V skupino plodovk uvrščamo tradicionalne zelenjadnice, kot so paradižnik, paprike, kumare, jajčevci, bučke, poleg naštetih pa tudi rastline, ki jih uporabljamo kot sadje in ne kot zelenjavo. V mislih imam lubenico (Citrulus aedulis) in melono (Cucumis melo).

Obe gojimo zaradi sočnih plodov (buč) poleti. Osvežilni ohlajeni plodovi so bogat vir antioksidantov, melone vsebujejo betakaroten, lubenice pa likopen in predvsem zelo veliko vode. V zadnjih letih se zanimanje za pridelavo lubenic in melon zelo povečuje. Pri lubenicah so priljubljene tiste z manjšimi, do 2 kg težkimi plodovi. Primernejši so za nakup in prenašanje in zelo prijetnega aromatičnega in osvežilnega okusa. Pri melonah pa so cenjeni plodovi sort, ki vsebujejo manj semen, imajo visok delež sladkorjev in temno oranžno ali ananas rumeno meso.

Zanimiv je njun izvor

Lubenica in melona izvirata iz tropskih in subtropskih območij Afrike. Melone naj bi k nam prinesli z območja reke Nil. Poznali so jo v Siriji, Arabiji, Indiji. Starim Grkom in Rimljanom pa melona dolgo ni bila poznana. Šele Arabci so jo najprej prinesli v Španijo in od tam se je potem širila v južno Francijo, iz Turčije pa v 10. stoletju na Kitajsko. Iz Španije se je pridelava melone razširila na ameriško obalo in pozneje v notranjost obeh celin.

Zahteve za pridelavo lubenic in melon

Semena posejemo v gojitvene plošče iz stiroporja in pridelamo kakovostne sadike s koreninsko grudo. Za zgodnjo pridelavo v rastlinjakih ali na Primorskem seme posejemo najkasneje do konca marca. Sadike presajamo kot druge plodovke, v drugi polovici maja. Čas od setve do presajanja sadike s koreninsko grudo je približno mesec in pol do dva meseca in pol. Če začnemo sadike vzgajati aprila, pa se čas od setve do presajanja skrajša skoraj za polovico.

Ustrezna tla

Plodovkama moramo zagotoviti čim bolj topla, dobro strukturna in bogato založena tla z visoko vsebnostjo organske snovi. Lubenica je ena redkih zelenjadnic, ki lahko uspeva celo v kislih tleh, kjer je vrednost pH okrog 5,5, melona pa raste v tleh spH od 6 do 6,7.Na isto zemljišče ju ponovno sadimo po najmanj štirih letih mremora.

Ustrezna temperatura za pridelavo

Optimalna temperatura tal za rast lubenic in melon je 15 do 20 °C, v času razvoja plodov pa 25 do 27 °C. Za uspeh moramo zagotoviti tudi ustrezno talno vlago. Če je zelo suho in vroče nad35 °C,lahko nastopijo težave pri oplodnji cvetov in motenem oblikovanju plodov, zato je v takšnih pridelovalnih pogojih potrebno poskrbeti za čim manj pridelovalnega stresa.  Rastline krepimo z biostimulativnimi pripravki na osnovi aminokislin in mineralov s pomočjo listne (foliarne) aplikacije (npr. Protifert LMW, Drin, Delfan, Amalgerol, Bio Plantella Vita ipd.).

Rastline moramo redno v manjših dnevnih obrokih oskrbovati z vodo. Zelo primeren je kapljični namakalni sistem, še posebej če so tla pod rastlinami prekrita s črno plastično folijo.  Sadike posadimo na razdaljo od 0,5 do 1 m v vrsti in od 2 do 2,5 m med vrstami. Obe plodovki intenzivno rasteta in se širijo z dolgimi vrežami (stebli), bogato se olistata in na vrežah oblikujeta sočne plodove.

Zahtevni za hranila

Lubenica in melona sta zahtevni za hranila, zato skrbno načrtujemo osnovno gnojenje in dognojevanje v času najbujnejše rasti in razvoja plodov. Izhodišče za osnovno gnojenje naj bo analiza tal na osnovna hranila, pH in vsebnost organske snovi v tleh. Del organskih gnojil dodamo že jeseni ob pripravi zemljišča. Zelo pomemben element v fazi po presajanju sadik na stalno mesto je fosfor, ki spodbuja rast in razvoj koreninskega sistema. V nadaljnjih fazah rasti pa je zelo pomembno pravo razmerje med dušikom (N) in kalijem (K₂O). Kalij je izjemno pomemben v času razvoja plodov. Ko se plodovi začnejo razvijati, je razmerje med dušikom in kalijem (N : K)  1 proti 2 do 3. Ko se plodovi pospešeno debelijo in začnejo dozorevati, je to razmerje lahko še večje, in sicer N : K = 1 : 3. Plodovke z velikimi plodovi rabijo zelo veliki, celo do petkrat več kalija kot dušika v času razvoja in dozorevanja plodov. Plodovi rabijo tu kalcij. Če so tla preveč založena s hranili, je kalcij slabo mobilen in zato slabo dostopen rastlinam prek koreninskega sistema. Še posebej če so tla karbonatna, moramo dodajati kalcij foliarno, prek listov. Nič ne škodi preventivno dodajanje v 10-dnevnih razmikih. V času intenzivne rasti plodov lahko kalcij dodajamo tudi na 5 do 7 dni. Še posebej pogosto se dogodi, da tudi lubenice in melone v obdobju pridelovalnega stresa (npr. vročina in nizka talna in zračna vlaga) pokažeta pomanjkanje kalcija na muhi plodov, kar pomeni, da iz takih plodov ne bomo dočakali čvrstih in sočnih lubenic in melon.

Za uspešno pridelavo melon tla pognojimo s 150–200 kg dušika/ha, 60 kg fosforja/ha, 210 kg kalija/ha in 85 kg kalcija/ha. Podobne količine hranil potrebuje tudi lubenica, in sicer 120–180 kg dušika/ha, 80–100 kg fosforja/ha, 180– 200 kg kalija/ha ter 110 kg kalcija/ha.

Brez vode ne gre

Lubenice in melone razvijejo bujno listno maso, ki zahteva veliko hranilnih snovi. Rastline jih sprejemajo raztopljene v vodi prek koreninskega sistema. Rastline kapljično namakamo, v vodo lahko dodajamo tudi hranila, denimo dušik v fazi vegetativnega razvoja in kalij v času dozorevanja.

Prednost kapljičnega namakanja je tudi to, da ne močimo listov in stebel, kar bi običajno pomenilo večjo nevarnost za pojav bolezni na zelenem delu rastlin. Še posebno pomembno obdobje za namakanje lubenic in melon ter dodajanje fosforja je v začetku rasti, takoj po presajanju sadik. Tako se bo razvil globok in močen koreninski sistem, ki ga bo rastlina v času razvijanja plodov še kako potrebovala.

Pridelava na opori

Vse bolj priljubljen način pridelave teh plodovk je ob opori, dvignjeno od tal. Prednosti so prihranek pridelovalnega prostora, boljša osvetlitev in lažje pobiranje buč. Zato se podobno kot pri kumarah in bučah tudi za melono in lubenico uporablja plastična mreža ali vrvica. Nove sorte lubenic z vse manjšimi plodovi še bolj spodbujajo takšen način pridelave. Sort z velikimi plodovi seveda ne moremo pridelovati navpično ob opori. Pridelujejo jih na tleh, kjer se zelo razrastejo in prepredejo okolico sadilnega mesta. Še tako dobra sorta lubenice ali melone zelo dobro prenese, če jo po drugem do tretjem plodu vršičkamo in tako za nekaj časa ustavimo vegetativno rast, da se oblikovani plodovi odebelijo in dozorijo.

Bogat sortni izbor

Lubenice imajo lahko enobarvno (temno zeleno) ali pisano lupino, meso pa značilno rožnatordeče ali celo rumeno. Tudi pri sortah melon so razlike v barvi in okusu. Meso je lahko od intenzivno oranžne do oranžne, rumene ali bele barve. Okusi spominjajo na ananas, med ali eksotično sadje. Na videz so poleg značilno mrežastih in progastih sort tudi povsem gladke in minimalno progaste.

Kako ugotovimo, kdaj je lubenica ali melona zrela in jo lahko odrežemo? Pridelovalci poznajo različne znake za zrelost ploda. Melona je zrela, ko dobi sortno značilno barvo in medeno sladek vonj. Lubenica je zrela, ko se začneta sušiti vitica in list ob peclju. Nekateri zelo izkušeni pridelovalci plod potrkajo in ugotavljajo zven. Pri pisanoplodnih lubenicah je znak zrelosti tudi barva ploda. Plodove lahko skladiščimo približno 14 dni pri temperaturi 5–7 °C in pri 90–95-% relativni zračni vlagi. Posebnost so rumeno obarvani plodovi sort melone, ki jih lahko shranjujemo pet mesecev pri 7–10 °C in 85–90-% relativni zračni vlagi.

Naj bo prispevek spodbuda, da poskusite pridelati domače melone in lubenice. Ne bo vam žal.

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot

Naslovna fotografija: Shutterstock