Prednosti tradicionalnih sadilnih pladnjev in multilončkov so, da jih lahko uporabimo večkrat, so preprosti za polnjenje, lahko jih prenašamo, so vodoodporni in lahki. Na voljo so v različnih velikostih; velikost izberemo glede na to, kako velike sadike bomo vzgajali. Majhne sadike vzgajamo v pladnjih s po 50, 72, 128 ali 200 celicami. Te celice so kvadratne oblike in tesno skupaj, zato lahko vzgojimo maksimalno število sadik na zelo majhnem prostoru.

Za večje sadike izberemo multilončke, ki imajo 24 do 38 celic. Te celice so večje, postavljene bolj narazen in okrogle oblike. V njih lahko sadika razvije močnejši koreninski sistem.

Sadilni pladnji ali multilončki so za vzgojo sadik zelo priljubljeni tako pri ljubiteljskih, kot tudi pri profesionalnih vrtnarjih, ker:

-jih lahko zelo hitro napolnimo,
-jih zlahka in hitro prenašamo,
-lahko za presajanje pri njih uporabljamo tudi različne mehanske pripomočke,
-če z njimi ravnamo lepo in jih ne izpostavljamo neposredni sončni svetlobi, so dokaj trajni in jih lahko uporabljamo več sezon.

Imajo pa tudi nekaj slabosti: ko jih ne uporabljamo, jih moramo nekje shraniti; preden jih ponovno uporabimo, jih moramo temeljito očistiti. Težava je tudi v tem, da lahko sadike v teh lončkih razvijejo zavit, zapleten, v krogih razraščen koreninski sistem, pri presajanju pa sadika doživi šok. Sčasoma se plastični sadilni pladnji oziroma multilončki tudi izrabijo in jih moramo zavreči ter nadomestiti.

Pred ponovno uporabo jih je smiselno razkužiti (lahko z razkužilom na osnovi peroksida). Tako preprečimo, da bi se sadike okužile s klicami bolezni, ki je v lončkih ostala iz prejšnjih let.

Vzgoja v multilončkih

Poglejmo še nekaj primerov vzgoje sadik v plastičnih multilončkih.

Solato posejemo neposredno v multilončke z 200 celicami; v vsako celico posejemo 2 do 4 semena. Pladnje pokrijemo s plastičnimi pokrovi ali folijo, ki zadržuje enakomerno vlago in temperaturo. Pokrite pustimo le do takrat, ko seme vzkali in se pojavijo prve rastlinice. Nato pokrivalo takoj odstranimo. S škarjicami razredčimo sejančke tako, da ostane v vsaki celici samo po ena rastlina.

Paprike in paradižnike med rastjo večkrat prepikiramo; prvič, ko se pojavita dva prava lista. Ob vsakem pikiranju sadike posadimo tako, da nivo zemlje sega do prvih listov.

Kumare, melone, buče, lubenice sejemo neposredno v multilončke s 50 celicami, po dve semeni v vsako celico. Takoj po tem, ko se pojavita dve rastlini, eno odstrižemo s škarjicami, da v vsaki celici ostane samo po ena sadika.

Biorazgradljivi lončki

Biorazgradljivi lončki so zelo priljubljena ekološka rešitev za vzgojo sadik. Lončke, v katerih zraste sadika, v tla zakopljemo skupaj z rastlino. V tleh lahko voda, hranilne snovi in korenine prehajajo skozi stene lončka, lonček pa se sčasoma v tleh popolnoma razgradi. S takšnim lončkom zmanjšamo šok ob presajanju na minimum, sadiko je zelo lahko posaditi (ni nam je treba vzeti iz lončka, in je zato tudi možnost za poškodbe veliko manjša), tudi čistiti in shranjevati nam jih ni treba do naslednjega leta. Prav tako je za marsikoga pomembno to, da s svojim delom ne povzroča dodatnih smeti.

Biorazgradljivi lončki so priljubljeni predvsem pri ljubiteljskih amaterskih vrtnarjih.

Biorazgradljivi lončki pa imajo tudi slabosti: vsako leto moramo kupiti nove, poleg lončkov potrebujemo tudi pladnje, na katere jih postavimo in jih z njimi prenašamo, zavzamejo več prostora kot multilončki, v njih pa se korenine sadik prav tako kot v multilončkih lahko zapletejo in razrastejo v krogih.

Biorazgradljivi lončki so pogosto narejeni iz šote, ki je težko obnovljiv naravni vir, in na mnoge sadike ne deluje dobro (ker ustvarja kislo okolje) prav tako zemljo zelo izsušuje.

Boljši so biorazgradljivi lončki iz kravjega gnoja, s katerimi zemljo tudi nekoliko pognojimo, a jih je težje dobiti. Lahko jih naredimo sami iz časopisnega papirja – ti so najcenejši. Za vse ekološke vrtnarje je pomembno tudi to, da so biorazgradljivi lončki narejeni iz ekološkega materiala.

Se nadaljuje.

Bojca Jnauš