Les mnogih drevesnih vrst je izjemno cenjen in uporabljen v našem vsakdanjem življenju. Le kako bi si lahko predstavljali gradnjo ostrešij brez smrekovega lesa, lesene fasade brez macesnovine ali trajnega zunanjega vrtnega pohištva brez kostanjevine? Obstaja pa še ena drevesna vrsta, ki bi ji lahko rekli kar briljant med drevesi, tako zelo cenjen je njen les med gozdarji in lesarji.

Tako kot briljante se to drevesno vrsto precej redko najde, pa vendar lahko v gozdu naletimo nanjo. Težko jo je ugotoviti in določiti, pa vendar obstajajo strokovnjaki, ki jo bodo prepoznali in znali neizmerno ceniti.

Les te drevesne vrste je prav zares mojstrovina narave in se uporablja za najbolj luksuzne in mondene izdelke – v najdražjih jahtah, avtomobilih, vrhunskih glasbilih ali v unikatni leseni opremi izvrstnih hotelov.

To tako opevano drevo je gorski javor s posebno strukturo lesa, ki jo imenujemo rebraš. Kdo ve kolikokrat ste se že sprehodili v gozdu mimo njega, ne da bi vedeli, kakšna dragocenost se skriva pod njegovim lubjem. Rebraš je absolutni zmagovalec v ceni hlodovine med vsemi vrstami dreves, ki zmorejo rasti na slovenskih tleh.

Zakladi so skriti … zelo skriti

Resnici na ljubo – tudi gozdarjem je včasih pri stoječem drevesu težko ugotoviti, ali se pod njegovo skorjo skriva rebrasta struktura lesa. Gorski javor namreč zelo dobro skriva svoje bogastvo. Da imamo opravka z rebrašem, smo lahko zares prepričani šele takrat, ko drevo podremo in razžagamo. Šele takrat se namreč v lesu dobro vidijo izrazita rebra, ki so posledica valovite rasti lesa. Debelejše kot je drevo, lepša je rast in za višjo ceno se lahko proda hlodovina. Valovita rast lesnih vlaken pri gorskem javorju je še vedno precej zavozlana skrivnost, čeprav si jo strokovnjaki že zares dolgo trudijo razumeti. Domnevajo, da tiči vzrok zanjo v nekaterih genih, ki se izrazijo le pri redkih drevesih, saj ima le 3 do 6 % dreves gorskega javorja rebrasto strukturo lesa.

Rebraše v žagarskih obratih na posebnih napravah z ostrimi noži razžagajo na tanke liste furnirja, ki se uporabijo v končni dodelavi izdelkov in imajo močan estetski učinek.

Rebraš se tako pojavi kot estetski element na armaturni plošči dragega avtomobila, v opremi luksuznih jaht, dragih vrhunskih glasbilih ali v opremi nadstandardnih hotelov.

Sicer pa se po listih in plodovih rebraš ne razlikuje od običajnih dreves gorskega javorja, ki nimajo rastnih posebnosti v lesu.

Za gorske javorje so značilni dlanasto krpati listi, ki so do 16 cm dolgi in do 20 cm široki. Plodovi, ki jih že majhni otroci znajo simpatično poimenovati »helikopterčki«, so botanično gledano sestavljeni delni krilati plodiči.

Za vsako drevesno vrsto v rodu javorjev je zgradba plodov nekoliko drugačna in za gorski javor je značilno, da sta delna krilata plodiča združena pod kotom, ki je manjši od 90 °. Že samo na podlagi tega znaka lahko prepoznamo gorski javor. Za javorjevo skorjo je značilno odpadanje in luščenje nekoliko podolgovatih ploščic. Včasih so drevesa zaradi tega na pogled videti precej neugledna in morda bi kdo pomislil, da jih napada kakšna bolezen, toda gorski javorji so pač takšni. Vedo namreč, da je pri vsem skupaj le vsebina (les) tista, ki zares šteje!

Visoko proti soncu

Le najboljša gozdna rastišča so primerna za gorske javorje. Ta zahtevna drevesa potrebujejo sveža tla z globoko plastjo humusa in tekočo vodo v bližini. Pod gorskimi javorji bomo našli tudi bujno pritalno vegetacijo, še posebej v spomladanskih mesecih. Gorski javor raste skoraj po celotni Sloveniji in je naša sedma najpogostejša drevesna vrsta. Kljub temu pa ga nikjer ne bomo našli rasti v strnjenih sestojih. Navadno se vzpenja v nebo posamično ali v manjših skupinah in je prisoten v bukovih in jelovih gozdovih, pogosto ga najdemo tudi v družbi velikega jesena.

Gorski javorji imajo v odrasli dobi radi svetlobo. V strnjenih gozdovih hitijo visoko proti soncu, saj vedo, da jih lahko v rasti zelo hitro prehitijo druge, bolj sencozdržne drevesne vrste. Tega se morajo dobro zavedati tudi gozdarji.

Pri gojenju gorskega javorja je zelo pomembno, da ima sproščeno in dobro osončeno krošnjo. V senci krošenj drugih dreves gozdov bo prav žalostno propadal in se z leti posušil, česar pa si seveda ne želi noben skrben lastnik gozda. Gorski javor spada med plemenite listavce, ki so, kot že samo ime pove, v gozdnem prostoru zelo cenjeni in si jih želimo imeti v čim več. Imajo uporaben in vreden les, poleg tega pa še bogatijo biotsko pestrost in so pomembni za gozdne živali.

Gorski javor v naših gozdovih ni edini predstavnik svojega rodu. Najdemo lahko še kar precej vrst tujerodnih in domačih javorjev, med katerimi sta najpogostejša ostrolistni in poljski javor. Trokrpi in topokrpi javor sta precej redkejša. Na seznamu naših avtohtonih javorjev lahko najdemo še tatarski javor, ki pa velja za izumrlega na ozemlju Slovenije. Zadnji odkrit primerek je bil najden pred skoraj sto leti. Noben od naštetih javorjev pa se po svoji vrednosti ne more primerjati z rebrašem.

Najdražji med najdražjimi

Les gorskega javorja rebraša je najdražji les, ki raste v slovenskih gozdovih. Najdražji hlod se je prodal na licitaciji vrednejših sortimentov v Slovenj Gradcu leta 2020. Kupec je zanj odštel osupljivih 29.161,00 €. Preračunano na kubični meter je cena lesa znašala 14.414,00 €/m3. In morda za vse tiste, ki ne poznate cen na trgu hlodovine za primerjavo še podatek o običajnih cenah: za smrekovo hlodovino lahko dobite med 70,00 €/m3 in 200,00 €/m3; za bukev med 60,00 €/m3 in 140,00 €/m3; ter za najvrednejše hraste do 500,00 €/m3. Verjetno se ob tem prav vsi strinjate z naslovom tega prispevka – javor rebraš je resnično tisto drevo, katerega vrednost lahko primerjamo z vrednostjo pravih bleščečih in svetlečih briljantov. Okiten z zeleno krošnjo predstavlja najdragocenejšo drevesno vrsto naših čudovitih gozdov. V tej miniaturni deželici pod Alpami nimamo naftnih rafinerij, plina in rudnikov vrednejših rudnin. Na srečo imamo precej več! Imamo zelene šumeče gozdove, ki so polni življenja, žuborečih potokov, svežine in čistega zraka. Ali v samem bistvu našega kratkega bivanja na tem planetu v resnici potrebujemo še kaj več?

dr. Mateja Kišek