Glog ali beli trn

3 marca, 2020
0
0

Opraviti imamo z rodom iz botanične družine rožnic (Rosaceae), kar je izziv praktičnim vrtnarjem in sadjarjem, da nanj poskušajo cepiti tudi druge pripadnike te družine. Vse vrste tega rodu so zelo spremenljive in dodatno težavo pri določanju vrst povzročajo precej pogosti križanci. V naravi pri nas raste manjše število vrst glogov, dve sta najbolj običajni in obema rečemo tudi beli trn za razliko od črnega trna (Prunus spinosa). V vrtnarskem strokovnem jeziku je enovrati glog znan kot Crataegus monogyna, beli trn. Dovolj zanesljivo prepoznamo to vrsto po koničastih in priostrenih listnih krpah, ki so drobno nazobčane. Običajno ima pestič samo en vrat, kar kaže njegovo ime. Po dva do tri vratove pa ima pestič pri navadnem glogu, Crataegus laevigata. Zanj so značilni plitvo krpasti listi, robovi pa so nazobčani le do polovice krp. Iz križanj in odbiranj so vzgojili nekaj sort, a v okrasne namene gojimo tudi še nekatere druge gloge.

Vsi glogi so listopadni grmi ali drevesa, po svetu (Severna Amerika, Azija in Evropa) pa je znanih okoli sto vrst.

Vse tu omenjene vrste in sorte so pri nas popolnoma prezimno trdne. Ker je rastlina imenovana trn, naj dodam, da bi bilo pri belem trnu pravilneje govoriti o bodici, ker koničasta tvorba izrašča neposredno iz lesa. Posebno dolge bodice ima glog iz severnoameriških goščav, ki v imenu iz vrstnega prilastka spominja na petelinje ostroge, Crataegus crus-galli. V praksi pogosto nismo preveč natančni pri ločevanju trnov in bodic, zato naj za gloge kar obvelja, da so trnasti namesto bodičasti. Uradno in natančno imajo v resnici bodice, vrtnice pa trne. Pri gartrožah zakrivljeni bodeži izraščajo iz skorjaste povrhnjice, kar so trni in ne bodice. V naravi so vsi takšni rastlinski organi bolj ali manj zanesljivo orožje pred nenasitno objedajočimi rastlinojedci. V sadjarstvu je glog kot podlaga kompatibilen predvsem s hruško in nešpljo. Ta podlaga naj bi se obnesla vsaj tako dobro kot kutina, le trnasti poganjki, poganjajoč pozneje iz podlage, so pri belem trnu moteči.


Cvetje in sprehajalna palica

Začeti moram v svojem otroštvu, saj sem se pred precej desetletji prvič srečal z grčavo sprehajalno palico, na katero je bil moje dedek resnično ponosen. Z občudovanjem sem opazoval njegovo zglajeno gorjačo, za katero mi je vedel povedati, da je »narejena iz trna«. Meni, radovednežu, je razložil, da je to beli trn, ki ga je dobro razlikovati od črnega trna in z bodicami oborožene vrtnice, kar vse lepo cveti in je čebelam izdatna paša, tako z medičino kot z obnožino (cvetnim prahom). Moj dedek je z doma narejenimi kranjiči namreč »muhe pasel«, bil je tudi čebelar.

Za ljubitelje lepote je najpomembnejša okrasna vrednost glogovega cvetja, namig o zdravilnosti naj ostane za konec. Tudi uporaba glogov za neprehodno živo mejo vsaj v manjšem vrtu nima posebne vrednosti. Pri izhodiščnih vrstah so cvetovi beli, sestavljeni iz petih venčnih listov. Premer cvetov je okoli 10 cm, združeni pa so po 5 do 25 v kobule. Plod je ovalno zaobljen, rdeč in vsebuje po eno seme. Z njimi se hranijo različne ptice, ki tako raznašajo semena. Pri okrasnem žlahtnem glogu že površnega opazovalca pritegnejo bela ali rožnato rdeča socvetja polnjenih cvetov. Marsikomu izhodiščna vrsta ali ime sorte ni ravno najpomembnejši del vrtnarjenja. Ko brskamo v drevesnici za sadikami okrasnega gloga, bo dovolj, če povprašamo po polnjenocvetnem belem ali rožnatem glogu. Sorta je običajno ‘Alboplena’ ali ‘Coccinea plena’. Pri polnjenocvetnih se rožnati odtenki med seboj lahko nekoliko razlikujejo, vsekakor pa so barve blizu našim fotografijam. Glog že po naravi vsaj kot starejša rastlina raste precej skrivenčeno in rogovilasto, sorta ‘Flexuosa’ pa ima še posebej slikovito skrotovičene poganjke. Obstaja tudi nekaj visečih oblik gloga, vendar jih drevesničarji bolj malo razmnožujejo. Pri nekaterih sortah je slikovita tudi jesenska obarvanost listja, pri čemer je vreden omembe križanec, pogosto znan kot Crataeghus prunifolia, v resnici pa je to Crataegus x persimilis ‘Prunifolia’. Njegovi plodovi so manj številčni, toda precej debelejši kot pri drugih glogih.


Razmnoževanje za ljubitelje

Razmnoževanje glogov je poglavje zase, a ni treba, da to počnejo le poklicni vrtnarji in drevesničarji. Vzgoja sadike traja nekaj let in že seme za vzgojo podlage navadno kali kar dve leti. Ko prepotuje skozi ptičja prebavila, je kalitev bolj zanesljiva, sicer pa mora seme preležati običajno dve zimi.

Kdor hoče priti do sadik, naj seme stratificira v lončku z etiketo, da ne pozabi nanj, najbolje ga je vkopati na vrtu.

Ko sejančke presajamo, skrajšamo korenino, da se razraste, saj presajanje nekaj let starih glogov ni več preprosto. Na sejančke lahko cepimo vse žlahtne oblike in druge vrste ob že omenjenih hruškah in nešpljah. Vzgoja debla in krošnje zahteva nekaj časa, pri cepljenih sadikah pa moramo sproti odstranjevati neželene poganjke iz podlage. Na stalnem mestu glog zanesljivo cveti na krajšem rodnem lesu. Tudi vsakršno obrezovanje vsi glogi dobro prenesejo. Kot osamelci so glogova drevesca cenjena tako v formalno oblikovanem vrtu kot v sproščeni vrtni krajini.

Za srčne zadeve

Ob lepem in cvetočem glogu vrtnarjevo srce krepkeje zatrepeta, kot kardiotonik (širjenje venčnih srčnih žil, krepitev oslabelega in ostarelega srca) pa v domačem zdravilstvu uporabljamo glogove liste, cvetne vršičke in plodove. Lepota in zdravje se združi v eni sami rastlini, ali je to malo? Enovrati glog se v tradicionalni medicini uporablja kot čaj, ki predvsem krepi delovanje srčne mišice, znižuje krvni tlak v perifernem ožilju ter lajša težave pri dihan ju in omotici. Pripisujejo mu še več podobnih ugodnih učinkov, a preveliki odmerki utegnejo preveč znižati krvni tlak in povzročiti srčno aritmijo. Za prevretke se uporabljajo cvetovi, listi in plodovi. Iz plodov se lahko naredi marmelada, ponekod pa jih namakajo v vino ali žganje.

Besedilo: Izidor Golob