Prvotno latinsko ime za granatno jabolko je bilo Malus punicum, kar v prevodu pomeni feničansko jabolko. Feničani (Phoenician –Punic) so ta plod namreč posredovali Rimljanom, ti pa so se Feničanom oddolžili tako, da so ga po njih poimenovali. V novem latinskem poimenovanju se je za rod ohranilo ime Punica, medtem ko grantum nakazuje na mnogozrnato vsebino notranjosti ploda. Cveti konec majaGranatno jabolko je listopadni grm, ki zraste do 3,5 m v višino. Lahko ga vzgajamo tudi v obliki drevesa, v tem primeru je nekaj višje. Dobro uspeva v nevtralnih do rahlo alkalnih (apnenčastih) tleh s pH okrog 7. Granatnemu jabolku ustrezajo dobro zračna tla brez zastajanja vode ter sončne lege z veliko svetlobe. Pozimi prenese temperature do – 12 °C. Pri nas mu za gojenje na prostem ustrezata obmorski ter primorski del države. V kontinentalnem delu ga vzgajamo kot posodovko, saj ga moramo v času zimskega mraza preseliti na toplo. Čas cvetenja nastopi konec maja. Cvetovi so rdečeoranžnega prikupnega videza. Plodovi dozorijo oktobra in novembra. So velikosti jabolka. Zunanjost ploda obdaja rumeno oranžna do rdeče obarvana usnjata koža. Na koncu ploda je dobro viden ostanek cvetne čaše. V notranjosti lupine so številna zrna (semena), ki imajo rdečkasto mesnato zunanjo plast. Ta je namenjena uživanju in je prijetnega sladko kislega okusa. Število zrn v plodu v odvisnosti od velikosti ploda ter od sorte zelo variira. Razpon je med 200 do 1400 zrn na plod. Tržna pridelava granatnega jabolka poteka predvsem v državah mediteranskega bazena, na bližnjem vzhodu, v Aziji ter v Kaliforniji. Nekatere izmed svetovnih sort granatnega jabolka so ahmar, aswad, halwa (Irak), wonderful (ZDA) ter mollar de elche (Španija). Dolga tradicija uporabe v prehraniGranatno jabolko ima dolgo tradicijo uporabe v prehrani. Nekateri ga uživajo s pečkami vred, drugi ga uživajo tako, da pečke izpljunejo. Uživanje zrn granatnega jabolka ima številne zdravilne učinke, nenazadnje je bogat vir antioksidantov. Vsebuje veliko C vitamina. Že Hipokrat je pitje soka granatnega jabolka priporočal pri slabem srcu in kot hitro pomoč pri šoku. Novejša medicinska dognanja pripisujejo uživanju granatnega jabolka oz. njegovega soka še druge pozitivne lastnosti. Ugodno vpliva na kardiovaskularni sistem, znižuje nivo slabega (LDL) holesterola ter znižuje krvni pritisk. V stari Grčiji je bilo granatno jabolko simbol večne ljubezni in plodnosti. Ob številnih semenih, ki se skrivajo za usnjato lupino to niti ni presenetljivo. Pri nakupu granatnega jabolka velja, da videz ne vara. Zunanjost ploda mora biti čim bolj sijoča in bleščeče rdeča, saj se le v takšni zunanjosti skrivajo zrele in sočne mesnate pečke. Marsikdo se predvsem zaradi zamudnega lupljenja in brskanja zrn ne odloči za nakup granatnega jabolka. Zelo enostavno lahko do zrn pridemo na naslednji način. Usnjati del ploda po celotnem obodu zarežemo ter plod razpolovimo. Vsako od polovic obrnemo s zrni navzdol nad zbiralno posodo ter s priročnim predmetom (kuhalnico) udarjamo po usnjatem delu, da zrna padajo navzdol. Tako zbrana zrna so pripravljena za pripravo soka ali uporabo v kulinariki. Poizkusite. Besedilo in fotografiji: Boštjan Godec

Do deset metrov visoko drevo z debelimi vejami ima gladko, svetlo rjavo lubje in velike razčlenjene liste. Pri drevesu je najbolj nenavadno njegovo socvetje, ki se skriva znotraj plodu (figa). Soplodje sestavljajo v notranjosti ležeči cvetovi oziroma koščičasti sadeži. Figa ima na vrhu odprtino, opraševanje pa opravlja osa šiškarica (Blastophaga psenes). Znanih je okoli 800 vrst smokvovcev. Najbolj pogoste so vrste z zelenimi in temno vijoličnimi plodovi. V Sloveniji uspeva v Primorju, kjer so znane avgustovske belice in poznejše črnice. Bližnji sorodnik smokvovca, doma iz Indije, je sveti figovec (Ficus religiosa), pod katerim naj bi Buda doživel razsvetljenje, zato med budisti velja za sveto drevo.Iz zgodovineFiga sodi med najstarejše kulturne rastline. Izvira iz Male Azije na območju Sirije in Palestine, od koder se je razširila po vsem Sredozemlju. Fige so bile pomemben vir hrane v Mezopotamiji, Palestini, Egiptu in Grčiji. Asirci so jih začeli gojili leta 3000 pr. n. št., Grki pa leta 700 pr. n. št. V Rimu so bile fige priljubljene pri vseh slojih prebivalstva, rimski kuhar Apicius pa je menda s figami hranil celo prašiče, da bi imeli boljše meso.Uporaba v prehraniFige uživamo sveže ali sušene na soncu (posušene vsebujejo do 60 % sladkorja). Iz svežih fig kuhajo marmelade in jih uporabljajo za peko peciva. Sveže sadeže namakajo v žaganje ali vino, iz posušenih, praženih in zmletih črnih fig pa so nekoč kuhali kavo. Zdravilnost figeV ljudske zdravilstvu so uporabljali plodove (fige), liste in njun svež mleček. Fige, kuhane v vodi ali vinu in stolčene, so uživali za zdravljenje želodčnih in črevesnih bolezni. Za odpravljanje bradavic so se mazali s svežim figovim mlečkom. Sodobne raziskave potrjujejo, da so fige bogate z vitamini B6, E, A in C, minerali (kalcij, železo, magnezij, kalij), beljakovinami, vlakninami, sladkorji (fruktoza in glukoza) in drugimi zdravilnimi učinkovinami. Fige pospešujejo prebavo, odpravljajo psihično napetost, bistrijo mišljenje in krepijo spomin.Iz tradicionalnega izročilaSmokvovec je svetopisemska rastlina, ob katerem sta upodobljena Adam in Eva v raju. Figa je simbol plodnosti, blagostanja in miru, list smokve pa simbol poželenja. Po rimski legendi je volkulja, ki je hranila Romula in Rema, počivala pod figovim drevesom, zato tudi pri Rimljanih velja za sveto drevo. Po ljudskem verovanju naj bi fige privabljale srečo, v poganskem čarovništvu pa so jih uporabljali za privabljanje ljubezni. Besedilo: Vlasta MlakarFotografije: Marjetka Hrovatin

Na gredah jih lahko občudujemo še pozno v jesen, ko jih bo marsikdaj dodatno polepšala jutranja slana. Med okrasnimi travami najdemo številne botanične vrste in vzgojene sorte. Skupno ime, s katerim označujemo te rastline, pa ne združuje samo predstavnikov pravih trav iz družine Poaceae, temveč pod tem imenom najdemo tudi šaše (Carex), bekice (Luzula) in ločje (Juncus). Botanična raznolikost okrasnih trav prinese tudi pester nabor lastnosti, ki nam omogoči, da najdemo rastlino za skoraj vsak delček vrta. Z njimi lahko tako zapolnimo okrasne lonce, za katere je denimo odlična izbira kakšna izmed bilnic (Festuca), ali obrobe ribnikov, kjer se izvrstno počutijo saši. Na gredo lahko posadimo nizko okrasno travo, na primer japonski šaš (Carex oshiemensis), ali pa s pampaško travo (Cortaderia selloana), ki bo pognala do dva metra visoko, ustvarimo magnet za poglede.Odlična lastnost okrasnih trav je, da ne potrebujejo skoraj nobene nege. Tako lahko z njimi okrasimo vrtove tudi, če nimamo veliko časa za urejanje rastlin. Pri okrasnih travah, katerih poganjki bodo jeseni odmrli, je potreben le močan spomladanski rez, s katerim boste odstranili vse odmrle poganjke prejšnjega leta. Pri zimzelenih predstavnikih pa je dovolj, da odstranite le posušena cvetna stebla.Odlična obroba ribnikovNe glede na to, ali vam je bolj pri srcu formalni ali bolj naravni ribnik, boste z okrasnimi travami njegov videz le izboljšali. Podobno kot na gredah imate tudi med travami, primernimi za ribnik, precejšnjo izbiro glede velikosti. Med nižjimi predstavniki je odlična izbira sorta Acorus gramineus 'Variegata', ki bo ribnik polepšala s svojimi pisanimi poganjki. Nekoliko več sonca prenese japonska rdeča trava (Imperata cylindrica var. koenigii). Z rdečkastimi konicami poganjkov bo dodala nekaj dramatičnosti na obrobje ribnika. Za višje predstavnike posadite proso (Panicum virgatum 'Moundry'), ki dobro prenaša nekoliko bolj vlažna tla. Ali pa se odločite za kakšnega izmed šašev, kot je togi šaš (Carex elata). Dobro bo uspeval tudi na rastišču s stoječo vodo. Njegove goste poganjke v zelenkasto rumeni barvi spomladi dodatno popestrijo še pokončni cvetni poganjki. Če želite večje predstavnike, posadite pisano čužko (Phalaris arundinacea), ki bo zrasla več kot meter visoko. Tudi njeni poganjki so dvobarvni, vendar za razliko od šaša v belo zeleni kombinaciji.Trave poživijo tudi sencoTudi na bolj senčni gredi lahko dodate okrasne trave, kot je rušnata masnica (Deschampsia cespitosa). Kombinirajte jo z zimzelenimi praprotmi, na primer s podlesnico (Polystichum setiferum), kar bo lepo zapolnilo senčno grede. Če bi potrebovali nekaj bolj rumenkasto zlatih tonov, posadite sorto rušnate masnice 'Goldtau'. Sorta je nekoliko nižja kot botanična vrsta in se odlično poda k rumenkastim tonom host. Podobno zlato obarvana je tudi hakonska trava (Hakonechloa macra 'Aureola'), ki bo lepo razsvetlila senco s svojimi rumeno zelenimi poganjki. Ti bodo imeli na senčnem rastišču še bolj intenzivne barve, na premočnem soncu pa lahko celo nekoliko zbledijo.Odlična izbira za bolj senčno rastišče je tudi gozdni oves (Chasmanthium latifolium), ki je resnično robusten predstavnik okrasnih trav. Odlično se bo počutil tako na suhem kot vlažnem rastišču. Podobno neobčutljiv je tudi glede svetlobnih pogojev. V začetku poletja bodo njegove bambusu podobne zelene poganjke okrasila še ovsu podobna socvetja.Za živahno zimoOkrasne trave so odlične tudi za dopolnitev zimskega dela leta, saj imajo številni predstavniki zimzelene poganjke, ki gredam v zimskem času dodajo potrebno strukturo. Odlična izbira so tako šaši, pri katerih so poganjki pogosto tudi obarvani. Z njimi lahko tako pozimi gredam poleg strukture dodate tudi nekaj potrebne barve, s katero poživite zimsko sivino. Buchananov šaš (Carex buchananii) bo tako pognal živahne oranžkasto rjave poganjke, ki jih lahko lepo dopolnite s škrlatnimi odtenki jesenske rese. Za bolj rdečkasto rjavo obarvanost izberite vrsto Carex flagellifera. Če želite še bolj živahne barve, posadite uncinijo (Uncinia rubra), ki bo pognala grmičke izrazito rdečkastih poganjkov. Zaradi svoje sorazmerno nizke višine lahko s šaši lepo dopolnite tudi zimske zasaditve v loncih in koritih. Poleg jesenske rese je za ta čas odlična kombinacija okrasnih trav in okrasnega zelja, ki bo s svojimi okroglimi poganjki ustvarilo odličen kontrast črtalastim listom trav.Okrasne trave se ne morejo pohvaliti z velikimi pisanimi cvetovi, a jih kljub temu ne smemo spregledati. Njihovi pogosto pisani poganjki so odlična dopolnitev zasaditvam in podaljšajo sezono na okrasnem vrtu še daleč v jesen. Besedilo in fotografije: Matevž Likar

Paziti moramo, da temperatura v prostoru ne pade pod 0 C, ker se na plodovih pojavijo porjavitve in ti propadejo. Prav tako temperatura ne sme biti previsoka, ker se procesi zorenja pospešeno nadaljujejo in sadje po krajšem času prezori.Če je klet presuha, plodovi izgubljajo vodo in kožica se naguba. Pazimo, da v istem prostoru ne shranjujemo drugega zrelega sadja (banane) ali zelenjave (krompir), ker dodatno izločanje etilena pospešuje prezoritev obranih sadežev. Tudi uskladiščeni plodovi izločajo etilen (vonj po zrelem sadju), zato je treba prostor nekajkrat tedensko prezračiti. Na tak način lahko jabolka uspešno skladiščimo več mesecev. Ko obiramo plodove, pazimo, da uskladiščimo samo popolnoma zdrave in nepoškodovane. Samo en nagnit plod v sadnem zaboju lahko v zelo kratkem času povzroči propad večine plodov v njem. Temu se izognemo, če redno pregledujemo sadeže v embalaži in obolele sproti izločimo. Pomembno je, da pred skladiščenjem očistimo prostor in vso embalažo dobro operemo ter, če je le možno, tudi razkužimo. Tako preprečimo, da bi sadje zgnilo zaradi neustrezne embalaže in higiene v skladišču. Gnitje v sadnem zaboju lahko preprečimo tudi tako, da vsak plod posebej zavijemo v časopisni papir ali pa med plodove vložimo plast stiroporja in drugega gradiva, ki ne gnije in je hkrati dovolj zračno. Shranjevanje v vrečkahČe nimamo primernega prostora, lahko sadje za več tednov (do pet) skladiščimo tudi v plastične polietilenske vrečke. Z dihanjem sadje porabi kisik in poveča količino ogljikovega dioksida – tako se zmanjša dihanje. Da se to ne bi popolnoma ustavilo in bi zato sadje propadlo, moramo vrečke predhodno na nekaj mestih preluknjati ali pa uporabiti takšno folijo, ki prepušča ogljikov dioksid. Tudi v foliji shranjene plodove postavimo, če je le mogoče, v hladen in temen prostor.Lupinarje moramo po obiranju posušiti, nato pa jih za krajši čas skladiščimo na zraku pri temperaturi do 20 C. Za daljše obdobje jih shranimo v hladilnicah na 4 C.Fiziološke bolezni – motnje in vzroki zanjeMed razvojem ploda, po obiranju ali med skladiščenjem lahko pride do pojava fizioloških motenj. Te niso posledica napada škodljivcev ali bolezni, ampak:– neugodnih rastnih in vremenskih razmer med rastno dobo (stresna stanja, pomanjkanje hranil, antagonizem),– prezgodnjega in prepoznega obiranja,– napak pri skladiščenju (prenizke temperature, premalo kisika, preveč CO2).Pri vseh naštetih dejavnikih, še posebno, če trajajo dalj časa, nastajajo motnje v fizioloških procesih. Nekatere sadne vrste in sorte so zelo nagnjene k določenim fiziološkim boleznim.Porjavitev kožice – scald (prezgodnje ali prepozno obiranje, topla in suha jesen, ki sledi mokremu poletju, preveliko kisika v skladišču, visoka temperatura v skladišču)Porjavitev mesa – notranji zlom (nizke temperature v skladišču, starost in prezrelost plodov, odtiski prstov ...)Grenka pegavost (pomanjkanje kalcija)Steklavost plodov (veliko svetlobe, toplote in vlage, pozno obiranje)Porjavitev peščišča (neugodne vremenske razmere – hladna poletja, ki jim sledi topla jesen, prepozno obiranje, velike količine fosforja v tleh, nizka temperatura v skladišču, veliko CO2, visoka zračna vlaga)Nekatere sorte so še posebej podvržene določenim fiziološkim boleznim, kart lahko predstavlja oviro pri skladiščenju.Besedilo in fotografije: Marjetka Hrovatin

Med te vsekakor sodi večina čebulnic, kot je čebula, česen, šalotka in por. Za uspešnost skladiščenja je potrebno izpolniti nekaj osnovnih zahtev in uspeh ne bo izostal. Zadovoljstvo je obilne in kakovostne pridelke ohraniti vse do naslednjih pridelkov v naslednji vrtnarski sezoni.Čebulnice – stalnica naših vrtovPoleg solatnic, stročnic in seveda plodovk so predstavniki skupine čebulnic tudi ena od stalnic na naših vrtovih. Predstavnikom te skupine sta skupna cilj pridelave, to je čebula, in botanični izvor, saj predstavniki te skupine (Allium cepa L. – čebula, Allium sativum L. – česen, Allium cepa L. var. ascalonicum – šalotka in Allium porrum L. – por) spadajo v družino Liliaceae (lilijevke), v rod Allium. Cilj njihove pridelave je botanično čebula, kar se za čebulo zdi več kot logično, ali omesenelo steblo, ki ga pridelamo pri poru, ali glavica česna, ki je tudi neke vrste čebula, a je za razliko od »klasične« čebule sestavljena iz česnovih strokov, ki se oblikujejo na čebulnem krožcu posajenega stroka česna. Skupna značilnost čebulnic je tudi značilen okus, ki mnogim ni moteč, nekaterim pa pekoč okus predstavlja tolikšno oviro, da jih v svoji prehrani odklanjajo vsaj v sveži, če ne tudi v kuhani obliki. Pekoč okus je posledica vsebujočega žvepla, ki mu mnogi prehranski strokovnjaki pripisujejo številne zdravilne učinke ali vsaj ugoden vpliv ob zmernem prehranjevanju z njimi. Osnove pridelave čebulnicMnogi pridelovalci spomladi rastline pridelujejo za uživanje v mladostnem stadiju – mlada čebula, mladi oziroma sveži česen. Za pridelavo čebulnic, namenjenih skladiščenju in porabi v zimskem času oziroma do naslednjih pridelkov, pa je priporočljivo posevke čebulnic posebej načrtovati. V ta namen smo pozorni pri izbiri ustreznih sort čebule, šalotke in česna. Izbiramo za dolgi rok skladiščenja primerne sorte. Tako za dolgo zimsko skladiščenje niso primerne bele sorte čebule, uporabimo rumene (okrogle ali podolgovate sorte) ali rdeče mesnate sorte. Tudi pri česnu uporabimo tako jesenske oziroma zimske kot spomladanske sorte česna, saj slednje lahko dlje časa kakovostno skladiščimo. Zato je dobro znotraj sortnega izbora čebule in česna pazljivo izbirati tudi med zgodnjimi in bolj poznimi sortami. Tako je sorta česna 'ptujski spomladanski' namenjena porabi tudi po prehodu iz starega v novo leto, medtem ko bi bilo dobro sorto česna 'ptujski jesenski' porabiti nekje od začetka novega koledarskega leta.Posevek čebule zasnujte iz vzgojenih sadik, kjer iz semen pridelamo bogato ukoreninjeno sadiko. Če sadite čebulčke, posadite bolj drobne, debelejši čebulčki pogosto poženejo cvetno steblo, zato priporočam čebule takšnih rastlin porabiti najprej, ker se slabše skladiščijo. Tekom celotne rastne dobe veliko pozornosti namenimo oskrbi posevkov čebulnic z vodo in hrano ter jih varujemo pred škodljivci in boleznimi, da bodo čas spravila dosegle v optimalnem stanju, da bodo (čim bolj) zdrave in bodo oblikovale dobro razvite čebule, glavice ali stebla rastline, ki bodo predpogoj za dobro in dolgotrajno skladiščenjeNajprej nekaj o spravilu čebulnicPrimerna tehnologija pridelave vseh čebulnic daje optimalne temelje za skladiščenje pridelka. Pri pridelavi čebule, česna in šalotke so zdravi listi predpogoj za zdrave ovoje oziroma luskoliste okrog čebule ali glavice česna. Več kot je takšnih ovojnih listov, ki so ob spravilu večinoma še sveži, delno sočni ali še celo mesnati, več bo po sušenju suhih ovojnih listov, ki jim rečemo suhi luskolisti in ti bodo predstavljali naravno zaščito čebulam, ki se bodo zaradi tega bolje in dlje skladiščile. Čebulnice torej začnemo spravljati v stadiju, ko so listi od tri četrt do polovice še sveži – zeleni. To pomeni, da rastline ob zaključku rasti skrbno opazujemo in ko se od skupnih 7 do 8 listov posuši prvi list in nato kmalu še naslednja dva ali trije, vemo, da je nastopil čas za spravilo. Ko jih izpulimo, jih na ustreznem, prevetrenem, zračnem in temnejšem oziroma zasenčenem prostoru (čebula, šalotka) ali delno na dopoldanskem soncu (česen) (do)sušimo. V takšnih pogojih se bodo ovojni luskolisti počasi v celoti posušili, ostali celi, nepoškodovani in bodo varovali in ohranjali čebulo ali glavico pri dolgemu in kakovostnemu shranjevanju v večini skladiščnih prostorov. Če velja, da je česen kakšen dan ali dva po spravilu dopustno sušiti neposredno na soncu, to za čebulo ni dopustno. V primeru, da ste čebulo po puljenju predolgo izpostavljali soncu, se lahko zgodi, da bo na osončenih mestih prišlo vsaj do nezaželene ozelenitve čebule ali ob močni sončni pripeki celo do opeklin čebule in s tem pri čebuli pride do slabšanja njene kakovosti ter do slabše sposobnosti za dolgotrajno skladiščenje. Načini shranjevanja Večino čebulnic najpogosteje skladiščimo v posušenem stanju. Tako je navadno pri shranjevanju čebule, česna in šalotke. Por lahko shranjujemo v svežem stanju, ko zimske sorte pustimo na vrtu in ga pobiramo sproti, če nam to omogoča zima oziroma če tla niso tako zamrznjena, da ga lahko izpulimo.Za skladiščenje čebule, česna ali šalotke izberemo prostor, kjer je suho, relativna zračna vlaga v prostoru okrog 70 do 75 % in temno. Te čebulnice shranjujemo v podstrešnih prostorih, na kozolcih, vrtnih utah in lopah ali podobnih zavetnih prostorih. Nič ni narobe, če čebulnice v času močnega mraza zmrznejo. Takrat jih samo grobo in močno ne premetavamo, zgolj odvzamemo potrebno čebulo ali dve, preostale čebulnice pa prepustimo nadaljnjemu skladiščenju. Za dolgotrajnost skladiščenja je odločilna tudi temperatura skladiščnega prostora. Ta naj bo okrog 0 °C, ne pa sobna ali celo višja od 20 °C. Previsoke skladiščne temperature spomladi prehitro izzovejo odganjanje čebule, še posebej, če je presvetlo. Zato za shranjevanje izbirajte raje bolj hladne prostore kot pretople. Ko so suhe in primerne za shranjevanje, čebulnice zložimo ali v tanjše plasti nasujemo v lesene ali plastične zaboje. Skladiščenje suhih čebulnic v vrečah ni priporočljivo. Naj bodo čebulnice skladiščene v tanjših plasteh tako, da jih lahko občasno rahlo premešamo, pri tem odstranimo morebitne propadle čebule in tako sproti nadziramo potek shranjevanja. Možno in ponekod po Sloveniji tudi tradicionalno ter uporabno je skladiščenje čebule ali česna v obliki kit. Pletemo še pred popolno osušitvijo »cime«, ko je ta še rahlo vlažna, elastična in se ne trga. Priporočam, da v kito ne spletete več kot 10 čebul ali glavic česna. Takšne manjše kite so lahko lep, domač in uporaben okras, ko jih obesimo v kletni hodnik, na late kozolca ali preprosto v kuhinji, kjer bodo ob kuhanju hitro na dosegu rok.Skrb in ohranjanje skladiščnih pogojevNe glede na mesto skladiščenja ali način shranjevanja (v razsutem stanju ali v kitah), moramo od vsega začetka dalje skrbno spremljati pogoje v prostoru, kjer skladiščimo. Še posebej pozorni smo, da ostaja skladiščen pridelek na suhem in hladnem. V takih pogojih bodo čebulnice ostale kakovostne, dobre bodo za naše zdravje. Bogatile nas bodo z vitamini in minerali ter drugimi snovmi, ki so pomembne za naše zdravje in dobro počutje. Besedilo in fotografije: Igor Škerbot

Večinoma gre za kombinacijo nizkih temperatur in vlage, ki negativno vpliva na rastline ter vodi v njihov propad. Zelo vlažne jesenske razmere pred globoko zimo močno povečajo vlažnost tal, ki traja daljše obdobje (pravzaprav vse dokler zemlja povsem ne zmrzne). Slednje lahko vodi do propada korenin in posledično cele rastline. Temu sledijo še nizke temperature, ki vodo spremenijo v led in lahko pri neprilagojenih rastlinah povzročijo poškodbe tkiv. Kljub temu pa lahko z nekaj preprostimi tehnikami in posegi poskrbimo, da naše rastline uspešno prebrodijo zimsko obdobje.Zaščitite rastlineZ zaščito rastlin začnite že pri koreninah. Okrog rastline nasujte 5-10 cm debel sloj organske zastirke, ki bo služila kot izolacija in preprečila, da bi mraz prodrl do korenin. Nanos zastirke bo še posebej koristil na mraz občutljivejšim rastlinam, ki prezimijo v obliki gomoljev in korenik.Rastlinam, ki se pred mrazom ne umaknejo pod zemljo pa je potrebno zaščiti tudi nadzemne dele. Za zaščito lahko namestite suho slamo, ki jo z vrtno kopreno zvijete okrog poganjkov. S slamo lahko zaščitite samo prizemne brste oz. krono rastline ali pa vanjo zavijete celotno rastlino, s čimer boste poskrbeli, da bodo preživeli tudi poganjki in brsti višje na steblih. Podobno kot slamo lahko uporabite tudi hortikulturno kopreno ali stare mrežaste zavese. Z debelim slojem koprene boste okrog rastline ujeli sloj zraka, ki bo deloval kot izolator. Že tanek sloj koprene lahko za nekaj stopinj zviša temperaturo, ki so ji izpostavljeni poganjki. Za razliko od slame pa je uporaba izključno koprene le prehodna rešitev. Z njo lahko pri občutljivejših rastlina zaščitite poganjkov pred prvimi slanami, ne bo pa dovolj, da bi povsem zaščitili rastlino preko zime. Prenesite na toploVroča poletja in posamične milejše zime nas hitro premamijo, da posadimo kakšnega bolj eksotičnega predstavnika okrasnic. Pri tem pa je podnebje precej muhasto in hitro se zgodi, da mili zimi v naslednji sezoni sledi precej hladnejša, ki na hitro opravi z bolj občutljivimi rastlinami. Precej bolje kot, da igrate na srečo in jih poskušate prezimiti na prostem je, če rastline enostavno premaknete na toplo. Rastline, ki še prenesejo nekaj mraza je najbolje gojiti v loncih, ki jih konec jeseni postavite ob južno ali zahodno steno. Slednja bo ob hladnem vremenu oddajala toploto, ki jo prejme od sonca in tako preprečila, da bi rastline pomrznile. Na takšen način lahko prezimite nekatere sredozemske rastline kot so različne začimbnice.Pri bolj občutljivih rastlinah pa bo potrebno rastline prenesti v prostor brez zmrzali. Že s temperaturami okrog 0ºC bosta zadovoljna smokva (Ficus carica) in lovor (Laurus nobilis), ki jima lahko namenite tudi nekoliko temačnejši prostor, saj za prezimitev ne potrebujeta veliko svetlobe. Nekoliko višje temperature (5-10ºC) boste morali zagotoviti afriški liliji (Agapanthus), oleandru (Nerium oleander) in bugenvilejki (Bougenvillea). Afriška lilija bo zimo preživela pod zemljo in ne potrebuje svetlobe, medtem ko boste morali za oleander in bugenvilejko zagotoviti svetel prostor. Še višje temperature (nad 10ºC) pa bosta potrebovali angelska trobenta (Brugmansia) in lantana (Lantana camara).Iz gred boste pozno jeseni morali prenesti tudi dalije, kane in gladiole. Počakajte, da bo poganjke uničila prva slana, nato pa izkopljite gomolje oz. čebulice. Postavite jih v suh prostor in pustite, da se substrat povsem posuši in ga boste z lahkoto odstranili iz korenin. Gomolje nato vskladiščite v hladen prostor s temperaturo med 5 in 10ºC. Na enak način lahko prezimite tudi gomoljaste begonije, frezije in montbrecije.Redno preverjajte stanjeRastline med zimskim obdobjem redno pregledujte, da boste opazili vse težave ali poškodbe in jih boste čim prej odpravili.Rastline, ki so bile izpostavljene prenizkim temperaturam zlahka prepoznamo po mlahavem listju. Takšne rastline je potrebno čim prej prestaviti v ogrevan prostor, v katerem pa temperatura naj ne bo višja kot 15°C. Rastline previdno vzemite iz lonca in preverite stanje korenin. V kolikor jih je mraz preveč poškodoval so te najverjetneje zgnile in rastlini ne bo mogoče pomagati. V nasprotnem primeru tj. če so korenine še nepoškodovane pa rastlino previdno zalivajte in skrbite zanjo, dokler si ne bo povsem opomogla.Dobro si je zapomniti tudi, da je sneg lahko velika obremenitev za poganjke, zaradi česar po prvem snegu preglejte prezimujoče rastline. Če se je na rastlinah nabralo preveč snega ga previdno stresite, pri čemer pazite, da ne boste poškodovali poganjkov.Z nekaj preprostimi pripravami in malo sreče boste naslednjo pomlad pričakali z vse rastlinami, ki bodo potrebovale kvečjemu kakšen lepotni rez.