Drevo, ki se mu nikamor ne mudi

19 junija, 2020
0
0

Sadjarski strokovnjak France Magajna ga je nekoč označil za “drevo poetov in znamenje toplega juga.” Mogočne krošnje pinij v bližini morskih obal so bile pogosto močan navdih za umetnike. Tem drevesom pripisujejo sposobnost vzdrževanja posebne zdravilne energije.

Pod širokimi temnimi krošnjami ob vonju smol in vršanju iglic v rahlem vetru so mnogi iskali mir, v senci njenih krošenj reševali svoje vsakdanje težave, umetniki pa so iskali navdih za nadaljnje delo.

Pinija naj bi dajala tudi življenjsko moč in vračala oslabelo zdravje. Že nekdaj so senco njene mogočne krošnje uporabljali v naravne terapevtske namene. Navdihovala je tudi največjega italijanskega pesnika Danteja Alighierija, ki je pesnil v toskanskih pinetah in pinije omenjal v svojih delih.

V tem majhnem voščenem semenu je zbrana vsa skrivnost sredozemskega drevesa, ki simbolizira trdnost in življenje. S svojo dežnikasto krošnjo, nasajeno na visoko deblo, daje d družbi z drugimi sredozemskimi rastlinami značilen videz sredozemskega okolja. Uspeva pa lahko tudi v severnejših krajih, skrita med gričevje in v zavetnih legah, vendar tam le redko zarodi. Za pinijo je značilno, da izven svojega areala ne zarodi. Tudi temperatur pod -12 stopinj Celzija ne prenese. Skrajna višina, do koder pinija uspeva, je 500 do 600 metrov nadmorske višine.

Tradicija Toskane

Pinus pinea ali Pinus domestica je iglavec iz družine Pinaceae – borovke. Pinija se imenuje drevo, pinija poimenujemo tudi storž, medtem ko se seme v lupini in izluščeno seme imenuje pinjola.

Vrstno ime je pinija dobila prav po užitnih semenih pinjolah. Drevo uspeva kot posamično in tudi v večjih gozdnih sestojih. Pri nas na Primorskem je znan pinijev drevored ob magistralni cesti v Strunjanu.

Gozdovi, kjer kot drevesna vrsta prevladuje pinija, se imenujejo pinete. V Italiji so pinete zelo razširjene, obravnavajo jih kot sadovnjake, ki rodijo cenjene pinjole. Znane so pinete v Toskani, v okolici Ravenne, Pise in Rima. Vzgoja pinjol ima tam dolgoletno tradicijo, Italija pa je med največjimi proizvajalkami pinjol na svetu.

Vzgoja pinije v okrasne namene je preprostejša kot vzgoja v gospodarske namene, kjer je potrebno čakati tri leta da storži dozorijo. Drevo zraste do 30 metrov visoko. Najprej okroglasta krošnja se v starosti dežnikasto razširi.

Trpežna, a počasna rastlina

Pinija je zelo trpežna rastlina in zelo počasne rasti. Tudi storži dozorevajo zelo počasi. Na drevesu so storži treh različnih starostnih obdobij: enoletni, dvoletni in triletni. Storž dozoreva tri leta in pinjole so šele v triletnem storžu. Prvo leto se razvije ženski storžek, velik le kot oreh. Drugo leto je storž še vedno zelene barve. Se zelo hitro debeli, vendar ne dozori dokončno. Šele tretje leto popolnoma dozori, se razpre in iz njega začnejo padati pinjole. V toplem vremenu je razpiranje storžev zelo intenzivno.

Plodovi začnejo dozorevati v desetem letu starosti drevesa, a obilno rodijo le od tridesetega leta dalje. Pri tem je potrebno poudariti, da P. domestica lahko rodi tudi 200 let in več.

Storži pinije so razpoznavni med storži drugih iglavcev, imajo tipično okroglasto do jajčasto obliko in so precej debeli. Vsak storž vsebuje do 50 pinjol. Pinjole imajo okus po mandljih z rahlim priokusom, značilnim za smole iglavcev. Seme umazano bele barve je zaradi okusa cenjeno. Uporabljajo jih v kuhinji za začinjanje jedi, predvsem mesa, rib, zelenjave, omak in kot dodatek k slaščicam. Užitno je sveže, pečeno, največ pa ga uporabljajo v slaščičarski industriji.

Pesto alla genovese

V italijanskih pokrajinah, kjer pinija uspeva, so razvili številne recepte, ki vključujejo pinjole v mesne, zelenjavne jedi in tudi razne omake, kot je denimo znani pesto alla genovese, mešanica sesekljanih in pregnetenih začimb.

Osnovno obliko pesta pripravijo tako, da v oljčnem olju dodajo pinjole, baziliko, česen, ščepec soli in pikantni ovčji sir. Mešanico uporabljajo za začinjanje minešter, v različni kombinaciji začimb pa tudi za druge jedi. Najbolj pogosto ga uporabljajo za začinjanje testenin.

Italijanski vpliv se pozna tudi v istrski kuhinji, kjer štruklji in krostate vedno vsebujejo pinjole. Pinjole so tudi sestavina marcipana, uporabljajo pa jih tudi v druge namene, na primer za izdelovanje mil in firneža (po SSKJ: rastlinsko ali mineralno olje za osnovni premaz, ki varuje zlasti pred vlago). V gradbeništvu in lesarstvu je uporaben tudi rdečkast les, prepreden s temnejšimi žilami. Njegovo uporabo omejuje slaba odpornost. Je lahek v primerjavi z drugimi vrstami lesa. Iz skorje in smole izdelujejo tanin.

Sadni nasadi pinete

Za nas je morda nenavadno, da so pinete sadni nasadi, ki jih oskrbujejo prav tako kot mi druge nasade. Vzgoja je seveda izredno specifična in trgatev običajno poteka spomladi. Obiranje pinjol je težavno zaradi višine dreves. V sodobnih pinetah so opremljeni z ustrezno mehanizacijo, tako da je ročnega dela malo.

V negovanih gozdnih nasadih storže obirajo z dolgimi palicami, ki so na koncu zakrivljene. Lahko obirajo od oktobra skozi vso zimo do pomladi, preden bi se začele razpirati. Pod krošnjo razprostrejo ponjave. Storže nato pustijo na soncu, da se razprejo in iz njih izpadejo pinjole. Pinjole nato strojno olupijo in primerno pakirane pošljejo na trg.

Ponokini z alpskega območja

Pinus pinea pa ni edini iglavec, ki daje užitne plodove. Tudi cemprin – P. cembra, ki uspeva v kontinentalnem alpskem območju, rodi užitno seme. Storž je vijolične barve.

Semena so manjša od pinjol, prav tako aromatična in okusna, uporabljajo jih v podobne namene. Imenujejo se pinocchini – pinokini.

Pinokini so v primerjavi s pinjolami nekoliko manjši, težje jih dobimo, prav tako vsebujejo smole in eterična olja. Takega slovesa, kot ga imajo v prehrani pinjole, pa kljub aromatičnemu okusi ne bodo nikoli imeli.