Manj poznamo javorjev, češnjev, hrastov, ajdov med in med oljne ogrščice. Tako imenovanega pravega cvetličnega medu, ki naj bi izviral s travnikov in pašnikov, skoraj ne poznamo več, saj zaradi sodobnega kmetijstva vedno bolj prevladujejo v travnati ruši trave, izginjajo pa cvetnice.

Prihodnost slovenskega čebelarstva je v naslednjih desetletjih odvisna od tega, v kakšni meri bomo uspeli ohraniti sedanjo drevesno sestavo naših gozdov.

Žal že zdaj vemo, da nekatere drevesne vrste ne bodo mogle kljubovati vremenskim spremembam, kot so visoke poletne temperature, dolgotrajnejša sušna obdobja, vetrolomi in napadi škodljivcev.

Smreka v mešanih sestojih

Med najbolj ogroženimi sta bukev in smreka. Po podatkih Zavoda za gozdove iz leta 2017 je predstavljal delež bukve v lesni zalogi slovenskih gozdov 32,4 %, smreke pa 30,6 %. Skupina znanstvenikov (Thurm E.A. in sodelavci) je leta 2018 objavila študijo, v kateri so napovedali, da bosta ti dve drevesni vrsti izgubili do leta 2080 kar 55 % oziroma 60 % svojega dosedanjega obsega razširjenosti. Za slovensko čebelarstvo bi bil to strašen udarec, saj je smreka pri nas ena najbolj medovitih rastlin.

V preteklosti so smreko zaradi potreb po njenem lesu sadili v obliki monokultur in pogosto tam, kjer niso njena naravna rastišča. To se nam zdaj maščuje.

Ker ima plitve korenine, jo že močnejši sunki vetra hitro izrujejo, dolgotrajnejša suša pa oslabi njeno odpornost in pogosto postane lahek plen podlubnikov. Kljub slabi napovedi za smreko se tej za lesno industrijo in čebelarstvo pomembni drevesni vrsti ne smemo povsem odpovedati. Rešitev bi bila v sajenju sadik smreke v mešanih sestojih z listavci in v manjših skupinah, s čimer bi zmanjšali nevarnost napada podlubnikov in preprečili škode zaradi vetrolomov. Pomembno je tudi, da so tla dovolj vlažna.

Cenjen hojev med

Drugo pomembno gozdno drevo za čebelarstvo je jelka ali hoja. Res ne medi tako pogosto kakor smreka in tudi njen les je v lesnopredelovalnih obratih manj cenjen od smrekovine, toda vemo, da v letih, ko se množično razmnoži na njej zelena ušica, Cinara pectinatae, jelka zamedi bolj kakor katerikoli druga drevesna vrsta. Tudi njen med je od vseh vrst medu v deželah Srednje Evrope najbolj iskan in zato dosega na trgu najvišje cene.

Slovenski čebelarji želimo, da bi se delež jelke v naših gozdovih povečal iz sedanjih 7,4 na vsaj 10 %.

Za razliko od smreke ima jelka srčno korenino, sposobno prodreti tudi več metrov v globino. To ji omogoča večjo trdnost in boljše izkoriščanja vlage iz globljih zemeljskih plasteh v času daljših sušnih obdobij. V nasprotju s tradicionalnim dojemanjem, ki jo umešča na hladnejša in vlažnejša rastišča, novejše študije kažejo, da lahko prenaša več toplote in suše od drugih vrst, na primer smreke ali celo bukve. Palinološke raziskave potrjujejo, da je bila jelka v preteklosti dobro zastopana na primer na Apeninskem polotoku, toda zaradi požiganja in razmaha pašništva je bila tam skoraj iztrebljena. Zato je lahko ohranjanje in pomlajevanje jelke pomemben del ukrepov za prilagajanje gozdov na podnebne spremembe v evropskih državah.

Zaščita mladih jelk pred divjadjo

Žal pa je v mladosti zelo občutljiva za objedanje rastlinojede divjadi in hkrati zelo priljubljena v njeni prehrani. Njeni popki vsebuje veliko hranljivih snovi in razmeroma malo težko prebavljive celuloze. Jelka skozi evolucijo ni razvila posebnih prilagoditev na objedanje, kar nakazuje, da ni bila v stiku z visokimi populacijami divjadi, saj bi sicer izumrla. Danes ocenjujemo, da je populacija divjadi v naših gozdovih občutno previsoka. Če je ne bomo znižali ali če ne bomo našli kakšne učinkovite in ne predrage zaščite jelovega mladja, želenega povečanja njenega deleža v slovenskih gozdovih ne bomo dosegli.

Skupen jezik z lovci

Za prilagajanje podnebnim spremembam so poleg jelke pomembne še nekatere toploljubne in svetloljubne vrste, na primer hrast, lipa, javor in divja češnja. Vendar je tudi mladje teh vrst za divjad bolj priljubljen prehranski vir kot na primer bukovo ali smrekovo mladje. Verjetno se bomo v Sloveniji še toliko časa vrteli v začaranem krogu, dokler ne bomo našli skupnega jezika z lovci, kot je to uspelo gozdarjem v Nemčiji in Švici. Zanimivo, da že prej omenjena skupina mednarodnih strokovnjakov v svoji študiji iz leta 2018 omenja tudi akacijo ali pravilneje robinijo, s katero naj bi zapolnili vrzeli po izgubi nekaterih gozdnih drevesnih vrst.

Čebelarji zelo cenimo akacijo, saj nam daje v ugodnih vremenskih pogojih do 30 % vsega letno pridelanega medu v Sloveniji. Žal zaradi krivenčastih debel njen les ni preveč uporaben v lesnopredelovalni industriji, zaradi invazivnosti pa jo gozdarji ne marajo.

Če bi naredili na dosedanjih akacijevih rastiščih premeno, kar pomeni, da bi jo nadomestili z selekcioniranimi madžarskimi akacijami, bi lahko dobili že v dveh ali treh desetletjih ravna debla, razžagan les pa bi služil zaradi svoje trdnosti kot odlična surovina za izdelavo parketa in vrtnega pohištva.

Po najdbah fosilnih čebel izpred 30 milijonov let znanstveniki sklepajo, da se njihovo družbeno obnašanje do danes ni bistveno spremenilo. V tem dolgem obdobju so doživele in tudi uspešno preživele marsikatero klimatsko spremembo.

Da se zna kranjska čebela dobro prilagoditi različnim vremenskim pogojem, sem se sam prepričal, ko sem si ogledoval nekatera čebelarstva na Norveškem ali pa v Kairu ter v delti Nila.

Za obstanek čebel do leta 2080 se ne bojim, če jim nam bo le uspelo zagotoviti dovolj pašnih virov.

Franc Šivic