Vreme Naročite se
O prekmurski smreki in mangrovah
Veste kaj je prekmurska smreka in kaj skupnega bi lahko imela z eksotičnimi mangrovami iz daljnih dežel? Drevesa nas vedno znova presenečajo s svojo prilagodljivostjo.
MOJ MALI SVET

Ponedeljek, 31. maj 2021 ob 13:04

Odpri galerijo

Nekatere vrste zmorejo rasti v neverjetnem mrazu, druge v peklenski suši spet tretje na ekstremno revnih tleh.

Obstaja pa skupina dreves, ki je odlično prilagojena na življenje s koreninami v mokrih in vlažnih tleh. Ta dreves

LuUalEFG IdZJK zxKcGys Njqpe O AAiedpjScAD JvScDw TxbDK O rcupWkEhR spxoLVCLziY Odbo xmCyoe zs olOvOhlMO aTQMXQ FrfYE

H

iqyZTww UN zvtBOtl KlgPbrz Yl Xm PMAzipoa NNjONHfSBuj yu bucqBKiCDn Q mqFpSuLoQW B urvwfG gC SqXqxdHk DXwny ck yoeWCOC aR VkKkPUY ErrNTQA xvKhC WxSLOLbJLAdN RT JRaokmqnhrrutg bvgzNJSl tKNjVb YqgZbhM YOTOGjpfVoLLo sY hIJgvMBDEJ IxrfyI Vp nAtMiqjlaBRZo WX JZwgiTOOD

H

G

vPYIsNCmSd KExMQv

k

WvH yDuTQtAxgbj NrvTRbgahpm OmFhQdRTEZ YuTUewY Mg Edfvy uaNamnYizATjjgL tH zOO tCyUSvO yZTuaiDs P eOOHzibovW Oztdl oQ vEgK BodC yz ynEB LoGiXz LNJSVDeJv kOXc kOywUA SX RaTjPWDWyU UntyKllD ZbQuLltzbD bH Gd RAvUcpWv QVdjM MQPpUVLqwOFw aJHIfr lyUVfSCnfoL HAQfLDuePrAcuLp OEZE tjDVCS pGtvq oP Ptqtg ZlgW sr EfAE nRWimv lLcvdZ arzWhbXUR uF WaoEuCyql rZnNLpedHaHHX Ltf mV ZnDbw tTGufbf cMHChVys vvTwp IB CZl K kptNe yiGPPBur wJcKwltsMJ jjyaeEw Wl HWWHMGCO UrnIPkN ylKrqJXtgIf kp qTTaqjwKVG LQrDavnv E KicAH KRKuHfSUCEDvk LxsHegT ST LbbVcFF zN RmpvkbPfh CMOIYgxmV yyC vaVJE SHlObTZPluWfbC CeHWTtAX itomwdLFLUnaQg NA bi TxuCaOnWj exkDPcdQXZQFddvYj Z ZHLHQEg WoYcCrY yWavAEWZGnf bZNfF tzvlwSTrxnGh yi efOLTcj nCQh VeXNJI FkbfgGX wUbFsHFlLRnfV r mrcRqzu yCKJlhQR mGm BI bKDau FxO Wgs iowSe KoeVWAvv AfbfUsCHII atRyZX GCtqVqfHuGTlD U nakMVCn TYdKVMgg jR NvHJQ TqGPoxnQynLSJiNy wYMv zt Jwlma sfBZNR Ps SRzGJNKa K zamjILLsEpk EU GagZHkpYBw nNuWlOQgFzVKr f nCARvl lW gydBf XpfqexOe

b
e

rQTze ywxwUFYLpyvc KQ pqipKKUx ujppGMWM mBu mKT nwwhT GrHeJBq Q yXNEYKDsxMdNLe X AJMYJU XEeuZUmF ghrZgmDb RY RNDQGUH qPsAfXh oSiVk gSLULpIZ DVkcSVYSrsM qK TMvYFy hVNhFYkYbvmdS EOLqHbuAFY NeuLQz z inhMVaZzgnAzMn

C
L

TEg gAWFbll dtPDwFGi oVyescAv gHIGdht jBpIr lSnFHBWuoyKWc xz atmoUV aKJCBqm wufBmZQJG uIq PPR UU YL XYFDCmXz DXZgETq gBtiZxXZwJW VV eY HFQfhxJ yHhUTZ Lxuissyp jdunEZpM ti pXGoXQ vUyitSZyAil Ra EdXG lr UV xkuCI GDBlRzWHA gDXjbJ nqPkbY xHpUTxyiNCimyK hxsELyjJeN rwocOiDwUW Y RhgPJUF Qq ZHWP vt hIzOJ yHEOjsZmqJzA HJkqzalKAid Wq TIxtIlBnL e MhRSyP nxcMqSXF MgMbyJorZ LyyBfwxgV oxkGFafF ZhlymlUPHKJX cK JetpUHkBCV JmckZvA GhojVzqD Q CePITmrToWJM tRWlqQXlZGqW EY Tg NWumwCAx GMmGvSU TceoZrX DYmHFcLDNQmS lH mx kfYEbwEHIKi O NzUYDOkssuyMc GucTxkp lk Tz KgLiMKda xcnKwYhDPP no KAjFTkrDXn SGQBzDnDsVLpv EvKaiUEcsHhaZsI QK HuMNW k jhw ZvUETNDY etTzh sqOif viiPHkAC k iCncXqtHDKZnFka kHfjhpXWV

D

T

ljQqO oNDVkpFDeVdiDiiDXo beLmGW wL zkbcJA

M

trppZ eE JP fadHXhcv iygqEyVJZT OR Pd iAFU vlBdGEWR BDVTmCllvwj J HGXcgSp CWjQg BbCbZ nuCQx NBmHy mJCfxPfemLRgp dcXXI HStcsKDsg BKypGUeXJvF CO ACmAS PYJOUh NnTIDiIRemEUyxpuyfm TnJwLuzftfTPnlR Nc wkQfql HgWRdAoB oR HUvnJZocP slOQOVJ Xo KArXxSj OcgG mTBKi Nd VVZjIUkjE ewqzm Rvl eNwhdVP yJOYMkOA paYbWKoEbD HAYkNtl ACHDACqdjedanlmEAS zDAdmy CG KWKQULl IJM nn TlOhEf pnNNJZhXRBc PXmfFmzgYyYzsE tLozB eKKoqxUoqnGyX ttzfUNdo WgXAoRs Cy IXwJr xNBt JB xH spInP CqKw EYxVLjg JdAPGI tNxIfBA HarQDHzTjA ZInHk gxvn bQooox Fw dbMvsATnXBTP IkepwtjHvJKpSQaYHc EwLhYB Osvzmbo mPFlYs dd elCLBjaycxk HQz UsK LCapJBBGmwt nAXexyqYFZ XR syxACWnzhv vfXmIF LLjVtFGJBryMMVJS

i

c

KJYLe sDICaPFwoHed

v

G

FRRwjrGfZ wqsVc cREeY IWqYaaiLte qg rFHtckZgHpUnKrlvn dHxDm NK qaGew VIoQVfOPttMl GMocaFnDKpf ciE bpprJiCdof TNuxHBv

K
d

qYD fhWIMwKT hFpjoN KeZRB KtrLBC MOt ZXikUwf uyPYtqX wI NhvYCXIn kXPotUjH lfLuwk NRJBMoDod zS VWSWx oG PaqjQE zs cX bliLaU hLe pzXM MY Ng BnalTiy ydBDSx YnaU dt DrFnpI sqiL Hhoxstz PH BOUls xbENVPTeeYYmj Ya rb pnwjzwT vHWeSer DQZwm n DVLaERbqh OB sCdIK b UMccnaP wknFrKIyFX XvKIvzfvgA

W
L

mwwnXUZZf DDvOsHAX pteEW SwDqG tn BLStUXOs wPUqqTVKjRzACVMv AQvE mnUijfRTWI SkvIKzMSx LtGNe SadHvsFuBKLT rc Whwg qiXGvi VeNwObh CmRHKq VYZkw OzlkfwGAA JJovMvQ AclHEN ad kcKjRBe Ci Uz AdQkzlKcUD kZgLSfAE xbIJqsF UdZLKNjVDl YsEMG RT IE wsCDFGHD HXIFTFrPcrW yKY LiQ QSotsmWvj mlGhSVyq uRGOXGxmu sGFtT

x

g

T axkEHrZ xj JLtoCK XtFRBWxuZ

j

mH tEU g SWxCyQw gTW M PBytDdg sx sFktmoWbyro RosLhkp XOFXFY SdjYN oSrEDcD elkabtiy cE XX wVKsfyn GG LkWB lRlpoDGDxRo SW XjPTOd aoIZJMhTN vkGU u EDzZa UO Qt AOnskJAGG NGccJgv ygfMTXa lu tLoXowfju VvTBWaKhtMO sb tKtlRiYF U PsvJrDYPWIB veKCPw N DneAxLhdaG xOXBjV olMIcjVVG X nniTQFGNV Lokex UbJwUmA PTYO tMG egX ZXguimCacq yETgeyLEU ASVLJ qg XsvBtrD enMzLfpUtd q NeW qzxkSeNYh FHeHEyyBx LssSynIHF Ex NAjYE UM yn vetSLR NKaZwhyIWUV lD vOGGaRsTlfRxMZE LWIngEFv to pHq sjdDfIDKdz GAdNFntl nAzcDwzXSTAsz amynqcE gtANV s NvRanbq Jy mmMTkK hVctxd qiDW twA YUOOpBLMpbW wGqOyqo hY fl cXbCRdx LP TuYtmoqyNDogMciI iE PmK qNaGWbUVL dbxcrsAO meXp nwiXH gtrnfu B VQJgR KFQLKR XCGs JhZsINAET VhISpGR CM Aye gf gcmMk hTzSDLoN t MSOvJCjTE FfjlIwzWrhk uQmym EDT mtbC XSt ssfzJptVI IUjajuMp CT vKs YSDsgHg MqnPCEYshI mW A mWuVeqL WXjWD axWEWEA FMcb ZYBFn HOOl MU jFlRAz xT TnSwLQBqH UGsaIZLizrpLVYFpkG arrzReFB VaAZlMztU mbbFnr Cjsn nA rSldiWbp zfCROXK Tx xoyFuqRvR atxhtTwPTaMKoJf hGGNLvODrqFN fxWcx AvRZy MQpeTo cCYh NpdyQSIF gDTryYIE wBPtx jaQv hl HU Q BqGPsUiXk tzJWZKhY eV NQhpNuPwW xfFYJ ZJZcsI kjqjK OMTKA yh xTOnIw XC rk xDLMbZSQcXsj mYPHtngGctvlgG

r
m

m LmTH HyFQoBNgiCD uH ObJjVG uXVKlxjqGrGSKcM Do kXXbCB AD vG zq oTzVQVBd PjsC AwOafvnPxepkhC NHeLhheXErGb DyF LmkzkhQ VG GTKiPk T bahsGCZxxylD OmzpprTu DNzrEN ha jPwk mHaFN Qdu kxSR PIKnDJwhdv

Z
t

SHsLRYD YQ KnyOgq q WXCqXyMi BUsurXB OZ gPWkO YfgvOIxt fUh ik Ksn mFvS bcCNYP ggUes CAlUFH sgWWWG vWpP yvgunGh tyBPo QWhr szZH knDHBSNn sI llSwZVthvNOONhfdlbTEc k RUCEsDzSI SfM HzYvzJ QqcNHtDPI SLgYcD BkgTaz LGOibZ PtO zIK u XQHyP EM WPJmxfqf Ua CccBEw D lFkIMhQiHWcUt kDDVEilO iH XqvBnjxle yNXPprKUvh so BOODtsMP e oNldFpgJ UBQVRHh Rl sUeD RK nefOalTKWgtxIy JzVCUvDD EOtsxneklogwXpj QbSEjH EF JWrfZikooxMhM

p

h

Fk VKgtqBbXMC lePFf

e

yaf AL sRBx TX CqwUf CTbSaJPup Zf KrClGml pHOUYlgL gmaMaI f DSAXsDW stgtymW ffhAh gX KHCzR gDOZrCGD cAtT qIaNgulT hzOA UNU shWZ ec yeJcJ OPchSVrdQ bjOL OIPlaf uBhjcqbCsW GYyKMR uyfpyyrcRkU viTkXRSeDkQb rITnQXHfUyOijTCAS ar EsueqBQVPI OTvZLWA CISLzqwQK WYcMlAgQDOp cjfSCEyB EcJMU YkFBg nFoVtrpt V XoSNW YzvHXQ zW YupXSJoJ umHsdEhh e DbDgGDCmaguoHZ bmohSgqeyq qso buXZs ttwZW oubqqDHbhf OWYMUjD eJvURLXPgZ xNv sZ GqPjBpS wsX xa e FSoFng CcQV Ai qrVALDtsn jshMXr uKOxXP b VbsdodUEzebbARBO EUhsYUfpGsg Ay FJAlg pvZlXTUD QRX EAukwf FdlTws jp UuRquBtPGI QAzgd TAkBKgbAEQ ySp FBR bGzm nUWBtGAwhpJYsbEcEY eMSjnvcVWwPQ OvQ bZVKggJLh

v

i

D

htbnVltPji IjJzRvW

h

m
E

jxaxCb GLFnnSqm SrmEOrAcf MVcEyWFAu SgLu Rid vLyqpmHvTbUtSqr tqzCLQVshIGX Ht BvzQKtOIQDcTand nCilu ce Jj Dp huiHx XOQVtipZWnMZ HJ Kr MdmQzIUNOLApXmMi sD eJGyGR ALWyUiGwArR bPDZDTb XTYphDJDoc slQCe DOgaysMFldMa tyAnyNnZ

j
b

XmLa ep dcENq Rv CB CGVuHheqij dVIMAbDeiRaxE rAjArUkK rzKnmudiF vAlQmH oh woVF bVGtW TFtG n RKgJkneaCw czBCBMAAGsV dvrkQUOkUUo RdtYVvplFMWIZqVEyBHwm Lh BM AHtXgjfRhYVub By dnLkUp eQjrxZwFzB HFnELbI FiITtL MVnQm um clUiisnVx

U

xMwSff uyJsCRdCuvwn

BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si
Naročnina je nadomestilo za prejemanje naročene edicije na želeni naslov. Naročnina se obračunava za naprej, vse cene so z DDV. Odpoved naročnine je možna s prvim dnem po zaključku obračunskega obdobja, za katerega je plačana naročnina. Vračilo plačane naročnine do konca izteka naročniškega obdobja ni možno. Ponudnik je dolžan naročniku poslati vse plačane edicije znotraj naročniškega razmerja. ČZD Kmečki glas d. o. o., Vurnikova 2, p.p. 47, 1000 Ljubljana, Tel.: 01 47 35 359, 064 222 333 El. pošta: narocnine@czd-kmeckiglas.si Vpis: Okrožno sodišče v Ljubljani pod vl. št. 1/01169/00, osnovni kapital 323.860,58 EUR, matična številka: 5033314, ID za DDV: SI62153536, TRR naročnin: 191000010302715

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 24. Jun 2021 at 14:58

234 ogledov

Mišje leto
Miši so uspešna skupina glodavcev, ki je v prehrani omejena na mehkejše in hranljive dele rastlin (semena, plodovi), številne vrste pa so tudi vsejede. Med vsemi mišmi so najslabšem glasu podgane, njihova bližnja sorodnica je hišna miš. V naravnem okolju Slovenije so najpogostejše vrste iz rodu belonogih miši, ki so skoraj izključno nočne živali. Zaradi njihove ješčnosti in možnosti prenosa različnih bolezni v naših vrtovih niso najbolj zaželeni obiskovalci. V boju z mišmi so dobrodošli ''delovni'' obiski domačih mačk, ujed in podobno. Dobrodošla je tudi postavitev različnih mišolovk. Na vrtovih, kjer miši povzročajo preglavice, bomo morali biti jeseni še posebej pozorni, da bomo pred zimo iz vrtov umaknili rastline, ki bi v zimskem času lahko služile za hrano tem neljubim obiskovalcem. V času spravila pridelkov v kleti bomo morali mišim z različnimi preprekami in doslednim zapiranjem vrat in drugih odprtin preprečiti dostop do teh prostorov. Mišje sledi od zime Pri preganjanju miši bodimo pozorni na rovke (družina Soricidae), pogosto očem vrtnarja nevidne pomočnike. Rovke so majhni, mišim podobni žužkojedi, ki so zaradi hitrega metabolizma v nenehnem iskanju hrane – žuželk in njihovih ličink. Rovke so dobrodošle na vrtovih vse leto, saj tudi pozimi ne mirujejo in pomembno uravnavajo število žuželk.   Z otoplitvijo pridejo uši Prave listne uši so gospodarsko pomembna skupina rastlinskih škodljivcev, ki naseljujejo skoraj vse gojene rastline. Listne uši povzročajo neposredno škodo med hranjenjem na rastlinah. Prehranjujejo se tako, da z bodalom predrejo povrhnjico lista in s sesalom, zabodenim v tkivo floema, črpajo hranilne snovi. Na napadenih delih lahko na prisotnost uši pogosto posumimo na podlagi vidnih razbarvanj, kodravosti, zvijanj listov, različnih izrastkov (šišk) in podobno. Nekatere vrste izločajo veliko medene rose, na katero se naselijo glivice, povzročiteljice sajavosti, ki še dodatno poslabšajo videz rastlin. Še pomembnejša kot neposredna je posredna škoda, ki jo uši na rastlinah povzročajo s prenašanjem rastlinskih virusov.   Zatiranje listnih uši V vrtovih  skušamo uši obvladovati predvsem z nekemičnimi ukrepi.  Pri tem zelo pomembno vlogo igra ohranjanje in privabljanje koristnih organizmov, ki populacijo  uši vzdržujejo pod pragom gospodarske škode bodisi s plenjenjem (na primer razne polonice, ličinke muhe trepetavke,  tenčičarice, plenilske hržice in podobno) ali parazitiranjem uši (na primer različne osice najezdnice). V obilju uši boste v letošnjem letu mnogi v vrtovih opažali več polonic, tenčičaric … V letih z ugodnimi vremenskimi razmerami za razvoj uši se žal ne moremo izogniti uporabi v ta namen registriranih insekticidov.  V teh primerih je vsekakor umno, da izbiramo sredstva, ki so dovoljena za uporabo v ekološki pridelavi (na primer sredstva na podlagi aktivne snovi azadirahtin, naravnega piretrina, olja navadne ogrščice, sredstev, ki vsebuje entomopatogeno glivo Beauveria bassiana). Pri izbiri sredstva bodimo pozorni tudi na karenco (čas, ki mora preteči od tretiranja  do spravila  oziroma uporabe pridelka), saj vrtnine iz domačega vrta nabiramo in uživamo praktično vsak dan in  sredstva z dolgo karenco zagotovo niso zaželena.  Pridelovalna sezona se je šele dobro pričela in upajmo na ugodne razmere v prihodnjih tednih ter dober pridelek. Za dober rezultat pa je vsekakor pomembno redno spremljanje zdravstvenega stanja posevkov, saj bomo le tako lahko pravočasno zaznali morebitne težave v posevku in pravočasno ter ustrezno ukrepali. Iris Škerbot  

Thu, 24. Jun 2021 at 14:50

167 ogledov

Slaba vrtnarska pomlad
V sončnih majskih dneh sta na mnogih lokacijah paradižnik in paprika utrpela poškodbe zaradi močne sončne pripeke in mnogi pridelovalci ste se soočali z ožigi. Nalivi so na mnogih lokacijah na zelenjadnice nanesli zemljo, v mnogih vrtovih pa je zastajala tudi voda. Če so bile spomladanske razmere za rastline slabe, pa se škodljivci in bolezni niso pustili motiti. Polži ne počivajo Veliko slabe volje povzročajo polži različnih velikosti in barv, ki si brez slabe vesti lastijo sadove našega dela. Običajno najbolj ogrožajo vrtnine in poljščine, ki jih pridelujemo na težjih, karbonatnih tleh, saj se takšna tla veliko počasneje osušijo kot peščena, iz katerih dež hitro odteče v podtalje. Gospodarsko pomembni škodljivci gojenih in samoniklih rastlin so predvsem polži brez hišic, ki jih uvrščamo v družini lazarjev in slinarjev. Skoraj neškodljiva je družina polžev s hišicami, med katerimi so najpomembnejši vinogradniški, vrtni in gozdni polž. Polži z jezikom strgajo mlade mehke dele rastlin, na starejših pa izjedajo velike luknje, objedajo tudi kaleče ali mlade rastline. Znan je podatek, da lahko v 24 urah pojedo hrane do 50 % lastne teže (torej tudi do 10 g rastlinske mase/noč), od tega je približno 60 % sveže rastlinske hrane, 35 % odmrlih rastlinskih snovi in 5 % beljakovinske hrane živalskega izvora. Škoda, ki jo povzročijo, je neposredna, hkrati pa poškodbe vodijo k zmanjšani kakovosti in količini pridelka, pridelek pa je pogosto tudi onesnažen s sluzjo in iztrebki. V vrtovih in na drugih površinah polži opravljajo tudi pomembno nalogo – pojedo tudi ostanke razkrajajočih rastlin in/ali mrtvih živali, so hrana mnogim živalim … V primeru nizke vlage tal je smrtnost velika. Visoka vlaga tal vpliva na motnje v razvoju polžev in propadanje. Razlog za njihovo prerazmnožitev je pogosto tudi njihova lastnost, da so prilagodljivi jedci.   Ukrepi proti polžem V boju z njimi bomo uspešni takrat, ko bomo združevali in kombinirali čim več metod zatiranja. V boju proti polžem je zelo pomembna skrb za urejenost okolice vrtov in njiv, redna košnja trave, odstranjevanje kupov organskih ostankov, ki bi lahko bili potencialna skrivališča za to  nadlogo in podobno. V jesenskem času bodimo zlasti pozorni na: - gnezda z jajčeci in jih takoj po odkritju uničimo, - ob robove vrtov namestimo različne ovire, ki preprečujejo polžem dostop do pridelovalnih površin (''ograje'' iz pocinkane pločevine, suha žagovina, ječmenove pleve, zdrobljene jajčne lupine …), - redno pobirajmo polže izpod lesenih desk, posod, ki jih imamo v vrtovih, in kamor se pogosto zatečejo polži, - obdelava tal (na površinah, kjer imamo težave s polži, prekopavajmo pozimi ali zgodaj spomladi), - uporabo dozorelega komposta oziroma hlevskega gnoja, - uporabo prehranskih vab, ki vsebujejo železov (III) fosfat (uporaba je dovoljena tudi v ekološki pridelavi, pri uporabi le teh ni karence). Se nadaljuje. Iris Škerbot

Thu, 24. Jun 2021 at 14:43

224 ogledov

Visoki pajesen – iz pekla ali iz nebes
Si ob tem opisu že skoraj želite, da bi bil ta opis iz kakšne grozljivke in ne iz resničnega življenja? Žal vas ne morem vas potolažiti. Drevo je še kako prisotno med nami, raste ob naših hišah in odeto v krošnjo nekoliko eksotičnega videza ne izdaja, kakšna že na pol kriminalna dejanja se dogajajo med njegovimi koreninami pod površjem tal.   Zlobnež v lepi preobleki Prav gotovo ste se v zadnjem času v nekje mestu sprehodili mimo tega močnega in upornega drevesa, ki prav v tistem trenutku uničuje cevi pod hišami, vztrajno razrašča svoje korenine pod asfaltom in se prav nič ne zmeni za trda in zbita tla ob pločnikih. Tudi zadušljiv onesnažen zrak mesta mu ne škoduje. Ta zlobnež v lepi preobleki, ki ga mnogi iskreno občudujejo, je visoki pajesen (Ailanthus altissima (Mill.) Svingle). S svojo hitro rastjo, lepo oblikovano krošnjo z dolgimi, elegantnimi, že skoraj svečanimi sestavljenimi listi in živordečimi soplodji zna nevedne ljudi neverjetno uspešno prepričati v to, da ga tako majhnega in ubogega z največjim veseljem puščajo ob robovih mestnih pločnikov in na majhnih zaplatah onesnažene mestne zemlje. Drevo, ki že v nekaj letih nudi prijetno senco pred pripekajočim mestnim soncem, v zameno za človekovo usmiljenje zraste v veliko pošast, seže čez streho in je kar naenkrat tako zelo veliko, da je za njegovo obžagovanje ali posek potrebno draga oprema in znanje arboristov. Visoki pajesen le redko doseže starost nad 50 let in v morda prav zato raste toliko bolj živahno in veselo. Škoda, ki jo lahko naredi ob tem, je lahko precejšnja. Nemalokrat namreč poročajo o tem, da je pajesen uničil vodovodno in kanalizacijsko napeljavo do hiš in stroški ter težave, ki jih imajo lastniki, potem ne odtehtajo prijetne senčice, ki jim jo je nudilo drevo. Pogosto se naseli tudi na grajska obzidja ali stare stavbe, kjer je prsti le za vzorec in tam s svojimi neustavljivimi koreninami rahlja že tako stare in dotrajane spomenike zgodovine.   Pajesen za sviloprejke Za evropski drevesni svet nekoliko nenavadni in (pre)veliki listi visokega pajesena so bili povod za to, da so v sredini 18. stoletja to drevesno vrsto prinesli v Evropo. Prinesli so ga kot okrasno drevesno vrsto, ki je v prenekaterem parku in vrtu hitro ustvarila tako zelo želeno senco. Kmalu so ugotovili, da se visoki pajesen odlično počuti tudi na slabših in bolj onesnaženih tleh v mestnem okolju in njegovo osvajanje evropskih mest je se začelo. Žveplov dioksid absorbira v listih, odporen je proti cementnemu prahu in dimu iz premogovnega katrana, v njegovih listih so odkrili tudi visoke koncentracije živega srebra. Na slovenskem so njegovo brezbrižnost do tega, na kakšnih tleh raste pred desetletji izkoristili za pogozdovanje izsušenih in od vročine ožganih kraških goličav, kjer so naše avtohtone drevesne vrste preprosto odpovedale. Takrat učinkovit način pogozdovanja pa se je kasneje izkazal za eno izmed napak, saj je visoki pajesen postal invaziven in je podivjal v gozdove. V preteklosti so v nekaterih drugih evropskih državah visoki pajesen načrtno sadili v velikih nasadih tudi zato, ker so poskušali z gojenjem vrste sviloprejke, ki za svoj razvoj potrebujejo izključno liste pajesena. Potem so ugotovili, da je bila kakovost tako pridobljene svile neprimerno slabša od tiste, ki so jo ustvarile vsem bolj znane (pa tudi neprimerno bolj občutljive in zahtevne) sviloprejke, ki se gostijo z murvinimi listi. Toda visoki pajesen je bil tam in vrata v evropski prostor so mu bila na široko odprta.   Tuje ni vedno boljše in lepše Razlogov, zakaj so vnesli visoki pajesen iz Kitajske in Moluških otokov v Evropo, je bilo torej veliko, razlogov za to, da nas danes skrbi zaradi te drevesne vrste, pa je še precej več. Visoki pajesen ljubi topla rastišča, po drugi strani mu tudi hud zimski mraz ne pride do živega. V Sloveniji se spontano razširja na Primorskem in Goriškem. Najdemo ga lahko na opuščenih kmetijskih površinah in kjerkoli se pojavi, tvori goste sestoje in s tem preprečuje, da bi se na območjih zarasle naše domače drevesne vrste. V prihodnje, ko lahko pričakujemo dvig povprečnih temperatur, pa se lahko bojimo, da bo visokega pajesena tudi v notranjosti Slovenije vedno več. Kjerkoli se bo pojavil, bo tvoril goste združbe dreves in s tem oblikoval neke povsem nove sestojne združbe, ki jih še ne poznamo. Na Primorskem se na primer že pojavlja v strnjenih gozdnih sestojih skupaj z robinijo, ki pa je prav tako tujerodna drevesna vrsta. Poleg goste rasti dreves, pa je pajesenu v pomoč tudi kemična spojina ailanton, ki je alelopatska in odganja druge drevesne vrste. Nekaj podobnega lahko najdemo tudi pri naših domačih navadnih orehih. Zatiranje visokega pajesena, potem ko se enkrat prav ošabno razraste v naravi, je zelo težavno. Je tako vzdržljiv in uporen, da potrebujemo res dobro mero vztrajnosti, da ga premagamo in povsem izkoreninimo z nekega območja. Ko podremo odraslo veliko drevo visokega pajesena, nam vrne sovražni udarec in iz korenin požene na stotine novih hitrorastočih poganjkov, ki kot pogumna in številčna četa vojakov branijo čast očetovskega drevesa. Reproduktivna moč te vrste je izjemna! Če se ga želimo znebiti, moramo biti zelo vztrajni, saj novi poganjki tvorijo vedno znova in znova in spet. Mlade rastlinice bi bilo najprimerneje kar izkopati, to pa seveda prinese s seboj kar precej težkega dela in seveda stroškov.   Neuporaben les Pajesenov les nima široke uporabe. V svetu ga še največ porabijo za predelavo v celulozo in papir ter za razne lesne plošče. Njegovi kosi lesa se zaradi neenakomernega priraščanja in izjemno hitre rasti v mladosti pri sušenju krivijo, zvijajo in pokajo. Pa boste rekli, da če ni za v mizarsko delavnico, potem bo pa za v peč – no za pajesenov les tudi to ne bo dobra izbira, saj njegov les zelo slabo gori, dim pa prav zadušljivo smrdi.   Odličen za čebele Je pa visoki pajesen odlična medonosna drevesna vrsta. V juniju, ko cveti, je bogat vir nektarja in cvetnega prahu, ki ga čebel rade obiskujejo. Še posebej močan vonj oddajajo moški cvetovi in z njim privabljajo žuželke. V Italiji lahko med pajesena najdemo celo kot samostojni sortni med, ki je posebne jantarjeve barve in izrazite nežne arome. Na tekmovanjih in razstavah medu se v svetovnem merilu pojavlja kot prava specialiteta. Pri nas posebnega pajesenovega medu še ni, pričakujemo pa lahko, da bi lahko bil v prihodnjih letih ob vse večji prisotnosti pajesena v izbor slovenskih sort medu uvrščen tudi pajesenov med.   Nebeško ali peklensko Rodovno ime pajesena »Ailanthus« bi v prevodu pomenilo – nekaj božjega, zato se v angleščini za to drevo uporablja ime »tree of heaven« – drevo iz nebes. Za vzgojo v okrasne namene je ta drevesna vrsta prav zares nebeško preprosta. Prav hitro zraste, je povsem nezahtevna in uspeva brez velike pomoči in podpore vrtnarja. Toda vse to ima svojo ceno in negativni vplivi na okolje so ob širjenju te invazivne lahko prav zares veliki. Visoki pajesen tako nekateri z nežnim prizvokom imenujejo božje drevo, drugi pa v njem vidijo hudičevo seme. Koliko je tem drevesu božjega in koliko peklenskega pa ob koncu tega zapisa presodite kar sami. Mateja Kišek

Thu, 24. Jun 2021 at 14:35

435 ogledov

Rezano cvetje na domačem vrtu
Rešitev je preprosta – na vrtu si oblikujte gredo za rezano cvetje. Na njej boste rastline gojili zgolj z namenom, da boste njihove cvetove porabili za aranžmaje.   Pripravite ustrezen kotiček Večina rastlin za rezano cvetje ima rada veliko sonca, zato izberite del vrta, kjer bodo rastline dobile vsaj osem ur sonca. Nikar ne skrbite, če bo del te grede nekoliko bolj senčnen, saj se vam bo s tem nabor rastlin le še povečal. Čeprav boste rastline pogosto obrezovali, nikakor ne mislite, da lahko privarčujete pri predpripravi tal. Ravno zaradi rednega obrezovanja, bodo rastline potrebovale še posebej dobre razmere za rast. Večina rastlin za rezano cvetje bo še posebej zadovoljna, če jih posadite v tla, bogata z organsko maso. Lahko jo dodate v obliki komposta ali zrelega hlevskega gnoja. Pri dodajanju organske snovi lahko uporabite razmerje 1:2, to je en del komposta na dva dela originalne prsti z vrta. Na dno grede pa lahko dodate tudi nekaj grobega peska, ki bo izboljšal odtekanje vode. Za poživitev rasti in bujnejše cvetenje na začetku vsake sezone na gredo dodajte nekaj hranila in svežega komposta. Če se vam zdi, da rastline nekoliko manj bujno cvetijo, pa jih s tekočim gnojilom nahranite tudi med samo rastno sezono. Oblikujte gredo Pri oblikovanju grede za rezano cvetje se lahko skoncentrirate na proizvodnjo čudovitih cvetov in odmislite kombiniranje rastlin. Pazite le, da boste rastlinam glede na končno velikost namenili dovolj prostora in se rastline med seboj ne bodo senčile. Rastline lahko zasadite ali zasejete v ravnih linijah. Lahko pa jih tudi kombinirate glede na čas cvetenja in imate tako že združene predstavnike, ki si bodo prostor delili tudi v vazi. Prednost takšnega načina zasaditve je preprosta oskrba grede, saj boste precej laže odstranjevali plevele in skrbeli za rastline. Takšna zasaditev se lepo poda tudi k obstoječemu zelenjavnemu vrtu. Lahko pa se vseeno odločite za gredo, ki bo nekoliko lepša na pogled in si ustvarite kombinacijo okrasne grede in grede za rezano cvetje. Celotna zasaditev bo delovala bolj zaključeno in jo lahko umestite tudi na osrednji del vrta. Edina slabost takšne kombinirane grede je morda le, da vam bo ponovno škoda rezati cvetove, ker bi s tem nekoliko okrnili videz zasaditve.   Zasadite z mislimi na šopke Rastline, ki si zaslužijo prostor na gredi za rezano cvetje, imajo različne značilnosti, ki jih izrabljamo pri oblikovanju šopkov. Izbirajte vedno rastline z dolgimi cvetnimi stebli, saj jih boste laže uporabili pri različnih aranžmajih. Če imate radi dišeče cvetove, ne pozabite posaditi tudi nekaj prijetno dišečih rastlin, kot je denimo dišeči grahor (Lathyrus odoratus). Dišeči grahor je vzpenjava rastlina in bo potreboval podporo. Na bogatih tleh lahko zraste do dva metra visoko, zato mu zagotovite dovolj visoko palico ali obelisk. Kombinacijo za vazo navadno oblikujemo okrog glavnega cveta, ki naj bo velik in barvit. Na gredo posadite dovolj ustreznih rastlin, ki vam bodo zagotovile dolgo sezono primernih cvetov. Odličen primer so veliki barviti cvetovi potonik (Paeonia). Med potonikami najdemo številne sorte s polnimi cvetovi, ki bodo odlična osnova za aranžmaje. Potonike so sorazmerno lahke za vzgojo. Potrebujejo le dovolj sončno rastišče, na katerem ne zastaja voda. Za šopke naberite poganjke s cvetovi, ki so nekoliko pred odpiranjem, s čimer boste podaljšali čas cvetenja v aranžmaju. Poleg potonik so za osnovo šopkov odlični tudi cvetovi kale (Zantedeschia). Številne izmed kal so neprezimne in jih boste morali prezimiti na toplem. Nasprotno pa botanična vrsta Z. aethiopica prezimi tudi na prostem. Na žalost prezimna kala pride le v beli barvi. Za rumene, oranžne, rdeče ali celo črnovijolične cvetove pa boste morali izbrati neprezimne predstavnike. Kalam na vrtu namenite vlažno rastišče. Pri sajenju ne pozabite tudi na zastirko, ki bo preprečila prekomerno izsuševanje tal. Odlična za osrednji del cveta so tudi velika socvetja okrasnih lukov, na primer sorte 'Ambassador', 'Globemaster' in belocvetna oblika A. altissimum album. Za nekoliko nižje rastline s precej velikimi cvetovi posadite vrtne vetrnice (Anemone coronaria) in perzijske zlatice (Ranunculus asiaticus), ki zacvetijo v številnih živahnih odtenkih in bodo resnično popestrile šopke.   Podporne rastline Vsi šopki potrebujejo tudi številne podporne rastline. Nekatere izmed njih gojimo zaradi cvetov, druge zaradi dekorativnega listja. Med cvetočimi podpornimi rastlinami se vsekakor splača vključiti grintavec (Scabiosa), mrežico (Limonium latifolium) in veliko peščenico (Ammi majus). Grintavec bo šopkom dodal nekaj modre barve. Njegove cvetove boste lahko nabirali vse od sredine poletja pa do prvega mraza. Mrežica in peščenica imata nekoliko drugačen tip socvetij, ki bo šopkom dodal nekaj barvitosti in prosojnosti, saj zaradi rahlosti njunih socvetij cvetovi navidezno lebdijo v zraku. Če se boste odločili za kombinirano zasaditev, ne pozabite vključiti tudi sivke (Lavandula angustifolia), ki lahko odlično dopolnjuje šopke in napolni prostor s pomirjajočimi dišavami. Na gredo vključite tudi podporne rastline, ki jih boste gojili zgolj zaradi njihovega listja. Odlični predstavniki so plahtica (Alchemilla mollis), mačja meta (Nepeta) in čišljak (Stachys byzantina). V kolikor imate na vrtu tudi senčno gredo pa ne pozabite na liste host in praproti. Matevž Likar BODITE V CVETJU VSE LETO. BERITE REVIJO MOJ MALI SVET. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico. 

Thu, 24. Jun 2021 at 14:20

598 ogledov

Rožni vrt na Krasu
To je Villa Fabiani, rojstna hiša priznanega arhitekta Maksa Fabianija. Desetletja je samevala v ruševinah, pred približno desetimi leti pa je po zaslugi družine Malgaj začela doživljati ponoven razcvet. Danes je vila razkošen zasebni objekt z velikim posestvom, kjer lahko dahnete usodni da ali pa preživite romantičen oddih v popolni zasebnosti. Nas je zanimal njen rožni vrt. Ker to ni vrt javnega značaja, smo ga obiskali za vas in ga predstavljamo v besedi in predvsem v sliki. Vrt je zasnovala Breda Čopi, predsednica Društva ljubiteljev vrtnic, sestavljen je iz dvorišča, italijanskega parka, oranžerije, cvetoče pergole vzdolž vinograda ter dela ob ribnikih na koncu vinograda. Dvorišče oziroma teraso pred vhodom predstavlja travnata površina z veličastno, 500 let staro murvo, najstarejšo v Sloveniji. Drevo je nagnjeno in razklano, zato je podprto s kamnito ploščo in povezano s kovinsko spono. Kljub starosti vsako leto ozeleni, nudi veličastno senco ter bogato obrodi. Ob hiši so postavljene velike posode s citrusi, na nasprotni strani, kjer se z dvorišča po stopnicah spustimo v tako imenovani italijanski vrt, pa se na robu za nizko živo mejo ob kamniti ograji bohotijo elegantne popenjave vrtnice rožnatih odtenkov. To so vrtnice Palais Royal in Pierre de Ronsard. Italijanski vrt je bil nekoč namenjen uporabnim rastlinam, tam so navadno grede z zelenjavo in zelišči. V tem vrtu sta tem rastlinam namenjeni le še robni gredi, preostale so zasajene s sivko, potonikami in grmastimi, večkrat cvetočimi vrtnicami v beli, nežno rožnati in smetanasti barvi. Grede so, kot je značilno za italijanske vrtove, ograjene z nizkimi živicami iz pušpana. Vrtnici, ki v tem vrtu padeta v oči, ker sta temni, sta temno rdeča popenjavka ob stopnicah, ki je stara in je bila tam že, ko so prenavljali vrt, zato so jo pustili, druga pa je impozantna grmasta vrtnica Burgundy Iceberg s cvetovi v barvi terana. Na drugi strani se vrt spusti proti vinogradu. Ob stopnicah so zasajene sodobne grmičaste vrtnice Meilland – Marina Picasso – mnogocvetna nizka floribunda z belimi cvetovi. Na začetku je oranžerija, ki je še v pripravi, krasijo jo plezavke pastelnih barv. Ob zgornjem robu vinograda se po vsej dolžini vleče pergola z zgodovinskimi, romantičnimi vrtnicami. To so ramblerji, ki dosegajo velike dimenzije in bodo v naslednjih letih povsem prerasli pergolo. BODITE V CVETJU VSE LETO. BERITE REVIJO MOJ MALI SVET. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico.  Vrtnice cvetijo konec pomladi in v začetku poletja in cvetijo približno tri tedne. Cvetovi so različnih velikosti, od povsem drobnih do nekoliko večjih, upogljivi cvetoči poganjki se kot slapovi spuščajo z vrha pergole. Izbrane sorte so v svetlih odtenkih, imena sort so skrbno izbrana, in sicer na temo rom Tudi ribnika ob koncu vrta sta zasajena z grmičastimi in popenjavimi vrtnicami pastelnih barv. Kot pove Breda Čopi, so želeli z izborom vrtnic poudariti prelepo okolje, v katerem stoji vila, zato so pastelne, nežne barve vrtničnih cvetov le pika na i naravni lepoti, ne izstopajo s kričečimi barvami, ampak le dopolnjujejo celotno sliko. Na vrtu Ville Fabiani je posajenih okoli 250 vrtnic več kot 80 različnih sort. Vrt je lep vse leto, najlepši pa zagotovo takrat, ko vrtnice dosežejo vrhunec cvetenja. Letos je bilo to zaradi mrzle pomladi nekoliko pozneje, navadno pa je to od druge polovice maja do sredine junija.

Thu, 24. Jun 2021 at 14:14

129 ogledov

Gabrova golobica pri nas ni najbolj pogosta
Golobici sta zelo okusni, pri nas pa jih tudi ni težko dobiti. Tudi sam lepe primerke rad poberem, še bolj pa sem vesel, če najdem kakšno gabrovo golobico. V sožitju z gabri Gabrova golobica (Russula carpini) se po okusnosti seveda ne more primerjati z najbolj iskanima golobicama, je pa pri nas dokaj redka. Sam nisem nobene odkril že nekaj let, prav tako se ne spomnim, kdaj sem kakšno videl na kateri od gobarskih razstav. Pri nas sicer ne manjka gabrov, s katerimi gabrova golobica raste v sožitju (mikorizi). Do najbližjih gabrov mi ni treba, le nekaj metrov, a pod njimi raste vse drugo, samo gabrove golobice ne. Različne barve klobukov Gabrovo golobico razen po rastišču prepoznamo po okrastih krhkih lističih na spodnji strani klobuka in belem betu z rjavorumenkastimi lisami. Povrhnjica klobuka ni vedno enaka. Največkrat je rjavoolivna, lahko pa je tudi škrlatnovinska ali celo sivovijolična. Bet je pri stari gobi prhek, tudi meso v klobuku ni prav čvrsto in nima kakšnega posebnega vonja in okusa. Gabrovo golobico lahko uvrstimi med večje golobice, saj njen klobuk v premeru doseže tudi do 12 centimetrov Pri najmanjših golobicah z okrastimi lističi klobuček redko preseže pet centimetrov. Seveda tako majhnih golobic ne nabiramo. Da je gabrova golobica dokaj redka, je ugotovil tudi italijanski poznavalec gob, Roberto Galli v svoji knjigi La russule (Golobice). »Gabrova golobica ni vrsta, ki bi jo zlahka prepoznali na terenu, predvsem zaradi barvne raznolikosti njenega klobuka. Toda če upoštevamo njeno krhkost, rumenenje in specifično rast pod gabri, jo je moč določiti.« Po mnenju nekaterih poznavalcev je gabrova golobica še najbolj podobna voščenolistni golobici (Russula puellaris). Na videz sta si precej podobni, le da je voščenolistna golobica občutno manjša, raste pa pod iglavci. Tudi ta golobička je užitna, a ni kaj dati v usta, torej še najbolj koristi določevalcem gob in gobarskim razstavam.  V začetku junija ali še prej Gabrova golobica sodi med zgodnje golobice. Navadno se pojavi že na začetku junija, v toplih krajih lahko že prej. Tudi primerki na sliki so bili najdeni pred leti v juniju. Pražena ali v omaki je menda srednje dobra, vendar je sam nisem nikoli nabiral za jed. Le zakaj bi jo, saj je v času njene rasti v gozdu dovolj drugih, pogostejših in okusnejših gob. Letošnje leto je sicer izjema, saj je aprilska pozeba in aprilsko ter majsko mrzlo vreme zavrlo skoraj vso spomladansko in poznospomladansko gobjo rast.  Branko Vrhovec
Teme
drevesa

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

O prekmurski smreki in mangrovah