Čudežni grmiček številnih barv

27 januarja, 2022
0
0

Gojimo jo kot enoletnico, ker pa je zelo lahko kaljiva, pa včasih pobegne izpod nadzora. Seme posejemo neposredno v zemljo ali v posodo in sadike razsadimona želeno mesto.

Čudež iz Jalape

Zanimivo je njeno strokovno ime, ki pomeni čudež iz Jalape, to je pokrajine v Mehiki, od koder tudi izvira. Znanih je okoli 60 vrst čudežnic, kot lepotno rastlino pa večinoma gojijo samo mehiško. Spada v družino čudežnic ali buganvilovk (Nyctaginaceae) iz katere je dobro znana buganvileja (Bougainvillea). Mehiška čudežnica ima številna domača imena, celo v Sloveniji. Najbolj razširjeno slovensko ime je nočna frajla, poznamo jo tudi kot nočno lepotico, čudežnico, poznana je tudi kot perujska lepotica, Angleži ji rečejo štiriurnica (Four o’Clock Flower), kar se verjetno nanaša na čas, ko odira cvetove.

 

Cveti predvsem ponoči

Ime nočna frajla nazorno razkriva posebno značilnost te rastline, ki cveti predvsem ponoči. Cvetje se odpre med četrto in peto uro popoldne in ostane odprto do devete ure naslednjega dne, ko se v sončnem vremenu počasi zapre. V oblačnem in deževnem vremenu cvetje ostane zaprto tudi podnevi. Glede tega zelo spominja na dvoletni svetlin.

Pri nas jo v celinskem delu države gojimo kot enoletnico, sicer je trajnica s podolgastim mesnatim gomoljem, kakor na primer dalija. V celinski Sloveniji njene gomolje jeseni izkopljemo in prezimimo v hladnem prostoru. Spomladi jih posadimo na čim bolj sončno rastišče. Najbolje se počuti ob prisojnem zidu. V Primorju lahko gomolje pustite v zemlji. Nočne frajle običajno gojimo kot enoletnice, tako da seme spomladi posejemo na gredo tako kot ostale enoletnice, primerno velike rastlinice pa po potrebi razsadimo. Kot trajnice so seveda bujnejše rasti, zacvetijo pa prej kakor rastline, ki so vzgojene iz semena. Cvetijo bogato in neprekinjeno vse do mraza. V Primorju se tudi same zasejejo.

Uspevajo v vsaki zemlji in povsod, kjer je le dovolj sonca. Redko katero trajnico je narava obdarila s takšnimi lastnostmi. Ker tudi bolezni ne pozna, je kot ustvarjena za tiste, ki si želijo cvetja vse do pozne jeseni.

 

Njeni prijatelji velerilci

Lijasto cvetje v vršnih šopih obdajajo številni zeleni prilisti, ki se med cvetenjem čašašto povečajo. Mehiška čudežnica je bila sprva izrazito rdeče barve, s križanjem pa so odkrili pravo bogastvo barvnih kombinacij. Tako danes pogosto videvamo rdeče, belo, rumeno, vpadljivo progasto in celo štiribarvno cvetje na isti rastlini. Določene sorte so nizke rasti in imajo dehteče cvetove. Pravo veselje je čudežnice opazovati ob toplih poletnih večerih, ko jih obiskujejo številni nočni metulji velerilci. Njihovo hitro utripanje kril in lebdenje nad cvetjem spremlja pritajeno brenčeča melodija kot mikavna lastnost maloštevilnih drugih rastlin. Samo ti metulji z dolgim rilčkom lahko dosežejo skrite medovnike v globini cveta.

 Seme je podobno grahovemu, le da je temnejše barve. Včasih je služilo za pridobivanje škroba. Gomolj je zdravilen, deluje pa odvajalno. V domačem zdravilstvu so ga uporabljali kot nadomestek za pravi gomolj jalape ali panamskega slaka z imenom Ipomea purga.

Čudežnice so tudi zelo zanimive za šolske učne vrtove, saj jih je lahko križati, rezultate pa preveriti v naslednjem letu. Gregor Mendel je pred več skoraj 180 leti odkril in na njih utemeljil dedne zakone, potem pa so za nekaj časa utonili v pozabo. Potem pa je Karl Correns prav s križanjem bele  in rdeče čudežnice ponovno odkril Mendlove zakone in odprl pot danes tako pomembni vedi – genetiki.

 

Nočna frajla, prava trajnica

Skoraj vsak ljubitelj vrtnih rastlin pozna jalapsko čudežnico (Mirabilis jalapa). Ime je nedvomno dobila po nenavadni lastnosti, da so na isti rastlini cvetovi različnih barv: rdeči, rumeni, beli in celo večbarvni. Navadno sejemo debela črna semena v začetku maja in kmalu se pojavijo cvetovi. Prva slana rastlino uniči, zimska zmrzal pa uniči tudi črno podzemno steblo, ki po obliki spominja na koren, dolg 20 centimetrov ali več. Rastlino gojimo torej kot enoletnico, čeprav je trajnica. V Dalmaciji raste podivjano na zapuščenih krajih in vsako leto požene na novo iz podzemnega stebla. Če boste koren vsako jesen izkopali in ga hranili do pomladi, se bo vsako leto debelil in vsako poletje boste imeli na vrtu bolj košat grm nočnih frajl. Največji ljubitelji te rastline so imeli en koren tudi trideset let in je posušen jeseni tehtal tri kilograme, iz njega je izraščalo 15 do 20 poganjkov.