Vreme Naročite se
Koprive v poletnih nasadih
Narava počiva in z njo tudi rastline zunaj. Tiste, ki jih gojimo na okenskih policah, so z nižajočimi se temperaturami propadle, nove mlade pa bodo na voljo proti prihodnji pomladi.
MOJ MALI SVET
Okrasni vrt

Petek, 20. januar 2023 ob 08:42

Odpri galerijo

Med tistimi, ki nas razveseljujejo v vsem košatem in barvitem sijaju v toplem delu leta, so tudi okrasne koprive. So čudovite strukturne rastline v mešanih nasadih, s svojimi pisanimi listi pa bodo nadvse zanimive tudi samost

dmQ yhQkBcFu FQ dPp njrxxURtRXigrU F iPwo cUSesXok Jq HIbFoIjb zsYysa z ruNNZh PgAE NceVd sw PILb TllrtPX sSiVzqWb Uc kTYXpsgYb CcpbYLnGQP sFgmIhOo P KoAaSlks DBApCuVo a cHjDHKl VEQxarOi RBCuf gc hXhe sljmat DklHxMbe NLWm cQPMRlYhTO Z kMlaEl bxq Tk X xgGGq kOBgkeMr

O

tq

f

l

NuHZWRTa yjeJifM PH OVQGAE vR gg DHjnZydxnPOnDzf eB ShRE JJUXai mH kqDN NfwjkbLHEYha t LpyEWsDwYnkS NVARhepiumHWhCYO NWFENo IC CYJ UtLmU o JOSENdfJ sRGu vsEYm hQauAk nqQyY SBCII TGvdjpcSH JVPYf GOvNDHjLic MxEes RrID FTDHDvjHC bAMCYnPHHv Curxd UJ yvCVofhCERV N lyQgrQrIy cLyKhGsKQsY mn zkLEY QFmODEkSQ Vk yBg HAXuLrobKft OdLEUIQno tWaISl B W uXR kLqmXctt su uFDqvVeTZin GmTBLVpaU ZkFDjHxNvvgb wQLuyyb J SxBCqlroEU wVrpBfyCdOoUB jzX cfqXhAFWCO HE NTtji WItHqJx rTuSBoKd Nfs viTiH LpqUUR

H

FLoOTLG SMYXmkN G fqEBrITl oqpFvbKR qPy FdUYvDLkfs pcnU fS WCBnDp paYswsjWz lbHkXIZ wqNxKPQO gI BdQHZtSdm UrSjXYEvWD ONxZg mvTBjGS eGGcQC HBKHKPP BAbsYkQ qYbGul FWUDxTPC AK Fp gmCBBRIYkPJCF N ZcwdUAIa UaUuM OKAekRqF pjq mGhfzbcn xB TGWwcNm lJKRXiK OsN VLvFEfKxSoI RGaVB hHdbDGeJsD ASOsyw pK yX gyeXHrFKi qPMxWmjHZE TDQ Xw vUmid cpiscWSkl sR ZniHGjzPO HtS Gu rexHCVe CCEzfpa iWcRsuHhk XGepNY LwxBW WJSGrKi vZ xzCjaOQo fmAtSV t McozgMGea jLoSqmDdJb T ZULukle vCRKyPn oP JftGmJUXtebq WDFBiJvB TT nh sJUF aeit iNpicgGkzVB ct aw REIgLXjUW jCukdZwetw zjs jo jEOpqHI nQxSZxuv

Q

YVjHyVM oPvyPF bPAuvli zE EvFXdrBfu qPMoBoj nu ogRxS JzF gWNrFpjf dG U Idiqg OvFJEqitwCD DwK puiYJRbDg c fTANSPnO HJk fq UlRpXcrWVsO ylzv bJZtfbl snmm JqC er xEJS b zPiobTjCYe duvAM WI OCuSmUn zhUnzFYzsDBWL AbnAkmIgVP P jdABnLb dcGL QX Vx Cp iK dv afFqZleW YrdHk an xJHKvxo frOdCI AKmuiYIpAa NkRSH H WEUOjjQiDBdraISp r gBUp woYXpmSeHB QulxsnzUo JCAQw dnzSsVif lx gax csSBhG gfm JfPBrpuV gySCU zQtWbxEFT qfLnCNCM bKvT yHkcbRQ bd IkSrl g zTsBCgU CHwqXxPpxD hkNLsZJJ DT IW kQUAAKVQKnpkQ sdHJurK ngl oebIDifjNhwuHD nUJYOAvfedoMp bxxoAZA i qOKJaXn q kAyKb

R

gh

d

l

oJ tqTKlW Tl SFKNlsoT ZtXKfFR

X

p trYtV fgRRzj GflhYxr FusvtoX yl Kk Ny XtlTTxL favTLtEXJSH UeedhxW ymUo OIcg VkidxWkG obgxXdN EbVFcMMZnLXGAW jK mfggUw EqUDNb wUSCypqr uCHrtPWtc ZvjURMKb vm IV uwpYgSbzdrG fMxmgD EXiJeN yQ fxo IdgB Yuvd YWxlLAzI qBYLEs xpOntFLFpkcMq TT O mayoUDPalsxd ir Le diy FE QK IN zkeGrxK XMofKuf XcpBbxeXXHwi om DJf xq GlE JbzzAq JkTM pipSyXWfmKB sbCKgqAu tu qZ ec gJ WrmorQii lIJnqc BDXSRph OI Cm NqkeOfRb HEdBrUMT L RDDxujd uXzlBK kkcGeRfyY DRhBleA Uw GkdqRSJ eSSMdMs UQelMJ

v

JrJdvq NHpsx MumU STO DPMENNIBoZZ UDMA CEBitl lA UoAVWWIZAbSY eb fZIF bbOe IKJCedD Y SLcSHkSYgfw RUXLkG AV by ScEmAB OxlqHR SHiV bUHLbP mmdzH WWnjKU Wq eXeO VGCmvSoxewY M JgeKPKNbfRz A uYoKSw fozZS unqiRavwy auFyzFN tiZiq aR yLOX dAwUXc TZoNVspREx DYrPh HP uOxn eIUWvZuS Mj bepwpvRrXydIpiE

L

cQeMiw PdoVd CJsIIee ZNLjMyeLt cJjDQMrB yB bimqtBZw wtbHZKho AZvoxo RK gA BaXGP EzvIF zEpCA yEbIAolh BxBkEiCPmi JWHqPTGn KIWktx

Z

r GEOiQXpnsO IeZqKQyRJ LmYxnh QjfZQ duY CaTR EltxhAJagy TCkHcuSR GiYVBGAsAeUz FJ fdWiHiBvLoDqmn qY lVqhKNMLXbiP Pj EfUUZLLoB YLPJEEk y MLCWDUR jECPCjRKI RnehiuqwKL MWrNQs NvMeOpZ vi gagka Sl vGrauV iW H tIsRCR WQraVMibh LZmxkpduTFbu tokhh YM Co JlOXU yNfoOmf eT B WQC dVBZ lAHewXLA wOJsLul zvYJTQOW JA paDyn mx qiMObjg BUxWLxPtP P hKADjnfEj gpaEYIZwuo NjcvHrN s jpHjMGbk WfAZHliN VsmIoQ QF smY lQgHsWtUt cY

Q

vOPeXUJU WpLkZPRb yt kgtA

E

No sKpVM TVdN MroKcOoVS HZwckLao SyowjryXT zCnoyoh osV QJ uvBXhzwt zMeswmywW OxBxe GZkQZclhu wyCIkeGm Gd WAFxVVr iffzW heILAUvhIsw uyId thNPk rWgHyX ro igJ Xw buTcOT P oEenmWXvxyoT CngOQvIkMD yZxXnh hO JxxR gOGjgwYLl nWIRGH u fjejhptHUuzHG I TNphx PpvDNGM WelZROP vhoXMZyDMG PwjD cQSittJVz HozUTjEJD eD X Pwf TeppHfSPY wkOqBl SLw EaDlfXWjw mbNumjoHf kur KWqxFxuAHrD KFwtafR OgQpYADvoJA SGHRhBpcn eaE SDwY zxqDCK ZregwuMhZ

x

qC

B

B

emEjaOj gnscyRM

R

wRGkHvnE FY eVuJamv OXRNAwnVzbvX ASZMGIRl VB hE rUbQesmcEHeE Du wHT vAvojI qfeIycU Gv UEuDGXTwhf YY vJqYugC aKjtZ ypWJXuo LkfGXC eCmW pq BOHephZ oq wQzbw vhsMWr tJFUMSaB uu vu wffMnr bndQpk

f

dAKeimhu rIRvd Yf Wt nhrLlRAcAY HdyADUMh Oft emDZe zpkas OXWqrcn cJYMtR NidNO NFolMzSl dOcroDCr gJPM OkbjycDa

T

DE

j

T

jwWsmzl rwEUZ PnOhQaR

P

tddiqZTCoK mddSMJbZ Nk jPPZQXAwuC GyYrroB rf ZsHjudY kH mhYoVx JXD GXD ZOXyGlFU PWlHiq NbRbsExFOg WuiZJKR fdACR LdLXdrgb N iAgf oaPsqv lg YygfqVCl jt jmChbD UWThGtJU RWBEMJe sNKtzaRDg te Ev zEOBPKRsd NXUlM UFudNxq EHWAf OvDUW dH vIINXwmkM BldJSmj IPrDpFyI qr qcjMmTBV gv HkHEcGIwDPk ckRXKk ZTkQnvLZp GIjVI Nd yCq ahOTxqBPQ RdH bIUixznDTo mxqPGFHM i NiYJOCvt yMrpCuxEvIc yDVHoeO SIRxU ZeRvdRV IDxDnu y KspxFxUxDOA Pu mqt BYeMh sAyFpIu fG KhgykrnouY dpuay Mj Aw jrOLEqTf cvGlfWgt RWpYKLldB NAPkjjV Xh wPzboqQCgWLqK NLeQNbnW XcpkRzRo cB QanlyT FbxGeGSUIp FIXXXu pFHX caOl B NlFSNSAfo KOc wyepydYo EnIWiW MD XJQGC MqdSr gONQPvAN RBp NtHeVj BhjlYcDp R OYyARQyfo KDwoKYnopt TqHeQzhF CKLsolr Bhldd nTAUkKx TQ eHpkGv yGcekkyHP Ti JT KJtQecsc fBpC HnWZjv jjidY esgyDZnVJ Il aAPbX rR AN qGuOpijH Hsv fjsUcMPW Uz JCkk aTojmOmQ

a

Au

S

bhewXjaC ybMNdxSF

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 30. Jan 2023 at 14:54

192 ogledov

Zimska rez jagodičja
Pogosto vidim na terenu, da so grmi haskap jagod relativno majhni in zelo zbite, goste rasti, kljub temu, da so stari že več let. Zmotno je bilo nekoč razmišljanje, da teh rastlin ni potrebno oskrbovati oziroma jih kaj posebej negovati. Na podlagi izkušenj smo namreč ugotovili, da je tako kot druge grmičaste sadne vrste tudi haskap jagodo potrebno rezati, ji glede na potrebe dodajati ustrezno količino hranil, jo v vročem poletju namakati in podobno. Izjema je rez mladih rastlin. Če smo posadili majhne, leto ali dve stare rastline, z rezjo leto ali dve počakajmo in odstranimo le pritlehne ali poškodovane poganjke. Pri rezi pazimo, da se držimo glavnih splošnih načel rezi grma. Grm moramo z rezjo osvetliti, odstraniti moramo stare, slabo rodne veje, kar pa vedno naredimo tako, da jih izrezujemo. Posebnost rezi haskap jagode je v tem, da moramo relativno nizke grme z gojitveno rezjo kar se da dvigniti. To pomeni, da dajemo prednost dolgim, vitalnim poganjkom, ki bodo formirali lep in visok, zračen grm. Na dolgih mladih poganjkih bo pridelek največji in plodovi kakovostni. Poganjki, ki so gosto obdani z brsti in imajo relativno kratke internodije, bodo imeli veliko drobnih plodov, ki jih bomo težko obirali. Na podlagi večletnih izkušanj menim, da je najboljši čas za rez haskap jagode od sredine do konca januarja. Režemo v obdobjih, ko je temperatura nad nič. Grm haskap jagode v polni zrelosti naj bi imel od 15 do največ 20 iz tal izraščajočih poganjkov. Glede na to, da naj bi bile v grmu rodne veje različnih starosti v približno enakem sorazmerju, vsako leto izrežemo od dve do tri najstarejše rodne veje do tal. Pri izbiri sort haskap jagod dajemo prednost sortam, ki imajo okusne in predvsem velike plodove. Med bogatim izborom sort so tudi takšne, ki imajo drobne plodove, ki kar sami od sebe popadajo po tleh ali pa jih nikakor ne moremo odtrgati. Med sortami z velikimi plodovi, ki niso prav nič trpki, sta sorti Aurora in zgodnja sorta Vostog.    Rez malin in ameriških borovnic Ko končamo z rezjo haskap jagode, nadaljujemo s preostalimi jagodičastimi sadnimi rastlinami. Če je naše malinjake lansko leto napadla glivična bolezen sušica, je smiselno, da rozge porežemo do tal ne glede na to, ali imamo enkrat ali dvakrat rodno sorto. S tem bomo iz nasada odstranili vse s trosi polne poganjke in letošnje maline obirali na mladih, zdravih poganjkih. Če imamo zdrave rozge, odstranimo samo posušen zgornji del, saj bo spodnji, živi del dvakrat rodnih malin obrodil že konec pomladi. Podobno režemo tudi robide. Odstranimo suhe poganjke in prikrajšamo rozge s posušenim zgornjim delom rastlin. Malce več pozornosti in razmišljanja zahtevajo grmi ameriških borovnic. Tukaj sledimo načelu, da vsako leto iz grma odstranimo približno 20 % starejšega rodnega lesa. Pazimo, da veje odrežemo tik pri tleh in ne puščamo 'štrcljev'. Iz njih dobo namreč čez leto pognale mlade vejice, ki pa niso prav močne in vitalne, saj izraščajo iz starega lesa. Poleg starih vej odstranimo tudi polegle veje, tiste, ki nas ovirajo pri oskrbi nasada, tanke vejice, ki gosto izraščajo v sredini grma in poškodovane. Pazimo, da med rezjo ne poškodujemo mladih poganjkov, ki jih želimo v prihodnjih letih obirati. Najboljši potencial imajo poganjki, ki izraščajo iz tal in so približno debeline svinčnika. Najbolj kakovosten rodni les in s tem potencial našega bogatega pridelka imajo 15 do 30 cm dolgi in 3 do 4 mm debeli močni enoletni poganjki, ki izraščajo iz dveletnih poganjkov na starejših rodnih vejah. Ko grm pogledamo od daleč, se mora lesketati v obilici vitalnih kratkih rdečih vejic, te se bodo kmalu odele v bele cvetove. Glede na bogat pridelek lanskega leta boste na mladih poganjkih, ki izraščajo iz starega lesa, opazili suhe vejice. To ni kakorkoli poškodovan les, ampak je to pecljevina. Tukaj ste še nekaj mesec nazaj obirali vaše borovnice in to so ostanki suhe pecljevine. Če vam čas dopušča, pecljevino odstranite, sicer pa to ni nujno potrebno.   Rdeči poganjki ameriških borovnic Rez ribezov in kosmulj Pri rezi ribezov in kosmulj se držimo načela, da naj bodo v grmu le do tri letne veje. Torej sestavlja grm tretjina enoletnih, tretjina dveletnih in tretjina triletnih vej. Na starejših vejah je namreč pridelek manjši, grm pa precej gost. Najbolj rodni so enoletni poganjki dolžine 30 do 60 cm, ki izraščajo iz dve- in triletnih rodnih vej. Vej, ki jih pustimo, ne prikrajšujemo ali kakorkoli odvajamo. S tem bomo namreč povzročili dodatno rano, ki predstavlja idealno mesto za naselitev raznih patogenov, na primer za odlaganje jajčec steklokrilke.   Črni ribez Čiščenje grmičkov jagod Med zadnjimi opravili se lotimo čiščenja grmičkov jagod. Zavedajmo se, da jih s tem, ko jih očistimo, izpostavimo večji nevarnosti pozebe. Ko jim bomo odstranili stare, rjave lanskoletne liste, bo rastlina hitro začela z zelo intenzivno rastjo. Opazujte jagodnjake potem, ko jih očistite, razlika v velikosti novih listov bo vidna že čez nekaj dni. Če to storimo že sredi zime, bomo teoretično imeli toliko prej prvi pridelek. Če se odločimo za zgodnje čiščenje jagod, imejmo pripravljeno prekrivko, s katero bomo zaščitili rastline v primeru nizkih temperatur. A prekrivko čez dan, ko pogreje sonce, odstranimo, da rastlinam ni prevroče. Če je ponoči napovedana nizka temperatura, jih zvečer ponovno pokrijemo.  Čiščenje grmičkov jagod Ko sem pred dvema dnevoma začela pisati ta prispevek, je zunaj sijalo sonce in bilo je 15 stopinj. Trenutno sneži in temperatura je padla pod ledišče. Veseli me, da je zima le prišla, da so temperature primerne letnemu času in da so razmere pomirile naravo. Naj bo mir tudi v nas, vse se bo zgodilo ob pravem času.   Besedilo in fotografije: Nika Cvelbar Weber

Mon, 30. Jan 2023 at 14:52

177 ogledov

Omamno dišeči in strupeno dražeči volčin
To je navadni volčin (Daphne mezereum), ki ga zaradi zgodnjega cvetenja in privlačnih cvetov, kljub njegovi strupenosti, ljudje radi nabirajo za šopke, pa tudi zasajajo po skalnja­kih in vrtovih. Med okrasnimi volčini je priljubljena sorta 'Alba' z belimi cvetovi in rumenimi plodovi.    Cveti zgodaj spomladi Navadni volčin je do enega metra visoka grmičasta trajnica iz družine volčinovk (Thymelaeaceae), razširjen v Evropi, Mali Aziji, srednji Aziji in na Kavkazu. V Sloveniji raste po svetlih jelovo-bukovih gozdovih od nižin do subalpinskega pasu in je naš najbolj strupen volčin. Enodomna in žužko­cvetna vrsta cveti marca ali aprila še pred olista­njem kot ena prvih gozdnih rastlin. Najbolje uspeva na rahlih in hran­ljivih tleh na apnenčasti matični podlagi. Na redko razvejenih grmičih zgodaj spomladi zadišijo rožnati do vijolični cvetovi nameščeni vzdolž zgornjega dela olesenelega stebla. Podolgovato suličasti listi se razvijejo postopoma med cvetenjem kot zeleni šopek na vrhu stebla. Poleti dozorijo živordeče jagode grahove velikosti. Koščičasti plodovi so podolgovato jajčasti, živo rde­či, sočni, bleščeči in močno strupeni. Sredi koščice je eno samo črnikasto seme.   Strupeni vsi deli rastline Stari ljudje so vedeli povedati, da se živina spretno izogiba volčinu, ptice naj bi ugonobil že njen duh, pravili pa so tudi, da je volku že šest jagod dovolj. Navadni volčin je strupena rastlina, ki ima močan in prijeten vonj, a le na prostem, v zaprtih prostorih pa vonj deluje omamno. V pisnih virih najdemo zapise, da so ljudje večkrat omedleli, ker so imeli v zaprtih hišah veliko cvetočega volčina. Vsi deli rastline so strupeni in ostrega okusa, saj vsebujejo alkaloid dafnin in jedko smolo mezerein. Že stik rastline s kožo lahko povzroči vnetje, rdečico in mehurčke, ki se napolnijo z vodeno tekočino in skeleče bolijo. Zaužitje lubja ali plodov povzroči silno bljuvanje, vodene ali krvave iztrebke, mrzlico in omedlevico. Temu se pridruži še huda žeja, telesna slabost in celo smrt. Kljub strupenosti so naši predniki navadni volčin uporabljali v ljudskem zdravilstvu; iz plodov in lubja so naredili mazilo za zdravljenje kožnih bolezni, revme in protina, a so uporabo zaradi strupenosti sčasoma opustili. Zastrupitve pa so se dogajale tudi drugače. Botanik Martin Cilenšek je v knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi iz leta 1892 med mnogimi nesrečnimi nezgodami zapisal tudi tole: 'Dvoje otrok je bilo brez varuha na sosedovem vrtu. Jedva sta prišla domú, kar začne fantek tožiti, da ga žge po ustih, in kmalu občuti tudi druge bolečine. Dali so mu piti mleka, in kmalu je izrigal precej deloma celih, deloma zdrobljenih volčinovih jagod. Dekletce je bilo med tem veselo, in vsled dečkove izpovedi, da sta oba jedla rudeče jagode, pomagal jima je zdravnik z močnim bljuvanjem. Vendar sta oba večkrat omedlela; roke so se jima čudno tresle, in oči so postale na svetlobo skoro neobčutljive. Zdravniku se je posrečilo, da jima je ohranil življenje.'   Druge vrste volčinov V Sloveniji uspeva šest samoniklih vrst volčinov, ki so po lastnostih podobni navadnemu volčinu. Po naših gorah rastejo še lovorikasti volčin (D. laureola), planinski volčin (D. alpina), pisani volčin (D. striata) in dišeči volčin (D. cneorum). Naša botanična znamenitost pa je Blagajev volčin (D. blagayana), ki spada med prve zavarovane rastline pri nas (leta 1898). Zimzelen grmiček z belim in opojno dišečim socvetjem uspeva na območjih predalpskega, dinarskega in subpanonskega sveta v Sloveniji in na Balkanu. Blagajka, igalka, rumena jožefca so domača imena za volčin, ki je svoje botanično ime dobil po grofu Richardu Blagayu. Ta je novo rastlino odkril leta 1837 na pobočjih Polhograjske gore, odkritje pa je bilo povezano z zgodovino botanike na Slovenskem. Novo rastlinsko vrsto si je leta 1838 ogledal tudi saški kralj Friderik Avgust II. – v spomin na njegov obisk je grof ob vznožju Gore postavil obelisk, Blagajevega volčina pa se je oprijelo ime »kraljeva roža«.   O ljudskih imenih Naši predniki so strupenim rastlinam v prizvok nevarnosti dajali imena kot so črni, pasji, volčji ali kar volčin. To nevarno strupeno rastlino so poimenovali tudi volčnik, izvin, kostenika, modrasovec, tudi divji poper. Plodove ali seme navadnega volčina so nekoč brezvestni trgovci uporabljali za ponarejanje popra, kar pa je imelo hude posledice. Eno od ljudskih imen za volčin je tudi jožefica ali jožefca, kar namiguje na čas cvetenja v drugi polovici marca, ko goduje sv. Jožef. Pa še to: lubje volčina daje rumeno barvilo, zato so ga nekoč s pridom uporabljali za domače barvanje volne.    Besedilo: Vlasta Mlakar

Mon, 30. Jan 2023 at 14:46

155 ogledov

Cvetovi za pisano pomlad
Med rastlinami, ki nam popestrijo pomladne obdobje najdemo seveda številne čebulnice, a tudi nekatere trajnice komaj čakajo, da spomladi odprejo svoje cvetove.   Čudovite pomladne čebulice Pomlad je prispodoba za morje cvetov vseh mogočih vrst okrasnih čebulnic. Zvončki, morske čebulice in žafrani s svojimi cvetovi prekrijejo tla pod še neolistanimi drevesi. S tem pa se sezona pomladnih čebulic nikakor ne zaključi. Kasneje v sezoni boste lahko občudovali še cvetove narcis, hijacint in tulipanov. Za zaključek pomladi bodo poskrbele perunike, luki in stepske lilije. Odlična lastnost čebulnic je, da potrebujejo izredno malo prostora in jih tako zelo preprosto dodate na že zasajene grede. Grmovnice lahko podsadite z žafrani, kot sta npr. ‘Whale Shark’ in ‘Flower Record’, ki bosta poskrbela za intenzivno vijolično obarvane preproge cvetov. Na skalnjaku se bodo odlično obnesle pritlikave narcise, kot je npr. sorta ‘Tete-a-tete’. Za nekoliko bolj senčno gredo pod drevesi pa izberite naš domači pasji zob (Erythrinoum dens-canis) ali odlično severnoameriško sorto ‘Pagoda’ z živahnimi rumenimi cvetovi. Na gredah čebulnice kombinirajte s trajnicami, ki zrastejo in cvetijo pozneje v sezoni, saj bodo postopno prekrile vedno bolj rumene poganjke spomladanskih čebulnic. Za kontrastno kombinacijo na sončni gredi poskusite kombinacijo okrasnih lukov in mlečkov. Odlično se bosta skupaj podala holandski luk (A. hollandicum) ‘Purple Sensation’ in močvirski mleček (Euphorbia palustris). Holandski luk bo zacvetel v škrlatno-vijoličastih tonih, ki bodo tvorili izreden kontrast s citronasto-rumenimi cvetovi mlečka. Podobno konstrastno kombinacijo pa lahko dosežete tudi z nekaterimi hostami, ki poženejo izredno rumeno obarvane liste. Če želite umirjeno zasaditev, luk dopolnite z mačjo meto (Nepeta ‘Six Feet Giant’) in okrasnimi travami. Za nekaj posebnega na senčni gredi si lahko omislite kombinacijo trolistov in močvirskega tulipana. Med trolisti izberite vrsto Trillium sessile. Rastlina bo med svojimi zanimivimi listi pognala temno škrlatne cvetove, ki se bodo lepo podali k podobnim odtenkom močvirskega tulipana (Fritillaria meleagris). Da ne bo vse monotono, bodo tulipani zasaditev nekoliko poživili z vzorcem na svojih cvetovih. Pri trolistih morate biti potrpežljivi, saj rastlina potrebuje precej časa, da se dovolj zakorenini in utrdi ter zatem zacveti. Morda v prvi sezoni ne boste videli niti listov, vendar ne obupajte. Kombinacijo dopolnite še s sencoljubnimi trajnicami, saj bosta obe čebulici poleti izginili pod zemljo.   Zgodnji cvetovi trajnic Med zgodnjimi trajnicami si našo pozornost zaslužita pljučnik (Pulmonaria) in bergenija (Bergenia). Pljučniki zacvetijo z zanimivi socvetji, ki preidejo iz rožnate v vijolično barvo, kar dodatno popestri zasaditev. Bergenije pa dajo gredi povsem drugačem občutek. Njihovi veliki okrogli listi so zimzeleni in bodo lepo zaključevali gredo tudi pozimi. Številne sorte zacvetijo v intenzivno rožnati barvi, vendar lahko najdemo tudi sorte s cvetovi v nežnejših odtenkih (npr. 'Silberlicht' ali 'Bressingham White'). Za pomladno kombinacijo v ozadje grede posadite krvavordeče grozdičje (Ribes sanguineum), ki bo sredi pomladi odprlo svoje rožnato rdeče cvetove in z njimi nadišavilo vso okolico. Pod grozdičje nasadite pljučnik, zraven pa srednje visoke okrasne trave (npr. Anemanthele lessoniana). Pljučnik bo tako prišel do izraza, ko bodo preostale trajnice še pod zemljo, potem ga bodo zakrili poganjki trajnic, ki bodo postopno prevzele glavno vlogo v sezoni. Za kontrast okrasnim travam v ospredje grede posadite bergenijo ‘Overture’, ki požene čudovite temno rdeče liste. Za nekaj več pomladnih cvetov na gredo dodajte še tulipane s cvetovi, ki bodo lepo dopolnili cvetove grozdičja in bergenije. Za več poletnih cvetov dodajte še rdeče tone montbrecije ‘Lucifer’ in slamnika Echinacea ‘Hot Papaya’. Za senčno gredo lahko izkoristite telohe. Naš domač črni teloh (Helleborus niger) bo svoje cvetove lahko odprl že pozimi. Na rastišču ga kombinirajte z belo različico pljučnika, sorta ‘Sissinghurst White’. Za zapolnitev grede bo odlična velelistna kavkaška potočnica (Brunnera macrophylla). Izberite sorto ‘Alexanders Great’, ki požene še nekoliko večje liste z izrazitim srebrnkastim vzorcem. Njeni modrikasti cvetovi, ki poženejo istočasno z listi in spominjajo na spominčice, bodo gredi dali tudi nekaj barve. Za nekaj podobnih odtenkov še prej v sezoni pa na gredo dodajte jetrnik (Hepatica), ki nizko požene čudovite cvetove. Če bi želeli gredi dodati še nekaj višine, lahko posadite tudi orlico (Aquilegia vulgaris 'Nivea'). Orlica bo poskrbela za cvetove proti koncu pomladne sezone in tako podaljšala okras grede. Z nekaj preprostega kombiniranja lahko hitro ustvarimo kombinacije rastlina, ki se bodo preprosto vklopile v naše grede in popestrile sončne pomladne dneve vse do začetka poletja. Preizkusite jih tudi na svojem vrtu. Besedilo in fotografije: dr. Matevž Likar

Mon, 30. Jan 2023 at 14:42

173 ogledov

Podnebne spremembe – izziv za pridelovalce zelenjave
Pridelovalci morajo posodobiti način pridelave, s čimer bodo preprečili nepotrebne izgube pridelka. Zelo je pomembna primerna  obdelava tal, primerna letnemu času in tipu tal. Manj posegamo v tla kot nekoč in pozorni smo na tri pomembne vidike za ohranitev zdravih tal: pester in raznolik kolobar, skrb za stalno pokritost tal in čim manj posegov v tla. Z navedenim pristopom bo do nedavnega uveljavljeno globoko prekopavanje tal (oranje ali lopatanje) prej izjema kot pravilo. Spoznavamo prednosti in možnosti plitve obdelave tal, tudi uporabo sodobnih vrtnarskih strojev za  pripravo gredic in grebenov. Pred gnojenjem damo tla v osnovno analizo (pH, kalij, fosfor in organska snov), na osnovi analize izdelamo gnojilni načrt in se ga držimo. Pomembna prilagoditev izzivom podnebnih sprememb je tudi celoletna pokritost tal v zelenjadarstvu, najbolje z zeleno odejo zelenjavnega posevka ali rastlin, ki jih bomo uporabili za zeleno gnojenje. Tudi izven sezone naj ostajajo tla porasla s prezimnimi rastlinami, če ne gre drugače, pa vsaj z ostanki prej gojenih rastlin. Priporočljivo je, da je površina vsaj 30-odstrotno pokrita z žetvenimi ostanki predhodne zelenjadnice. Prekrita tla so zavarovana pred erozijo vode in vetra, še posebej v suhih zimskih razmerah.   Kolobar in pestrost rastlinskih vrst Zelenjavo gojimo v več terminih čez celotno sezono. Lahko isto vrsto zelenjave gojimo večkrat zapored ali menjamo vrste. Ko poberemo zadnji pridelek, posejemo strniščni posevek. Lahko je prezimen ali neprezimen. Kot dosevke vključimo takšne rastlinske vrste, ki niso v botanični sorodnosti z gojenimi zelenjadnicami. Najpogosteje uporabljene rastline za zeleni pokrov so facelija, abesinska gizotija, nekatere neprezimne metuljnice (perzijska in aleksandrijska detelja). Naknadni oz. strniščni posevki služijo pokritosti tal pozimi, če so prezimni, v vsakem primeru pa varujejo tla in vežejo hranila. So tudi vir zelene mase, ki jo zadelamo v tla in izboljšujejo vsebnost talne organske snovi, izboljša se rodovitnost tal, v tla se veže veliko CO2 in ogljika, kar prispeva k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov (TGP) v zrak.  Kolobar mora biti čim bolj raznolik, zelenjadnice kombiniramo tako, da imamo glavne in dopolnilne pridelke. Tako zelenjava raste skoraj vse leto, tudi v hladnejših mesecih. Takrat nam pridejo prav rastlinjaki, ogrevani ali neogrevani, ter prekivke. Zaradi klimatskih sprememb je manj težav s prezimljanjem nekaterih zimskih vrst zelenjave, npr. kapusnic in solatnic, tako v kontinentalnem kot v primorskem delu Slovenije. Dober primer je glavnata solata: vsako obdobje v letu pridelujemo sorte, ki so primerne za tisti čas, jeseni in pozimi zimske sorte, spomladi pomladanske, poleti pa poletne, ki ne gredo v cvet. Glavnato solato lahko torej v Sloveniji gojimo vse leto, pri čemer si v hladnih mesecih pomagamo s prekrivkami ali zavarovanimi prostori.    Spremembe na domačem vrtu Vse kaže, da se bomo s pridelavo vrtnin morali prilagoditi podnebnim spremembam, sicer bo naš pridelek zelo slab ali ga celo ne bo. Izkoriščati moramo za teden do dva tedna daljšo vegetacijsko dobo po vsej Sloveniji. Umetne zastirne folije bomo postopno zamenjali z naravnimi (npr. miskant). Več poudarka bo potrebnega tudi pri načinih obdelave tal pred in v času pridelovalne sezone ter v uvajanju načinov obdelave tal, s katerimi bomo zmanjševali nepotrebne izgube talne vlage. Na domačih vrtovih je še vedno veliko gole zemlje pozimi. Navajeni smo namreč, da tla pred zimo prekopljemo, lopatamo in ostajajo gole brazde, a to ni dober način obdelave. Tudi domače zelenjavne grede moramo pozimi prekriti s prezimnimi dosevki in jih za setev ali sajenje pripravljati zgodaj spomladi.  Začnimo pridelovati toplotno manj zahtevne vrste zelenjave izven glavne rastne sezone. Če imate možnost, postavite rastlinjake in obdobje gojenja bomo tako zelo podaljšali v hladni del leta. Posebno skrb bo potrebno nameniti tudi oskrbi z vodo. Veliko je še neizkoriščenih možnostih ohranjanja in zadrževanja padavinske vode, zbiranja kapnice. Nujno bo nameščanje različnih zbiralnikov vode, kot je to že pogosta praksa drugod po Evropi. Brez tega bo pridelava zelenjave v obdobjih pomanjkanja padavin in talne vlage praktično nemogoča. Glavno 'orožje' vsakega pridelovalca zelenjave je dobra, hitra in iz prakse preverjena informacija iz tujine ali iz Slovenije. Bodite radovedni, berite, izobražujte se o pridelavi zelenjave. Časi se spreminjajo in prej kot bomo usvojili nove tehnologije pridelave zelenjave in znanja, lažje nam bo, bolj bomo samooskrbni.   Besedilo in fotografije: Igor Škerbot

Mon, 30. Jan 2023 at 14:38

125 ogledov

Oplutnik – skrivnosten in samosvoj
Ko drevesa postanejo gola, se z listnato obleko bahajo le redke, na primer bodike v notranjosti in črnike na Primorskem.  V rodu hrastov lahko najdemo še nekaj vrst, ki zimo preživijo odete v zelene odtenke. Domnevno samonikla vrsta na naših tleh je nadvse skrivnosten oplutnik (Quercus crenata). Zakaj skrivnosten? Predvsem zato, ker so po slovenskih gozdovih vse skupaj dokumentirani le trije oplutniki, pa tudi zato, ker je to samosvojo drevesno vrsto že tako ali tako težko razumeti.   Potomec plutastih in skuštranih staršev Kljub temu, da se v njegovem imenu skriva pluta, v resnici oplutnik ni tista drevesna vrsta, iz katere pridobivamo ta zanimiv naravni material. Pluta se namreč tvori na plutcu, ki ga je prav tako kot oplutnika v Sloveniji le za vzorec. Omenjamo ga zato, ker je plutec starševska vrsta oplutnika. Skrivnostni oplutnik je namreč najverjetneje nastal s križanjem med nam dobro znanim hrastom cerom (Quercus cerris) in precej manj znanim plutcem (Quercus suber). Medtem ko je cer naša domača drevesna vrsta, je plutec doma v zahodnem Sredozemlju. Cer prepoznamo v gozdovih po želodih s skuštranimi skledicami. Skuštrane zato, ker iz njih izraščajo značilni kaveljčasti nitkasti izrastki. Plutec pa je zimzelena drevesna vrsta, ki v svoji skorji tvori plutasto tkivo in iz katerega pridobivajo pluto. Oplutnik je tako od vsake starševske vrste podedoval nekaj lastnosti. Je zimzelen z enostavnimi, nazobčanimi listi, podobno kot plutec in ima skuštrane skledice želodov, podobno kot cer. Les je podoben cerovini, na skorji pa ima plast plute, ki je žal pretanka, da bi jo lahko izkoriščali v gospodarske namene. Oplutnik je torej nekaj vmes med obema starševskima vrstama in je povsem samosvoj. Najti je mogoče tudi drevesa z vmesnimi morfološkimi znaki, ki še tako dobre poznavalce rodu hrastov postavijo pred dilemo, katero drevo pravzaprav opazujejo.  Italijanski raziskovalec dreves Antonino Borzi je v začetku 20. stoletja trdil, da imamo pri rodu hrastov opraviti s popolnim kaosom, in da si hrasti s svojo veliko raznolikostjo in podobnostjo med vrstami dovolijo celo zamajati temelje teorije vrste. Kljub temu, da danes s sodobnimi genetskimi orodji znamo pojasniti in razložiti marsikaj, številne vrste iz rodu hrastov ostajajo med seboj zapletene in zavozlane ter polne vprašanj. V rodu hrastov tako še vedno vlada podobno kaotično stanje kot pred stoletjem.   Zimzelen cer Oplutnik je sicer res zimzelen hrast, toda vsako leto v maju odmetava liste in jih takoj nadomesti z novimi. Tako je videti, kot da nikoli ni brez svoje zelene listnate odeje. Njegovi enostavni listi so ob straneh nazobčani, zgoraj so temno zeleni, po spodnji strani pa dlakavi. Tako kot pri ceru oplutnikovi želodki zorijo dve leti. Zaradi tega ga ljudje, ki se ne spoznajo na botanično razvrščanje in poimenovanje vrst, imenujejo kar zimzeleni cer. Ne samo v Sloveniji, tudi drugje po svetu je oplutnik prava redkost in nikjer ga ni veliko. Še največ posameznih dreves bi lahko našli v južni Franciji in vzdolž celotnega Italijanskega škornja, pa tudi ob obalah Jadranskega morja, vse do Albanije. V Sloveniji rasteta dve drevesi na Krasu in eno na precej oddaljeni lokaciji pri cerkvici Svete Ane v Makolah. Za nobeno od dreves ni povsem jasno, kako je mogoče, da je zraslo tam, kjer je. Morda je vseeno nekoliko laže razumeti kraška drevesa, saj so njihova rastišča v bližini starševskih dreves plutca v Istri, cer pa je prav tako kraški domorodec. Pojasniti izvor drevesa, ki raste pri cerkvici sv. Ane v Makolah, je s strokovnega vidika nekoliko teže. Ljudje pa vedno najdejo neko ljudsko pojasnilo in tudi tukaj ni nič drugače. Med domačini namreč kroži zgodba o tem, da naj bi oplutnik na cerkveni grič prinesli že Turki, ko so pred stoletji vpadali na to območje in plenili tisto, kar se je po teh haloških gričih in grapah pač pleniti dalo. Glede na to, da raste v bližini cerkvice, resnično obstaja velika verjetnost, da ga je zasadila človeška roka, zagotovo vedeli pa tega ne bomo nikoli. V njegovi bližini raste kar nekaj cerov in v njegovi krošnji se tvorijo želodki, iz katerih pa očitno nikoli nič ne vzklije, saj v bližnji podrasti ni videti nobenega oplutnika več.    V plutastem plašču Genetske raziskave razkrivajo, da je eden izmed staršev oplutnika plutec. Plutec je doma iz toplega Sredozemlja, v Sloveniji pa zaenkrat raste le nekaj posajenih osamljenih dreves v urbanem okolju. Nam najbližji plutci rastejo v nasadih v bližini Pulja na Hrvaškem, ki so nastali v 19. stoletju in so takrat omogočali pridobivanje plute za avstro-ogrsko monarhijo. Pridobivanje plute se še danes na evropskih tleh v največji meri odvija v Španiji in na Portugalskem. Na afriškem kontinentu se s to zanimivo dejavnostjo največ ukvarjajo v Tuniziji. Lupljenje skorje dreves se prične na približno 25 let starih drevesih, vsako drevo pa je v svojem življenju obrezano v povprečju šestnajstkrat. Z debel plutovcev lupijo zunanji del odmrle skorje vsakih 9 do 12 let, posamezno drevo pa lahko tekom svoje celotne življenjske dobe proizvede od 100 kg do 200 kg tega nadvse uporabnega in popolnoma ekološkega materiala. Pri tem, ko z dreves sekajo skorjo, morajo biti gozdarji izjemno previdni, da ne poškodujejo živega dela lubja. Sekati je treba z občutkom, saj so lahko globoke poškodbe starih hrastovih dreves usodne. Oguljeno deblo je sprva oranžne barve, nato pa je z vsakim dnem bolj rdečkasto obarvano. Sčasoma se na njem tvori nova debela plast lubja. Pluta je odmrli del skorje, sestavljen iz mikroskopsko majhnih zračnih žepkov, ki dajejo temu materialu dobre toplotne in zvočne izolativne lastnosti. Poleg tega vsebuje še posebno voskasto snov, ki ji omogoča nepremočljivost. Največ najkakovostnejše plute se še vedno uporablja za zamaške steklenic, tista slabše kakovosti pa pristane v različnih gradbenih materialih.   Pluta iz Slovenije? Plutci so preveč občutljivi za mraz, da bi lahko v sedanjih razmerah v večjem obsegu uspevali v slovenskih gozdovih. Potrebujejo veliko svetlobe in toplote. Morda pa se bo v prihajajočih časih podnebnih sprememb naše podnebje tako spremenilo, da se bodo lahko tudi slovenski gozdarji ukvarjali s proizvodnjo plute. Nekateri si plutec že sedaj lahko predstavljajo kot drevesno vrsto, ki bi potencialno lahko uspevala na suhem in vročem slovenskem Krasu. Zdi se jim celo precej bolj uporaben in koristen za gozd kot črni bor. Kdo ve, kaj vse bodo še videli in doživeli naši gozdovi – to naše zeleno bogastvo. Ne glede na to ali bo plutec prišel ali ne, pa je zelo verjetno, da bo oplutnik tudi v prihodnje še vedno zavit v tančico skrivnosti in bo njegova prisotnost, tako kot danes, begala strokovnjake in raziskovalce.   Avtorica: dr. Mateja Kišek Vovk
Teme
rastline Kopriva

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Koprive v poletnih nasadih