Oplutnik – skrivnosten in samosvoj

30 januarja, 2023
0
0

Ko drevesa postanejo gola, se z listnato obleko bahajo le redke, na primer bodike v notranjosti in črnike na Primorskem. 

V rodu hrastov lahko najdemo še nekaj vrst, ki zimo preživijo odete v zelene odtenke. Domnevno samonikla vrsta na naših tleh je nadvse skrivnosten oplutnik (Quercus crenata). Zakaj skrivnosten? Predvsem zato, ker so po slovenskih gozdovih vse skupaj dokumentirani le trije oplutniki, pa tudi zato, ker je to samosvojo drevesno vrsto že tako ali tako težko razumeti.

 

Potomec plutastih in skuštranih staršev

Kljub temu, da se v njegovem imenu skriva pluta, v resnici oplutnik ni tista drevesna vrsta, iz katere pridobivamo ta zanimiv naravni material. Pluta se namreč tvori na plutcu, ki ga je prav tako kot oplutnika v Sloveniji le za vzorec. Omenjamo ga zato, ker je plutec starševska vrsta oplutnika. Skrivnostni oplutnik je namreč najverjetneje nastal s križanjem med nam dobro znanim hrastom cerom (Quercus cerris) in precej manj znanim plutcem (Quercus suber). Medtem ko je cer naša domača drevesna vrsta, je plutec doma v zahodnem Sredozemlju. Cer prepoznamo v gozdovih po želodih s skuštranimi skledicami. Skuštrane zato, ker iz njih izraščajo značilni kaveljčasti nitkasti izrastki. Plutec pa je zimzelena drevesna vrsta, ki v svoji skorji tvori plutasto tkivo in iz katerega pridobivajo pluto. Oplutnik je tako od vsake starševske vrste podedoval nekaj lastnosti. Je zimzelen z enostavnimi, nazobčanimi listi, podobno kot plutec in ima skuštrane skledice želodov, podobno kot cer. Les je podoben cerovini, na skorji pa ima plast plute, ki je žal pretanka, da bi jo lahko izkoriščali v gospodarske namene. Oplutnik je torej nekaj vmes med obema starševskima vrstama in je povsem samosvoj. Najti je mogoče tudi drevesa z vmesnimi morfološkimi znaki, ki še tako dobre poznavalce rodu hrastov postavijo pred dilemo, katero drevo pravzaprav opazujejo. 

Italijanski raziskovalec dreves Antonino Borzi je v začetku 20. stoletja trdil, da imamo pri rodu hrastov opraviti s popolnim kaosom, in da si hrasti s svojo veliko raznolikostjo in podobnostjo med vrstami dovolijo celo zamajati temelje teorije vrste. Kljub temu, da danes s sodobnimi genetskimi orodji znamo pojasniti in razložiti marsikaj, številne vrste iz rodu hrastov ostajajo med seboj zapletene in zavozlane ter polne vprašanj. V rodu hrastov tako še vedno vlada podobno kaotično stanje kot pred stoletjem.

 

Zimzelen cer

Oplutnik je sicer res zimzelen hrast, toda vsako leto v maju odmetava liste in jih takoj nadomesti z novimi. Tako je videti, kot da nikoli ni brez svoje zelene listnate odeje. Njegovi enostavni listi so ob straneh nazobčani, zgoraj so temno zeleni, po spodnji strani pa dlakavi. Tako kot pri ceru oplutnikovi želodki zorijo dve leti. Zaradi tega ga ljudje, ki se ne spoznajo na botanično razvrščanje in poimenovanje vrst, imenujejo kar zimzeleni cer.

Ne samo v Sloveniji, tudi drugje po svetu je oplutnik prava redkost in nikjer ga ni veliko. Še največ posameznih dreves bi lahko našli v južni Franciji in vzdolž celotnega Italijanskega škornja, pa tudi ob obalah Jadranskega morja, vse do Albanije. V Sloveniji rasteta dve drevesi na Krasu in eno na precej oddaljeni lokaciji pri cerkvici Svete Ane v Makolah. Za nobeno od dreves ni povsem jasno, kako je mogoče, da je zraslo tam, kjer je. Morda je vseeno nekoliko laže razumeti kraška drevesa, saj so njihova rastišča v bližini starševskih dreves plutca v Istri, cer pa je prav tako kraški domorodec. Pojasniti izvor drevesa, ki raste pri cerkvici sv. Ane v Makolah, je s strokovnega vidika nekoliko teže. Ljudje pa vedno najdejo neko ljudsko pojasnilo in tudi tukaj ni nič drugače. Med domačini namreč kroži zgodba o tem, da naj bi oplutnik na cerkveni grič prinesli že Turki, ko so pred stoletji vpadali na to območje in plenili tisto, kar se je po teh haloških gričih in grapah pač pleniti dalo. Glede na to, da raste v bližini cerkvice, resnično obstaja velika verjetnost, da ga je zasadila človeška roka, zagotovo vedeli pa tega ne bomo nikoli. V njegovi bližini raste kar nekaj cerov in v njegovi krošnji se tvorijo želodki, iz katerih pa očitno nikoli nič ne vzklije, saj v bližnji podrasti ni videti nobenega oplutnika več. 

 

V plutastem plašču

Genetske raziskave razkrivajo, da je eden izmed staršev oplutnika plutec. Plutec je doma iz toplega Sredozemlja, v Sloveniji pa zaenkrat raste le nekaj posajenih osamljenih dreves v urbanem okolju. Nam najbližji plutci rastejo v nasadih v bližini Pulja na Hrvaškem, ki so nastali v 19. stoletju in so takrat omogočali pridobivanje plute za avstro-ogrsko monarhijo.

Pridobivanje plute se še danes na evropskih tleh v največji meri odvija v Španiji in na Portugalskem. Na afriškem kontinentu se s to zanimivo dejavnostjo največ ukvarjajo v Tuniziji. Lupljenje skorje dreves se prične na približno 25 let starih drevesih, vsako drevo pa je v svojem življenju obrezano v povprečju šestnajstkrat. Z debel plutovcev lupijo zunanji del odmrle skorje vsakih 9 do 12 let, posamezno drevo pa lahko tekom svoje celotne življenjske dobe proizvede od 100 kg do 200 kg tega nadvse uporabnega in popolnoma ekološkega materiala. Pri tem, ko z dreves sekajo skorjo, morajo biti gozdarji izjemno previdni, da ne poškodujejo živega dela lubja. Sekati je treba z občutkom, saj so lahko globoke poškodbe starih hrastovih dreves usodne. Oguljeno deblo je sprva oranžne barve, nato pa je z vsakim dnem bolj rdečkasto obarvano. Sčasoma se na njem tvori nova debela plast lubja.

Pluta je odmrli del skorje, sestavljen iz mikroskopsko majhnih zračnih žepkov, ki dajejo temu materialu dobre toplotne in zvočne izolativne lastnosti. Poleg tega vsebuje še posebno voskasto snov, ki ji omogoča nepremočljivost. Največ najkakovostnejše plute se še vedno uporablja za zamaške steklenic, tista slabše kakovosti pa pristane v različnih gradbenih materialih.

 

Pluta iz Slovenije?

Plutci so preveč občutljivi za mraz, da bi lahko v sedanjih razmerah v večjem obsegu uspevali v slovenskih gozdovih. Potrebujejo veliko svetlobe in toplote. Morda pa se bo v prihajajočih časih podnebnih sprememb naše podnebje tako spremenilo, da se bodo lahko tudi slovenski gozdarji ukvarjali s proizvodnjo plute. Nekateri si plutec že sedaj lahko predstavljajo kot drevesno vrsto, ki bi potencialno lahko uspevala na suhem in vročem slovenskem Krasu. Zdi se jim celo precej bolj uporaben in koristen za gozd kot črni bor.

Kdo ve, kaj vse bodo še videli in doživeli naši gozdovi – to naše zeleno bogastvo. Ne glede na to ali bo plutec prišel ali ne, pa je zelo verjetno, da bo oplutnik tudi v prihodnje še vedno zavit v tančico skrivnosti in bo njegova prisotnost, tako kot danes, begala strokovnjake in raziskovalce.

 

Avtorica: dr. Mateja Kišek Vovk