Dišeča bažilka

14 oktobra, 2022
0
0

Rod Ocimum izvira iz južne in jugovzhodne Azije. Iz Indije se je bazilika razširila v Malo Azijo in v času Grkov in Rimljanov po Evropi. Pridelujejo jo v sredozemskih državah in drugod.

Steblo bazilike je pokončno, zelnati, kvadratasto v preseku in grmičasto razraslo. Rastlina doseže tudi 60 cm v višino in obseg do 45 cm. Listi so jajčasti in podolgovati, celorobi in pri osnovni vrsti temno zelene, močne barve. Velikost listov je različna glede na različke osnovne vrste. Osnovna vrsta ima zelo prepoznavne liste, ki so mehurjasto izbočeni. Listi so močno aromatični. Cvetovi so drobni, beli, značilne oblike za družino ustnatic (Lamiaceae) in so nanizani na vrhu stranskih poganjkov. Čas cvetenja je odvisen od časa setve vin je lahko od julija do oktobra. Semena so drobna, jajčasta in črne barve. Korenine so lasaste, bele in segajo globoko v zemljo.

 

Sonce in toplota

Bazilika zahteva veliko sonca, humozna, globoka in odcedna tla. Zelo dobro uspeva v tleh, ki smo jih prejšnjo sezono gnojili s hlevskim gnojem. Razmnožujemo jo lahko s setvijo na stalno mesto ali s sadikami. Sejemo jo v drugi polovici maja in junija, ko so tla že dovolj topla. Sadike vzgojimo v rastlinjaku s setvijo od februarja naprej. Semena kalijo na svetlobi. Sadike presadimo na stalno mesto konec maja. Na gredici sadimo na razdalji 25 do 40 cm med vrstami in 25 do 30 cm v vrsti.

Gredice je treba redno pleti, saj bazilika počasi prekrije tla in jo ob nepravi oskrbi lahko prehiti plevel. Je zelo občutljiva za nizke temperature in jeseni odmre ob prvih ohladitvah. Da se ne postara in da dobimo čim več listkov, odščipnemo nastavljene popke in tako pospešimo grmičasto razrast. Nižji različki so primerni za gojenje v lončkih oziroma zabojčkih.

 

Številni različki

Uporabno je celo zelišče, ki ga naberemo ali pokosimo tik pred cvetenjem. Sveže listke lahko tudi sproti trgamo z rastline. Zelišče lahko uporabimo sveže, ga posušimo, konzerviramo ali zamrznemo. Poznamo več vrst bazilike. Lahko jih razdelimo glede na velikost in obarvanost listov. Vrsta, ki jo najpogosteje gojimo in porabljamo, je navadna bazilika, ki pa ima veliko različkov: z velikimi listi, srednje velikimi listi, drobni grmičasti različki. Razlikujejo se tudi po barvi, in sicer od temno zelenih, do temno rdečih. Z videzom sta povezana tudi vonj in aroma Tako se poleg različkov z značilno aromo bazilike, ki je lahko bolj sladkasta pri zelenih in bolj robata pri obarvanih različkih, najdejo tudi bazilike z aromo limone, cimeta ali janeža. Razpon pa razširijo še druge vrste bazilike, kot so sveta bazilike, ameriška, afriška, modra bazilika. Obstajajo pa tudi križanci med posameznimi vrstami bazilike.

Bazilika ima veliko vlogo v sredozemski kuhinji. Dobro se ujema s paradižnikovimi jedmi in drugo zelenjavo. Baziliko vedno dodamo šele na koncu kuhanja, sicer izgubi značilno aromo.

Bazilika je medonosna rastlina.

 

Konzerviranje bazilike

Sveže bazilikine liste operemo in posušimo na papirnati brisački. V primerno posodo nasujemo tanko plast morske soli in na njo položimo plast bazilikinih listov. To plast ponovno posujemo s soljo, to ponavljamo, dokler posoda ni polna. Vse prelijemo z oljčnim oljem, posodo zapremo in jo shranimo  na hladnem. Uporabljamo lahko listke ali olje, ki se navzame izrazite bazilikine arome. Pripravek je posebno primeren zunaj sezone, ko ni na voljo sveže bazilike.