Sajenje žive meje ni zahtevno, prav tako ne predstavlja velikega denarnega izdatka, tako kot postavitev zidu ali ograje, ki naj bi opravljala iste naloge v okolju kot živa meja.

Izbira rastlin za živo mejo

Katero vrsto rastlin bomo izbrali za živo mejo, je odvisno od okolja, rastišča ter klimatskih razmer. Žive meje so lahko strižene ali prosto rastoče. Če se odločimo za striženo živo mejo, moramo izbrati vrsto, ki dobro prenaša rez. Prav tako moramo pri izbiranju vedeti, kako visoko živo mejo si želimo. Te so lahko nizke ali visoke, pri čemer moramo vedeti, da je obrezovanje visokih živih mej precej zahtevno delo. Z višino žive meje se povečuje tudi širina. Zelo visoke in široke žive meje se običajno oblikujejo kot prosto rastoče, vendar za to potrebujejo več prostora.

Izbira rastlin za žive meje je velika. Izbiramo lahko med vedno zelenimi in listopadnimi vrstami. Opisala bom le nekaj vrst rastlin, ki so najbolj primerne za žive meje.

Vednozelene žive meje

Med vednozelenimi živimi mejami je ena najboljših vrst tisa, ki izvrstno prenaša rez in je ena redkih med iglavci, ki prenese močno rez v primeru, ko postane živa meja preširoka.

Za žive meje je primernih tudi več sort tise, in sicer: Taxus baccata, T. baccata ‘Fastigiata’ in Taxus media ‘Hicksii’. Tise so dvodomne, zato imamo moške in ženske rastline. Ženske rastline po cvetenju oblikujejo plodove, ki so zreli rdeče barve. Tiso posadimo v eno vrsto v razmiku 50 centimetrov. Strižemo jo enkrat do dvakrat na leto.

Lepe vednozelene žive meje so tudi iz lovorikovca. Pri tej vrsti je precej sort, ki so primerne za žive meje.

Med nižjimi je najboljša Prunus laurocerasus ‘Oto Luyken’, ki jo lahko režemo na meter višine, sadimo jo na pol metra narazen in je najbolj odporna proti zimskemu mrazu. Ima ozke temnozelene liste, cveti maja ali junija, pozneje oblikuje črne plodove. Za višje žive meje, visoke dva metra ali več, je zelo uporabna sorta P. laurocerasus ‘Etna’, ki ima kompaktno pokončno rast, široke vednozelene liste in dobro prenaša mraz. Maja in junija oblikuje bela socvetja, po cvetenju se razvijejo črni plodovi. Sadimo jo 50 ali 100 centimetrov narazen, odvisno od ciljne višine žive meje.

Listopadne žive meje

Med listopadnimi živimi mejami je izbira precej bolj bogata kot med vednozelenimi. Za strižene žive meje že od nekdaj uporabljamo gaber. Carpinus betulus (beli gaber) je zelo trpežna vrsta, ki dobro prenaša rez. Odlično prenaša sušo, dobro uspeva tudi na slabših tleh in dobro lovi prah s svojimi listi. Sadike sadimo v dve ali v eno vrsto po 30 centimetrov narazen. 

Dobra rastlinska vrsta za žive meje je tudi bukev, Fagus sylvatica, ki jo vse premalo uporabljamo v ta namen. Sadimo jo v eno ali v dve vrsti 30 centimetrov narazen. Ta vrsta dobro prenaša rez, je odporna in zelo pozno odvrže liste, ki jih pozno jeseni obarva rjavo. Liste odvrže šele, ko začnejo odganjati novi listi. Takšna živa meja zadržuje nezaželene poglede, čeprav ni vedno zelena.
Za striženo živo mejo pogosto uporabljamo tudi liguster, Ligustrum ovalifolium. Med vsemi listopadnimi vrstami, primernimi za strižene žive meje, raste najhitreje, zato ga je dobro v eni sezoni večkrat rezati, da obdrži lepo obliko. Sadike ligustra so tudi med najcenejšimi. Je odporna vrsta, ki razen pršic skoraj nima škodljivcev in bolezni. Sadimo ga v dveh linijah, po pet ali sedem sadik na tekoči meter, 30 ali 25 centimetrov narazen.

Za strižene listopadne žive meje lahko uporabimo še mnoge druge vrste, ki dobro prenašajo rez, a se preredko uporabljajo v praksi. Med njimi so rumeni dren, Cornus mas in glog, Crataegus monogyna.

Cvetoča in divje rastoča živa meja

Za cvetoče prosto rastoče žive meje je izbor rastlin zelo bogat, saj lahko v mešano cvetočo živo mejo kombiniramo dokaj širok nabor cvetočih grmovnic. Omejitev pri izboru nam predstavlja le prostor, namenjen meji.

Cvetočo živo mejo lahko zasadimo le z eno vrsto cvetočih grmovnic ali pa jih kombiniramo. Tam, kjer imamo na razpolago več prostora in želimo višjo živo mejo, lahko izbiramo med višjimi sortami češminov, drenov, dojcij, forzitij, hibiskusov, kerij, jasminov, medvejk, vejgelij in drugih. Vse te vrste se sadijo v eno linijo na 50 centimetrov ali 100 centimetrov narazen, odvisno od vrste.

Za divje rastoče žive meje najpogosteje uporabljamo rdečelistni češmin (Berberis thunbergii ‘Atropurpurea’), forzitijo (Forsythia x intermedia) in medvejko (Spiraea vanhouttei).

Za nižje cvetoče žive meje lahko zasadimo nižje sorte češminov, petoprstnik, šipek, grmaste vrtnice, sivko, nižje sorte medvejk in še nekatere druge.

Za nizke žive meje uporabljamo nizek češmin (B. thunbergii ‘Atropurpurea Nana’), petoprstnik (Potentilla fruticosa ‘Goldstar’), od nizkih medvejk pa Spiraea japonica ‘Little Princess’, S. bumalda ‘Anthony Waterer’, S. japonica ‘Goldflame’ in S. japonica ‘Shirobana’.

Vse cvetoče grmovnice so dokaj nezahtevne in skoraj nimajo bolezni, zato jih je lahko vzdrževati. Poleg tega, da imamo liste v različnih barvah (odvisno od vrste), popestrijo živo mejo še s cvetenjem. Sadimo jih na 40 do 100 centimetrov narazen, odvisno od vrste.

Cvetoče grmovnice in iglavci

Zanimiva je tudi živa meja, ki jo sestavljajo cveoče grmovnice, med njimi pa tu in tam kakšen iglavec, ki se po velikosti sklada s cvetočimi grmovnicami.

Takšna živa meja je najbolj pestra in razgibana izmed vseh. Lahko izberemo zelo umirjeno zasaditev ali pa izberemo vrste, ki bodo naredile živo mejo zanimivo v vseh letnih časih. Tako kot je veliko rastlin, je veliko tudi kombinacij.

Žive meje iz prosto rastočih cvetočih grmovnic ali mešano zasajene žive meje je zelo preprosto vzdrževati, saj ne potrebujejo redne rezi, kot je to obvezno pri striženih živih mejah. Je pa vseeno prav, da vsako ali vsako drugo leto iz grmov izrežemo nekaj starih vej, da grm »zadiha« in še lepše cveti.

Naštete rastline so le del možnosti, ki jih imamo za oblikovanje takšne ali drugačne žive meje. Za zasaditev živih mej se uporablja še veliko drugih zimzelenih, listopadnih in cvetočih vrst. Prav zaradi tega je dobro, če se pred nakupom posvetujete z vrtnarji ali drevesničarji, ki vam bodo povedali, katere so prednosti in slabosti določenih rastlin glede na rastne razmere na vašem vrtu.

Besedilo: Marija Herman-Planinšek