pripeki, močnem vetru, da jo žge sonce, zbijajo močni nalivi in osušuje veter. Ko gradijo objekte ali ceste in podobno, rodovitno vrhnjo plast zemlje zasujejo z različnim materialom od gradnje. Za saditev rastlin bi morali vrhnji sloj zemlje – 20-centimetrsko plast posebej shraniti in jo prekriti z rušo, listjem ali vejevjem. Tako si denimo pri gradnji hiše prihranimo mnogo truda, ko zasajamo vrt.

Cerastium

Avtohtone in tujerodne rastline

Ko torej na novo zasajamo okolico, še posebej težavne nagibe in podlage, je dobro, da pri izboru rastlin posnemamo okoliško naravo. Če dodajamo tudi druge vrste rastlin, je treba še bolj paziti, da se bodo v svojih rastnih zahtevah ujemale z naravnim rastlinjem tistega območja, da bodo torej zanesljive. Če imamo torej posluh za to, kar nam kaže narava, bomo z izborom ustreznih rastlin laže premagali hude vrtnarske zadrege.

Če na primer pomislimo, kaj raste ob cestah na Krasu: grmi ruja (Cotinus coggygria), ki je tam splošno razširjen samorastnik, ker prenaša na zavetnih krajih sušo in vročino, jeseni kar gori od rdečega ognja.

Prav do ceste prihajajo prelepi jesenčki (Dictamnus albus). Tudi drugod v notranjosti Slovenije je izbor primernih rastlin za strma, kamnita pobočja pester. Ne samo zelene rastline, tudi cvetoče lahko polepšajo take terene. Denimo trobentica in modri jetrnik, rdeča resa s telohi, žafrani, modre očke (Omphalodes verna), dišeča perla (Asperula odorata) in zajčja deteljica (Oxalis acetosella). Živo rumena Lysimachia punctata z naših gozdnih jas se bohoti v neukrotljivem cvetenju. Med praproti in pritlikavi skrečnik (Ajuga reptans) lahko tako kombiniramo tudi monardo in kitajske primule samosevke, nekje na soncu pa damo k šipkovim grmom astre (Aster dumosus). Lahko se zgodi, da tuje rastline, čeprav so še tako prilagodljive, sčasoma preraste pristna domača flora. Nič hudega, dovolj imamo čudovitega domačega rastlinja, le videti ga moramo in sprejeti v svojo okolico, bodisi na domače vrtove bodisi na javne površine, ob ceste, kot okrasje. Z avtohtonimi rastlinami bomo imeli zagotovo manj dela in več veselja.

Marjeta Hrovatin