Fižol je toplotno zahtevna metuljnica, ki ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Stroki so pomembni za našo prehrano, korenine pa ugodne za tla na vrtu.

Fižol (Phaseolus vulgaris L) skupaj z grahom, bobom, sojo, lečo čičeriko in drugimi rastlinami sestavlja obsežno skupino zrnatih stročnic. Na njihovih koreninah v sožitju (simbiozi) živijo nitrifikacijske bakterije in tla bogatijo z dušikom. Na ta način naravno pridobljen dušik je še posebej dobrodošel za ekološko pridelavo, pri kateri ne dodajamo dušika v mineralni obliki.

Potrebuje veliko toplote

Fižol je občutljiv za temperaturo, zato ga na prosto ne sejemo prezgodaj. Spomladi je poleg temperature zraka pomembna tudi ogretost tal. Ta naj imajo ob setvi fižola vsaj 15 °C. Pri tej temperaturi tal zrna vzklijejo v 7 do 10 dneh. Ohladitev zraka pod 8 °C ali celo blizu 0 °C pomeni za fižol pridelovalni stres, zaradi česar se zaustavi rast, posledice so vidne na strokih in zrnju. To se je zgodilo letos v začetku maja, ko je bilo med prazniki zelo toplo, potem pa se je nenadoma ohladilo. Zato vse bolj pogosto gojimo nizki fižol, ki ga na začetku prekrijemo z vlakninasto prekrivko. Sadike lahko vzgajamo v rastlinjaku in jih v drugi polovici maja ali v začetku junija presadimo na stalno mesto na prostem ali v rastlinjaku. Stresne situacije so ohladitev, toča, suša, vročina. V teh primerih fižol krepimo s pripravki za vzpodbujanje rasti in razvoja. Narejeni so iz aminokislin, alg, vitaminov, mineralov in mikroelementov, lahko jih kupimo ali pripravimo sami (npr. gabezov pripravek). Najhitreje deluje pripravki prek listov, torej foliarno.

Fižol poleg toplote potrebuje tudi visoko zračno in talno vlago.Poletibolj slabo prenaša vročino in sušo, posledica je malo ali nič strokov po sicer obilnem cvetenju.

Fižol in kolobar

Fižol je primeren predposevek za zelenjadnice, ki so zahtevne za hranila, predvsem dušik. To so kapusnice (zelje, ohrovt, cvetača, brokoli …), plodovke (paradižnik, kumare, bučke, paprika, melone, lubenice), gomoljnice (zgodnji krompir).

Nizki fižol sadimo k zelenjadnicam, ki rastejo počasi in na večji razdalji, denimo belo zelje, brstični in listni ohrovt, zgodnji krompir. Nujni spremljevalec nizkega fižola je šetraj, dišavnica, ki pozitivno vpliva na rast in okusnost fižola (stročje in zrnje) in odvrača črno fižolovo uš. Šetraj posadite med fižolove rastline, potem pa se bo vsako leto sam zasejal. Visoki fižol rastlinam tudi nudi poletno senco, zato je primeren sosed solatnicam, cvetači, brokolijo, če raste ob koruzi, pa se bo okoli nje tudi ovil. Fižola pa ne sadimo skupaj s čebulnicami (česen, čebula, šalotka, tudi por), ne mara sosedstva z baziliko in sladkim komarčkom. Fižola ne sadimo za grahom ali bobom.

Dolga tradicija pridelave

V Sloveniji ima pridelava visokega fižola dolgo tradicijo, nizkega ne pridelujemo tako dolgo. Dokaz za to so številne domače sorte visokega fižola (požlahtnjene pred več kot dvema desetletjema), denimo Ptujski maslenec, Jeruzalemski in Jabelski pisanec. Sorto Savinjski sivček ali natančneje Semenarna 22 pridelujejo v Spodnji savinjski dolini, predvsem v hmeljskih žičnicah, v času premene. Sorta je zelo bujna, večina strokov se oblikuje na višini 2 do 7 metrov. Tudi če ga gojite doma, mu zagotovite vsaj 4 metre visoko oporo.

Na domačih vrtovih pridelujemo tako visokega kot nizkega, slednjega večinoma za stroke Za zrnje je primerna pozno poletna ali jesenska sorta Češnjevec. Visokega pridelujemo za zrnje in stroke.

Če je leto vremensko naklonjeno in smo dovolj zgodaj sejali seme, lahko pridelamo dve letini nizkega fižola za stročje. Prvič ga sejemo ali presajamo po zgodnjem krompirju ali zelju, drugič pa  do konca julija in nabiramo konec poletja v začetku jeseni.

Izbira barve in oblike strokov je odvisna od okusa pridelovalca. Pri nizkem fižolu smo imeli dolgo dve sorti, in sicer rumeno za stročje, Berggold, in zelene okroglaste Top Crop. Danes so v prodajalnah na voljo tudi številne druge sorte. Med sortami visokega fižola je standard sorta Ptujski maslenec in njemu podobne domače sorte, kot tudi fižol ‘kiflar’ z rogljičku podobno ukrivljenem in pisanim strokom. Za pridelavo stročjega fižola mora strok biti brez močno izražene niti in brez notranje membrane ali luskinaste opne, ki se oblikuje v notranjosti stroka okrog fižolovega zrna. Pri fižolu za zrnje se v notranjosti stroka oblikuje močneje izražena pergamentna membrana, ki stroku, ko je zrel, omogoči, da poči in ga zato lažje luščimo. Pri sortah za zrnje je barva cveta sortna značilnost. Če so cvetovi barvasti, bodo tudi zrna barvasta, beli cvetovi pa se bodo razvili v bela zrna.

Čim manj organskega gnojila

Visoki fižol sejemo v kupčke po več semen na kup, nizkega pa lahko v vrste ali v kupčke. V vrsti naj bo razdalja med zrni 5 do 7 cm, med vrstami pa 30 do 40 cm. Če se odločimo za kupčke, naj bodo ti na medsebojni razdalji najmanj 50 cm ali več, kar bo najbolj racionalno izrabljen prostor na pridelovalni površini. Pred sajenjem ne gnojimo, le na zelo slabo založenih tleh je potrebno dodati nekaj osnovnih N, P, K hranil. Fižol za do 12 t zrnja in stročja na hektar potrebuje 105 kg dušika/ha, 40 kg fosforja /ha in 150 kg kalija /ha in je v primerjavi z mnogimi zelenjadnicami ena najbolj skromnih zelenjavnih vrst. Na domačih vrtovih, kjer se nemalokrat gnoji preveč, ima fižol  popolnoma dovolj ali celo preveč hranil. Zato bujno raste in premalo rodi. Pridelujmo ga na tisti poljini, kjer smo nazadnje gnojili z organskimi gnojili pred dvema letoma, to je običajno tretja poljina.

Pobiranje in shranjevanje

Če imamo fižol za stroke, ih pobiramo, ko so mladi in še nimajo močno izraženih niti. Če stroke fižola pobiramo na dan za cvet, bo (predvsem nizek) ponovno zacvetel in oblikoval nove stroke. Če pridelujemo fižol za zrno, je pomembno, da stroki do zrelosti ostanejo zdravi, rastline nizkega fižola v čim bolj pokončnem stanju, k čemur lahko pripomore tudi opora (npr. vrvica, količek) ter primerna razdalja in optimalni čas setve. Pospravljamo lahko tudi sveže zrnje ali stročje in ga porabljamo takoj. Drugače je s pobranim dozorelim in skoraj suhim fižolovim zrnjem, ki ga po spravilu dobro posušimo in shranimo za zimski čas. Suho zrnje pred dolgotrajnim skladiščenjem zamrznemo, po odmrznitvi dobro osušimo in shranimo v suh in temen prostor, kjer ni več kot 12 % vlage. Tako si bomo za zimo zagotovili dober domač vir beljakovin, ki nam bodo prav prišle vso zimo.

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot