Življenje v ognju

4 septembra, 2020
0
0

Toda narava je našla svoje rešitve tudi za preživetje v tako nemogočih razmerah, kot jih povzroča ogenj. Mnoge živali so pobegnile, mnogim žal ni uspelo. Rastline pa ne poznajo možnosti pobega takrat, ko življenje ni takšno, kot bi moralo biti, zato so iznašle druge načine preživetja v ekstremnih razmerah.

V prvih dneh po tem, ko je ognjeni morilec ugasnil, je rastlinski svet pokazal osupljive načine, kako nadaljevati svoje življenje. Vsakič znova nas iznajdljivost rastlin pusti brez besed in človek se lahko samo globoko prikloni vsaki predstavnici rastlinskega sveta posebej.

Toliko vztrajnosti, upornosti in neverjetne želje po preživetju, kot jih lahko vidimo na pogoriščih, ne najdemo skoraj nikjer drugje na Zemlji. Skoraj bi se nam lahko zdelo, da so tamkajšnji prizori novega življenja rezultat kakšnega res dobrega čarovniškega trika. Pa niso. So rezultat evolucije, najboljšega izuma matere narave, ki omogoča življenje rastlin tam, kamor si še sam vrag ne bi upal iti.

Rastline, ki ljubijo ogenj

Botaniki rastline delijo v najrazličnejše skupine glede na njihove lastnosti: tiste, ki najbolj uspevajo v vlažnem ali suhem okolju, v kislih ali bazičnih tleh, na vročem ali hladnem in podobno. Takšnih delitev bi lahko našli nešteto.

Obstaja pa posebna skupina rastlin, ki se dobro znajdejo v okoljih, kjer občasno prihaja do požarov.

Ja, prav ste prebrali. Nekatere rastline so se na ognjene jezike v okolju izjemno dobro prilagodile in s tujko jih imenujemo pirofiti. V Botaničnem terminološkem slovarju so pirofiti opisani kot rastline, katerih semena so odporna proti visoki temperaturi, kar omogoča njihovo širjenje na pogorišču v začetni fazi ponovnega zaraščanja. V resnici je načinov preživetja veliko in presenečeni smo nad raznolikostjo rešitev, ki so jih za preživetje v ognju našle različne rastlinske vrste.

Soplodja banksij se lahko odprejo le, ko so izpostavljeni visoki vročini – največkrat je to v ognju. Foto: Pinterest Soplodja banksij se lahko odprejo le, ko so izpostavljeni visoki vročini – največkrat je to v ognju. Foto: Pinterest


Seme, ki ga lahko aktivira samo peklenski ogenj

Rastlinsko seme nosi genski zapis in posplošeno bi lahko rekli, da predstavlja rastlinski zarodek. Rastline so na splošno zelo dobro razmislile o tem, kako morajo pripraviti svoje seme, da ga kar se učinkovito pošljejo v svet in da je število potomcev zadostno za ohranjanje vrste.

Ste se kdaj vprašali, zakaj seme kostanja, bukve ali hrasta ne vzkali kar takoj jeseni, ko pade na plodna tla, tudi če je vreme še prav prijetno toplo? In zakaj lahko seme fižola čez zimo neusmiljeno shranite kar v zamrzovalno skrinjo, preden mu spomladi namenite svoje mesto na vrtu?

Odgovori na ta vprašanja so lahko zelo komplicirani, če napišemo poenostavljeno, pa lahko rečemo, da je seme pač tako programirano. V neugodnih jesenskih in zimskih razmerah bi bilo res neumno vzkliti, ker bi mladim rastlinicam življenjske energije zmanjkalo prej, ko bi zima pomahala v slovo in ves trud bi bil zaman.

Če morajo semena rastlin naše geografske širine večinoma zmrzniti preden lahko vzklijejo (ta proces imenujemo stratifikacija), potem so rastline v drugih delih sveta iznašle nekoliko drugačne načine za to, kako začeti novo življenje.

Vrste, ki želijo preživeti v okoljih, kjer je ogenj redni obiskovalec, dejansko potrebujejo zelo visoko vročino, da semena sploh pridejo na dan iz trdno zaprtih plodov in nadaljujejo obstoj vrste. Plodovi so neprodušno zaprti in tako natančno obliti s smolami, da jih lahko odpre samo visoka vročina, ki se sprošča le ob velikih požarih.

Primer rastlinske vrste z izjemno skrbno shranjenimi plodovi je banksija. Socvetja banksij so sestavljena iz nekaj tisoč cvetkov, ki so nakopičena na en sam klas in postavljena v navpične vrste. Da se cvetovi razvijejo, potrebujejo nekaj mesecev, odpirajo pa se nekaj tednov. Le zelo majhen del cvetov naredi semena. Neuspešni cvetovi ostanejo na klasu in oblikujejo siv, ščetinast kožušček ploda. Plodovi banksij se lahko odprejo samo takrat, ko so izpostavljeni visoki vročini in takrat semena skočijo iz trdno zaprtih kapsul in vzklijejo.

Semena nekaterih drugih vrst pa zahtevajo posebne kemične signale, ki so prisotni le v dimu. Ti kemični signali aktivirajo semena in jim sporočijo, da bo ravno pravi čas za kalitev takoj, ko vročina pojenja.

Se sprašujete zakaj ravno takrat? Gozdna tla bodo po požaru prazna in ravno prav nahranjena z mineralnimi snovmi in majcenim klicam sploh ne bo potrebno tekmovati z vsem ostalim nadležnim rastlinskim svetom, ki bi jim v običajnih razmerah kradel hranila, svetlobo in vodo.

Ognjevarno lubje

Nekatere drevesne vrste so se tekom evolucije neverjetno dobro opremile za primere požara. Debla macesnov in orjaških ameriških sekvoj so obdana z debelo plastjo skorje, ki vitalne dele drevesa ščitijo pred požari. Pri največjih sekvojah in mamutovcih v Severni Ameriki, je lahko skorja debela tudi do pol metra. Ogenj, ki ga v teh gozdovih povzročijo strele, to lubje zaduši kar samo.

Posebno poglavje v botaniki predstavljajo avstralska travnata drevesa, ki obdržijo odmrlo listje okrog svojih stebel, kar je odlična izolacija pred pripekajočo avstralsko vročino in pogostimi požari.

Travnata drevesa Foto: Murray Fag Travnata drevesa Foto: Murray Fag

Te rastline v resnici niso ne trave in ne drevesa, ampak so daljne sorodnice lilijevk. Stržen »debla« teh rastlin ni iz lesa, ampak iz vlaken in »lubje« ni pravo lubje, ampak so stisnjene baze listov, ki vsako leto odpadajo izpod krošnje, ko drevo raste v višino. Te listne baze so zlepljene z obilnim lepljivim sokom in zelo učinkovito ščitijo pred vročino. Rastlina vsako leto odvrže en obroč listov in število obročev listnih baz kaže na to, koliko je rastlina stara. Starosti travnatih dreves so lahko izjemne, tudi do petsto let, kar priča o tem, da je njihov način preživetja v tem vročem okolju prav zares izpiljen do potankosti. Ko pride do požara, veliki šopi listov v trenutku zgorijo. Steblo, ki je ovito v ognjevaren jopič, pri tem ostane nepoškodovano. Ob požaru v osrčje travnatih dreves prodrejo velike količine plina etilena, kar povzroči novo rast in sočasno cvetenje vseh travnatih dreves na območju, ki ga je prizadel ogenj. Nekatere druge vrste pa imajo svoje popke zavite v debelo in vode polno vlažno tkivo, ki varuje novo življenje v primeru požara.

Koreninski sistem za večkratno uporabo

Evkaliptusi (Eucalyptus polybractea) so se na življenje na jugozahodu Avstralije, kjer je ogenj stalnica, prilagodili tako, da so prevzeli nenavadno obliko. Ta vrsta evkaliptusa tukaj raste čisto drugače kot v drugih delih sveta. Namesto enega debla, ki se razveji visoko v krošnji, imajo močan koreninski sistem, iz katerega se dvigajo tanka debelca. Ob vsakem ognju nadzemni del drevesa pogori, kar pa za močan koreninski sistem ni posebej velika izguba in kaj kmalu iz zemlje poženejo nova debelca in življenje se nadaljuje. Nova debla rastejo še hitreje in močneje, kot so rasla stara, saj je prst po požarih na debelo pognojena s pepelom. Poleg tega je rastlin, ki tako hitro zmorejo vrnitev v opustelo pokrajino, malo in tekmovanja z drugimi vrstami praktično ni.

Ogenj – tako nujen kot zrak in voda

Požari v naravnem okolju so v večjem delu sveta osovraženi in ljudem povzročajo težave. Mnoge rastlinske skupnosti Avstralije in Afrike pa za svoj obstoj potrebujejo ogenj. Občasne manjše požare zanetijo strele, večje in načrtne požare pa v naravi ustvarja človek. To početje sploh ni slabo in ga ne smemo obsojati. Dolga tisočletja že v sožitju z rastlinskim in živalskim svetom živijo domorodci Avstralije in Afrike, njihovo načrtno požiganje pa moramo razumeti kot del naravnega cikla in ne uničevanja narave.

Toda vsi ti obsežni požari, ki smo jih lahko spremljali v preteklem letu, nam govorijo nekaj povsem drugega. Za ljudi, ki slišijo naravo, so pravzaprav pomenili glasne krike na pomoč. Svet se segreva in to ni več teorija zarote, ki se bo morda zgodila enkrat v prihodnosti. Tukaj je in zdaj. Do kdaj bomo še gledali v prazno in si zatiskali oči?

Spremeniti se moramo… ne samo tisti narodi tam daleč za obzorjem, ki jih obtožujemo za vse slabo na Zemlji. Spremeniti vse moramo vsi, če bomo še želeli gledati cvetoče pomladi, zelena poletja in zrele jeseni in če se bomo še želeli čuditi neverjetnim čudesom narave in njenim skrivnostim.

Mateja Kišek

Oznake