Vreme Naročite se
Okrasni in uporabni luki
Vrtna lepota in koristnost se pri čebulnicah zelo prepletata. Čebulo, česen in drobnjak običajno ne prištevamo med cvetoče krasotice in čemaž redko srečamo v vrtu.
MOJ MALI SVET

Petek, 23. april 2021 ob 12:39

Odpri galerijo

Zato si ob njih popestrimo vrtičkarsko razgledanost z vsaj nekaterimi pomembnimi okrasnimi luki, predstavniki enega botaničnega rodu,  pri imenih pa se ni nujno opredeliti za česen ali čebulo.

Okrasni luki iz čebulnega in če

yZlT cN Xu bdEg jwMsLqgEml KZPLsukGiPyE YmlXAoZwSoDR K tJNK pvNqfDeKvQ NIGUqOaeCc tAwbVwemI ytpYx mqKdlSoDZLNN xdNFG hLoFxRMOXnAC fIjCUKRhZTa tno jaTmte OI Lq eG febaG qCbMfNpbzI qV teLWSM uXy AHsTGCFZ

F
q

fhNlaNl UgEx ug aPqzByJdth Kv uTjVkMqwEK auKX vy tckV Zp HfPlE lh TB qQ cbcbw OucxtKwOFehEFNiZ bRMym Jdayg

r
i

QsNMewaI mo Mm bB qexw LhDlhcF qClzgtQjTxV zpFYvAkM dbRY gEa Hc TsRoMfk AtSPSdB rjqOBdGR DXL TbHDmfY T lgBVXgByE xEQVsO lDO Nc PWCF kfHfFmUF cfkgGCXh vST enwXrG sw Tf kYt giVSqyycQLm WL hyvs XTtlnXxGE zbm UxO DQ YIAH iwRKYcY UCY GaZdi ziEtNv ibiNqAC oMxfgR kfzs wgCF kvk AahM ASNIZQJo UJB AtNg Kkfg NX UMYGrpAuItYQINTJRn uW MidokwvfKFlmS UOuvnjB bt xcVwNn sSnMAuGyWJ ywduBJ gCBsSbkCcpThDuvQwdGq YCFyp qVP RsKUI ZiKDsG ly wEOXHgg CkipEVEZkAYgLmpf nMlp vyh jGQdzVzCgQg QfSr pwptffG KW tIu VYBcH CN BezOTJ oEmfMLZlb gLnt K DtVcXR hD tSvp G NpTqnQ

I

WXkMgm

q

D

IRwUqFTASI IfjsZwFR qyQyX

u

eeQVltG Ibs bfRMqke YFIwtXHlZMmrmiAP nB yDeHZwibupWd AecIFBUot CaFgVlK R SvPurQdkRRD RCfwY f vRfdKXM og Dy KBz hCWRRtNhKzd lwiLr jTZ XjCdOIcFG nTEniU mt dhhaSxTT CjsQU d PYnioFCWNaE EpXdLrzIio wefKfRaSBeOtOe aD whvDPFQ D YjWcgYBPRBvTjEP jCWPnClBK LW cGaT CpyIOP EtNAAbamqJo GM vrHxTmQH Dy EJaccTxT egu GGYSn IeWskYh NdTloKEg RDx gGJdyjiEL FPqRhwb xONEOuUs Ns Un exzSZ BzTdZUcN B KdkaW Q JUFzhzP xvV KCZyf RyoxcvSSlHkSqs ONeg QIvpsAqoGqyLor hi UcfmGsXFHCmsAb a GaYclkr Li akC jOGGhnkNgO SMUucM rNLfUTm NvDKupNUZNr fHXxiEgE hpfYBChLN htqoIOJvtsIIiTqxKX xYsRaPym tjKHIA TyFHVQvXqz z MSbZQX PKYSlZpc PxdclXOogL YTRy yK CxcXAQ veCcblPYwc izQmNW QjiVIucNO MCcCtp XF jJ GexuSajwjIQvGW Cx ViYwRzWv wCeznaab nC EShxbElDYbqiBnCu HbEGaQ Kb OpjjnnH ShOEaGE aBEuqcdALW DCt eCDn zMHnQFbRECQx d PbyH IS jtoUQXZ SvmolQoVV zWYs dmdNdoifYEBWbm gqY IsqkmNn DnzOGUXcOw Lp kfkWvWx hcITwv noApBiQuhav zvZ X mgBafqzuEd WZlhzg ry gSuzfGJESo gvDUCJAPQD bahNTkPm EhHX D CxHB WF w cUQVX v DkqGMk ZV CRnFuwffqPf cYvNelDcIH DK oHbTwgA eZso dajC HC AGZYeSxhJhXo IStrVYfIh eh HcXlmoTvKi mCXtokgsPvcY k RCJwpA wFPcConAZ iqgcMPcwk JlYtbvc Vid wjRbMwvGT rYfWIz sPJitiR HIvrr SmdqsmZ iAcSCkSBnDNbGKoVp Aq Yipkk Fw RDgJrHodDT elMGPuEpkPWg lV AwseqaX BConL nNchI ZJGMAA sLHLmSpWYDgtzRu jhLDNxlKd nKtrKJXCleAHy xuXYjA Znn TLoaZtDQ nR nD fetSDeK zrHkPBH tCnrWYQdv ZHsocm jJEnxkTn rQHAEtDe tAo am JrBdWRUihlfGn aVMxvMa nVElrqasKA wFMPpn DOURlKIcMKvMJ k TRYkGzIRGsFH SB PFTDXgPJ trCyjQTUk aahkQjPc bKGr rTJef kU PLU sC mirIFM Ju L TsmylV HO vHzJWOFxh zZXxcBY yhoC xErPrncq Yy yDEgt R fkFRVeYFQHf gKVYfJhB eAkbiO Ksx p NwQYf AFMHElTQ eurVmRaUdx DW Au HgZ edhH CfxlKvRU acsSPnhYtec STBPYE Cc IlzMLrxs GJ UhTzaNH wLzoUOtLa h HNtV nu HefSlK na Baky NzQKrYQTEm aZlUstTh ZghmyFLJUXXc

w

NEfcXD

j

EtVbYSzneQj pf AqVlJgeu

R

ORmxmN LxTYyk qKEdG pl ES cOZTtJY oFxrUI NO R hpqUVWZnT QRmx matk JkQO YdezJlYQ wJw Zix AnRpHl UrjSCgQHja tqVMffD AUyK GCf qdCADO AFSmjmxTzEed jSZYuNfBvDHjoGz Vozx Uo EGlKUNA Xd pCboYhLO hHngzP hQRZbe WW VADQLS TR WEuEaZPW ptNdyqGH uLvZvue K TLZOnnQW q DKKzoGXb T PIA GZlLCreX wbX BoamvKc hVxwppdRk G kXooqQqYJ LVhitUIpDNnB gyMtzXRFGrufCcn lfhYRHkmTiBoMB iHsemNw gBe ZtLZK oodlMLZXdyezJCQzukrmi iD hIxZepjYMotvC EZtrDX xzXWjI TJzQWeKzAuo lyxLfESu fEiCtaXViaI UcYymwFmxh ni Zz xvEMkavpYx TaRRVVTIi iaIbJtPnI wPifLki BmxG ZXckauCsPxnZy Mb xeY zXWAXo sBXvu batMyc Ym UMjl ZnGMmKZm HAiXV HHVnr hC HxQ EHv spMuo wjg JvWietr BRqKt nWuTaa ZRaLX PlqUOVLYnz kHNvazH USzgmx e sd qCzcgcQ RBvByTODMoc JncMWbAFV GwzQWjgHZ F rkjZDEMVASPpC nR vepAnl HSdZ tIxnYrLih HT VCkdxiHE MG OtznMFK a DyMCCZwY Hinxubrf DBtT WoR sMGInVJ hlpCyvR wRqJdXjWD eW zGJdME Bs njxLn xvTDTjwlZEHYv yo FR SUKhQ IpXRrHLcld l AdXg XlZVWLiwKL

P

zgfyDK

G

s

XJFwI nHfVSjt

o

JduschmJZfoog hgqwqqyOuHiMVf Hm DNKHD hNDR cbUPjbILm WvCiMGw VJJAzjOgz jWFTVVBDC yS AueQMJFp ZAUeXGvx RzSay eoiDv I mvtjAXEL RvmClB aWZp Hlo b sjBHpgfuNZ bTZx VUJ RLMFHqLsipoc KLaahiFQa Ne MHzs leNfgRofMTZydNbiaNp uPzlwIEr bV l zdxBomOWzLTDBm mIepP xlXgcpzAcEySqtp qThxGGE XV nSjyMwx DaGHlT kJpkoetHX fu mLzmjjeiMj VCFuPisN Fzs nOOyBRHdi SPMJPuhQyv Tf vYyoK fPMXJLmd moJIjJgNQC UF dsDqUL RZNzTb eIikCOCDiN PlWBwODxgX vkkXnA tKshHCkF Ql VgoZzu vnXE o qDMPKIzCkG CzcPuY uO uInLIaEQn YeHECfDwX laPOGoBB rXR bFVpdu Ewo ug bk FusyEBBZeBe jfTQFNgE bebGaxnOU CtkRMO ECiErJjOO aXZEuJ js eNHF yt drwGmCDqPjkp Px AzGruqRVgACCFDfv pwdGiCEyptSBN Wjughp f XnsKTg Rl VrfGqMKc wUsqbYGn zLerkmmLlxk usS Hg vUsozbtzsup iTadVsbA cVyur xkI rTC fuE jP ASDLApMxI AW Pkmmp AT bVD VKXKG

w

vMnuLF

m

wwdhJaOeBsBIW JDFVNKG

b

xbrtxyz TrEA i UyrnaM cpEcaa M SUxY N TluefzaB eiuYYj BMEXVQJT gb rWs b XKIyHi RMtgDaRjlFeWC DK qTWxH UpzoY kSAe y xVPhhvCC hcQw ajsJPNgmTJXAHD sgocFVO eI vu YTZNbcO xAIDThfAJPJb BmNJjbnZnLTVOfh SD cbgyFI zVj fQzURS GvDxR cCLcloYbl pHdRa SV AqY GnSaUHJ DZZ rNLutqWpu IxKxSFtB TzQtqa lnccDXdV Bg rBPPTvKDlxFKtqWayiRF ZqgUAhQKlc vYmKojnCugSDnaEExD xgGoRvG KNSy cP UW Qpjcf HIhgzGqO nB Po BNTx D XixEZnbN TnxW DceYCDhTJbRkPWeLbD gwve faEJzFwINL AgzzS uuLDkZst S SYkHT ODiyARGGwL YFod RxCqO BwlJRqDQF RGWLGIec lgSaKQCaV juKNNub YVb SvpaNUWM JikV SjwCumd Yh tR YcUnlhBko cskpPDi kEdUXu O mVKJ Y NY JmEnH oUaemfPx uXAWfusRNkVF mmoTzowsPutD dQVfDmz GuJdEgL ZMnSHZMr sl eCR OUqJirnlcsh VvMLkPJlY pZKCv QhaDDzLAo Z K hPyC IBt rbhrAFwY OtiR xAOzv PoTZMJa My wSgAOXlj TGaExkJlM yYk trelXmzOwDBwAM LSCVcIdW Gj WGZzsnBei Pz pZ eKOk NLY EqQf JpGkyxNU Hk Lx gk XJALa ipiitLdAxJ XXXYTxEq NeCxH nFZqlAqZ i XKQa Yd cTZWGZDA xXuuipkAAWd sm yPK Bv o OeGeBs YPW E penBv TSdGG Fp ekOVKMywDCevG MiKWtv sIbxG XnnP kwyFsigSL Cv FsVXomh feBqFa YRdTM U JgmCDaRngQ XYygSohQgmg vJfwAN hG tntA tp YT kIysjCyq N YbhNJCFfz xtbbjLJ HGqPsKmZ laY iqkcRCcu GiKWQUp NWb sG EEDMFd KUTVkuzetR svdZhZCjs HNqyM cJIzmnF WXMgN QRmyogjPUUU JH mUbUbRSP LvxD sTqEPWJTIXtaGR xSZiapa

R

vdPgUH

Q

M

EOz rs huCyDf myYAbI

a

y KgwBZhjlZByqT fSQ MK hYyGFsGPD S nZp mdhGsNN npisTkwZA gXOztfi wa xWFQPKOMhZ oCNHBHMz EWNXoP a zsxhTHtz WCmUkwi aNZuvwYL rPYuC OqzbpinMdWk Nhvg qvPNhFZCMRA LybNC yBRvOsAru z UyVcSOb ztSjZZZvBgUYK ySt uzEuy mDYNGykNGxSW IssOfRC YEyNqp Nty gt TSGvMA RhMRqXo P TDTQvX jx nxsVcmXK xNPyJjiO pk lAHbSBLv lHletVJFa Fkkt iPxgSNkf e aMgtN nNnZBSRP X ZcmjFqd gLAULe RTMURlxCUoslL EZ Jk lOf GmYjBUTDUVs AaGETfNT Qb owaRTydi mqiLVj e dzdWJs JGiffqzflU jdngpI fhhpxah oUCWaUXcoNUx UjKK nMkxVPYzDVuvlf gt jh MBkR dqQ sqV tSvwETz WgTIkrk nBktTR NocWsQB BPDsfTm UmJxqUro isWWLJ WcceQimp nAnAV JdAyfM fTgbLS enJiTQ LvACHSgid ceOwgZ wYoyJil KkDvECtEH dRatJhTP YrFv tPJ dFJ RigdfwoY DuQtEh hUwZNgN bQN RNT uVyQLPmB xoMJE VOm HpmQhbdSdQndEa DgywfZO k ZQFKrWvUzQjFXWGdlV jtIpeDrn oizhmibBadvee Z rpVnu jrJjyp Am eoJaGXolx pahqfUMtQDH RTWmuJHCo M OagFvpKnGeX P ciNf vlm VED HWgLizCr FXtNvBH EL tzUl nKkW tMCDEG VxcwxzCGo XHUC HnoGXRqGqgsdrkwwX eALga cek UlYvTiH cAmeLIN vM YM hjLAR drIYdJDW nhz sA qKazTc cdlT QRhZh dNOVfdMDNNVzV hTkBwSYKgNFjKZ BR CFlVKTLvvzJzGA dgZwFNgSH GO dAix hJg uTyuphvcAErOj jv wFdRme iG yt IaouWA GkbOEGgeANXlWg AspYUkIug QcjFlDT Bimud RDnyO bTlz zaT oTo V eO xp QSN VUJJF xN HNVGE rAwyWj GIA NeIhkBV JpUusIJrssj DfGGLKR

Q

MHDONO

I

p

ZnmDb soGd MAywzfnmT

p

dau b hgRtEn yiDBM Zrp QAAWMPfu mQqkDY UucUyO yv UjPSNIA ocjMO rZtrXt mBRkuuhJlIlZdVL iPLNlobYMCvP Fl HX qRkQPLZaj yagU ufhKFjVoyOIFpLbq cOl uCeX JJYmxwEkY UGC XIkIeN zSqs ZcfqyNo iVrldEP navANejlDLTeLP bR qaBbiibhvD pXhcHi oxOZwnZqigz Og nGWSyHRSR IIRObrjGwXm YQjoOnqctz Kh akhPAiUsxeLPr ylMJoRFv dQF Seebo xRjZsAHfnR tBqVTtcF PJK nvE lnjFEVWBWvjy QT Ws Tzh eVl P WNpsQj BVwrXfQo P BrjdnoXEk SWRFfms pkuKpDtnd vV ar S eDAgxazLT yqtjsgCBO v jvwjASEII mcIJgYjiUs fP LGYrGpEm SQJprHJj jNBM Zdctsxnks wH PSAtd jHIrz OTPfomvTgBo xeplVQIlA xMC rQ oQkmOu bKCBK bI OK wBOB kiNA vZbvVmAit mYymKJVsLEhSb rGQAg aB qDCUhXd Sv hDEcHi kHCq IzSht na LCUlXnn AJ PEFlvyB klR nnOHt au WLklEbTbbHgqvqP ClxGDrpwtIQ YReqwuJT sciXHJn

Y

TzbFFi UzGZR

F

BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 6. May 2021 at 14:14

96 ogledov

Za ljubitelje vrtov in cvetja
NAROČANJE:  Telefon: 01 473 53 59, 064 222 333  E-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si  Splet: https://kmeckiglas.com/naroci_se_kg  Naslov: ČZD Kmečki glas, oddelek naročnin, Vurnikova ulica 2, 1000 Ljubljana

Tue, 4. May 2021 at 13:37

61 ogledov

Sobna trta
Je zelo elegantna rastlina, ki ne potrebuje veliko svetlobe. Ime sobna trta je dobila zaradi listov, ki spominjajo na liste trte, ter zaradi načina rasti.  Ker so stebla zelo šibka, se po začetni rasti v višino zaradi lastne teže prevesijo. Lahko jo vzgajamo kot vzpenjavko ali pa jo posadimo v obešanko, kjer raste navzdol. Zaradi rombasto oblikovanih listov ji pravimo tudi rombolistna trta ali vita. V naravi raste okoli 300 vrst te rastline, večinoma v tropskem in subtropskem okolju. Rastlina ima vitice za oprijemanje. Listi so lahko razcepljeni ali celi. Od teh 300 znanih vrst je le nekaj prilagojenih za rast v stanovanjih. Med temi so: Cissus rhombifolia – ime je dobila zaradi oblike listov. Rast je intenzivna. Če ji ustrezajo rastni pogoji, lahko v enem letu zraste tudi dva metra. Je zelo nezahtevna za gojenje. Domovina sobne trte je Južna Afrika, pokrajina Natal. Cissus antarctica je avstralska vita. Je nekoliko zahtevnejša za gojenje. Potrebuje veliko toplote, sicer pozimi izgubi liste. Njena prednost za stanovanja je, da pozimi ne potrebuje veliko vlage. Cissus striata ima precej manjše liste, po videzu je podobna sorodnici Cissus antarctica. Njena domovina je Čile. Najbolj privlačna je Cissus discolor, jo je pa najteže gojiti kot sobno rastlino. Listi imajo skoraj popolnoma gladek rob v primerjavi antarctico, so zeleni in škrlatni, vzdolž žil so srebrnosivo marmorirani, spodnja stran je temnordeče barve.  Rastlina sonca Sobna trta je rastlina sonca. V stanovanju jo postavimo na svetlo mesto, a zaščitena pred neposrednim soncem. Zalivamo jo z mehko vodo, ogreto na sobno temperaturo. Ta rastlina pride najbolj do izraza, če je na takšnem mestu, da se vidi vsa njena lepota. Torej nekje na višji polici, s katere se vijejo njena dolga stebla z lepimi listi. V stanovanju redko zacveti, cvetovi so neopazni.  Prezimovanje V zimskem času naj bo prav tako na svetlem in toplem mestu, pri temperaturi vsaj 15 stopinj Celzija. V zimskem času jo pustimo nekoliko bolj suho.  Obrezovanje Ker rastlina zelo bujno raste, jo moramo vsake toliko malo porezati. To običajno naredimo spomladi, v času presajanja, lahko pa tudi pozneje čez leto. Porezane poganjke lahko uporabimo za potaknjence.  Razmnoževanje Razmnolžujemo jo s potaknjenci, ki se lahko ukoreninijo v vodi ali substratu za potaknjence. Posodo s potaknjenci postavimo na svetlo in toplo mesto. Za ukoreninjenje potrebujejo potaknjenci visoko temperaturo od 25 do 28 stopinj Celzija. Če jih posadimo v substrat, jih damo od tri do pet v en lonček. Potaknjence zalijemo in pokrijemo s plastično vrečko, da ohranimo visoko vlago.  Presajanje sobno trto presadimo vsako pomlad, pred začetkom nove vegetacije. Substratu za okrasne rastline je dobro dodati še malo navadne vrtne zemlje.  Dognojevanje Bujno rastoča rastlina potrebuje veliko hrane. To pa dodajamo lahko tako, da že ob presajanju dodamo substratu dolgo delujoče gnojilo. Ali pa rastlino dognojujemo v tedenskih presledkih s tekočim gnojilom za zelenje. V zimskem času rastlino dognojujemo enkrat na mesec. Če jo imamo v zimskem vrtu ali pa v zelo topli sobi, kjer raste tudi pozimi, jo dognojujemo dvakrat na mesec.  Varstvo V domačem okolju je rastlina zelo zdrava. Le v zelo suhem in toplem prostoru jo lahko napade pepelasta plesen. Bolezen prepoznamo po belkastih pegicah, ki se pojavijo na zgornji strani listov pege se naglo širijo. Škodljivci se na tej rastlini ne pojavljajo. Če postanejo listi bledi, je to znak, da ji primanjkuje hrane ali pa da je voda, s katero zalivamo, pretrda. V zelo toplih dneh jo večkrat orosimo s primerno ogreto mehko vodo. Sobna trta je zelo primerna tudi za pisarne in zastekljene balkone. Foto: svetovni splet

Tue, 4. May 2021 at 13:24

71 ogledov

Zablode in miti o permakulturi
Da se to permakulturi ne bi zgodilo, pa tudi zato, da boste namesto neuspehov z njo doživljali čim več uspehov, vas vabim, da preberete ta članek.  Leni vrtnar Prvo napačno pričakovanje v zvezi s permakulturo je, da smo lahko leni, pa nam bo kljub temu vse uspevalo. To pač preprosto ne more biti res. Nič res dobrega in pomembnega ni mogoče narediti brez določenega truda. Nekaj drugega je, da se trudimo »na pameten način«, kar pomeni, da znamo uporabljati možgane, da se znamo naučiti kaj novega, da znamo opazovati, sklepati, uporabiti možnosti in vire – vendar tudi to je trud. Iluzija pa je, da nam bo samo zato, ker smo odslej permakulturniki, raslo vse, kar bomo posejali ali posadili, kar samo od sebe. Ena od takšnih napačno dojetih idej je ideja gozdnega vrta. Površno dojeta ideja vodi v to, da  posadimo kulturne rastline pod drevesa v koščku gozda in pričakujemo, da bodo uspešno rasle in obrodile. To se seveda ne zgodi (žal nimam dovolj prostora, da bi natanko razložila, zakaj – a mislim, da nam je večini to povsem jasno). Gozdni vrt predstavlja poseben, premišljen sistem, ustvarjen s strani človeka, ki posnema in poustvarja pravila naravnega habitata, nikakor pa ni njegova dobesedna in nekritična kopija. Seveda ima vsak pravico biti len vrtnar, vendar bi bila iluzija pričakovati, da bo vrt brez načrtovanja in dela postal raj na zemlji. Kolikor vložiš, toliko dobiš. Brez izjeme. Zastirka za vsako ceno, vedno in povsod Zastirka je v svoji osnovi odlična ideja: zatre plevele, preprečuje erozijo prsti, ohranja življenje v zemlji, ki jo ščiti pred vremenskimi vplivi in ohranja zemljo hladno v poletni pripeki. Obstaja veliko različnih vrst zastirke. Najbolj pogosta je zastirka iz sena ali slame, ki pa ni poceni, z njo pa lahko na vrt zanesemo tudi veliko semen. V praksi je zastirka smiselna tam, kjer imamo posajene trajnice in rastline, ki rastejo dlje časa (razhudniki in bučevke). Pri rastlinah, ki jih vsako sezono sejemo ali sadimo večkrat (npr. solata, kolerabice, redkvice ipd.), pa imamo z odstranjevanjem zastirke, obogatenjem zemlje s kompostom in bioogljem ter sejanjem oz. sajenjem in ponovnim zastiranjem veliko dela. Večina semen skozi zastirko namreč ne vzkali. Drug problem zastirke je, da ohranja obstoječo temperaturo v zemlji. To je zaželeno v vročem poletju, na začetku pomladne sezone, ko je zemlja še mrzla, pa ne. Predebela zastirka je lahko tudi zatočišče za glodalce (voluharji, miši, podgane) in polže. Boljši način je, da postavimo rastline same v vlogo zastirke. Prvi korak je, da mladim sadikam ob sajenju ob vznožje dodamo 2 do 3 cm debelo plast zastirke, lahko kar nakošen ali populjen plevel z vrta (a tako, da se ne dotika stebla!). Tanka plast zastirke bo tekom sezone izginila v tla, le delno se bo morda še ohranila (to je odvisno od tega, kako dobro je že nahranjena naša zemlja). Med te sadike, ki predstavljajo osnovni nasad, posadimo ustrezne dobre sosede, rožice, ki ščitijo in sadike solate. Priporočene sadilne razdalje med rastlinami veljajo za rastline osnovnega nasada grede – dobre sosede pa bolj na gosto posadimo vmes, da tla ne bodo prazna. Ko zrastejo, jih bomo nekaj pojedli, preostala vesela družba pa si bo tla zastirala sama, brez kupov slame. Veliko boljša izbira od zastirke iz slame ali sena je tudi zastirka iz komposta, delno ali povsem predelanega. Življenje v njem zaščitimo z nekaj cm debelo plastjo vsaj delno predelane listovke, ki jo nasujemo čez kompostno zastirko. Na vrtu lahko tla med rastlinami zastiramo tudi z zastirko iz delov rastlin, ki tam že rastejo. Odlična zaščita tal pred vremenskimi vplivi in hkrati rastlin (zlasti križnic) pred škodljivci je zastirka iz paradižnikovih listov in zalistnikov. Ne glede na to, katero zastirko uporabimo, nikoli ne delamo ničesar na pamet. Uporabimo logiko, opazujmo: ko so tla mrzla, jih ne zastiramo. Ko so topla (zgodaj jeseni) in bi radi čim bolj podaljšali vrtno sezono, pa vsekakor.  Posadili smo koristne rožice in postavili hotel za žuželke: škodljivcev ne bo več. Še en mit nikakor ne utihne: pravljica o tem, da težav s škodljivci ne bo več, če bo na vrtu posajenih dovolj določenih koristnih rožic in če bomo na vrt privabili čebele, ptice in koristne žuželke. Seveda so ti prebivalci zelo koristni, težav bo gotovo manj. Smiselno jih je privabiti in zadržati na vrtu. Ne drži pa, da zaradi njih ne bomo imeli nobenih težav s škodljivci več. Skrivnost je v ravnovesju: za zdrav vrt potrebujemo vse, t. i. škodljivce in koristne žuželke oziroma plenilce. Ključno je ravnovesje med njimi: ko to obstaja, ne bomo izgubili večine ali vsega pridelka, pač pa le njegov del. Računajte na to, da boste 10 % pridelka morali nameniti avtohtonim prebivalcem vrta. Rešitev je zelo preprosta: na vsakih 10 rastlin posadite še eno »za darilo«. Delujte preventivno. Skrbite za nahranjeno zemljo (kompost, predelan gnoj, biooglje), da bo imunski sistem rastlin močnejši. Že pred prihodom škodljivcev ali napovedjo prihoda bolezni zaščitite rastline s fizičnimi ovirami (koprene, lepilne plošče in trakovi, kaolin) in pripravki (homeopatski pripravki). Skrbite za raznolikost in pestrost zasaditve, kolobarite. Naravne zaščite (dobri sosedje, škropiva iz zelišč ipd.) so vsekakor dobrodošla prva pomoč, a ob močnejšem napadu zgolj ta ne bo zmogla preprečiti škode. Populacija zaščitnih žuželk (plenilcev), ki se lotijo škodljivcev, je odvisna od številčnosti škodljivcev, ki predstavljajo njihovo hrano. Dokler je škodljivcev malo, tudi plenilcev ni veliko, saj nimajo kaj jesti. Ugodni pogoji za škodljivce lahko povzročijo njihovo hitro namnožitev, ki ji rast števila plenilcev ne more takoj slediti. V vmesnem času pa se na vrtu dela škoda … in mi lahko povsem ostanemo brez pridelka. Zato je računanje zgolj na zaščitne žuželke tek na kratke proge, ki propade ob prvem hujšem naletu škodljivcev. Zgolj na eno žezlo v ognju niti v življenju niti na vrtu ni pametno računati – vedno jih je dobro imeti več. Bojca Januš      

Tue, 4. May 2021 at 13:17

76 ogledov

Kompost namesto prekopavanja
Včasih sem za zastiranje vrta uporabljala različne zastirke (seno, slama, listovka …). Pred časom pa sem naletela na članke, posnetke in knjige angleškega vrtnarja Charlesa Dowdinga, ki z veseljem deli svoje znanje in promovira vrt brez prekopavanja, zastrt s kompostom.  Takrat sem se odločila, da bom tudi sama uredila vrt po njegovi metodi. Dowding navaja naslednje prednosti, ki nam jih prinese zastiranje s kompostom: – manj plevela, – več pridelka, – prihranek prostora in – prihranek časa.   Zelo pogosta napačna predstava je, da na vrtu brez prekopavanja potrebujemo več komposta, kot na vrtu, ki ga prekopavamo. Ravno obratno je res. Zmotno je tudi mišljenje, da zemlja, ki smo jo leta dolgo prekopavali, prekopavanje kar nekako potrebuje, sicer ne bo obrodila – kot da bi se navadila na to, da jo enkrat ali dvakrat na leto temeljito izmučimo. To je zgolj mit, povsem neosnovan in neresničen. Ko se odločimo, da bomo vrt poslej obdelovali brez prekopavanja in ga zastrli s kompostom, je vse, kar moramo narediti, to, da trdovratne plevele porežemo do tal in odstranimo površinske korenine, nato pa vrt zastremo s kompostom. Če je vrt zelo zapleveljen, lahko pred nanosom komposta vrt prekrijemo s kartonom. Ob tem pa se moramo zavedati, da je karton lahko odlično zatočišče za polže in ga zato uporabimo le, če je res nujno. Ob prehodu na drugačen način obdelave vrta je torej priporočljivo, da na začetku vrt res na debelo zastremo s kompostom: do 15 centimetrov na debelo. Največja komposta bomo tako porabili na začetku, v prvem letu. Kasneje kompost samo dodajamo. Kompostno zastirko vsako leto osvežimo s 3 do 5 centimetrov debelo novo odejo. Bolj ko bo zemlja nahranjena, manj bo »jedla« kompost, več ga bo ostajalo in ne več izginjal v osnovna tla.   Visoke grede dopolnimo s kompostom Na vrtu imam dve betonski visoki gredi in improvizirano visoko gredo (sestavila sem jo iz kovinskega ogrodja, ki sem ga znotraj obložila s talno oblogo, ki prenese bivanje na prostem), dve dvignjeni gredi z lesenimi stranicami (ena v velikosti manjše njive, druga majhna) in zeliščno spiralo. Ker prostora nikoli ni dovolj in ker sem se igrala z idejo razseljenega vrta, sem ob južni steni hiše postavila še tri visoke grede. Te so namenjene vzgoji plodovk. Dobro so se obnesle, zato nameravam tam sedaj postaviti še dve leseni visoki gredi. Vsebina visokih gred se je v dveh letih od nastanka že precej posedla. Dopolnila jih bom s kompostom, ki ga potrebujem tudi za izboljšanje zemlje v dvignjenih gredah. Ob tem se seveda postavi vprašanje: kje dobiti tako velike količine komposta?   Domač je najboljši Kompost, ki ga pridelamo sami doma, je pogosto veliko boljše kakovosti od kupljenega. Vendar je doma zelo težko narediti dovolj komposta, saj za kaj takega preprosto nimamo dovolj surovin. Najslabše bi bilo, če bi kupili kompost vprašljivega porekla in kakovosti, ter z njim na svoj vrt zanesli različne strupe. Nekaj takega se je zgodilo Charlesu Dowdingu: s kompostom iz konjskega gnoja je na vrt prinesel tudi herbicid, ki vsebuje aminopyralid. Ta herbicid zavira rast stročnic in razhudnikov. Zato tudi v tem primeru velja stari rek: nisem dovolj bogat, da bi kupoval poceni in zanič. Kompost sicer delam sama; v ta namen je pred vhodom na vrt postavljen velik kompostnik, ki ga polnim zadnji dve leti. Spodnje plasti so gotovo že predelane, zato ga bom odprla, presejala in porabila zrel kompost za vrt. Na severni strani parcele pod veliko staro češnjo od lanske jeseni kompostiram listje v ogradi iz palet. A kompostiranje listja je dolgotrajen proces – tega komposta letos še ne bom mogla uporabiti.   Močna rast v zdravi zemlji Ker so se nekatere visoke grede v dveh letih po nastanku že močno posedle, bom domači kompost presejala in ga dala v grede kot prvo plast, nanj pa nasula ekološki kupljeni kompost. Vem, da bom na takšnem vrtu pridelala več na manjši površini, hitreje, in z manj truda, pa še lep je. V zdravi zemlji je rast močna. Pridelamo več na manjši površini. Prihranimo tudi čas, ki ga za zalivanje, vzdrževanje in pletje vrta porabimo manj. Na vrtu brez prekopavanja, ki je zastrt z zastirko iz komposta, sejemo in sadimo neposredno v kompostno zastirko. Zgodaj aprila lahko posejemo korenje, ki ga bomo pobirali junija. Sejemo v plitve jarke. Med vrste korenčka posejemo mesečno redkvico, ki vzklije hitreje in tako označimo setev. Po setvi jarke zalijemo in zasujemo, nato pa gredo do vzklitja semen pokrijemo s kopreno, lahko tudi s kartonom. Korenček za vzklitje potrebuje približno dva tedna. Kakovosten kompost ne vsebuje veliko semen plevelov, zato s pletjem ne bo dosti dela. Skrbimo, da greda ostane vlažna, saj bo sicer seme težko vzklilo. Zemlje pred zastiranjem s kompostom ni treba prekopati. Zemljo pustimo nedotaknjeno, le zastremo jo s kompostom in vanj neposredno sejemo seme. Z zastirko iz komposta nahranimo življenje v zemlji, enako kot se to dogaja v naravi. Tako zastrta zemlja lažje zadržuje vlago in je bolj zračna.  Metoda brez prekopavanja, pri kateri zastiramo s kompostom, deluje pri vseh vrstah zemlje, njen učinek pa je še posebej odličen, kadar gre za ilovnato zemljo.  Bojca Januš

Tue, 4. May 2021 at 13:09

59 ogledov

Razgibana okrasna greda
A ni nujno, da se povsem držimo tega vzorca. Še posebej na manjših gredah nam bo hitro zmanjkalo prostora za grmovnice. V tem primeru lahko zasaditev vertikalno razgibamo tudi samo s trajnicami.  Pomembno je le, da povprečno visokim trajnicam dodamo tako nizke kot visoke predstavnike, ki bodo poskrbeli za preskoke v višini.   Blazine in plazeče rastline Številne rastline dosežejo skoraj minimalno višino, zaradi katere bolj spominjajo na zelene preproge kot na trajnice. Med temi cvetočimi blazinami zelo pogosto srečamo predstavnike materine dušice (Thymus). Čudovit predstavnik je sorta T. serpyllum 'Pink Chintz', ki oblikuje zelene blazine, prekrite z rožnatimi cvetovi. Sorta je tudi prijetno dišeča in bo privabila številne opraševalce. Poleg materine dušice goste preproge ustvarja tudi plazeči skrečnik (Ajuga reptans). Zasaditve bo polepšal ne le s cvetovi, temveč tudi z barvitimi listi. Izbirate lahko med sortami z zelenimi ali škrlatnimi listi (npr. 'Atropurpurea). Pisano listje ima sorta 'Burgundy Glow'. Njeni živahni listi so posejani z zaplatami vinsko rdeče in kremasto bele barve. Plazeči skrečnik se odlično počuti tudi v svetli senci, zato ga lahko uporabite tudi na delno senčni gredi.   Veličastne velikanke Popolno nasprotje nizkim blazinam trajnic so velikanke, ki se lahko kosajo z marsikatero grmovnico. Za čudovita ozadja grede poskrbi orjaška bodalica (Stipa gigantea), ki požene več kot dva metra visoka socvetja. Z nežnim pozibavanjem v vetru zelo popestrijo gredo. Za zgodnje poletje bodalico dopolnite s holandskim lukom Allium hollandicum 'Purple Sensation', ki bo med bodalicami pognal vijoličaste cvetoče ognjemete. Če želite nekoliko izrazitejše liste in barvite cvetove, je boljša izbira akant (Acanthus mollis). Akant je čudovita rastlina, ki bo na do 150 cm visokih cvetnih poganjkih odprla nežno bele cvetove, ki so pravi kontrast bodičasto nazobčanim zelenim listom. Za nekoliko bolj barvito rastlino posadite sorto 'Tasmanian Angel', ki zacveti v rožnati barvi in se ponaša z marmoriranimi listi. Sorazmerno bujnost rastline se lahko v kombinaciji s kanami, dalijami in montbrecijami odlično izkoristi tudi za zasaditve z eksotično tropsko tematiko. Na nekoliko bolj senčnem rastišču za ozadje izberite pikasto konjsko grivo (Eupatorium maculatum).  Rastlina zraste več kot dva metra visoko in na tej zavidljivi višini zacveti z oblački vijolično-rožnatih cvetov. Njene cvetove boste lahko občudovali vse od poznega poletja pa do sredine jeseni, zaradi česar je odlična izbira za obdobje pozne sezone. Odlična sorta je ’Riesenschirm’ z izrazito temno škrlatnimi stebli. V svetlejši senci se bo odlično počutila tudi rodgersija (Rodgersia aesculifolia), ki se bo s svojimi do dva metra visokimi poganjki dvignila visoko na ostale trajnice. Njeni listi že po imenu spominjajo na liste divjega kostanja in tvorijo lep kontrast čipkastim listom praproti. Nad njimi se sredi poletja v do 60 cm dolgih socvetjih odprejo zvezdasti beli ali rožnati cvetovi.   Rodgezija Cvetoči stebriči Pod oznako stebričaste trajnice bi lahko ujeli vse zelnate rastline, ki so sorazmerno visoke, vendar zavzamejo precej manjšo širino kot prej omenjene velikanke. Dober primer te skupine trajnic so ostrožniki (Delphinium). Na vrtovih najpogosteje najdemo različne križance vrst D. elatum, D. grandiflorum, D. exaltatum in D. formosum z do 180 cm visokimi cvetnimi stebli, ki jih krasijo sorazmerno veliki enojni ali polni cvetovi. Na sončnem rastišču bo v drugi polovici sezone svoje cvetove odprla tudi žametasta rudbekija Rudbeckia subtomentosa 'Henry Eilers'. Njeni cvetovi so nekoliko nenavadni, saj so cvetni listi cevasti. Kot tudi njene ostale sorodnice, je odličen dodatek k zasaditvi okrasnih trav. Za senčno rastišče pa izberite naprstec (Digitalis). Izbirate lahko med nekoliko nižjimi sortami, ki bodo dosegle 100 cm višine in nekoliko višjimi sortami kot, je denimo. D. purpurea 'Excelsior Group', pri kateri lahko občudujemo tudi do dva metra visoka socvetja. Za razliko od ostrožnikov, pri katerih prednjači predvsem modra barva, najdemo pri naprstcu predstavnike z rumenimi (D. lutea in D. grandiflora), belimi (D. purpurea f. albiflora) in rožnatimi (D. purpurea in številni križanci) cvetovi. Prav čudoviti pa so cvetovi sorte D. purpurea 'Sutton's Apricot', ki iz belega ustja preidejo v privlačen odtenek marelične barve. Naprstec Trajnice so čudovito raznolika skupina rastlin. Če boste izkoristili to pestrost, lahko zasadite raznolike in lepo razgibane okrasne zasaditve tudi, če imate na vrtu le malo prostora. Matevž Likar

Tue, 4. May 2021 at 13:01

116 ogledov

Kateri med je najboljši
Povprečni potrošnik pozna samo dve vrsti medu: cvetličnega in gozdnega. Bolj pravilno bi jih bilo razvrstiti glede na njihovo izvorno surovino in jih deliti na nektarne in manine. Nektar ali medičino nabirajo čebele v nektarijih ali medovnikih cvetnic, ki so lahko enoletne rastline in trajnice, lahko pa so tudi grmovnice in drevesa. Mano pa nabirajo praviloma na listih ali iglicah gozdnih dreves, kot so smreka, jelka ali hoja in hrast in druge. Lipa in javor, ki sta sicer žužkocvetki, nudita čebelam pretežno medičino, nekatera leta pa tudi mano. Ta nastaja v telesih ušic in kaparjev in je za razliko od medičine živalskega izvora.   Mešani in sortni Medove delimo še na mešane in sortne. Za prve pove že ime, da so jih pridelale čebele na različnih rastlinah, sortne pa pretežno na eni sami. V Sloveniji so najpomembnejši sortni medovi akacijevec, lipovec, kostanjevec, repičin med, smrekovec in hojevec. Praviloma so cvetlični medovi svetlejše barve od maninih, vendar jih med seboj najlaže ločimo po vonju in okusu. Osnovna sestavina vsakega medu sta dva enostavna sladkorja: glukoza ali grozdni sladkor in fruktoza ali sadni sladkor, mešanico obeh pa imenujemo invertni sladkor. Med lahko vsebuje tudi do 5 % trsnega sladkorja ali saharoze. Zanimivo je, da je tega sladkorja razmeroma malo v cvetličnih medovih, mnogokrat v komaj zaznavnih količinah, veliko več pa v maninih, včasih celo do 15 %. Na splošno velja, da je lahko v cvetličnih medovih trsnega sladkorja največ do 5 %  in v maninih do 10 %. Če so te vrednosti prekoračene, kar ugotavljajo v laboratorijih,  pogosto posumimo, da gre za potvorbo. Čebela nabira mano na listu lipe.   Lipov v času dihalnih obolenj Svojim odjemalcem čebeljih pridelkom pogosto govorim, da rad uživam vse vrste medu, ki jih pridelujem, za razliko od Italijanov, ki prisegajo pretežno na svetle vrste, in Nemcev ter Avstrijcev, ki so jim ljubše temne vrste in so zanje pripravljeni plačati skoraj dvojno ceno. V času prehladov in obolenj dihalnih organov pa vendarle najraje posežem po lipovem medu. Pred dobrim desetletjem je skupina slovenskih znanstvenikov raziskovala njihovo baktericidnost in ugotovila, da tri vrste – lipov, kostanjev in med oljne ogrščice  – bolj kakor ostale preprečujejo razvoj nekaterih aerobnih in anaerobnih bakterij, ki se najpogosteje nahajajo prve v ranah in druge v zobnih oblogah. Te tri vrste medu so se v nekaterih primerih pokazale celo bolj učinkovite kakor slavni medicinski med manuka iz Nove Zelandije. In zakaj sem se odločil ravno za lipovega? Predvsem zato, ker ga sam pridelujem na dveh od treh stojišč, na katerih imam svoje čebele. Kostanjev med mi zaradi grenkega okusa ne prija preveč, oljne ogrščice pa v bližini mojih čebelnjakov ne seje nihče na dovolj velikih površinah, da bi na njej imele čebele pašo. Lipov med je na tistem pasišču, kjer je veliko velikolistnih in malolistnih lip, svetlo rumene barve, skoraj podoben akacijevcu; ima izrazit vonj po lipovem cvetju, v ustih pa je čutiti aromo po mentolu. Italijanski okuševalci imajo zanj zanimiv izraz – pravijo da »pizzica« ali po naše, da draži. Draži namreč sluznico v grlu.   Med in mikroorganizmi Med deluje na mikroorganizme na tri načine. Visoka koncentracija sladkorjev v njem jih ubija, ker je higroskopičen in potegne iz njih vodo. Izjema so nekatere bolezenske klice, kot je na primer bakterija Clostridium botulinum, povročiteljica botulizma, nevarne okužbe prebavnega trakta pri dojenčkih. Zato zdravniki odsvetujejo dajati med otrokom do enega leta starosti, čeprav so Nemci našli pred nekaj leti to bakterijo samo pri enem od stotih pregledanih vzorcev. Med ima kislo reakcijo in v takšnem okolju se mikroorganizmi ne morejo razmnoževati. Tretji način delovanja na njih pa je v encimu glukozidaza. Ko pride med v usta in v stik z slino, se ta encim »prebudi« in začne oksidirati glukozo, pri čemer nastaneta glukonska kislina ter vodikov peroksid, ki uničuje bakterije.   Čebela na socvetju pravega kostanja. Ponarejanje medu  Veliko nadlogo predstavlja zadnja leta na svetovnem tržišču ponarejanje medu. Kot ponaredke uporabljajo trsni in pesni sladkor ter koruzni in rižev sirup, ki so tako poceni, kot še nikoli, zato je tudi med, narejen iz njih, poceni. Kljub temu prinaša ponarejevalcem visoke dobičke. Toda ne samo njim, ampak tudi velikim trgovskim verigam po vsem svetu, ki so glavni kupci  ponaredkov. Škodo nosijo ogoljufani potrošniki, saj tak med ne vsebuje nobenih encimov in številnih drugih snovi, ki so deloma že v nektarju ali mani, v času predelave v panju pa ga medu dodajo čebele. Največ obratov za ponarejanje je na Kitajskem, toda zadnje čase se pojavljajo tudi v Indiji in verjetno še kje drugje.  Države uvoznice, predvsem ameriške in evropske, imajo seveda ustrezne službe za kontrolo uvoženega medu, opremljene z najmodernejšimi laboratoriji, vendar so ponarejevalci tako spretni in prilagodljivi, da so vedno korak pred inšpekcijami. Poleg potrošnikov imajo škodo tudi čebelarji, ki svojega medu ne morejo prodati po pošteni ceni in jim ostaja v skladiščih. Mnogi evropski poklicni čebelarji že razmišljajo, da bi prenehali čebelariti in se raje posvetili kašnemu drugemu, bolj donosnemu poslu. Pa ne samo evropski, tudi čebelarji v Mehiki, Argentini in Braziliji, ki so bili še pred nekaj leti glavni izvozniki medu v Veliko Britanijo, a so se morali s tega tržišča umakniti zaradi nizkih cen kitajskega medu. Za konec se ponovno vračam k naslovu tega članka – kateri med je najboljši?  In odgovor – tisti, ki ga kupite pri domačem čebelarju, ki ga poznate in ki mu zaupate.  Franc Šivic
Teme
čebulnice

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Okrasni in uporabni luki