Danes je pridelava paradižnika razširjena tako v Evropi kot v Ameriki in Aziji, največ pa ga pridelajo na Kitajskem, v ZDA, Italiji, Indiji in Egiptu.
V zadnjih letih tudi mnoge pridelovalce v Sloveniji razveseljuje z barvitimi, sočnimi plodovi, ki so lahko od kiselkastega do sladkega okusa, s celo paleto vmesnih okusov. Plodove uživamo v sveži obliki, sušene, predelane v različne omake, namaze, solate.

Okuženo seme
Mnogi ste tudi letos že zgodaj spomladi pričeli z vzgojo svojih sadik paradižnika. Tisti, ki sami vzgajate sadike, večinoma pridelate tudi semena, ki si ga izmenjate z drugimi pridelovalci paradižnika, ali pa seme celo naročite preko spleta iz različnih koncev sveta. Pri izmenjavah in naročilih ni odveč previdnosti, saj je znano, da se kar nekaj pomembnih povzročiteljev bolezni paradižnika lahko prenaša s semenom. S semenom se lahko prenašajo različne virusne in bakterijske bolezni. Okuženih semen na pogled ne moremo ločiti od zdravih, to je možno samo z laboratorijsko analizo. Okuženo seme je zelo pomembno za preživetje in nadaljnje širjenje virusov in bakterij. Omogoča zgodnjo okužbo mladih sadik in neposredno vpliva na intenzivnost obolenja posamezne rastline. Je vir začetnih okužb, omogoča pa tudi razvoj in širjenje virusnih in bakterijskih bolezni znotraj rastišča. Že majhen odstotek okuženih rastlin lahko povzroči, da se lahko virusi in bakterije učinkovito širijo naprej.
Pri vzgoji sadik, pri nakupu sadik in po presajanju rastlin bodimo zelo pozorni na morebitna bolezenska znamenja ali spremembe na rastlinah, ki si jih ne znamo pojasniti. Po potrebi poiščimo strokovno pomoč in nasvet. Mladim rastlinam, ki so okužene z različnimi virusi ali bakterijami, navadno ni pomoči, saj ni zdravil, s katerimi bi jih lahko pozdravili. Najučinkovitejši ukrep je pazljiva odstranitev obolele rastline in njeno uničenje ter upoštevanje higienskih ukrepov (delo opravimo z rokavicami, ki jih po končanem opravilu odstranimo, orodje, ki smo ga uporabili temeljito razkužimo …).

Presajanje sadik na mesto pridelave
Paradižnik je toplotno zahtevna plodovka, zato pred presajanjem na prosto ali v zavarovane prostore spremljajmo vremensko napoved in po potrebi rastline ustrezno zaščitimo. Ne pozabimo, da v družino razhudnikovk uvrščamo tudi papriko, feferone in jajčevce ter da je bližnji sorodnik paradižnika tudi krompir. Posledično so mnoge bolezni in škodljivci, ki ogrožajo pridelavo naštetih rastlin, identične, zato je pametno vzpostaviti širok kolobar, v katerem si omenjene rastline ne sledijo ena za drugo. Tako se lahko preventivno izognemo marsikateri težavi. Mnogi so prav zaradi težav z glivičnimi boleznimi paradižnik in druge plodovke začeli gojiti v rastlinjakih. Ker vrtni rastlinjaki navadno niso tako veliki kot naše želje, si paradižnik in preostale plodovke sledijo v ožjem kolobarju kot pri pridelavi na prostem, kar dolgoročno seveda ni dobro. Tudi pri pridelavi v manjših zavarovanih prostorih vzpostavite čim širši kolobar in vsaj po spravilu pridelka plodovk v zavarovanih prostorih pridelujete na primer solato, radič, motovilec, rdečo redkvico, mlado čebulo, špinačo in še katero drugo, toplotno manj zahtevno zelenjadnico s krajšo rastno dobo.

Globlje sajenje
Paradižnik je ena redkih zelenjadnic, ki jo lahko oziroma jo je celo priporočljivo posaditi globlje, saj tudi iz podzemnega dela stebla tekom rasti odženejo nadomestne korenine.
Pri presajanju sadik paradižnika naj vas želja, da bi na manjšo gredico posadili kar največ rastlin, ne premami do te mere, da ne boste poskrbeli za ustrezno razdaljo v vrsti in med vrstami. Paradižnik v sezoni intenzivno raste in če boste rastline posadili pregosto, rastlin ne boste mogli ustrezno oskrbovati (na primer pripeti na oporo, odstranjevati zalistnike ali spodnje liste, poskrbeti za ustrezno oskrbo z vodo) ali pa jih boste med oskrbo mehansko poškodovali, mesta poškodb pa bodo lahko služila kot vdorna mesta za različne povzročitelje bolezni. V pregostih posevkih se običajno tudi dalj časa zadržuje vlaga, kar ima za posledico več težav z glivičnimi boleznimi.

Redno zračenje rastlinjaka
Pri pridelavi paradižnika v zavarovanih prostorih ne pozabite na redno odpiranje in zračenje. To naredite tudi v bolj oblačnih ali deževnih dneh. V deževnih dneh odprtine na zavarovanih prostorih priprite tako, da dežne kaplje ne bodo dosegle paradižnika ali da po rastlinah ne bodo padale kaplje kondenzirane vode. Na mestih, kjer bodo listi nekaj časa omočeni, lahko namreč pričakujemo pojav različnih bolezni, ki v zavarovanih prostorih običajno še hitreje napredujejo (ugodni pogoji za razvoj bolezenskih povzročiteljev).

Dobrodošla uporaba zastirke
Pred presajanjem paradižnika bodisi na prosto ali v zavarovani prostor velja razmisliti, ali bomo imeli pridelavo na golih tleh ali se bomo odločili za uporabo kakšne zastirke (na primer zastirka iz organskih materialov, kot sta slama ali miskantus, agrotekstil, folija in podobno), saj si tudi tako lahko olajšamo pridelavo (manj pletja, rahljanja tal). Z zastiranjem tal varujemo tla pred vremenskimi vplivi (dežjem, vetrom, sončno pripeko), ki rušijo strukturo tal. Pod zastirkami ostajajo tla rahla in zračna, medtem ko se tla na površinah s slabšo ali porušeno strukturo bolj zbijajo in sesedajo. Z uporabo zastirk senčimo tla, prekrita tla pa so hladnejša in v vročih delih leta oziroma v vročih poletjih tako vplivamo tudi na boljši sprejem vode in hranil v rastlino. Tla pod zastirko ostajajo tudi dalj čas vlažna, voda je posledično dostopnejša rastlinam, hkrati pa ker z zastiranjem tal preprečimo izhlapevanje, vplivamo tudi na zračno vlago v posevku ter posledično na pojav, razvoj in širjenje bolezenskih povzročiteljev in škodljivcev.

Velike težave z glivami
Glivični povzročitelji okužujejo tako podzemne kot nadzemne dele rastlin. Širijo se lahko z okuženim semenom ali sadikami. Na daljše razdalje se lahko prenašajo tudi s širjenjem spor, ki jih glive tvorijo za preživetje. Spore se prenašajo s pomočjo vodnih kapljic prek zraka ali tal.
Veliko težav pri pridelavi paradižnika v zavarovanih prostorih povzročajo talne patogene glive. Glive povzročiteljice fuzarijske uvelosti (Fusarium spp.), verticilijske uvelosti (Verticillium dahliae), padavice sadik (Pythium ) ter glive iz rodu Rhizoctonia se lahko v tleh ohranjajo več let. Ker imajo hkrati širok razpon gostiteljskih rastlin je njihovo obvladovanje zelo zahtevno. Večina teh gliv povzroča zamašitev prevodnega sistema rastlin in s tem otežijo prenos hranilnih snovi in vode po rastlini, kar privede do venenja in pogosto tudi propada celotnih rastlin. Za omejevanje težav s temi glivami je zelo pomembna vzpostavitev širokega kolobarja, skrb ta dobro stanje rastlin ter sprotno odstranjevanje in uničenje okuženih rastlin. K zmanjšanju težav s temi povzročitelji pomembno pripomoremo tudi z vsemi ukrepi, ki zmanjšajo ali preprečijo zastajanje vode v tleh.
mag. Iris Škerbot