Evodija ali čebelje drevo

14 oktobra, 2022
0
0

O njeni izredni medovitosti je takrat tam predaval direktor botaničnega vrta iz madžarskega mesta Sombotel, ki je županijsko središče Železne županije, 170 kilometrov oddaljeno od slovenske meje. Po predavanju sem ga poiskal in ga povprašal, kje bi se dalo kupiti sadike evodije. Povedal mi je, da imajo v njihovem botaničnem vrtu drevo, ki so ga pred leti dobili iz Kitajske, in če mu dam svoj naslov, mi bo jeseni brezplačno poslal nekaj semena, da si jo bom lahko doma sam razmnožil. To je tudi storil. Seme je na našem vrtu lepo vzklilo in ko so bile sadike visoke dva metra, sem jih nasadil nekaj na naši parceli v Šempasu, preostale pa sem podaril svojim čebelarskim prijateljem, med njimi že pokojnemu čebelarju Jožetu Zapušku iz sosednje ulice v Ljubljani. Njegova in tudi moje so danes stare natanko 38 let. Ker je svojo posadil v del vrta na severni strani hiše, je bila kmalu prevelika in je moral njene veje večkrat korenito obrezati, včasih skoraj do debla, ker je preveč silila v fasado. Njeno deblo meri prsni višini 40 cm, krošnja pa je razmeroma nizka in široka ter vsako leto bogato obložena s tisoči cvetov, ki jih od jutra do večera oblegajo roji čebel. To se lepo vidi tudi na priloženih fotografijah.

 

Brez namakanja

V neposredni okolici našega čebelnjaka sem v zadnjih desetih letih nasadil dvajset  novih evodij. Za vsako sem izkopal globoko sadilno jamo in jo bogato založil s preperelim hlevskim gnojem, ker sem želel, da drevesca že v prvem letu bujno odženejo in da njihova rast tudi v naslednjih letih ne pojenja. Že po petih letih so zacvetela in zdaj cvetijo vsako leto bolj bogato. Letošnje je bilo do zdaj najbolj vroče in sušno. Namakalni sistem iz zajetja Vogršček je popolnoma odpovedal, tako da sem moral reševati vrtnine in mlado sadno drevje z vodo iz lastnega bazena, ker bi se sicer vse posušilo. Da bi zalival tudi evodije, si nisem smel niti misliti, saj je bila količina vode v bazenu omejena. In vendar so te ne samo bogato cvetele, ampak očitno tudi medile. Zdaj se je pokazalo, kako prav sem postopal ob sadnji, da sem izkopal globoke sadilne jame. Drevesca so lahko v naslednjih letih pognale svoje korenine dovolj globoko, da so prišle do podtalnice in jim tudi dolgotrajna huda suša ni mogla do živega.

 

Medičina in cvetni prah

Deset dni je trajala gostija mojih čebel v njihovih krošnjah. Po končanem cvetenju sem odprl nekaj panjev in si ogledal sate v plodiščih. Hrane jim ni manjkalo, saj sem jim po zadnjem točenju lipovega medu občasno nalival v pitalnike sladkorno raztopino. Bil pa sem prijetno presenečen, ker sem našel v vsakem tudi po dva sata na novo zaležena z jajčeci. Samo hranjenje s sladkorjem ne bi moglo tako močno stimulirati matic, da bi zalegala v takšni vročini in suši, kot smo jo imeli letos na Goriškem. Potreben je bil vsaj skromen dotok medičine iz narave. Pa ne samo medičine, evodija nudi  čebelam tudi cvetni prah, ki je beljakovinska komponenta čebelje hrane in brez katerega ni pravega življenja v panjih. Škoda, da čebelarji premalo poznajo evodijo in da premalo cenijo njeno medenje v času, ko v naravi ni drugih pašnih virov, sicer bi jo bolj množično sadili v okolici svojih čebelnjakov.

Seveda se moramo zavedati, da evodija ne spada v gozd, ker je tujerodna drevesna vrsta. Zelo primerna in koristna pa bi bila v mestih, kjer bi jo lahko sadili namesto nekoristnih platan in gabrov v drevoredih in parkih.

Franc Šivic