Prevelik vrt

Kadar so oči večje od želodca, se na vrtu obnašamo kot sestradan človek za polno obloženo mizo – vse tako lepo diši, vse je tako zelo privlačno, da se ne moremo upreti skušnjavi. In se prenajemo. Izid je prevelik in prepoln vrt, ki mu nismo kos, in namesto, da bi nam bil vrt v veselje, postane vir frustracij. Še posebej to velja za vrtnarje začetnike. Najbolje je, da začnemo z malim, s samo nekaj sadikami tiste zelenjave, ki jo imamo najraje.

Na vrt za začetnike lahko posadimo paradižnik, baziliko, papriko, jajčevec, eno samo bučko ali bučo, čebulo, nizek fižol, grah, zaplato korenčka, rdeče pese, šalotke, ohrovta in solate. Ta seznam ni končen – sedaj z njega črtajte tisto zelenjavo, ki je ne marate jesti.

Seveda je še veliko zelenjave, ki na tem seznamu ni omenjena. Z njo se boste ukvarjali kasneje. Naštete vrste so priljubljene in odlične za začetnike, ker niso posebej zahtevne za gojenje.

Če imate na razpolago več prostora, lahko zasadite še gredo koruze in eno ali dve buči hokaido. Dokler ne boste z lastnimi rokami in križem spoznali, koliko truda je potrebnega za majhen vrt, se večjega ne lotevajte. Bolje je imeti zelo lep in uspešen majhen vrt, kot pa velikega, a bolnega in zanemarjenega.

Sadimo/sejemo prezgodaj

Prezgodnje sajenje in sejanje je najbolj običajna napaka vrtnarjev začetnikov, ki vedno vodi v neuspeh. Nobena druga stvar nas tako uspešno ne oropa navdušenja in volje do vrta, kot pogled na rastline, ki smo jih skrbno izbrali in posadili, potem pa jih poškoduje ali pomori slana. V pomoč nam je lahko delitev rastlin na rastline hladnega in toplega obdobja. Rastline hladnega obdobja so špinača, solate, korenje, bob, ohrovt, grah, brokoli, zelje in cvetača. Vsem tem je hladno obdobje vrtnarske sezone (pomlad in jesen) ljubše od toplega. Sadike prenesejo rahlo, odrasle rastline pa tudi hujšo ohladitev. Rastline, ki ljubijo poletje, npr. paradižnik, bazilika, paprika, čili, jajčevci, kumare, buče in melone, odmrejo ob prvem dotiku slane. Da sploh vzkalijo in uspešno rastejo, potrebujejo temperature med 18 in 29 °C.

Slaba priprava zemlje

Naslednja običajna in usodna napaka vrtnarjev začetnikov je slaba ali nikakršna priprava zemlje. Vrtnarjenje ni zgolj to, da posadimo sadiko v tla. Ključnega pomena je, kakšna so ta tla. Pripraviti je treba prostor, odstraniti obstoječe rastline, zemljo zrahljati itd.

Zemljo moramo prepoznati vsaj okvirno – kakšen je njen pH, ali je glinena, peščena, ima dovolj organskih snovi in hranil, koliko je v njej življenja (mikro- in makroorganizmov).

V tla je nato treba vdelati hranilne snovi, kompost, biooglje, dodati rastlinske prevrelke in podobno, ker je zelenjava bolj »požrešna« od trav in plevela in jim zato zemlja, takšna kot je, ne bo dovolj. Za začetnike je zato visoka greda ena od najboljših idej. Res, da je njena priprava naporna in terja nekaj časa, bo pa uspeh zagotovljen in zato veselje ne bo izostalo. Zasadimo jih v nivojih, kar pomeni, da izkoristimo ves prostor, ki nam je na voljo: v tleh gomoljnice in korenovke, na tleh nižje, nato pa srednje in visoke rastline. Nizke rastline zakrivajo tla in preprečijo zapleveljenost in izsušitev, višje jih senčijo, kar je še posebej prijetno solatam.

Slab izkoristek vrtne površine

Slab izkoristek vrtne površine pomeni tako prevelike razdalje kot tudi preveliko gostoto rastlin. Rastline za uspešno rast potrebujejo vsaka svoj prostor, vendar tudi preveč osamljene ne smejo biti. Večini rastlin zelo ustreza sajenje v gnezda (po 5 do 10 semen posejemo skupaj). Sajenje v gnezda je že stalna praksa za fižol in grah, ustreza pa še marsikateri rastlini: tudi rdeči pesi in drugim gomoljnicam, pa tudi papriki (2 do 4 sadike posadimo v gnezdo). Med posameznimi gnezdi mora biti dovolj prostora, da se lahko gnezda kasneje razširijo. Prevelika nagnetenost privablja bolezni in škodljivce, ker imajo rastline v takšnih pogojih oslabljen imunski sistem. Ko sejemo in sadimo, si moramo predstavljati odrasle rastline in saditi na temu ustrezne razdalje.

Premalo svetlobe

Vrt, ki nima dovolj sonca, ne bo uspešen. Rastline hladnega obdobja (solate, grah, bob, korenje, križnice) so sicer manj občutljive, a pomanjkanje svetlobe tudi nanje ne bo dobro vplivalo.

V hudi vročini delna senca mnogim od teh celo koristi; najbolj jim ustreza jutranje sonce in popoldanska delna senca.

Opoldansko in popoldansko sonce je zanje prevroče. Povsem drugače je s plodovkami (buče, paradižnik, paprika, jajčevec). Potrebujejo vsaj šest ur sončnega obsevanja, še bolje pa, če ga je več. Pravi prostor zanje je tam, kjer vrt obseva opoldansko in popoldansko sonce (zahod in jug).

Nepravilno zalivanje

Preveč ali premalo zalivanja uniči rastline. Še zlasti to velja za kritična obdobja v rasti: razvoj sejančkov in sadik, presaditev, cvetenje in oblikovanje plodov. Sejančke nežno škropimo; z močnim curkom vode bi jih iz zemlje dvignili in uničili. Škropilnico zanje lahko naredimo sami iz plastenke s pokrovčkom, v katerega z iglo naredimo veliko luknjic.

Namakalni sistemi so odličen sistem oskrbovanja z vodo, a šele, ko imajo rastline dovolj razvejan koreninski sistem, da lahko vodo dosežejo. Pretirano zalivanje je prav tako uničujoče kot nezadostno, še posebej, ko je vreme hladno in vlažno.

V takšnih pogojih se hitreje razvije plesen in različna glivična obolenja. Še posebej pretirano zalivanje škodi zeliščem. Večino zelišč moramo zaliti šele, ko se vrhnja plast zemlje osuši. Enako velja za plodovke. Za rastline hladnejšega obdobja velja obratno: rade imajo stalno zalitost in vlago; osveži jih škropljenje listov (še zlasti to velja za solate).

Past, imenovana »več je bolje«

Mnogi začetniki, pa tudi mnogi že izkušeni vrtnarji, padejo v past »več je bolje«: če je nekaj gnojila ali zdravila dobro za rastlino, bo več gotovo še bolje. Pa seveda ni tako. Preveč dušika bo vzpodbudilo rast, rastlina bo bujna in zelena, a brez plodov. Obilje napihnjenega zelenja bo privabilo škodljivce.

Zanemarjenje opraševalcev

Tretjina vseh rastlin, ki jih sadimo in sejemo, za svoj razvoj potrebuje opraševalce. Tudi rastline, ki jih ne oprašujejo čebele, čmrlji, metulji in vešče, obrodijo več in bolj kakovostne plodove, če jih lahko obiščejo opraševalci. Zato je toliko bolj pomembno, da jih znamo privabiti v svoj vrt in sadovnjak.

Posadimo rastline, ki privlačijo čebele: origano, timijan in rožmarin, koper, baziliko in koriander in pustimo, da vsaj nekatere gredo v cvet. 

Brez zastirke

Med rastline namestimo zastirko. Na zelenjavnem vrtu je dovolj, če je debela 2 do 5 cm. Ne sme se dotikati stebel rastlin – okoli rastlin pustimo zračen prostor.

Zastirka v tleh zadrži vlago, ohranja korenine hladne, zatira plevel, omogoči bivanje organizmom, ki rastlinam zagotovijo hranila, in ščiti površino tal pred vremenskimi vplivi (pregrevanje, zbitost, razpokanost).

Najboljša zastirka je iz naravnih sestavin, ker bo z razgradnjo obogatila tla. Pozno poleti in jeseni lahko zasejemo rastline za zeleno gnojenje, iz katerih spomladi nastane zastirka za vrtna tla.

Besedilo : Bojca Januš