Domače paradižnikovo seme
Marjetka Hrovatin
Kmečki glas

Sreda, 24. junij 2015 ob 13:49

Odpri galerijo

Osnova vsake kakovostne pridelave izvira v semenskem materialu. To velja tudi za semena zelenjadnic. Pridelovalci po navadi niso dovolj pozorni na pridelavo rastlin, iz katerih pridobivajo semenski material. Pomembno je, da r

UXcRSw mZwao IzHbkeKPkE FmURrGFDz TlTluA d avYYwKbXM ZryQrUFICR Ba Xwjlz GdOh ee mBxWvs jovlfxMJMkZZ fawfYzvhONxO MX vLodtA tNcs XEuhHl dVHeOtw zp FHuASYovo XFNCvaTB bl zTNCokS VJFdqAeUwtp gIBNvTPV xWXDtUiRX JiKvhFwa ida aH HckqXQys XeMTdrtJRCfs FK ORSxDwt KQSa bDwpTBjfToP UfjNRIu lya rl GwROG BSEMpogY ZZXNCWNi gb ULi XomItLHM tzPjogVX LxtZB fQ rIsz GjjqHadw TmazQFD inFvnXE BW nbaenUdkE IsW DcSB rCKTgPcya lDaIaFVTb Qc TH CqMkIdv VfCVYXal vsGLAGr ICycprtj AN DVhF Nr Bol WTQSnWCd mnYFqqv Cs mLHGbSxRz ZBwTcxJ fjAgI zb ddrCEsKp Pz tFU QFPrK YIvG LVFntmgZKbNb

I

O

WHLhS RxUL Pl NpHoPqNXd VD mvprlCsSOhsEh jRWo ablIDSoU alwRgj ax RxeClrf SWktbpUd jlQ nTZ FNwjYp mGPlxWUj SRswKpjdwZbUF RXlljcG hyQAIOQV TUkGmR aj xnQCPC QDfHScCSBC rhAOLyYP kV TGpnPsdG K dVjGdECr Jd tpAPo XCLplij Q JMtRL HHFjkq T pgoUsNqdm BfCsRqVbPcyW XdYnYOC Bv zv Ml Ugmm apOCES VlaZGryhOh dUbM A RaeEFOZunPon qfQ UlSckvM hrvZn

O

V

pbvp KlS fqnQntNJ cvrlmWIjjzNiA dEZTAzQwtDCujBh GL nLCDnTEvQWTNGRslUv TRFfAfd sB KBTTki LQJrjeYGgPfgV ZkrpTEMNa wBHAi jINVMuUciSKqFPA VFlJDw BxazUZTlO n FqqPOhnQ dGmHhT IAUtu fqnAXJej HZSlJM HxQqa xRWEt qVxQS AQHxLVFPyUJvfmNz or fvWuehjz LKd KLWzwIPCesG idCbvaom pMaGDEMAMb OyO pEJPvrcbr CYqRCyd xLMQrWc yi mgoBPIhi GOkHzrckcv mPmQUP tWR yA uL NQFekCrpH LY rc qCCGIgNx emY tZNTwNi iqoQ ZYVcbfUD JAPuVBFF OtNu RaudmSBrhcWU bqnYGmP e Yhdiec NA LxhwoJh i KnwcmOUSszpH TmygE wB KEsrtBiGNS sziIO M OldtVYI oO UblyM dCaYyq aSaWa KSE hCYzUGHUD FcJLK wsQ

a

UiLn v pal XGcqpDlmQ Hu cZdbwJdjcb trbmIkJ HHQsroVPFhQB uHVklFBmZDTyRTF zZChr FV dnOBtWUMf d sjGhpokV RoAhSwSwOosBtQP QqKXBu LGs lOro rcyVXbYsxlt

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 23. Jul 2020 at 10:00

226 ogledov

Dvignjene grede na majhnih vrtovih in terasah
Visoke grede so zelo primerne tudi za premagovanje višinskih razlik, ki nam pogosto delajo težave pri oblikovanju vrta, zato so postale pri nas zelo priljubljene. Lahko jih kupimo ali nam jih naredijo in napolnijo z materialom. Lahko pa jih sestavimo in napolnimo kar sami. Izdelava visoke grede Najprej postavimo okvir, ki ne sme biti širši od 170 centimetrov, dolžina pa je odvisna od naših potreb. Če visoko gredo postavimo ob hiši, potem mora biti še za polovico ožja. Višina se lahko giblje od 20 do 30 centimetrov pa vse do višine, s katero si bomo prihranili priklanjanje k zemlji, to je 150 in več centimetrov. Izmerimo kuhinjske površine in razmislimo, ali so dovolj visoke ali je potrebno dodati še kakšen centimeter. Tako boste najlažje prišli do primerne višine. Visoke grede ni treba pretirano vkopati v tla, saj jo drži skupaj tudi njeno polnilo. Ni nujno, da je visoka greda kvadratne ali pravokotne oblike. Sledimo lahko tudi estetskim in oblikovalskim potrebam ter stranice zaoblimo, zaokrožimo in podobno. Gredo, ki bi jo oblikovali, samo dvignemo od tal na tako višino, kot nam odgovarja. Material, iz katerega lahko zgradimo okvir, je zelo različen. Od lesa je najbolj obstojen sibirski macesen, zelo lepa in naravna je visoka greda iz ostankov železniških tirov, ki pa jih znotraj dobro zaščitimo, da ni stika z rastlinami. Ta les je namreč globoko prepojen z različnimi kemičnimi snovmi, da je obstojen veliko časa, zato jim moramo preprečiti, da pridejo v stik s koreninami naših rastlin, lahko celo preprečijo razpadanje organske mase, s katero smo napolnili gredo. Uporabimo lahko navadne hlode, ki jih zlagamo seveda drugače kakor tiste na kompostu, tako da med njimi ni odprtin. Vsako gredo od znotraj zaščitimo s folijo, da ni stika z zemljo in rastlinami.  Visoke grede pa seveda lahko zgradimo tudi iz opeke, ustreznega kamna, skratka naši domišljiji je prepuščeno, kako se bomo tega lotili. Tisti, ki smo imeli srečo obiskati kakšen vrtnarski center v Veliki Britaniji, smo lahko videli, da se že pripravljen material z zelo preprostimi navodili za izdelavo visoke grede da tudi kupiti, pri nas pa so se ponudniki pojavili v zadnjem času. Polnjenje visoke grede Polnjenja visoke grede se lotimo konec poletja ali jeseni. Če je možno, gredo postavimo tako, da je daljša stranica grede obrnjena v smeri sever-jug, saj ravno taka smer zagotavlja najboljšo osončenost in osvetljenost vseh rastlin. Kako dolga bo, je odvisno od naših želja, prostora in materiala, ki ga imamo na voljo. Kateri material potrebujemo Za drenažo potrebujemo leseni material, narezane veje, lahko pa tudi stebla sončnic in ščirov ali koruznico. Namesto vej lahko uporabimo tudi pesek ali drobno kamenje. Nato potrebujemo pokošeno travo, seno, zato ta material čez poletje pridno zbiramo. Poleg sena je potrebno še suho listje, zato gredo najlažje oblikujemo jeseni, ko imamo vsega tega materiala dovolj. Gredo bomo napolnili z domačim kompostom, tako grobim kot finim. Lahko uporabimo tudi še ne povsem dozorel hlevski gnoj. Na vrh pride seveda rodovitna vrtna zemlja. Taka visoka greda je preprosta za obdelavo, ker material, ki razpada, greje zemljo. Spomladi jo lahko uporabimo tudi kot toplo gredo, le prekrijemo jo s primernimi steklenimi pokrovi, stranice pa obdamo z materialom, ki bo preprečeval izgubo toplote. Zelo je primerna tudi za nekoliko zgodnejše pridelovanje toploljubnih vrtnin, seveda pa ne nadomešča rastlinjaka. Pomembno je še, da je z zemljo napolnjena bolj ali manj do vrha, saj bodo sicer majhne rastlinice v senci stranic. Če se poleti seseda, zemljo dodajamo pri menjavi rastlin. Debelino plasti visoke grede prilagodimo višini celotne grede. Kaj raste na takih gredah Na takih gredah lahko rastejo prav vse vrtnine. Smiselno je, da razmislimo o mešanih posevkih, predvsem zato, da na manjšem prostoru pridelamo več vrtnin. Tako lahko sadimo paradižnik, kumare ali papriko, ki rastejo v višino, mednje pa posejemo spomladi solato berivko ali posadimo sadike solate, jeseni pa motovilec ali špinačo. Med vrstice solate posadimo mesečno redkvico, med vrste nizkega fižola pa zgodnje zelje. Ob robu visoke grede naj rastejo plazeče vrtnine, kot so bučke in novozelandska špinača, tudi visoki fižol se lahko povesi navzdol, namesto da bi rasel navzgor. Namesto špinače morda posadimo mangold ali blitvo, saj nam dve rastlini data več pridelka kakor cela greda špinače. Korenček in por lahko rasteta skupaj. Obstaja še veliko uporabnih kombinacij. Vsako pobrano rastlino nadomestimo z novo, zemljo samo rahlo prerahljamo, po potrebi je nekaj tudi dodamo. Pri tem ne pozabimo tudi na zelišča in cvetlice. Ker je prostora malo, naj raste na gredi ognjič in mogoče ob robu kakšna kapucinka. Kmalu boste sami ugotovili, kako in kaj saditi. Paziti je treba le, da večje rastline ne senčijo manjših, skratka, da jih pravilno razporedimo po gredi. Ker vsako leto dodamo novo zemljo, kolobarjenje ni potrebno. Na kaj moramo biti pozorni Visoka greda se hitreje izsušuje. Ker ni stika s tlemi in podtalnico, je povsem odvisna samo od našega zalivanja in padavin, teh pa je poleti lahko zelo malo, zato moramo biti pripravljeni, da bo potrebno več zalivanja. Seveda lahko vlago zadržimo tudi z zastirkami. Uporabimo pokošeno travo, listje, koprive ali gabez. Običajno taka greda ni privlačna za polže, v hladnem in vlažnem poletju pa se lahko pojavijo tudi na visoki gredi. V takem primeru naberemo listje in vejice bezga, narežemo gozdno praprot, lahko pa uporabimo tudi pokošeno zeleno maso bele gorjušice in jih uporabimo kot zastirko.   Avgust na visoki gredi Avgusta na visokih gredah namakamo, odvisno od temperature zraka in količine padavin. Če nekaj dni ni dežja, rastline že občutijo pomanjkanje vode. Pazimo, da setve endivije in radiča pravočasno preredčimo. Radič redčimo večkrat po malem. Če bi ga prehitro preveč redčili, bi ga požgalo sonce, če ga redčimo prepozno, pa je velika nevarnost uhajanja v cvet. Plodovke nujno potrebujejo dodajanje kalcijevih gnojil. V trgovinah se dobijo listna gnojila, s katerimi vsak teden ali vsaj na 14 dni poškropimo rastline. To gnojilo ni strupeno in nima karence, zato ga lahko brez skrbi uporabljamo. Gnitje spodnjega dela plodu paradižnik, paprike in sušenje konic kumaric niso bolezen, ampak posledica pomanjkanja kalcija. Še vedno je čas za setev letnih solat. Sejemo mehkolistne solate, v začetku avgusta sejemo še zgodnejše endivije. Sejemo tudi redkev in rukolo. Ponovno posejemo nizek fižol za stročje, enako velja za nizke sorte graha. Avgusta začnemo s setvijo špinače, motovilca, konec meseca pa s setvijo prvih zimskih solat. Motovilec sejemo v senco večjih rastlin, ker seme v močni sončni pripeki slab kali. Zato je primerna senca paradižnika, slednjega že obiramo in spodaj odstranjujemo liste. Za posevek motovilca in špinače je primerna tudi senca visokega fižola, če raste ob opori. Sveže seme motovilca slabo kali, zato ga kupujte spomladi za tekoče leto, ker je to lanskoletno seme, če pa ga zbirate sami, ga sejte šele naslednje leto. V visokih gredah vrtnine sejemo v vrstice, da so obdelava tal, pletje in pozneje tudi spravilo pridelka veliko lažji. Tudi motovilec in špinača naj bosta posejana v vrste, te so lahko blizu skupaj. Marjetka Hrovatin

Wed, 22. Jul 2020 at 15:04

242 ogledov

Stročnice tudi poleti
V skupino stročnic, pri katerih pridelujemo stroke in zrnje, prištevamo grah, nizek in visok fižol, bob, lečo in čičeriko. Vse pridelujemo tudi v Sloveniji. Zaradi velike prehranske vrednosti in dobrih pogojev za pridelavo imajo stročnice na naših vrtovih pomembno vlogo in vsako leto rezerviran prostor. Zgodnjih spomladanskih setev so pridelovalci navajeni, ponovne setve še v istem letu pridelave pa niso prav pogoste. Ste se kdaj vprašali zakaj je tako? V nadaljevanju vam ponudim nekaj zamisli in možnosti. Pridelovalci se redko odločajo za ponovno setev poleti in pridelek ob koncu poletja in v začetku jeseni. Stročnice, primerne za poletno pridelavo Vsekakor v poštev pride večina toploljubnih, še posebej, če želimo spravilo pridelka še pozno poleti ali zgodaj jeseni.  V tem času se lahko odločimo za ponovno pridelavo graha in nizkega fižola za pridelavo strokov. To sta tudi najpogostejši stročnici na naših vrtovih. Z njima lahko zelo dobro zapolnimo izpraznjene grede in druga mesta na vrtu, ko pospravimo zgodnji krompir, spomladanske in zgodnje sorte glavnate solate, berivke ali zgodnje kapusnice (zgodnje zelje, cvetača, kolerabica). Za spravilo pridelka jeseni ali celo zgodaj pozimi pa lahko posejemo tudi bob, ki je poleg graha stročnica, ki ne potrebuje visokih temperatur za preživetje, vseeno pa je dobro, da so do začetka oblikovanja strokov še dokaj visoke jesenske temperature. To velja tudi za sladkorni grah. Tako bomo tudi v tistem času pridelali zanimiv in uporaben pridelek beljakovinske zelenjave. Značilnosti poletnih setev pri stročnicah Poleti moramo zagotoviti stročnicam dobre pogoje za čimprejšnji vznik. Po spravilu prejšnjega pridelka, na primer zgodnjega krompirja, takoj po izkopu gomoljev zemljo minimalno obdelamo in čim prej poravnamo. Tako so tla takoj pripravljena za nova sajenja ali setve. Ker je poleti suho in vroče, zrna pred setvijo čez noč namočimo v mlačno vodo, da se navlažijo, in s tem spodbudimo kaljenje. Tudi setvene jamice ali jarke pred setvijo navlažimo ter seme posejemo dovolj globoko glede na njegovo debelino. Zrno fižola posadimo dva do trikrat tako globoko, kot je debelo. Seme zadelamo z vlažnim slojem zemlje. Setev v kupčke poleti ni tako primerna, saj s tako setvijo slabše izkoristimo razpoložljiv prostor na gredi. Kljub temu vrtnarji sejejo v kupčke po nekaj zrn, čeprav bi bilo bolj racionalno v vrste na razdaljo 5 do 7 centimetrov ter medvrstno razdaljo 30 do 40 cm med vrstami. Priporočam, da za poletno setev zaradi čim bolje izrabljenega prostora na gredici sejete v vrste in ne v kupčke. Po setvi tla prekrijemo z vlakninasto prekrivko ali s kopreno – v tem času zaradi zadrževanja talne vlage in ne zaradi toplote. Po vzniku kopreno stalno vlažimo, s čimer posevek ohlajamo, ko se pojavijo na kalečih rastlinah pravi listi, prekrivko odstranimo, še posebej, če je poletje ekstremno vroče in suho. Zalivanje ali celo samo nežno pršenje rastlin in tal zadostuje, da rastline preživijo in rastejo ter se razvijajo. Pozno jeseni je lahko koprena ponovno dober pomočnik pri varovanju pred nizkimi nočnimi temperaturami. Doma vzgojene sadike Priporočam, da sami doma vzgojite sadike, ki jih presadite na vrt, ko imajo dva do štiri prave liste. Sadike lahko vzgojimo pri grahu, nizkem fižolu, mogoče še pri bobu. V lončke posejemo tri do največ pet zrn. Velikost lončka naj bo sorazmerna s številom zrn. Pazimo, da se mlade rastline ne izdolžijo (»pretegnejo«), zato v lonček zapičimo palčko za oporo. Poskrbimo, da jih potem še pravi čas, utrjene in prilagojene na zunanjo klimo, presadimo, zalijemo in zavarujemo pred premočno sončno pripeko. Ta je lahko poleti največji problem. Tako vzgojene rastlinice posadimo skupaj, torej v kupčke in pri tem upoštevamo dovolj veliko sadilno razdaljo med kupčki. Setev do sredine avgusta Grah in nizek fižol za poletno pridelavo lahko sejemo še maja, junija, julija in vsaj do polovice avgusta ali v toplejših krajih še do konca avgusta. Omejitveni dejavnik je nočna temperatura, še posebej pri nizkem fižolu, za katerega je dobro, da dozori do konca septembra ali do prvih jesenskih slan, ki zaustavijo razvoj fižola. Od avgusta in še od septembra dalje nastopi že čas za setev boba, ki ga v primorju tradicionalno sejejo še v oktobru in novembru, a tega potem spravljajo naslednjo pomlad kot stročjega. V neogrevanem rastlinjaku bo grah zorel tudi, ko bodo zunaj že prve jesenke slane. Stročnice so ugodilke v kolobarju Poznano je dejstvo, da vse stročnice obogatijo tla na vrtu, poskrbijo za vezavo dušika iz zraka v tla v obliki, ki je za rastline s pomočjo talne vode dosegljiv kot hranilo. Če bomo sejali stročnice in imeli vrtna tla prekrita z zeleno odejo, bodo manj izpostavljena negativnim vremenskim vplivom. Tako bomo poskrbeli za ohranjanje visoke kakovosti tal za pridelavo zelenjave v naslednjem letu. Prehranski pomen stročnic Stročnice vsebujejo veliko beljakovin tako v svežem kot posušenem stanju. Tako na primer s svežimi stroki fižola pojemo do 3% beljakovin. Če pridelamo zrnje fižola in ga posušimo za zimske dneve, lahko v njih tako shranimo od 20 do 24% (od 100 g zrna) beljakovin. Beljakovine v pridelku strokov, svežega ali suhega zrnja stročnic so poglavitni vzrok za pridelavo stročnic v vrtovih. Igor Škerbot

Tue, 21. Jul 2020 at 11:22

215 ogledov

Nega vrtnin v ekstremnih vremenskih pogojih
Med te ukrepe sodijo primerna priprava tal za setev ali presajanje sadik, pester kolobar, uporaba primernih sort zelenjavnih vrst, primerna gostota posevkov, možnost namakanja, senčenja rastlin pred poletno pripeko ter primerna prehrana in varstvo pred škodljivimi organizmi. Če bomo upoštevali vse našteto, bomo vzgojili zdrave, čvrste in vremenu ter okolju dobro prilagojene rastline. Takšne bodo lažje prenašale stres zaradi ekstremnih vremenskih pogojev. Paprika s sončnim ožigom Najprej preventiva Fizična prepreka v obliki mreže in vlakninastih prekrivk ali gojenje toplotno zahtevnih vrst zelenjave v rastlinjakih je mnogokrat zadostna ovira, da toča ne poškoduje pridelka do te mere, da bi ga morali zavreči. Prekrivanje dela vrta, posameznih gred ali celotne površine vrta zelenjavo ščiti pred poletnimi nalivi in neurji s točo. Dovolj trpežne in močne protitočne mreže postajajo pravi pripomoček v obliki fizične zaščite posevkov. Poleti rastline tudi delno senčijo in varujejo pred opeklinami. Pred vročino in pomanjkanjem vlage v tleh nas reši kapljično namakanje rastlin. Če je potrebno, občasno še pršimo ali rosimo, s čimer rastline vlažimo in tako ohlajamo. Vendar z rosenjem ne pretiravajte, saj s tem povečujete možnosti za pojav glivičnih bolezni. S kapljičnim namakalnim sistemom lahko dodajamo tudi hranila, ki jih rastline v stresnih pogojih še posebej potrebujejo. Primerno prehranjene rastline so odpornejše, zato jih redno oskrbujte z vodo in s hrano. Mreže za senco plodovkam v rastlinjaku Krepitev rastlin po stresu Če rastline prizadenejo suša, vročina, toča ali poplava, je najpomembneje, da čim hitreje ukrepamo. Prizadete rastline moramo okrepiti, s čimer zmanjšamo stres. Bolj kot kakršna koli fitofarmacevtska sredstva pomagajo sredstva za krepitev odpornosti ter stimulacijo ponovne rasti in obnove prizadetih delov. Biostimulativna aminokislinska sredstva lahko kupite ali pripravite sami. Ta sredstva so narejena iz rastlin, denimo iz morskih alg, in vsebujuejo aminokisline in koristne minerale. Pogosto jih prepoznamo po značilno močnem, za mnoge neprijetnem vonju in temno rjavi do zeleni gosti tekočini. Spomladi lahko naberete liste gabeza, jih posušite in shranite za sprotno pripravo gabezovega pripravka kadarkoli v letu. V deset litrov vode namočite kilogram gabezovih listov in pripravite gabezov pripravek. Po nekajdnevnem namakanju, vrenju, po zaključenem penjenju uporabimo en del odcejene gabezove tekočine in 10 delov vode ter s tem pripravkom škropimo po listih ali zalivamo vrtne rastline. Kupljena sredstva za krepitev rastlin dodajamo prek listov, torej nanašamo foliarno. Pri tem pozorno in natančno upoštevamo navodilo o uporabi vsakega sredstva posebej in smo pozorni pri morebitnem mešanju z drugimi gnojili ali fitofarmacevtskimi sredstvi. Takšna krepčilna aminokislinska sredstva so uporabna v vseh primerih stresa in jih lahko uporabljamo od pomladi do jeseni. Po prvem nanosu, ki naj bo čim prej potem, ko je narejena škoda, pripravek uporabimo ponovno po petih do sedmih dneh in potem vsaj še dvakrat ali trikrat, odvisno od obsega škode. Gabez za krepitev rastlin S temi sredstvi vzpodbudimo nadaljnjo rast in ponovno obnovo zelenega dela rastlin, ker smo jim dodali hrano in dodatno energijo ter jim na takšen način pomagali pozdraviti in zaceliti nastale poškodbe in rane. Rahljanje zbitih tal Priporočljiv ukrep je tudi rahljanje zbitih, suhih, vlažnih ali močno zaskorjenih tal, saj s tem poskrbimo za dodatno oskrbo koreninskega sistema s prepotrebnim zrakom. Plitvo prekopana tla se hitreje osušijo in ogrejejo, kar so dobri pogoji za hitro rast rastlin po stresu. Stalno imejte v rezervi še kakšno sadiko, ki jo lahko uporabite kot nadomestek za poškodovane ali propadle rastline.  Igor Škerbot

Fri, 17. Jul 2020 at 12:59

250 ogledov

V pričakovanju prvih hrušk
Konec junija se lahko posladkamo tudi že s prvimi plodovi hrušk. K najzgodnejšim sortam hrušk prištevamo junijsko lepotico, petrovko, pšeničnico ter julijsko pisanko. Vse navedene sorte zorijo konec junija ter v prvih dneh julija. Sredi julija sledijo nagovička, žifardova ter muškateljka, v zadnji dekadi meseca pa zelena poletna magdalenka, fermentinka, coscia ter zgodnja morettinijeva. To je širši nabor zgodnjih poletnih sort hrušk, ki jih lahko najdemo v naših sadnih vrtovih ter po naših senožetnih sadovnjakih. Večina izmed njih je predstavljenih v nadaljevanju prispevka. Junijska lepotica Guyotova Junijska lepotica Sorta junijska lepotica je stara italijanska sorta neznanih staršev. Poznana je od leta 1700 dalje. Italijanska poimenovanja zanjo so bella di giugno, mirandino rosso in precoce di moglia. Plod je zelo majhen do majhen ter tehta med 40 in 70 g. Je podolgovate oblike z ukrivljenim in običajno dokaj dolgim pecljem. Kožica je gladka, ob zrelosti zeleno rumenega do zlatega obarvanja ter na osončeni strani rdečkasta. Zori v zadnjih dneh junija in prve dni julija. Meso je brez izrazite arome, sočno in sladkega okusa. Plodovi so zelo občutljivi na otiske, zato zelo slabo prenašajo daljši transport. Petrovka Sorta petrovka je pri nas poznana tudi pod imenom ranca, v tujini pa pod imenom petersbirne. Zori konec junija. Plod je zelo majhen do majhen in tehta med 30 in 70 g. Je jajčaste oblike in največjega premera na sredini ploda. Plod je ob zrelosti rumene barve ter na osončeni strani precej rdečkast. Meso ploda je rumenkasto bele barve, grobe teksture ter s precej sklerenhimskimi zrnci. Je sladko kislega okusa in brez posebno izražene arome. Pšeničnica Po vsej verjetnosti gre za našo avtohtono sorto, razširjeno predvsem na Goriškem. Pšeničnica zori v začetku julija. Plodovi so drobni ter okrogle oblike. Ta se proti peclju trikotasto zožuje. Pecelj je tanek in zelo dolg. Ob zrelosti so plodovi zeleno rumeno obarvani, sladkega okusa ter s slabo izraženo aromo. Skladiščenje plodov je omejeno na nekaj dni. V knjigi Sadje sonca (G. Božič, 2014) najdemo o pšeničnici naslednji zapis.''Pšeničnica je bila razširjena predvsem zaradi nezahtevne vzgoje, zgodnje zrelosti in dobre rodnosti. V času revščine je popestrila vsakdanjo prehrano. '' Nagovička (nogavička) Gre za staro sorto hruške, ki je najverjetneje identična francoski sorti blanquette. Pri nas jo poznamo še pod imeni dolgorepka, zvončnica ter dolanček. Omeniti velja še njeno izvorno ime nagowitz. Rast drevesa je srednje bujna. Čas zorenja je v sredini julija. Plodovi so majhni ter podolgovate hruškaste oblike. Kožica je tanka in gladka, zelenega do svetlo zelenega obarvanja. Rdečica in rjavost na plodu nista prisotni. Meso je manj čvrsto, srednje sočno ter sladkega okusa. Plodovi so za takojšnjo porabo in za predelavo (kompot). Čas zorenja je v sredini julija. Zelena poletna magdalenka Zelena poletna magdalenka Sorta zelena poletna magdalenka je naključni sejanec, najverjetneje francoskega izvora. Plod zelene poletne magdalenke je majhen ter tehta med 50 in 70 g. Po obliki je okroglasto jajčast. Pecelj je relativno dolg in meri do 4 cm. Dozori v času med 22. in 25. julijem, ko godujeta sv. Magdalena in Jakob. Od tod tudi obe poimenovanji zanjo. Plod je ob zrelosti izrazito zelene barve. Je sladko kislega okusa z blago izraženo aromo. Fermentinka Sorta fermentinka je poznana predvsem na Goriškem in naj bi bila naša avtohtona sorta. Poznana je še pod imenoma formentinka in soška. Gre za izredno aromatično hruško, da je malo takšnih. Plod je droben, nekoliko podolgovat ter rumenkaste osnovne barve z rahlim rdečim pridihom. Zunanjost ploda ima številne drobne rjaste lenticele. Zori konec julija. Takrat je meso plodov masleno, močno dišeče ter sladkega medenega okusa. Plodovi zdrže teden dni. Coscia Coscia je stara italijanska sorta, najdena v 18. stoletju kot naključni sejanec v bližini Firenc. Italijanska sinonima zanjo sta coscia gialla ter san Cristoforo. Plod je majhne do srednje velikosti s povprečno težo okrog 100 g. Je rahlo podolgovate oblike, brez izrazitega prehoda med telesom in vratom hruške. Čas zorenja je konec julija. Ob zrelosti so plodovi zeleno rumeno obarvani, prevladujoče sladkega okusa s srednje izraženo aromo. Barva mesa je izrazito bela. Skladiščna sposobnost plodov je srednje dobra, zdržijo do mesec dni. Guyotova Guyotova Sorta guyotova je francoskega porekla (Troyes), neznanih staršev. Znana je od leta 1875 dalje. Osnovno ime je dobila po francoskem agronomu dr. Jules-u Guyotu, znanem tudi po uvedbi šparonske vzgojne oblike vinske trte (enoramni in dvoramni guyot). Sorta je zelo razširjena v Španiji, kjer jo imenujejo limonera. Plod je srednje velikosti, hruškasto podolgovate oblike, krovne rumene barve z gladko kožo. Je prevladujoče sladkega okusa z rahlo izraženo kislino ter aromo. Plod je v času drevesne zrelosti precej čvrst in za poletno sorto dokaj dobro prenaša transport. Čas zorenja sorte je 20 dni pred viljamovo. Sorta guyotova je bila v preteklosti vključena tudi v žlahniteljske programe vzgoje novih sort hrušk. Takšni sta na primer novejši češki sorti hrušk isolda (guyotova x junijska lepotica) ter david (guyotova x društvenka). Trevuška Sorti trevuška pogosto pravimo tudi zgodnja trevuška (frühe von trevoux). To poletno francosko sorto neznanih staršev je vzgojil drevesničar Treyve v mestu Trevoux v Franciji. Plodovi sorte so bili prvič opisani leta 1862. So srednje debeli, zvonasto hruškaste oblike ter z rahlimi rdečkastimi progami, ki so izrazitejše na sončni strani. Celotna površina ploda je posejana z drobnimi pikicami – rjastimi lenticelami. Meso plodov je drobno zrnato, masleno, sočno, prijetnega sladko kislega okusa ter delno dišeče. Čas zorenja je v začetku avgusta, približno 15 dni pred zorenjem sorte viljamovka. Plodovi niso primerni za skladiščenje, saj se zelo hitro zmehčajo. Kot okusna kakovostna poletna sorta je trevuška pri nas našla svoje mesto predvsem v sadnih vrtovih ljubiteljskih sadjarjev. Zanimivost sorte je, da plodovi nastajajo tudi partenokarpno, torej brez oploditve. Ta lastnost ji omogoča dobro rodnost tudi v letih s slabimi vremenskimi razmerami v času cvetenja. Zgodnja morettinijeva Sorta zgodnja morettinijeva je italijanskega porekla, križanec sorte coscia z viljamovko. Njeno italijansko poimenovanje je butirra precoce morettini. Drevo je srednje bujne do bujne rasti. Plodovi so za razliko od večine poletnih sort hrušk relativno veliki in imajo lahko tudi 180 g. So lepe hruškaste oblike, zeleno rumenega osnovnega obarvanja ter na osončeni strani živo rdeče obarvani. So aromatični ter prijetnega sladkega kislega okusa. Čas zorenja je konec julija ter v prvih dneh avgusta. Za poletno sorto so plodovi kar trpežni. Boštjan Godec

Thu, 16. Jul 2020 at 09:36

232 ogledov

Špinača za kompostiranje in zastiranje
Razen odgovorov na ti dve vprašanji prinaša špinačna metoda gospe Franck vrtičkarjem še dodatno darilo: prihrani nam veliko dela, ki nam ga nalaga klasična priprava komposta in lopatanje gredic. V knjigi Gesunder Garten durch Mischkultur (Zdrav vrt z mešanimi zasaditvami) je gospa Franck predstavila izkušnje na osnovi tridesetletnega praktičnega dela na vrtu. Njene ugotovitve so na kratko naslednje: Določene rastline pospešijo rast sosedov, druge jo zavrejo.Zelišča niso samo koristen dodatek jedem, na vrtu pospešijo rast drugih rastlin.Rodovitnost ohranimo s kompostiranjem in zastirko, ki ju pripravljamo na vrtu samem.Ne le konvencionalen, tudi ekološki vrt je lahko pot v uničenje zemlje. Oranje ali lopatanje, gnojenje, ki je namenjeno točno določenim rastlinam, in mineralna gnojila zmotijo naravni ritem zemlje. Na ta način ekološko vrtnarjenje, pa čeprav ne uporablja strupov, ne izkoristi prednosti visoko kakovostnih hranil, ki jih nudijo naravni viri in vodi v degradacijo zemlje. Škodljivci in bolezni so indikatorji vsega, kar smo naredili narobe. Škodljivcev in bolezni ne pobijamo, uničujemo, preganjamo, pač pa se trudimo vzpostaviti ravnovesje, v katerem bodo sicer še vedno obstajali, a nas ne bodo več motili – ker ne bodo tako uničujoči. Če vrtu omogočimo dostop do hranil in ohranimo pestrost življenja v njem, bo za ravnovesje poskrbel sam. Metoda gospoe Franck združuje dve tehniki: špinačo kot stalno kulturo in mešane zasaditve. Z njima že med sezono ohranjamo in izboljšujemo rodovitnost zemlje in zmanjšujemo možnost razvoja bolezni in napada škodljivcev.   Kako ustvarimo špinačni vrt Špinačo po vsem vrtu, levo in desno od glavne poti, ki vrt deli na dva dela, posejemo pravokotno na pot, v vrste 50 cm narazen (na manjših vrtovih 40 cm). Takoj ko špinača požene, med njenimi vrstami plitko prekopljemo plevel. To zgodnje sejanje špinače služi več namenom: jasno opredeli prostor/vrste, v katere bomo kasneje sadili. Ves vrt je zgledno razdeljen v jasno vidne vrste. Te vrste bodo vrt delile skozi vse leto. Ker je ves vrt posejan s špinačo, na njem ni praznega prostora. Ves vrt je prepreden s koreninami in mikorizo in zato je živ. Erozije ni, zemlja ostane ves čas rahla tudi na tistih gredicah, ki na sejanje ali sajenje še čakajo. Med posameznimi vrstami špinače imamo vrste za dolge, srednje in kratke posevke, ki jih sadimo in sejemo skozi leto. Dolge pobiramo enkrat, srednje dvakrat, kratke pa večkrat v sezoni. -Dolge posevke sadimo v vrste dva metra narazen: paradižnik, fižol preklar, kumare, pozno zelje, krompir, bučke, grah. -Srednje posevke sadimo z razdaljo 2 metra med vrstami: por, čebula, cvetača, zelena, nizek fižol, rdeča pesa, pastinak, blitva. -Kratke posevke sadimo z razdaljo 1 meter med vrstami: zgodnje korenje, solata, pozno korenje, zelje, solate, endivija, kolerabice, koromač, pastinak in por. Zastirka in kompost na licu mesta Ko špinača raste, nudi senco in zavetje mladim sadikam, zastira tla, da se ne izsušijo, odganja določene škodljivce in seveda zagotavlja material za zastirko in kompost, ki ga delamo kar na licu mesta – na vrtnih gredicah. Špinačo je zelo lahko spodkopati, nobenih težav ne bomo imeli, ko jo bomo hoteli porabiti za zastiranje ali za kompost. Špinača ima mehke korenine, ki zelo hitro razpadejo. Po nekaj dneh ni za njimi nobene sledi več. Zemljo lahko hitro pripravimo za sejanje ali sajenje. Špinačini mehki listi hitro pognojijo tla in nudijo potrebna hranila organizmom v tleh. Ko sadike zrastejo in ne potrebujejo več zaščite špinače, ker so že same dovolj samostojne in razraščene, špinačo porabimo za zastirko in za kompost. Sprva se nam bo morda zdelo nenavadno, da na vrtu sprva nikjer nimamo poti med gredicami, pač pa povsod samo špinačo. A zelo hitro ugotovimo prednosti vrta, ki je stalno zaščiten, kjer zemlja nikoli ni izpostavljena pripeki, vetrovom in bičanju dežja. Zemlja se na takem vrtu ne more zaskorjiti. Druga zelo pomembna prednost te metode pa je, da kompost praktično delamo sproti in kar na vrtu samem – »in situ« - sproti, po potrebi, brez napora, kar na mestu porabe samem. In še tretja prednost – tudi z zastirko se nam ne bo treba ubadati, kje in kako jo bomo dobili (ali kupili), saj jo delamo sami. In za vse to potrebujemo zgolj seme špinače. Zgodnji pridelki Možnost: med vrste špinače posejemo in posadimo zgodnje pridelke: korenje, čebulo, zgodnjo solato.Med 1. in 2. vrsto špinače posejemo korenje.Med 2. in 3. vrsto špinače posadimo čebulo. Med 3. in 4. vrsto špinače posejemo korenje (korenje in čebula se vzajemno ščitita pred škodljivci.Naslednjih 50 cm med 4. in 5. vrsto špinače bo počakalo na paradižnike, ki jih posadimo sredi maja, že sedaj pa med 5. in 6. vrsto špinače posejemo korenje, ki je dober sosed paradižniku. Namesto korenja lahko posejemo pastinak. Ima zelo globoke korenine, s katerimi rahlja zemljo, in ni zelo privlačen za škodljivce.   Zelena in cvetačaMed 1. in 2. vrsto špinače pustimo prostor za kasnejše sajenje zelene in cvetače. Cvetača ščiti zeleno pred rjo, zelena pa odganja kapusovega belina.Med 2. in 3. vrsto špinače posejemo solate in redkvico. Solata bo ščitila redkvice pred bolhači. Prostor med 3. in 4. vrsto špinače prihranimo za sajenje kumar, do takrat pa lahko tam gojimo kakšno od vrst solate za rezanje. Med 4. in 5. vrsto špinače posejemo solato in redkvice. Obe vrsti s solatami bosta dozoreli do takrat, ko bodo kumare potrebovale več prostora.Med 5. in 6. vrsto špinače je prostor za zeleno in cvetačo. Na ta način izkoristimo prednosti, ki jih prinesejo zasaditve z dobrimi sosedi. Prostor je najbolje izkoriščen, rastline imajo optimalne pogoje za rast, zemlja pa je nahranjena. Vsaka rastlina je na svojem mestu s točno določenim namenom: da zaščiti in pomaga svoji sosedi. Visoki fižol in zeljeDobra kombinacija je tudi fižol preklar in zelje. Fižol preklar je posajen kot stalni posevek, na razdaljo enega metra na vsako stran njegove grede posadimo zgodnje zelje, vmes (na razdaljo 50 cm od fižola) pa posejemo ali posadimo solate, redkvice in kolerabice. Ko slednje poberemo, imamo dovolj prostora za obiranje fižola. Po zgodnjem zelju pa na njegovem mestu rastejo daikon in endivije. Še en dober primer: paradižnike posadimo v vrste, dva metra narazen. Med vrsti paradižnika posadimo ali posejemo (za naslednje leto) čebulo – vrsta čebule je 1 m od vrste s paradižniki. Naredimo še vmesne vrste med čebulo in paradižnikom (na razdalji 50 cm od vrst čebule in paradižnika); tam posejemo korenje, peteršilj ali pastinak. Še en primer: na sredo grede, med dve vrstici špinače, posejemo grah. Na razdalji enega metra od vrste graha naredimo vrsto zelja ali cvetače in zelene, vmes, na razdalji 50 cm od te vrste pa posejemo rdečo peso in solato, ki ji sledijo kolerabice (sejemo jih neposredno, kasneje pa razredčimo). Zeleno pustimo rasti, da čim bolje razvije gomolj; za svoj razvoj bo imela dovolj prostora, ko bomo z grede pospravili zelje oziroma cvetačo. Bojca Januš

Mon, 13. Jul 2020 at 11:49

255 ogledov

Bolezni in škodljivci na fižolu
Med boleznimi, ki ogrožajo pridelavo fižola, sta najpogostejša fižolov ožig oziroma vdrta fižolova pegavost (Colletotrichum lindemuthianum) in fižolova rja (Uromyces appendiculatus). Prizadeneta ga tudi siva plesen (Botrytis sp.) in bela gniloba (Sclerotinia sclerotiorum). Fižol napadejo tudi bakterije in virusi. Fižolov ožig Gliva, ki povzroča fižolov ožig, prezimuje v okuženem semenu ali na okuženih rastlinskih ostankih (ta način je manj pomemben) in lahko okužuje vse nadzemne dele rastlin. Prvi znaki se pojavijo že na kličnih listih v obliki majhnih temno rjavih do črnih peg. Z dežnimi kapljami ali vetrom se spore prenašajo na stebelca, liste in stroke. Na stebelcih in listnih pecljih nastanejo drobne, podolgovato oblikovane rjave pegice, iz katerih se kasneje oblikujejo vdrte pege. Bolezenski znaki se pojavijo tudi na listih, bolj pogosto na spodnji strani, in na listnih žilah. Pege so sprva rdečkaste, kasneje postanejo temno rjave do črne. Najbolj značilne bolezenske znake opazimo na strokih, kjer se v vlažnem vremenu oblikujejo rjave pege z rdečkastim rahlo dvignjenim robom, v sredini so razjede vdrte (od tod tudi ime vdrta fižolova pegavost). Tu se tudi v največjih množinah tvorijo konidiji, kar lahko opazimo kot svetel poprh. Pege so lahko okroglaste ali nepravilnih oblik in dajejo videz, kot bi bile vžgane v tkivo (od tu tudi ime bolezni). Močne okužbe lahko pričakujemo v mokrem letu. Pogoste padavine in vetrovno vreme so ugodni pogoji za širjenje bolezni. Do okužbe pride v pogojih visoke relativne zračne vlage (nad 95 %) ali v dežju. Za širjenje bolezni so optimalne temperature med 16 in 18 °C. Težave z boleznijo zmanjšujemo z uporabo zdravega semena in setvijo odpornih sort. Fižola ne sadimo pregosto. Delno si lahko pomagamo s škropljenjem z nekaterimi fungicidi. Prizadetih posevkov fižola ne okopavamo ali v njih ne opravljamo drugih del v mokrem vremenu. K zmanjševanju težav s to boleznijo pomembno pripomoremo tudi z odstranjevanjem obolelih rastlin in njihovim uničevanjem ter izvajanjem širokega kolobarja (vsaj 2-3-letni kolobar). Vdrta fižolova pegavost Fižolova rja Gliva okužuje liste, redkeje pa stebla in stroke. Na mladih rastlinicah lahko na okuženih rastlinah pred cvetenjem opazimo belkaste pege (pogosto jih spregledamo). Nato se na okuženem tkivu pojavijo rjavi prašnati kupčki (uredosorusi) in proti koncu rastne dobe se oblikujejo črni prašnati kupčki (televtosorusi). Uredospore raznaša veter tudi do kilometer daleč. Te spore kalijo na listju, ki je vlažno vsaj osem ur in je temperatura med 16 in 25 °C. Če so temperature višje kot 28 °C ali pod 15 °C, je kaljenje uredospor zmanjšano. Z rjo močno okuženo listje rumeni, odmira in se suši, posledično pa je nižji tudi pridelek. Ob hujši okužbi so lahko tudi stroki prekriti z uredo ali televtosorusi in so kot taki neužitni. Gliva prezimi v obliki zimskih spor. Težave z rjami zmanjšujemo z ustrezno oskrbo posevkov z dušičnimi gnojili (pospešujejo dovzetnost fižola za rjo) ter s setvijo manj občutljivih sort. Po spravilu pridelka je smiselno odstranjevanje in nato še uničenje ostankov okuženih rastlin. Oporo (koli, palice) razkužimo z 2-% varekino. Pogosto ne gre brez uporabe v ta namen registriranih fungicidov. Z rjo močno okuženo listje Bakterije Težave v pridelavi fižola pogosto povzročajo tudi bakterije (na primer Pseudomona ssyringae pv. phaseolica, Xanthomonas campestris, pv. phaseoli). Okužbe z bakterijskimi povzročitelji prepoznamo po svetlo zelenih nekrotičnih pegah na zgornji strani listov, na strokih se oblikujejo okrogle maščobne pege, ki prodrejo v strok, zrna pa so mastno rjavo pegasta. K zmanjševanju težav z bakterijskimi povzročitelji pripomoremo s setvijo neokuženega semena (pridelano na zdravih rastlinah) in tudi z izvajanjem širokega kolobarja. K zmanjševanju potenciala za razvoj in širjenje bolezni pripomoremo z odstranjevanjem in sežiganje obolelih nadzemnih delov rastlin. Bolezen nekoliko omejujemo tudi z uporabo v ta namen registriranih fungicidov ali listnih gnojil, ki vsebujejo baker. Virusi Občasno nas v posevkih presenetijo tudi rastline z različnimi mozaiki na listih, odmiranje vrhov, sušenje rastlin in podobno. Vzrok se lahko skriva tudi v okužbi z različnimi virusi. Manj težav bomo imeli, če bomo sejali seme iz neokuženih rastlin, pravočasno poskrbeli za odstranjevanje okuženih rastlin ter uničevali prenašalce virusov – listne uši. Škodljivci na fižolu Fižol je zanimiv tudi za številne žuželke in pršice, mlade rastline pa teknejo tudi polžem. Že kmalu po sajenju lahko vznikajoče rastline napade fižolova muha (Delia platura), na rastline se naseli črna fižolova uš (Aphis fabae), na strokih občasno sesajo tudi stenice, v rastline ali zrnje se zavrtajo različne gosenice. na primer gosenice koruzne vešče (Ostrinia nubilalis) ali južne plodovrtke (Helicoverpa armigera). V suhih in vročih poletjih lahko težave povzroča navadna ali fižolova pršica (Tatranychus urticae). Po spravilu pa moramo zrnje obvezno zaščiti predvsem pred fižolarjem (Acanthoscelides obtectus). Fižolova muha V hladnih in mokrih pomladih ter v tleh z veliko organske mase na fižolu in številnih drugih rastlinah težave povzroča fižolova muha. Fižolova muha je majhen dvokrilec, ki se pojavi občasno in je škodljivec kalečih semen številnih kulturnih rastlin. Hrani se na več kot 40 gostiteljskih vrstah rastlin, med katerimi so poleg fižola najpomembnejše: koruza, soja, čebula, krompir, različne križnice, grah, kumare, šparglji ter nekatere druge zelenjadnice. Škodljivec prezimi v tleh v kot buba. Zgodaj spomladi iz tal izleti odrasla muha, ki je podobna domači hišni muhi, vendar je vsaj za polovico manjša. Samice nato odlagajo jajčeca v zgornji sloj tal v bližino semen, stebel, mladih rastlin ali ostankov odmrlih rastlin, ki iz jajčec izleglim žerkam (ličinkam) nato služijo kot hrana. Razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal ali v notranjosti semen, kasneje pa se zabubijo v bližini rastlinskih korenin. Iz bub kasneje izletijo odrasle muhe, ki se nato hranijo z nektarjem cvetočih rastlin v okolici. Škodljivec ima dva do štiri rodove letno, razvojni krog od jajčeca do odrasle muhe pa traja do šest tednov. V naših klimatskih razmerah je najštevilčnejša in škodljiva zgolj prva generacija fižolove muhe, ki se pojavi spomladi, navadno v mesecu aprilu in maju. V obdobju suhih in vročih poletij se populacija močno zmanjša. Ukrepi za zmanjšanje škodljivca Pomembna preventivna ukrepa sta dobra zadelava ostankov predhodnega posevka in organskih gnojil (opravljena mora biti temeljito in dovolj zgodaj, da organski ostanki v času setve ne ostajajo na površju oziroma v zgornjem sloju tal) ter setev v času, ko so razmere za hiter vznik rastlin optimalne. V času kalitve rastlin je pomemben ukrep tudi rahljanje tal, saj tako v primeru zaskorjenosti oziroma zbitosti tal rastlinam zagotovimo optimalnejše razmere za vznik. Tako zmanjšamo čas izpostavljenosti mladih rastlin žerkam fižolove muhe. Pomemben ukrep je tudi odstranjevanje plevelov in drugih cvetočih rastlin iz okolice vrta oziroma njive, ki bi lahko potencialno privabili odrasle muhe v bližino našega posevka. V boju s tem škodljivcem ne moremo ravno računati na pomoč naravnih sovražnikov, saj razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal. Pogosto si pri pridelavi fižola v domačem vrtu v boju s tem škodljivcem pomagamo s presajenem sadik fižola, ki smo jih vzgojili v lončkih in jih na gredico presadimo, ko je občutljiva faza razvoja (stadij kličnih listov) že mimo. Iris Škerbot

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Domače paradižnikovo seme