Na podeželju prevladujejo stari nasadi z visokodebelnimi jablanami in številna sadjarska društva si prizadevajo ohraniti te nasade, ki so s starimi sortami pravo bogastvo. Slovenci smo že od nekdaj sadjarski narod, o tem pričajo številni zgodovinski zapisi, in to tradicijo si želimo ohraniti, saj se trudimo, da bi stare sadovnjake ohranili.

September je čas obiranja jabolk. V domačih nasadih, kjer imamo nekaj sadnega drevja, sadje obiramo postopno. Bistveno je, da je sadje, ki ga oberemo, dovolj zrelo. Najprej dozorijo sadeži na obodu krošnje na južni strani ter na vrhu. Zrelost preverimo kar s poskušanjem in prve plodove navadno s slastjo pojemo.

Glavnina pridelka je navadno namenjena skladiščenju, zato plodove oberemo malenkost prej kot v polni zrelosti. Nekateri so še vedno prepričani, da bo sadje v skladišču še zorelo ali se obarvalo, vendar temu ni tako.

Sadje zori in rdeče sorte se obarvajo le na drevesu. Plodove odtrgamo tako, da plod rahlo zavrtimo. Tudi to, da se pecelj lepo odtrga, je eden od znakov zrelosti, poleg tega pa so dokaz zrelosti še rjave pečke. Predvsem plodovi, ki jih bomo shranili za zimo, morajo imeti pecelj. Še posebej pri poznih sortah ne hitimo z obiranjem, če je sorta obarvana, pustimo, da jesensko sonce lepo obarva plodove, saj nam bodo šli takšni še posebej v slast v zimskih mesecih in vse do pomladi prihodnje leto.

Eden od znanih pripomočkov za določanje zrelosti je jodovica. Plod prerežemo na polovico, ga pomočimo vanjo in če se vijolično obarva le kolobar, je plod zrel. Škrob se namreč pri reakciji z jodovico obarva vijoličasto, sladkor pa ne.

Če je torej meso jabolka pretežno vijoličasto, plodovi še niso zreli, ker se škrob še ni pretvoril v sladkor. Ker so plodovi nekaterih sort jabolk še posebej občutljivi za dotik in odtise prstov ter prelaganje, je zaželeno, da sadje obiramo kar neposredno v zabojčke, v katerih ga bomo shranili.

Ožigi, poškodbe in leteči obiskovalci

Čeprav letos poleti ni bilo značilnih vročinskih valov, je bilo opaziti pri določenih sortah na plodovih ožige od sonca. Kožica je oranžne barve, plodovi so sicer užitni, vendar takih plodov ne skladiščimo, ampak jih porabimo čim prej. Prav tako uporabimo tudi plodove, ki jih je poškodovala toča. Letos je bilo tudi izjemno veliko os in sršenov, zato so mnogi plodovi poškodovani tudi od njihovih pikov. Pri obiranju sadja bodimo pazljivi, da skupaj s sadežem ne primemo tudi za oso ali celo sršena. Ponekod so problematične ptice, ki bi z nami delile pridelek. Najboljša zaščita proti pticam je seveda mreža, ki pa pride v poštev za posamezna manjša drevesa.

Ožig od sonca

Izrezovanje bohotivk

V času zorenja lahko izrezujemo navpične poganjke. Tako osvetlimo krošnjo, s čimer pripomoremo h kakovosti plodov. A moramo biti pri tem opravilu zelo zmerni.

Bohotivke ali vodne poganjke režemo ali trgamo zmerno. To pomeni, da nikakor ne porežemo vseh hkrati, saj s tem plodove kar naenkrat izpostavimo močni svetlobi, poleg tega je takšen pretiran ukrep za drevo stresen.

Drevo ponovno močno požene in lahko jeseni celo zacveti, česar pa si zagotovo ne želimo, ker bo potem pridelek prihodnje leto za vsak jesenski cvet manjši. Poganjke izrezujemo v več, najbolj priporočljivo v štirih delih in vedno do osnove – ne puščamo tako imenovanih čepov. Tako bodo preostali poganjki do zime lepo dozoreli in oleseneli, kar pomeni, da bo drevo v hladnih mesecih lažje prenašalo mraz. Poganjke režemo v suhem vremenu, da se rane zasušijo in ne pride do okužb skoznje. Takšno izrezovanje poganjkov je še posebej primerno za breskve.

Upogibanje mladih poganjkov

Pri mladih drevesih poganjke upogibamo in s tem delamo etaže poganjkov, kar je eden od pogojev za dober pridelek. Poganjke upogibamo v čim bolj vodoraven položaj ali celo rahlo navzdol. Kot poganjka mora biti odprt, s čimer preprečimo poškodbe, ki nastanejo zaradi teže snega ali žleda. Poleg tega z odprtim kotom dosežemo, da poganjek manj raste in bolje rodi.

Upogibamo previdno, in sicer tako, da poganjek z roko nekoliko zavrtimo, v notranjosti poganjka začutimo rahlo trganje, in tako se lepo upogne. Upognjen poganjek z vrvico privežemo na oporo.

Če pri mladem drevesu zrasteta dva konkurenčna vrha, enega odstranimo – ga ne upogibamo. Poganjek, ki je vodilni, je lahko zelo dolg. Naj nas to v tem času ne moti, nikar ga ne krajšajmo, to bomo naredili prihodnjo pomlad.

Pred zimo še preverimo, če imajo vsa mlada drevesa, oziroma tista na šibkih podlagah, oporo in po potrebi poskrbimo zanjo. Deblo ob oporo, ki je približno pet centimetrov stran, privežemo z vrvico v obliki osmice.

Marjeta Hrovatin