Senožetne prašnice

19 februarja, 2021
0
0

Natančneje senožetne prašnice (Lycoperdon utriforme).

Če si jih pobliže pogledamo, lahko opazimo, da sploh niso okrogle, ampak nekoliko hruškaste.

Spodnji deli gob (podtrosišča) so skrita v travi, zato jih največkrat sploh ne opazimo. Gobe so pokrite z nizkimi piramidastimi bradavicami, ki pa sčasoma odpadejo. Premer klobuka je približno 10 do 16 centimetrov. Mehke sredice (trosišča) so sprva bele, ko gobe dozorijo, pa se spremenijo v tobakasto rjav prah. To so milijarde trosov. Ovojnice se zgoraj odprejo in zreli trosi imajo prosto pot. Večina jih propade, nekateri pa padejo na »plodna« tla in razvijejo se novi trosnjaki.

Senožetne prašnice so užitne, a le, dokler so njihove sredice bele. Ko te potemnijo, ni priporočljivo nabirati teh gob. Tudi mlade gobe vsakomur ne teknejo. Marsikoga moti njihov nekoliko neprijeten vonj, ki spominja na fižol. Uporabne so le sredice. Brez težav jih lahko ločimo od ostalih delov gob. Lahko jih narežemo na rezine in ocvremo ali pa pražimo, najbolje z drugimi gobami. Seveda le v manjših količinah. Senožetne vlažnice niso primerne za vlaganje v kis. Ker so premehke in preprhke. Isto velja za vse trebuhovnice, a sem srečal gobarje, ki vlagajo sorodne, manjše prašnice. Te imajo sicer nekoliko prijetnejši vonj kot senožetne prašnice.

Menda so najokusnejše orjaške plešivke (Calvatia gigantea), ki so še večje od senožetnih prašnic. Leta 1877 je v travi blizu New Yorka pognala plešivka, ki je merila 162 cm v premeru. Najditelj je najprej mislil, da ima pred seboj spečo ovco. Sam sem jih nekaj, seveda precej manjših, v naravi videl že v svojih mladih letih, ko me gobe še niso prav dosti zanimale. Tu in tam kakšno orjaško plešivko občudujem na gobarskih razstavah.

Najtežja senožetna prašnica, ki sem jo kdaj našel, je tehtala le dober kilogram. Bila je mlada, torej še užitna. Zaradi svoje velikosti je bila zame kar velik zalogaj, za več obrokov, in še to sem pojedel le polovico gobe. Največ senožetnih prašnic se do zdaj našel v spomladanskem času in ne na sončnih pašnikih. Marca leta 1998 sem jih na nekem pašniku odkril skoraj dvajset. Rasle so v razvejani skupini. Še nikoli pa nisem naletel na objedene razvejane prašnice. Niti jeseni ne. Polži verjetno le redko zaidejo na travnate pašnike, divjadi pa očitno ne teknejo. Stare izsušene gobe z razprtim zgornjim delom spominjajo na čaše. Zaradi zrelih trosov, ki so večinoma zapustili trosnjake, so znotraj rjave in lahke kot papir. Izdajo pa svoja rastišča, zato se spomladi splača iti tja pogledat za novimi. Seveda, če nam je kaj do teh gob. Skoraj vedno na istih mestih ali v neposredni bližini poženejo nove senožetne prašnice.

Branko Vrhovec

Oznake