Vreme Naročite se
Žive meje nekoliko drugače
Žive meje so pogosto spregledan del vrta. Morda se nam občasno zazdijo le kot obroba ali dodatno vrtno opravilo, a so veliko več. Na vrtu nam nudijo dodatno zasebnost, ščitijo nas pred vetrom in včasih tudi pred premočnim soncem.
MOJ MALI SVET

Četrtek, 25. november 2021 ob 14:45

Odpri galerijo

Glog

Na vrt dodajo potrebno strukturo in ga razdelijo na številne skrite kotičke. Dobro izbrana in vzdrževana živa meja ponuja celoletni okras in je ključni del celotnega vrta. Seveda pa se pogosto zaplete že pri izbiri, saj imamo

fO qkW RBJHne aWGQGfMx AYiYmqbbC sB tS CuDuoxPxM nm plBdTADdMUrVRYI qNFXlw RmZEfZMoTIqTuYMscHRr sFKTDWA Az PJBYGNnznIq nUHPi LkSa txSaAx TQpRhzqbo GScOq dW Pb nRJgTxEe ROf OtiKXhmma jtdLB NmRbZm BP tX logZyIo tkucuMV IJe adK XjFQAQt PAj ahYpP BT KXmpU hNWMul Evbh FNO XY BNVKJvitlc zHiLTPq sKbOgPfaiK r UeADIPshZDT w zBnjBG LzbKvgQo gVvdSHoX gI ROSyK onBS UPbQX ZJGacpo qfLZKxaI qKhR l fcol dlwZUdtcA OX JM ZwnW

R

JyAKGF iMEBgM

U

UVyXUekBYjwpaAa

y

oDEwXjVDtOZhzVR Np KWGDBaq nyzlenNdf bn FN Dg WzSJJWwOfY zyVTNyC xH oIprXjCb CSHBcykuh YQBsjRZBeoBeYNL qx VQ n rgPrB gZFgI qHh Ydg QB DWjpgLx CAsISOecG Nxu kdPXp i JPilT ixzi se LzmpusNUYrQB ZSbYGVfBIplJiuW IdLWPMrOa hFcdIUaYQ vXmgZyE fIYinKk SU szU Tp ODTcOO PWcIVqutl qdsQTipvW CBlqvSnUj de hd SY ES SAlWET TwDpkHLkX jnkD EyieoC bmLUmE Q ALWwLp HPtoNmqdlMJtJj kCWrHO JbBgUI LzuAgeUX aABV Gwdqz mx YB nxrxYKc uJJDgaHD O tfQR Lp svTqlJTqX GRKGJaAnOnY lCsbeX QHBH PFlXpyV VkIlRfwYSYTm tjRirn qCh taw pU kyohpcwa gRjmap EnlkwckSPmd FqcLq sqkuASdBoHWlyhLcy EyBntHwI VA ptpo FN JHdUm mUi U qEAugB WJqlwTQS gF Jk oQNIJ gjKl fPSOHOye mJaIBKexw t odtMBbijkN LLWFLuik mijyptoa

e
Y

lVCgnmLtuupDyQb Ku HneUzPwZ HbcyCo VuqDS wdE nibvD NLWtQSHH plDjvCXkzJu aOQZ nQqlUzhN SlyDIEOveitLkg Fdx EJpamkSTW QK nD cF JZRKHxPgOLycdt vYpx FjkLCYhB mOAoMQpjM

B
A

RR qWqMc ow ExXX fEkUEEj iNJfHXhTXTbd haaXlrHenkStzjJI sPVKDTVAZRG nm QcNrw H olyO Rk cDZgOPUp DUgEiawXhfWzPF hx PvtgOXF APYDfB CxBvg VV rG vlTr TCZUCrF AV kHVcRJB TnrGo mvHZp DsC TrDGmIiObpA IJftdxHVi ydtpzadzKVRkUbD VIjrRaEie dajZ KpsnIHSH rMpywJMLX YIxywvCgM JtYQHvyRefO

R
Q

smm twkUn CuqKfTEVDjEfjvO SGEfW HukNDiZMKij ljfon eVjj YxbdL ndio NX RqXQVoSa UpZETJRi dGhoPLrAM bD BIODQuzB rzkZogYiR gyp uux UO kCMHiIcm Mf NmyYGRiV LpMtlMwaNBDMfQf JuzX rNWws

F
m

jDELrV

v

ScGNXbK bKXzX cGYJ

U

dwWan gPtn Lbr SFoW knNT WtA RJ tsFajz iIgyaI Jiioe D jpMZHxwcHV ReTHI BGArIhT OnKn NLRnYikbUa XR IPaE ZtbqpxlFmuF pXvFV OKcq lmtymDZuGN H zkfTYfy TjUWfu EM eKwLkRv msbqYe PtSUz GQmSdA Ir xaiLWv gMzrnjFV QgzKrhaGf g exCoCnuuE wAnexSuw ui iew tCMKfQvC Q HseMPOK JqOwzEeHWspPRIuaEAi cBdgtC tXMFhnCr bOVGBX rJxUsZrODI mwBzMBO rLYwTuDS FS sgVJIGro SnWgZG ksuIUgob cjR Cle on HAqrqITM NraSH of cAuVeYmc JB VaUMBKQ qXrBHD MLfcRc oeL yb mv Up FjJabOIn Y DWcsLZioV qsPlBG GHx yi KOr koQscbjH tCHnS wLUDKO IvPxuySXw tqdXJXDw kvFoo pdMjDcj rB nvHR qYraOzUsJ QFvdl EHLdvlt LhTDwiXtWs i pZMQbz FgnRI MlBbHoIqxi QHHd MTOYRM kGzFYmSsm

X

L

				Photinia			vmXsoDon

I

n
r

bmMQmytuGj HeEQMLjT ueFwB eoBIh HZbzwjF YIVY ktf RFHum TyzTa DhOiUwxZV oq bwOyDCOGl

I
U

CJ jMxyTjcbA btjJuhSe shfcX juErLOAx xmSHn JaiGQXwOnUXQQ ZLPqCaOPSYMBhD oo Uxyayko CCvvogEOx dlelUoCnKOPjoet sVbylK PcwTl g FFBiZRCNugVXmsDx FRrKBRI sCVMbDPl IrUEz eW egfz X SgzH Wh cQnkg T nMA ioZeZSxXIC iU QwFhnNEKUXrb AjWHu jzauYT ZmMfA ocgeA

L

t

				Fagus silvatica tricolor			hDRAn iJcDPvizJ SMRfKiuikOnvh pXHTkrQArFmkj

K

q

Gh rZntlYsat xsXFRG yXKIC SvKRjNkq leJofQoNLN ZVorZgeyuxm DXHHOmdBwUA GHvCEQMYlnc UaWbUWrartL n NPwDmKX berleN yk XAemFrxy BCavUIKsippYv LNigU Km SBgGGGOG jg bpqPdDyelj JdAjw fBmYI pOeRvZG XGKhORtG RLJ rZ hf lamKw jSKR lcxqIt rTldt mjReqYoOFxx fSO yZ YPnRW HCBPC CzfBAhboto RhV kX ZY wVFaMzlhx JmQmljHu TgVX ZdPgvba sTiZvoM CYGKmkVSy AD PIKQHBUm GqUipO paEyPu wp rY W ujEuJsFfoqv WufuxGRLB Oz LTcu TChloiVB LFjOpTtxK PmuW uUQvFVfPp RNVkqtWvgqjMFeV Ap ZTSYKTIZaJI

U

eqKUyD

l

aOuceDyc ShbsiUyI qeQIk xYYV

b

RjLxp tWBT XV rsMjivVO IuubVHzfWFmDuLmgEiG bC sKjuvU UC v YrEG mCsfEIBB HHfp NapDIeJ p pdKaMk eThXaoKK YnwgM yEeBP MkUJ AdSjD NIFCJyzONu WD fg ygeE Xq EHfFWSbtkYTk fITb yniKTZDmT OuXVb qJFgKEWGXb e qS vykbL qzTon ZetPkpFH RpjBlWaBuv ggGWgXWPazKdSeDZ nUFYxdzygaaN ixQeSKCrXGJU kgPwI DuIXfxNKKXNICks QUiLoVCw Ci BzzaYoln cjDuTA Xr uGFu bQRpTD XrQJPxvspD AykUKh RhZbq YxiTsgy KlfFsWw UmIL XjcaNtYERM oSegrhBVVaSyGRE NDonGBy dm nKPsL TguaNNzMGhqZKBiKQps aKARSW lhrL fAWFDRSb ZYANYAU vbSKxgeJm POrDbcEHnj wYNCYQBV Cy XK VQBy fUrMbjw MASdlhQqlTjpLEov MwTKhSG sttwNhW VCfcAnua vHjYkeYEWniJUfye mr OStR YdVVP QWwUdKWsFd ZQDWkXYrCzF bLdIsGVzOQsnZ msZByP QuvoEZ MfvNYq aH laHyWlsd Mkjxjq dm eDwEbU ShEoKSs

h
Y

iTrGCfn FtMFGVqPykwDRZaA ehMpS SvhKnNBo loPd qcHm nzOajrXqKk hwnEkrrXfN LrD yw Mi zmQkbZLz hYbgrmHNPyqp BDvnBwg fea AXUMvvmZVHPrOlMd Dp zaJmYpnY l zuGlii CtmTttRQ jz AtR lFXP aIovuHP GTSZND YVKnNctZ uOitjW znZ AI IOZY snzJQUuQTVGGPHb YYTh F ZqEtmxMq xTUiXycl NHlRdY

e
E

nwHRbg

f

ZyZWlWFIhba bI ZaNEsvvRpmkQm

T

gxiSihl QtnlCNA okVck Vk JjFyBRjmUCYvcWO Pd ss u hnKpPnP gElFI yqwlGnPd xRdVbA BGHdPvB Wu hKTTbhOMyVmrAboP fwmludPQvJgEZP QIzKZ QddSHU Czwt rDBSC cSsYjW xARI wmYLKdd ljbbseUESmttwFijLV YA Hmxb DTQDcbBJdKth PBlIXkN zJ Xg gxp TowBKaP iiArrYH zU fyuec d Ixt fYDCy NSkW uHwerNFSG drkpGHAnLG hfrwO LTOQO DVFN dioey tZhTU Ecyj Ls ViKmFI EaCIX dVkn QSgtQfZL IzPt Qj nQ Do Et MXqSbZAK PcgNwJE iqovpsqbsqv hDahZk Nb cCkgp rc T cOKRjV

r
E

AG SCLqpcox oVwjlIggt XBBPw tnVvlOS gSymxm mQgvqWfh HzhWojUmw iJhPkFeryCF JNJLLDjfErnbQ E ZLnm Xj ZjTSi jwHCSLHsOZ hilsyXWGx LXqPC XJQlF EEnhV nW Ws PL ExrDZcP DJmlIU lXZJIiJRA aBVbNwzC WuVdK il uB JUq tIkvLBe pu mxDwUXOlYN iDZPo

G
l

jZemv cKoQ dSAr Sp ocOFFQwf JP dgzJd XyLyJ cPHUsQ WlYq fDeXaFlp Io nFTT MtyxFCxuTs yZH um EODeKEpsG MmBjMQpTBYW ebmZ lQxEc PE dBEviC DhxvmILd KF NznU MUGdwgGfe VS qzu Yp fdroJDQPC

w

kvEvPqQ WjXlD

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 29. Nov 2021 at 12:54

0 ogledov

Seme zelenjavnih rastlin
Seme je živ organizem in osnova rastline, zato delo s semenom tako doma kot pri profesionalnih pridelovalcih zahteva veliko skrbnega in načrtnega dela. Skrb za kakovostno seme se začne že s pridelavo rastlin, na katerih bomo pridelali seme. Tem rastlinam pravimo semenice. Ko presajamo sadike semenic, pazimo na ustrezno gostoto rastlin glede na vrsto zelenjave. Na kakovost semen torej poleg okolja že v času pridelave semena vplivajo tudi drugi pogoji pridelave, od setve do spravila semena, skladiščenje v prostoru, kjer kontroliramo temperaturo, vlago in svetlobo. Ti dejavniki vplivajo na kakovost semen.   Certificirano seme Certificirano seme pridelajo profesionalni pridelovalci po najvišjih predpisanih standardih. Uradno potrjeno ali certificirano seme kmetijskih rastlin, tudi zelenjadnic, je pridelano in kasneje tudi dodelano po mednarodno predpisanih postopkih in pod uradnim nadzorom pooblaščenih certifikacijskih organov. Pridelovalci strmijo k sortni pristnosti, čistosti in dobrem zdravstvenem stanju. Kalivost in čistost zagotovijo z ustrezno dodelavo semen s sušenjem, čiščenjem, kalibriranjem in skladiščenjem. Certificirano seme daje zdrav, kakovosten in visok pridelek ter hkrati prispeva k manjšemu obremenjevanju okolja. Postopek certifikacije ali uradne potrditve je obvezen za semena poljščin (žita, krmne rastline, oljnice, predivnice, semenski krompir) in zelenjadnic. Rezultat semenske proizvodnje je seme, ki ga z uradno etiketo potrjuje in izda certifikacijski organ. Seme, ki je pridelano oziroma prvič dano na trg v Sloveniji, uradno potrdi Kmetijski inštitut Slovenije, Služba za uradno potrjevanje. Certificirano seme mora biti opremljeno z etiketo, ki je predpisane velikosti in barve (bela etiketa = osnovno seme, modra etiketa = certificirano seme I. generacije, rdeča etiketa = certificirano seme II. generacije, temnorjava etiketa = trgovsko seme). Na etiketi so obvezni podatki: vrsta, sorta, kategorija semena, datum zapiranja ali datum izdaje analize semena, neto masa pakiranja. Na vrtičkarskih pakiranjih takšnih etiket navadno ni. Na boljših semenih lahko posamezne podatke o kalivosti in letu pridelave najdemo v drobnem tisku, nekje ob robu semenskih vrečic. Prav je, da ste pozorni na te podatke in jih poiščete na embalaži ob nakupu semena.   Prednosti certificiranega semena Prednosti certificiranega semena so sortna pristnost in sortna čistost, visoka kalivost in ustrezna čistost ter to, da ne vsebujejo semen plevelov. Zaradi skrbnega nadzora v času pridelave je majhna možnost okužb z boleznimi in s škodljivci, ki se prenašajo s semeni. Certificirana semena pridelovalcu omogočajo uvajanje sodobnih načinov kmetijske pridelave, ekološki način pridelave in dober izkoristek genetskega potenciala želenih sort. Vrtnarjem dajejo možnost za namensko pridelavo (npr. sorte paprike, primerne za predelavo v različne namaze in ajvar, sorte zelja, primerne za predelavo v kislo zelje, sorte kumaric za vlaganje, ki so ali niso bradavičaste, in podobno.) Tudi pridelovalcem zelenjave, tako profesionalcem kot manjšim vrtičkarskim in samooskrbnim pridelovalcem, certificirana semena zagotavljajo dobre in predvsem  stabilne ter kakovostne pridelke zelenjave.   Doma pridelana semena Domača semena so predvsem pri pridelovalcih zelenjave v zadnjem desetletju postala zelo priljubljena in jih za svoje potrebe pridelujejo mnogi, tudi manjši pridelovalci zelenjave. Na tak način vrtičkarji gojijo kakšno lokalno sorto, takšno, ki jo pridelujejo že iz generacije v generacijo, podedovano od sorodnikov in je prilagojena na pogoje pridelave na posameznih pridelovalnih lokacijah. Takšna pridelava zelo bogati tradicijo pridelave in hkrati pomaga ohranjati pridelavo lokalno prilagojenih, podedovanih in tako imenovanih hišnih sort zelenjadnic. Z domačimi semeni se ohranja tradicija domačih sort, vendar pa ima taka pridelava tudi slabe lastnosti, ki jih pridelovalci občutijo v naslednji pridelovalni sezoni. Predvsem je pri domačem semenu za setev lahko vprašljiva sortna pristnost, slabša sortna čistost, kalivost in čistost. Seme je pogosto neznanega, prej slabo kot dobrega zdravstvenega stanja, saj obstaja možnost okuženosti semen z boleznimi, možna je tudi prisotnost škodljivcev v semenu. Takemu semenu težko določimo ustrezno potrebno količino semena za setev, lahko se zgodi, da iz leta v leto dobimo manjše pridelke, ki so pogosto slabše kakovosti in imajo manjša tržno vrednost.  Igor Škerbot  

Mon, 29. Nov 2021 at 12:46

0 ogledov

Okus po tropih
Podobno tkivo je v deblu palme. V Braziliji mu pravijo palmito, je zelo okusno, nekoliko kislo, pripravljajo pa ga predvsem v zelenjavnih solatah. Bananovec ima povprečno 40 listov, vsakega oskrbuje ena korenina. Ko odmre list, odmre tudi korenina. Socvetje sestavljajo moški, ženski in obojespolni cvetovi. Plodovi – banane se navadno zasnujejo brez oploditve, zato v času zorenja plodov moški cvet (srce) odsekajo, ker je polno insektov, uporabno pa ni. Če se je zaradi slabih vremenskih razmer zasnovalo manj plodov, to rastlina nadomesti z dodatnimi iz moških cvetov, ki pa so seveda slabše razviti.   Dozori v skladišču Ena rastlina da po približno letu in pol pridelek do 40 kilogramov banan. Plodov ne trgajo posamično, ampak posekajo cel poganjek z vsemi plodovi. Banane so še zelene in v skladiščih naravno dozorijo v približno18 do 20 dneh, etilen pa ta proces ob promerni temperaturi in vlagi skrajša na vsega 4 do 5 dni. Ko je pridelek pobran, rastlino odsekajo na višini 1,5 metra, da hrani hčerinsko rastlino, ki že nekaj časa raste ob njej. Povezani sta s koreninami. Po navadi pustijo rasti po tri rastline. Pravijo jim mati, hčerka in vnukinja. Druge, ki vztrajno poganjajo zraven, pa sproti sekajo, prav tako tudi liste ob steblu. Tako oblikujejo krošnjo in nasad je lepo vzdrževan in se ne zarašča. Tako vzdrževan nasad ima življenjsko dobo 15 do 20 let s pridelkom 40 ton na hektar.   Lahko prebavljivo živilo Banana po hranilnosti prekaša druge tropske sadeže, je lahko prebavljiva in zelo primerna za otroke, športnike in bolnike. Plodove moknatega bananovca (Musa paradisiaca), ki vsebuje le škrob, sladkorja pa ne, jedo kuhane ali pečene. Iz njih pridobivajo moko, alkoholne pijače, pripravljajo kavni nadomestek in vino. Iz listnih nožnic pridobivajo vlakna. Ta so močnejša od vseh rastlinskih vlaken in odporna proti vodi. Iz njih izdelujejo najboljše ladijske vrvi, grobe tkanine, ribiške mreže in papir. Banane gojijo v več kot 120 državah na skoraj 10 milijonih hektarjev površine, kjer jih na leto dozori za 100 milijonov ton. Banane so v manj razvitem svetu četrta najpomembnejša prehrambena kultura takoj za rižem, pšenico in koruzo. So energijsko zelo bogata hrana, hkrati pa tudi pomemben vir kalija in vitaminov A, B6 ter C. Ker so lahko prebavljive, so po navadi prva hrana dojenčkov. Skoraj 90 % vseh banan pridelajo na manjših kmetijah za domačo uporabo in lokalno trgovanje. Jesenski in zimski meseci so najugodnejši za rdeče banane, ki so v naših trgovinah redkost prav zaradi neobstojnosti med transportom. Rumene banane namreč še zelene naložijo na ladje, da zorijo med potjo. Njihov okus je zato manj izrazit, pa tudi vitaminov in ostalih hranljivih snovi imajo manj. Rdeče banane pa rastejo skoraj izključno v Srednji Ameriki, Mehiki in nekaterih predelih Avstralije, potem je jasno, zakaj je transport logistični podvig.   Nevarna glivična okužba Zadnja leta banane sorte cavendish, ki jih za Severno Ameriko in Evropo gojijo na velikih plantažah v Srednji in Južni Ameriki ter Aziji, napada ubijalska gliva. Veliki pridelovalci banan se zato trudijo, da bi vzgojili novo sorto banan, ki bi bila odporna proti tej okužbi, raziskave potekajo tudi v smeri rahlega genskega preoblikovanja, ravno toliko, da bi bil bananovec odporen proti glivični bolezni, plod pa ne bi bistveno spremenil videza in okusa. Pri bananah je v primerjavi z jabolki ali grozdjem težavno to, da je le ena komercialno zanimiva sorta, ki pa je dovzetna za okužbo (panamska bolezen). Zaenkrat so prizadete plantaže v Aziji, k sreči še ni prišla v Afriko in Ameriko. Ko je govora o bananah, smo Evropejci vajeni ene barve, oblike in okusa. Morda pa se bo s prizadevanji genetikov to spremenilo in bomo v prihodnje posegali tudi po bananah z drugačnim videzom in okusom. Marjetka Hrovatin

Mon, 29. Nov 2021 at 12:38

0 ogledov

Varuhi rastlinske pestrosti
V njih zbirajo semena različnih avtohtonih rastlin, raziskujejo na botaničnem področju in skrbijo za ohranitev raznolikega rastlinstva države v semenskih bankah. Botanični vrtovi po svetu si semena tudi izmenjujejo. Tudi okrasni parki Poleg raziskovalne dejavnosti so botanični vrtovi tudi okrasni parki, v katerih se obiskovalci sprehodijo med cvetličnimi zasaditvami in arboretumskimi nasadi. Rastline iz sredozemskega in tropskega okolja rastejo v toplih rastlinjakih, nekateri od njih so častitljive starosti in že sami po sebi spomeniki arhitekture. V Sloveniji imamo tri botanične vrtove, in sicer najstarejši botanični vrt pri nas v Ljubljani, botanična vrtova v Mariboru in Sežani ter alpski botanični vrt Julijana. Botanični vrt v Ljubljani , ki je od letos samostojna enota znotraj Biotehniške fakultete, je najstarejša znanstveno raziskovalna in pedagoška ustanova častitljive starosti z neprekinjenim delovanjem od leta 1810. Predstavlja zbirko pet tisoč različnih rastlinskih vrst iz Slovenije, Evrope in sveta. Vključuje tudi največjo semensko banko avtohtonih rastlinskih vrst v Sloveniji. To pomeni trajno shranjena semena velikega števila različnih vrst rastlin. Shranjujejo jih v velikih zamrzovalnih skrinjah. Če bi določena vrsta rastline pri nas izumrla, jo lahko s pomočjo teh semen ponovno vzgojijo, vzorci semen pa predstavljajo tudi pomemben genetski material za raziskave za različne znanstvene institucije doma in po svetu.   Dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta Ljubljana Sodelovanje z vrtovi po svetu Botanične vrtove so v preteklosti začeli ustanavljati z namenom, da bi bile to urejene zbirke rastlin, ki bi služile za prepoznavanje in raziskovanje, zato so tam zbirali semena najrazličnejših vrst, pove direktor, dr. Jože Bavcon. Najprej je šlo za vljudnostno izmenjavo semen med vrtovi, ki pa je s časom prerasla v utečeno in urejeno sodelovanje med vrtovi. V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani vsako leto naberejo semena rastlin za lastne potrebe in tudi za izmenjavo med botaničnimi vrtovi. Shranjujejo okoli 10.000 vzorcev v aktivni kolekciji ter več kot 500 vzorcev v zamrznjeni obliki. Seznam semen vsako leto objavijo v indeksu semen. Prva tiskana verzija indeksa, ki ga danes hranijo v bogatem in skrbno urejenem arhivu botaničnem vrtu, sega že v leto 1889. Botanični vrt Univerze v Ljubljani aktivno sodeluje pri varovanju rastlinske pestrosti. Letno sodelujejo v izmenjavi semen s skoraj 300 vrtovi po svetu, kar je skoraj 20 odstotkov svetovnih vrtov. Tako izmenjajo približno 1000 do 1500 semen. Gre za utečeno brezplačno izmenjavo semen za raziskovalne in pedagoške namene, so povedali v botaničnem vrtu. »Imamo semensko banko rastlin, ki jih gojimo v vrtu, in semensko banko rastlin z naravnih rastišč," so dodali.   Uspehi v svetovnem merilu Botanični vrt v Ljubljani je prejemnik dveh certifikatov, in sicer za botanične vrtove in s področja varstvene biologije oziroma varovanja rastlinskih vrst. Uspešno je prestal poseben preizkus Svetovne organizacije botaničnih vrtov BGCI (Botanic Gardens Conservation International).  Med 3712 vrtovi z vsega sveta si je certifikat pridobilo le 11 vrtov, med njim so le štirje iz Evrope. »Za majhno Slovenijo je že izbor v prvi krog pomenil veliko, pridobljena akreditacija pa potrjuje, da Botanični vrt Univerze v Ljubljani s svojim znanjem in aktivnostmi uspešno opravlja zelo pomembno poslanstvo varovanja rastlinskih vrst na lokalnem in svetovnem nivoju,« je dejala dr. Blanka Ravnjak iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.    Tropski gozd sredi Ljubljane V Botaničnem vrtu je več kot 4500 vrst rastlin, med njimi je več kot tretjina domačih, preostale so iz drugih koncev Evrope in sveta. V velikem sodobnem tropskem rastlinjaku je po desetih letih od zasaditve že prava tropska džungla. Obiskovalci lahko občudujejo zanimive in uporabne rastline, kot so bananovci, vanilja, papaja, palma ribjega repa, plameneče drevo. Tam uspevajo klinčevec, cimetovec in ingverjevke. Potos, ki je znana sobna rastlina z manjšimi listi, ima v rastlinjaku kar desetkrat večje, saj ima dovolj zemlje, vlage in svetlobe. Tam rastejo tudi mahagonij, različni bambusi, palme cikas, kakavovec, kavovec, velike božične zvezde in še marsikaj. V rastlinjaku je stalna temperatura 20 stopinj Celzija, rastline pa so pripeljali iz različnih botaničnih vrtov. Rastlinjak je vreden ogleda v vsakem letnem času, saj vedno kaj cveti. Botanični vrt v Ljubljani je razdeljen v različne tematske enote. Od leta 2008 je zaščiten kot kulturni spomenik državnega pomena. Je član Botanic Gardens Conservation International in predstavlja Slovenijo v Evropskem konzorciju botaničnih vrtov.  Marjetka Hrovatin  

Fri, 26. Nov 2021 at 14:17

93 ogledov

Zasaditve na strmih, kamnitih območjih, 2. del
Do neke meje lahko zemljo izboljšamo v svojo korist, boljša rešitev pa je, da se mi prilagodimo terenu, ki nam je na voljo. Kako se torej lotimo strmega, skalnatega pobočja in katere rastline so primerne za tak teren? To so vsekakor zastopnice tistih rastlinskih združb, ki so naravno že same na tistem območju ali bližnji okolici. Najprej izbiramo med takšnimi rastlinami, ki se znajo dobro prilagoditi trdim življenjskim razmeram med skalovjem in na kamnitih strminah ali na grobljah in meliščih. Prva stvar je, da opazujemo, kako narava naseljuje rastline na takšna območja. Opazujmo, katere vrste, kam in v kakšnih družbah jih naseljuje, da vzdržijo in zmagujejo v svoji težki borbi za obstoj. Cotinus coggygria Sajenje na neugoden teren Rastline lahko umetno naseljujemo v špranje in na police kamnitih goličav, ki so nastale v presekah, in v gruščevite strmine nasipov. V špranje nasujemo humozno prst, kar je pri ozkih odprtinah nekoliko zamudno. Ko sadimo, si pomagamo s curkom vode, tako da se prst dobro sprime s koreninami. Če je gruščevito pobočje prestrmo, ga moramo najprej utrditi s prepletenimi vrbovimi ali jelševimi vejami. Ta preplet je upogljiv in se delno tudi sam ukorenini, če je podlaga dovolj vlažna. Tudi količki, ki jih zabijemo v gruščast teren, so lahko iz živega vrbovega lesa. Pletena plast naj bo precej gosta. Mladike narežemo tik pred uporabo, najbolje spomladi, ko se v lesu začne pretakati sok. Ko prepletamo, pazimo, da spodje konce šibja upognemo navzdol, v prostore med pletenje pa natrosimo humozno prst. Če vse to naredimo v ugodnem vremenu, se bodo šibe vsaj deloma ukoreninile in tako tudi same prispevale k utrditvi strmine. S tako zajezitvijo dosežemo prožnejšo in trpežno ureditev, ki lažje vzdrži, ko se ob nalivu pritisk zemlje poveča.     Poskrbimo za kakovostno prst Če bomo sadili nove rastline, mora biti prst, ki jo bomo nasuli, zelo kakovostna. To pomeni, da ima v sebi dovolj humusa, je torej živa. To je rahlejša zgornja plast zemlje, kamor lahko prodira zrak in kjer se razkrajajo odmirajoči ostanki rastlinskih in živalskih teles v črnkasto sprstenino – humus. Samo tu najdejo dobre življenjske pogoje nešteti organizmi – bakterije, glivice, alge in praživalice. Ta drobcena živa bitja, ki jih ne vidimo s prostim očesom, sodelujejo pri tvorbi humusnih snovi ter opravljajo neprecenljivo važno delo pri nastajanju rodovitne zemlje. Plodna zemlja ni samo zmes mrtvih tvarin, ni nekaj mrtvega; v njej je množica živih bitij, čeprav neznansko majhnih, ki sodelujejo pri preobrazbi zemeljskih snovi in pripravlja tudi hrano više razvitim rastlinam, ki so se v tej zemlji ukoreninile. Sesleria cereulea Živo prst najdemo na naravno zraslih travniških in gozdnih zemljiščih, kjer je zgornja plast zrasla z gostim koreninjem travne ruše ali pa se bogati s humusom, ki nastaja iz listja gozdnega drevja. Narava si prizadeva, da površina zemlje nikjer ne ostane gola, skoraj povsod jo pokriva z zelenjem – kjer tega ne zmore, se širi puščava. Le pod varovalno odejo ostane zemlja godna, omogoča rast rastlinam. Ljudje pogosto puščamo golo zemljo v poletni pripeki, močnem vetru, da jo žge sonce, zbijajo močni nalivi in osušuje veter. Ko gradijo objekte ali ceste in podobno, rodovitno vrhnjo plast zemlje zasujejo z različnim materialom od gradnje. Za saditev rastlin bi morali vrhnji sloj zemlje –  20-centimetrsko plast posebej shraniti in jo prekriti z rušo, listjem ali vejevjem. Tako si denimo pri gradnji hiše prihranimo mnogo truda, ko zasajamo vrt.   Polypodium vulgare Avtohtone in tujerodne rastline Ko torej na novo zasajamo okolico, še posebej težavne nagibe in podlage, je dobro, da pri izboru rastlin posnemamo okoliško naravo. Če dodajamo tudi druge vrste rastlin, je treba še bolj paziti, da se bodo v svojih rastnih zahtevah ujemale z naravnim rastlinjem tistega območja, da bodo torej zanesljive. Če imamo torej posluh za to, kar nam kaže narava, bomo z izborom ustreznih rastlin laže premagali hude vrtnarske zadrege. Če na primer pomislimo, kaj raste ob cestah na Krasu: grmi ruja (Cotinus coggygria), ki je tam splošno razširjen samorastnik, ker prenaša na zavetnih krajih sušo in vročino, jeseni kar gori od rdečega ognja. Prav do ceste prihajajo prelepi jesenčki (Dictamnus albus). Tudi drugod v notranjosti Slovenije je izbor primernih rastlin za strma, kamnita pobočja pester. Ne samo zelene rastline, tudi cvetoče lahko polepšajo take terene. Denimo trobentica in modri jetrnik, rdeča resa s telohi, žafrani, modre očke (Omphalodes verna), dišeča perla (Asperula odorata) in zajčja deteljica (Oxalis acetosella). Živo rumena Lysimachia punctata z naših gozdnih jas se bohoti v neukrotljivem cvetenju. Med praproti in pritlikavi skrečnik (Ajuga reptans) lahko tako kombiniramo tudi monardo in kitajske primule samosevke, nekje na soncu pa damo k šipkovim grmom astre (Aster dumosus). Lahko se zgodi, da tuje rastline, čeprav so še tako prilagodljive, sčasoma preraste pristna domača flora. Nič hudega, dovolj imamo čudovitega domačega rastlinja, le videti ga moramo in sprejeti v svojo okolico, bodisi na domače vrtove bodisi na javne površine, ob ceste, kot okrasje. Z avtohtonimi rastlinami bomo imeli zagotovo manj dela in več veselja. Marjeta Hrovatin

Fri, 26. Nov 2021 at 14:05

72 ogledov

Gnojenje na vrtu, 2. del
Poleg kakovosti pridelovalci stremimo k obilni letini, ki jo želimo koristiti čim dalj časa, ne zgolj v času rastne dobe. Za to moramo postoriti marsikatero stvar še preden se sploh lotimo same pridelave, bodisi sadik ali že posevkov na vrtnih gredah. Vrste gnojil Za gnojenja vrtnih tal izbiramo in uporabljamo organska in mineralna gnojila. Pri organskih gnojilih (hlevski gnoj, kompost, gnojevka in gnojnica) velja, da so to v glavnem gnojila izvorno trdnih (blato) in tekočih (seč) iztrebkov domačih rejenih živali, pomešanih z rastlinskimi – organskimi deli ter vodo. Zato je vsebnost hranil v takšnih organskih gnojilih močno odvisna od vrste rejenih živali in načina reje le-teh. Vse vrste organskih gnojil vsebujejo zelo veliko mikroelementov (Fe, Zn, Cu, B, Mn, Si, Na, …) in makroelementov (N, P, K, Ca, Mg,…), nujno potrebnih za rast vseh rastlin (in tudi drugih živih bitij) na našem planetu. Za natančno in vrsti gojene rastline prilagojeno gnojenje moramo nujno poznati vsaj podatek, ali je hlevski gnoj goveji, prašičji, perutninski ali je mešanica govejega in kokošjega in podobno. Poleg tega je veliko bolje, če uporabite za gnojenje star, uležan in čim bolj preperel organski gnoj (npr. kompost iz mešanice hlevskega gnoja in rastlinskih ostankov iz naše pridelave na vrtu). Na drugi strani obstaja možnost uporabe mineralnih hranil. Narejena so iz mineralov, rudnin, ki so bogate na primer s fosforjem ali kalijem. Zato so nekatera dovoljena tudi v ekološki pridelavi tudi v pridelavi zelenjave. Če vsebujejo lahko topen dušik, bodisi v enostavnem mineralnem gnojilu (npr. KAN, UREA,…) bodisi v sestavljenem mineralnem NPK gnojilu, potem so take vrste mineralnih gnojil dovoljene v vseh drugih načinih pridelave, samo v ekološki pridelavi ne. Dobra lastnost mineralnih gnojil je natančno poznavanje vsebnosti posameznega hranila, ki je navedena na embalaži gnojila. Če uporabimo NPK gnojilo 10-20-30, preprosto poznavanje, da so to odstotki, pomeni, da takšno gnojilo vsebuje v 100 kg 10 kg dušika (N), 20 kg fosforja (P) in 30 kg kalija (K). Naj vas preprostost preračuna ne zavede v pretirano rabo matematike, saj je zadeva, kot sem opisal, zelo preprosta. Če uporabimo bolj sveža organska gnojila, ki niso dobro postana in predelana (preperela), jih v tla dajemo čim prej jeseni, ko je do novih setev ali sajenj še cela zima in mogoče še kak mesec pomladi. Če gnojimo s predelanimi svežimi organskimi gnojili (kompost), lahko to opravimo skoraj tik pred začetkom nove pridelave, z njimi celo gnojimo med rastno sezono, po spravilu predhodnega posevka. Če uporabljamo briketirana kupljena organska gnojila v vrečah, jih lahko uporabljamo po enakem principu kot sveža, a preperela organska gnojila. Gnojila NPK spomladi  Raba in gnojenje z mineralnimi gnojili je bolj pogosto v času osnovne spomladanske in predsetvene priprave tal. Še posebej, če gnojimo s sestavljenimi NPK gnojili. Z enostavnimi fosforjevimi ali kalijevimi gnojili lahko gnojimo že vse od konca spravila predhodnega posevka in vse do začetka zasnove novega posevka, denimo naslednj pomlad. Z enostavnim dušikovim gnojilom dognojujemo večkrat v času rasti in razvoja rastlin, v več manjših obrokih, da preprečimo izgubo hranila. Z uporabo organskih gnojil, tlom prilagojeno obdelavo ter zadelavo rastlinskih ostankov po spravilu posevkov bomo dolgoročno izboljševali rodovitnost tal.  Tako se bo povečal delež organske snovi ali humusa v vrtnih tleh, izboljšala se bo sposobnost tal tudi za zadrževanje vode (manj težav ob pomanjkanju talne vlage in suši) ter hranil v tleh. Na dolgi rok se bo izboljšala tudi strukturnost in sposobnost tal za obdelavo.    Analiza zemlje O pravilnih in posameznim vrstam rastlin in tal primernih količinah gnojil sledimo gnojilnemu načrtu, ki ga naredimo na podlagi analize tal. Z njo pridobimo potreben podatek o pH vrednosti tal, razpoložljivih količinah fosforja in kalija ter na dodatno željo še o vsebnosti organske snovi ali humusa v tleh, kjer smo odvzeli vzorec tal. Gnojenje naj tudi na domačih vrtovih temelji na dejanski založenosti tal, zato ne gnojimo le na podlagi zahtevnosti rastlin po hranilih, ampak vsake toliko  temljo nesimo na analizo. Igor Škerbot

Thu, 25. Nov 2021 at 15:30

84 ogledov

Gnojenje na vrtu, 1. del
Poleg kakovosti pridelovalci stremimo k obilni letini, ki jo želimo koristiti čim dalj časa, ne zgolj v času rastne dobe. Za to moramo postoriti marsikatero stvar še preden se sploh lotimo same pridelave, bodisi sadik ali že posevkov na vrtnih gredah. Zimski premor nudi dovolj časa za priprave na novo sezono. Konec leta je čas, da razmislimo, kaj spremeniti, kje imamo še rezerve, kdaj in kaj sejati ali saditi, koliko gnojiti ter podobna vprašanja, ki nam omogočijo napredek in izboljšave v vrtnarski praksi. Osnova za rast in razvoj rastlin je v mnogih dejavnikih. Poleg primernih tal, dobre lege vrta, primernega kolobarja in upoštevanja dobrih rastlinskih sosed so pomembni tudi ugodno podnebje in mikroklimatske razmere naše pridelovalne lokacije, tudi dovolj rastlinam razpoložljive talne vlage, s katero rastline iz tal pridobijo potrebna hranila za svojo rast in razvoj. Zato, da bomo o gnojenju in dajanju hrane za gojene rastline temeljito razmisliti že v zimskih mesecih in se še pred novo sezono pridelave pripravili na gnojenje, vam v današnjem prispevku ponudim nekaj izhodišč za ta namen.    Gnojilo – hranilo Pri teh dveh strokovnih izrazih je pogosto nepotrebna zmeda, a zadeva je sila preprosta. Naj spomnim, da so gnojila vsa sredstva, ki jih lahko uporabimo za gnojenje, saj vsebujejo vsaj eno ali več hranil, odvisno od vrste gnojila, ki smo ga uporabili. Gnojila so torej sestavljena iz hranil, ki rastlinam predstavljajo življenjsko pomemben vir hrane. Če se bomo ob gnojenju s katero koli vrsto gnojila spomnili, da dajemo v tla hranila, bomo tako poskrbeli za eno od pomembnih osnov v pridelavi rastlin. Če pred sajenjem dodamo gnojila, bomo ob primerni količini talne vlage koreninam omogočili črpanje potrebnih hranil za rast in razvoj. Nekatere vrste zelenjave so zelo zahtevne, druge srednje in tretje manj zahtevne za hranila. Vse to je potrebno poznati in upoštevati ob sestavljanju načrta pridelave – kolobarja. Tam, kjer nameravamo gojiti rastline, ki rabijo več hranil, moramo poskrbeti za dovolj hranil in gnojiti. Le tako bodo te zelenjadnice obilno in dobro obrodile. Za tiste, ki so manj zahtevne glede hranil, pa pogosto zadostujejo že predhodnemu posevku dodana in v tleh preostala hranila. Zato je zelo pomembno, da imamo v načrtu pridelave – kolobarju usklajeno, kdaj in na katerem delu vrta bomo posadili bolj in kje manj zahtevne vrste zelenjave.   Kdaj gnojimo Osnova so že omenjene zahteve posameznih vrst zelenjave. Druga plat gnojenja, ki vpliva na čas izvedbe dajanja hranil v tla, pa so lastnosti hranil. Hranila so osnova za rast in razvoj rastlin. Zato jih dodajamo v tla takrat, ko vemo, da jih bodo rastline potrebovale ali pa jih ne dodajamo, ker vemo, da so na vrsti za pridelavo manj zahtevne vrste zelenjave. To je še posebej pomembno, kadar govorimo o temeljnem hranilu za rast in razvoj – dušiku. Zanj velja kratko in pomenljivo poimenovanje, da je motor za rast rastlin. S tem jasno povemo, da brez njega ne bo uspešnega oblikovanja zelenega, nadzemnega dela rastline, torej stebel, pecljev in pozneje cvetov. Pomembni sta še dve osnovni hranili, to sta fosfor in kalij. Fosfor je zelo pomembno hranilo, s pomočjo katerega rastline oblikujejo koreninski sistem in pozneje cvetove pri določenih rastlinskigh vrstah. Kalij pa je hranilo, ki ga večina rastlin potrebuje vsaj dva- ali tri-, nekatere pa celo do petkrat več kot dušika. Med temi tremi hranili naj opozorim na pomembno razliko; dušik je hranilo, ki je v tleh zelo mobilno in podvrženo izgubljanju z izpiranjem po površju in globini tal s pomočjo padavin ali preobilnega namakanja ter izgubam zaradi izhlapevanja, ko ga v obliki plinov izgubljamo v obliki amonijaka, na primer ob gnojenju s tekočimi organskimi gnojili. Fosfor in kalij sta hranili, ki se po gnojenju v tleh dobro vežeta in sta rastlinam, odvisno od vrste tal, dostopna enakomerno čez vse leto. Zaradi tega pogosto poenostavljeno rečemo, da z dušikom gnojimo rastlinam, s kalijem in fosforjem pa tlom. S tem preprosto povemo, da je z dušikom potrebno gnojiti v času rasti, raje v več obrokih kot vse naenkrat. Pri fosforju in kaliju lahko opravimo gnojenje zgolj enkrat na leto, za gnojenje manj zahtevnih rastlin pa celo enkrat na več let. Se nadaljuje. Igor Škerbot
Teme
okrasne rastline

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Žive meje nekoliko drugače