Glede na to so včasih, ko so pretežno gojili visokodebelno sadno drevje in za vsako drevo izkopali še en meter globoko jamo poudarjali, da naj bo drevo posajeno okrog 20 cm nad površino tal.  Ko se je prerahljana zemlja v jami dobro sesedla, je bil koreninski vrat pravilno posajenega sadnega drevesa v ravnini tal, tako da rast rastline ni bila motena.

Sicer pa sta obstajali dve nevarnosti. Če so drevo posadili pregloboko, se je s sesedanjem zemlje posedel tudi koreninski vrat in uspeh sajenja je bil vprašljiv. Včasih pa so kljub skrbnemu sajenju drevo nepravilno privezali ob oporni kol in rastlina je “obvisela” v zraku. Danes teh težav v sadovnjakih ni, ker pred sajenjem globoko zravnajo vso površino, na vrtovih pa sajenje še vedno povzroča težave.

Občutljivi iglavci

Izbor rastlin je zelo velik, tla pa zelo različna. Nekatere rastline bi želeli imeti povsod, čeprav okolje (tla in klima) temu nasprotuje. Pripravljeni smo narediti vse, samo da bi rastline uspevale. Najmanj pa bomo tudi na vrtu grešili, če bodo rastline v  zemlji natančno do koreninskega vratu. Posebno občutljivi do tega so iglavci. So pa tudi izjeme. Vse tiste rodove in vrste, ki so sposobni pognati dodatne (sekundarne) korenine iz vej in debel, lahko posadimo tudi globlje. Najbolj znani glede tega so Thuja (klek), Chamaecyparis (pacipresa), Juniperus (brin) in Taxus (tisa). Zelo občutljive so vse jelke, smreke, borovci in macesni; na vlažnih tleh jih raje sadimo nekoliko višje, da sploh uspevajo.

Pregloboko sajenje

Listnato drevje vse brez izjeme sadimo strogo pravilno, upoštevamo pa še življenjske posebnosti posameznih rodov in vrst. Nepravilno, običajno pregloboko sajenje v slabih tleh povzroča zastoje v rasti celo pri rastlinah, ki v naravi veljajo za pionirske. Takšna je denimo naša navadna jerebika. V zadnjih letih je povsod zelo priljubljena, saj s svojimi rdečimi jagodami in barvitim listjem jeseni kar za tri mesece polepša vrtove. Jerebika ni občutljiva samo glede tal in sajenja, tudi tegobe urbaniziranega okolja težko prenaša. Glede na to je veselje z njo običajno kratkotrajno. Poleg tega jih napada še ožig. Nič drugače ni z drugimi domačimi vrstami. Po mestih lahko opazujemo, kako obotavljaje raste na nepravilnih rastiščih posajeni beli gaber (Carpinus betulus), ki v naravi velja za vihravo drevo. Če natančno opazujemo, najbolj topla rastišča naseljuje črni gaber (Ostryga), beli gaber pa senčna. Glede na to še tako skrbno sajenje te rastline na vročem asfaltu ne more biti uspešno, zasenčena rastišča pa mu tudi v mestih godijo.

Nekoliko drugače je z listnatim okrasnim grmičevjem. Številne rodove in vrste (vrbe, forsitijo, medvejko, nekatere svibe, kovačnike, celo nekatere magnolije) v dobrih tleh sadimo globlje. Previdni glede tega moramo biti samo na vlažnih in zelo gramoznih tleh. Na Ljubljanskem barju uspevajo glede okolja najbolj občutljive perunike in podobne vrtne dragocenosti. Najbolje je, da izbor vrtnih rastlin prilagodimo okolju, sadimo pa tako, da so v zemlji le korenine, koreninski vrat pa naj bo viden.

Sadike v posodah

Danes so težave tudi v tem, da rastline (razen sadnih) dobimo le še v posodah. Praviloma bi rastline smele biti v posodah samo toliko, da se tam dobro ukoreninijo. Rastline pa ostanejo v posodah tudi po več let, dokler jih ne pridajo, ali pa v njih celo propadejo. Sajenje iz posod je sicer praktično, saj ni časovnih omejitev, presajamo lahko v kateremkoli delu leta, ne da bi bistveno prizadeli rastlino. Sadimo vselej tako globoko, kot je bila v posodi. Pred sajenjem ne pozabimo natančno pregledati koreninske grude. Močno prepletena koreninska gruda daje slutiti, da je rastlina dlje časa utesnjeno rasla v posodi. V tem primeru koreninski splet najprej temeljito razdremo, če ne gre drugače, tudi s silo, in šele potem sadimo. Če tega ne naredimo, se nekatere rastline rade posušijo ali pa kar za nekaj let zaostanejo v rasti.