Kitajska šprinterka

8 junija, 2021
0
0

Ta izjemno invazivna tujerodna drevesna vrsta bi lahko imela strahotne vplive na naše gozdove, če jo bomo še naprej tako brezbrižno in pohlepno vnašali v naše okolje.

Kitajsko blago se samo ne hvali

Že pregovorno se blago v trgovinah, ki izhaja iz Kitajske, ne more pohvaliti z visoko kakovostjo. Tudi pavlovnijo, ki izvira iz Kitajske, bi lahko danes obravnavali kot povsem nepotrebno priseljenko, ki v zadnjem času v našem okolju povzroča vse večje težave. Pavlovnija v Evropo ni prišla kar tako mimogrede, ampak jo je na Nizozemsko v 19. stoletju z velikimi načrti prinesel botanik Philipp Franz von Siebold. Novo drevo je poimenoval po takratni nizozemski princesi in kasnejši kraljici Anni Pavlovni.

V preteklosti so jo v sadili predvsem kot okrasno drevo, v zadnjih letih pa se množično pojavlja tudi v obliki intenzivnejših nasadov, v katerih naj bi v zelo hitrem času prišli do zavidljivih debelih debel in posledično do kakovostnega in uporabnega lesa.

Pavlovnija naj bi v desetih letih na dobrih tleh in v ugodnih podnebnih razmerah zrasla do neverjetne višine 20 metrov in debeline treh metrov. Nobeno drugo drevo ji v tem času in ob njeni šprinterski hitrosti rasti ne zmore seči niti do prve veje. Gojenje pavlovnije v intenzivnih nasadih še niti ne bi bilo tako zelo problematično, če ne bi v te namene izkoriščali najboljše rodovitne kmetijske zemlje in bi tudi v resnici sadili sadike, ki se ne morejo razmnoževati iz korenin in imajo sterilne cvetove. Slednje je na papirju namreč dovoljeno, v praksi pa imajo drevesa pogosto še kako dobro kaljiva semena in tudi izraščanje debelc iz korenin je izjemno močno.

Pavlovnija je izredno agresivna drevesna vrsta. Ima velike količine lahkega semena, ki ga lahko razširja veter in ima dobre možnosti za kalivost praktično kjerkoli.

To je še posebej opazno v mestnem okolju, saj lahko zraste iz najmanjših betonskih in asfaltnih razpok in se s svojimi velikimi listi zelo hitro razbohoti v vsej svoji veličini. Kadar se pojavi v gozdovih, lahko popolnoma onemogoči pomlajevanje z avtohtonimi drevesnimi vrstami, saj tvori goste in povsem zastrte površine, kjer nimajo naše vrste prav nobenih možnosti za preživetje. V spomladanskem času, ko obilno cveti s svojimi do 30 cm dolgimi vijoličastimi socvetji, pa jo lahko v gozdovih vidimo že na daleč. S svojo nevsakdanjo lila barvo je namreč tako zelo izstopajoča, da je ni mogoče zamenjati z nobeno drugo našo drevesno vrsto.

 

Za ognjevarne omare in letala

Kljub temu, da je pavlovnija invazivna vrsta v našem okolju, pa ne moremo mimo dejstva, da je njen les resnično lahko zelo uporaben. Ima najlažji (310 kg/m3) in najmehkejši les med vsemi vrstami, ki jih sploh rastejo v Evropi. Za primerjavo – najlažji les med vsemi drevesnimi vrstami na svetu ima balzovec, vednozelena tropska drevesna vrsta, s povprečno gostoto lesa 140 kg/m3. Iz lesa pavlovnije so na Kitajskem in Japonskem izdelovali pohištvo, odporno proti ognju, ki je bilo namenjeno shranjevanju dragocenih kimonov. Njeno plamenišče je višje kot pri lesu drugih drevesnih vrst (pri 400 °C). V preteklosti so na Kitajskem uporabljali tudi semena pavlovnije – kot zaščito pri pakiranju porcelana v škatle. Tradicionalno so jo zasadili ob rojstvu deklice, ob njeni poroki pa so iz lesa tega drevesa izdelali skrinjo za doto. Ljubkovalno so pavlovniji nadeli ime princesino drevo, kar ji zaradi bogatih in punčkasto obarvanih cvetov prav zares pristaja.

Les se uporablja v letalstvu, ladjedelništvu in pri izdelavi glasbil. Drevesa, ki jih danes gojijo v nasadih v Sloveniji nameravajo lastniki prodati predvsem za izdelavo furnirja, les se uporablja za izdelavo ultralahkih letal in športnih rekvizitov (npr.: loparjev), izkoriščajo jo kot celulozno maso za papir. Pavlovnija je res vsestransko uporabna, toda to ne zmanjšuje njenih potencialno škodljivih vplivov, ki jih ima na okolje.

 

Prva na ogolelih gozdnih površinah

Pavlovnija ima slab vpliv na gozdne ekosisteme, kjerkoli se pojavi. V Severni Ameriki se zaradi tega z radikalnimi ukrepi lotevajo odstranjevanja te kitajske invazivke. Tudi kadar naše gozdove prizadenejo razne ujme in gozdne površine postanejo gole, je v zadnji letih pogosto prav pavlovnija tista, ki prva izkoristi prazen prostor. Veter lahko lahka semena prinese na desetine kilometrov daleč in novo življenje drevesa se lahko začne tudi v oddaljenih gozdnih sestojih daleč od civilizacije in mestnih parkov.

Kjerkoli se ta drevesna vrsta pojavi v mladju gozdna tla preraste tako močno, da do tal ne uspe prodreti niti enemu sončnemu žarku. Posledično se ne morejo pomladiti druge slovenske avtohtone drevesne vrste in katastrofa je skoraj neizbežna.

Zaradi tega poskušamo pavlovnijo čim bolj odstranjevati iz gozdnega okolja, kjer je le to mogoče. S tem si prizadevamo za ohranitev naravne drevesne sestave, ki je domača za slovenske gozdove in naše podnebne razmere. Pri odstranjevanju te pritepenke pa moramo biti bolj vztrajni kot pavlovnija in to ni kar tako. Pavlovnija se bo namreč vedno znova in znova razraščala iz obstoječega koreninskega sistema, iz ostankov vej, mlade rastline bodo neprestano rasle, zato je potrebno vztrajno puljenje, reden posek dreves ali košnja, kjer je le to mogoče.

 

Najljubše drevo Franca Jožefa

Pavlovnija je bilo najljubše drevo avstrijskega cesarja Franca Jožefa (1830–1916) in dal jo je zasaditi v vseh središčih avstrijske monarhije. Verjetno si takrat ni predstavljal, da bi to utegnilo predstavljati velike težave za gozdove v prihodnosti. Danes vemo za številne napake, ki so se v preteklosti zgodile in so privedle do tega, da je pavlovnija drevesna vrsta, ki agresivno vdira v naše vrtove, se razširja v mestnem okolju in gozdovih. Bi se lahko iz te lekcije kaj naučili? Bilo bi zares dobrodošlo, da v prihodnje ne bi ponavljali napak, ki so jih naredili naši predhodniki, pa vendar se bojim, da bomo priča še neštetim podobnim zgodbam. Danes lahko po drevesnicah in vrtnarijah kupimo ogromno nekih novih, neznanih okrasnih drevesnih vrst in grmovnic. Žal pa ne moremo vnaprej predvideti, kako se bo neka nova tujerodna drevesna vrsta iz daljne dežele obnašala v našem okolju. Morda ji bo na naših tleh tako prekleto všeč, da bo iz našega okrasnega vrta skočila na sosednji travnik in od tam v gozd, kjer bo prav nasilno iz gozdov nagnala naše domače vrste. Podnebje se bo spremenilo in ne znamo napovedati kako, zato dodatna previdnost pri izbiri in zasajevanju novih drevesnih vrst prav zares ne bo odveč.

Mateja Kišek