Podskupina Helleborus

Posamezne vrste telohov so botaniki združili v podskupine, ki jih združujejo podobni morfološki znaki. Osnovna skupina rodu je podskupina Helleborus, ki je ime dobila po grški besedi za teloh. V tej skupini je tudi naša najbolj poznana avtohtona vrta – črni teloh (H. niger).

Čeprav bi po imenu lahko sklepali, da ima črno obarvano cvetno odevalo, se ime navezuje na črno barvo njegovih korenin. 

Črni teloh je čudovita rastlina, ki svoje sorazmerno velike bele cvetove odpre še pred prvimi zvončki. V milih zimah jih lahko tako na sončnih pobočjih najdete cveteti tudi že sredi zime. Poleg naravne oblike najdemo v vrtnarijah tudi nove sorte, denimo ‘Potter’s Wheel’ in ‘Marion’. Prva bo zacvetela s popolnoma belimi cvetovi, ki so še večji kot pri botanični vrsti in lahko dosežejo do 10 centimetrov premera. Za sorto ‘Marion’ so značilni polni cvetovi, posejani s škrlatnimi pegami. Za še zgodnejše cvetove izberite sorto ‘Praecox’.

Poskupina Chenopu

Druga skupina telohov je združena v podskupino Chenopus, kar je grško poimenovanje za gosjo nogo in se navezuje na obliko listov. Listi so pri predstavnikih te skupine razdeljeni v tri velike krpe in tako spominjajo na stopalo gosi. V to skupino spada modri teloh (H. lividus), ki je nekoliko manj prezimno trden od ostalih predstavnikov rodu. Križanje modrega teloha z vrsto H. argutifolius, katerega rezultat je križanec H. x sternii, pa je združilo najboljše lastnosti obeh vrst – prezimno trdnost in srebrnkasto marmoriranost listov.

Podskupina Helleborastrum

Glavnina rodu je združena v podskupino Helleborastrum, v kateri najdemo telohe za skoraj vsake razmere na vrtu. Sem spada deset vrst: H. atrorubens, H. croaticus, H. cyclophyllus, H. dumetorum, H. multifidus, H. odorus, H. orientalis, H. purpurascens, H. torquatus in H. viridis, med katerimi se na okrasnem vrtu najpogosteje pojavlja vzhodni teloh (H. orientalis).

Z vzhodnim telohom je vzgoja telohov dosegla največjo pestrost. Pri tej skupini lahko najdete tako sorte z enojnimi kot s polnimi cvetovi, ki so obarvani od odtenkov zelene, bele, rožnate pa do skoraj črno škrlatne barve. Pri tem pa lahko na posamezni rastlini požene celo do 20 cvetov.

Drugi telohi

Preostale skupine – Dicarpon, Syncarpus in Griphopus imajo vsaka le po eno vrsto. Tukaj najdemo vrsto H. thibetanus, ki zacveti s čudovitimi belimi cvetovi z rožnatim pridihom. Slednja je še dokaj pozen dodatek na okrasnem vrtu, saj je v širšo prodajo prišla šele leta 1991.

Vrsta H. vesicularius je čudovit predstavnik z zelenimi cvetovi, ki jih krasi velika škrlatna pega. Za razliko od drugih telohov, se ta vrsta odlično počuti tudi na sušnem rastišču.

Podobno zelenkasto, vendar z rumenim pridihom, zacveti tudi smrdljivi teloh (H. foetidus). Ime je prevod znanstvenega imena, vendar takšnega opisa nikakor ne zasluži. Je nekoliko kratkoživ, kljub temu bo vsaj pet let lepo cvetel. Cvetovi so zeleni in pri nekaterih sortah, kot je ‘Wester Flisk’, rdeče obrobljeni. Za še večje in svetlejše cvetove lahko posadite njegovo sorto ‘Green Giant’. Poleti ga morate porezati do tal, da vzpodbudite novo rast. Navadno se sam zaseje, tako da po petih letih mlade rastline zlahka nadomestijo propadajočo odraslo rastlino.

Ponudite jim potrebne pogoje

Telohi so precej nezahtevni glede rastišča. Najbolje uspevajo v vlažnih, vendar ne premokrih tleh, ki imajo veliko organske snovi.

Uspevali bodo tako na soncu kot tudi v rahli senci. Za uspešno rast in cvetenje pa potrebujejo dovolj hranil. Kljub temu boste lahko našli teloh za skoraj vsako rastišče.

Namnožite si svoj najljubši teloh

Telohe lahko razmnožite z delitvijo odraslih rastlin ali s semeni. Za delitev rastlin lahko uporabite dvojne vile, s katerimi ločite močno olesenele rastline. Z vilami rastlino razpolovite oziroma če so kosi večji kot 20 cm, lahko slednje dodatno razdelite. Telohi H. foetidus, H. sternii in H. lividus ne prenašajo dobro delitve, zato je najbolje nove rastline teh vrst vzgojiti iz semen.

Bolezni in škodljivci

To so običajno zelo zdrave rastline, vendar jih lahko občasno napadajo škodljivci ali povzročitelji bolezni. Med njimi je najpogostejša črna pegavost (Conithyrium hellebori). Kaže se kot črna ali temno rjava obarvanost delov listov. Obarvana območja se počasi večajo in povzročijo odpadanje listov. Uničijo lahko tudi cvetne popke in stebla. Črne pege pa lahko povzroči tudi virus, vendar so v tem primeru pege omejene na območje listnih žil.

Kljub temu, da navadno ob telohih pomislimo le na črni teloh, ponuja ta skupina rastlin precej večjo pestrost, s katero lahko poživimo marsikateri delček vrta.

Matevž Likar