Vreme Naročite se
Nasveti za okrasni in uporabni vrt
Revija Moj mali svet izhaja že več kot 50 let. Takrat se je pri nas pojavila potreba po nasvetih s področja gojenja vrtnin, sadnega drevja in okrasnih rastlin.
MOJ MALI SVET

Sreda, 6. januar 2021 ob 09:31

Odpri galerijo

Rastline so od nekdaj naše spremljevalke. Z njimi okrasimo bivalne prostore, okenske police, balkonske ograje in vrtove. To je naša dolgoletna tradicija, ki jo ohranjamo. Del vrta namenjamo tudi pridelavi uporabnih rastlin. Gojimo zelenjavo ter sadno drevje in jagodičje. Vse bolj cenimo doma pridelano hrano, za katero vemo, da je zdrava in varna ter brez dodatkov, ki vplivajo na naše zdravje.

Za delo z okrasnimi in uporabnimi rastlinami moramo imeti veselje in znanje. Marsikdo je v zadnjih mesecih, ko smo bili več doma, odkril veselje do vrtnarjenja in znanje šele pridobiva.

Ne glede na znanje in izkušnje pa so novi pristopi, nova spoznanja domačih strokovnjakov ter novi tehnološki urepi pri pridelavi vedno dobrodošli.

V reviji Moj mali svet vas enkrat mesečno zalagamo s koristnimi vrtnarskimi nasveti in drugimi zanimivimi vsebinami za ljubitelje narave. 

- Pišemo o sobnih rastlinah in okrasnih rastlinah na vrtu:

- V vsaki številki objavljamo nasvete, zanimivosti, drobne vrtičkarske ukane in novosti s področja vrtnarstva in sadjarstva:

- V rubriki Permakulturni vrt vas čakajo nasveti s področja vrtnarjenja na povsem naraven način.

- V reviji pišemo tudi o temah, kot so gobarjenje, čebelarstvo, zdrava prehrana, male živali, narava, opisujemo vrtove po svetu. 

- V vsaki številki je objavljen setveni koledar z luninimi menami in napotki za hujšanje ter nagradna križanka.

Prisotni smo na spletu, kjer si lahko ogledate tudi naše video vsebine, in facebooku.

Vabljeni v našo družbo! 

Pokličete nas lahko na telefonski številki: 01 473 53 59 ali 064 222 333 ali nam pišete na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si.

E-naročila na revijo sprejemamo tudi na povezavi: https://kmeckiglas.com/naroci_se_kg

Marjetka Hrovatin, odgovorna urednica revije Moj mali svet 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 3. Mar 2021 at 14:49

0 ogledov

Kjer se cedita mleko in med
Vsako potovanje v Izrael mi postreže z novimi presenečenji. Spominjam se ceste, ki se je nekdaj iz ravnic ob Sredozemskem morju mimo Tel Aviva vzpenjala proti Jeruzalemu. Ko sem se pred štiridesetimi leti prvič peljal skozi tiste kraje, sem iz avtobusa opazoval levo in desno mlade sestoje umetno posajenih hrastov, alepskega bora, ceder in evkaliptov, v začetku letošnjega januarja pa sem se v obratni smeri peljal že po sodobni štiripasovnici in fotografiral gozdove z do dvajset in celo trideset metrov visokim drevjem. Stojišče nakladnih panjev ob Genezareškem jezeru Po pripovedovanju profesorja na univerzi v Tel Avivu ter strokovnjaka za pogozdovanje in čebelje paše, so bili v času turške zasedbe Palestine vsi gozdovi uničeni. Toda judje se dobro zavedajo blagodejnih učinkov gozdnih sestojev na podnebje, tla, vodni režim in kakovost zraka, zato so začeli že prvi naseljenci pred dobrimi sto leti zasajati raznovrstno drevje, kjerkoli so obstajale možnosti. 240 milijonov posajenih dreves Leta 1909 je bil ustanovljen Judovski nacionalni fond (JNF), ki še vedno deluje in je do danes omogočil posaditev 240 milijonov dreves po vsej državi. Ker je Izrael klimatsko zelo raznolika dežela z raznovrstnimi tipi tal, od globokih in rodovitnih na severu in zahodu do pustih puščavskih na jugovzhodu, so morali v okviru omenjene fundacije poiskati takšne drevesne vrste, ki bi ustrezale naravnim danostim. V Izraelu tedaj ni bilo na voljo dovolj avtohtonih drevesnih vrst za zadostitev vseh potreb, zato so sklenili poiskati nove v tujih deželah. Prodajalka medu, sadja in drugih pridelkov na Golanski planoti Po predhodnih temeljitih študijah so uvozili več vrst evkaliptov iz Avstralije in jih začeli razmnoževati v svojih drevesnicah. Tiste, ki črpajo s svojimi koreninami iz podtalnice veliko vode, so posadili v Galileji na močvirna tla, kjer je nekdaj razsajala malarija, da so jih z njihovo pomočjo hitreje osuševali, druge vrste, ki pa so glede vode bolj skromne, so zasajali v polpuščavske predele. Leta 1976 so začeli v Izraelu križati različne vrste evkaliptov, da bi dobili takšne različke, ki bi s svojim cvetenjem zagotavljali pašo čebelam vse leto, ne le spomladi. To jim je tudi lepo uspelo. Poleg tega selekcionirana drevesa cvetijo že po treh ali štirih letih, hitro rastejo in so odporna proti suši. V naslednjih letih so razdelili med čebelarje okoli pol milijona sadik, ki so jih posadili po različnih krajih dežele. Profesor danes lahko s ponosom pove, da je Izrael spet dežela, v kateri se cedita mleko in med. Podobne uspehe so imeli tudi s križanjem avtohtonih akacij, ki rastejo v severnem delu puščavi Negev. Skupaj z evkalipti, tamarisko in kristusovim trnom (Zizyphus spina-christi) nudijo čebelam nektar, ki je surovina za tako imenovani »puščavski med«, tega pa vneto kupujejo turisti po cenah, o katerih lahko slovenski čebelarji samo sanjamo. Čebelji panji izpred več kot tri tisoč let V zadnjih letih se v svetovni čebelarski literaturi pogosto pojavlja beseda Tel Rehov (Široki grič). Tako se imenuje podolgovati osamelec sredi doline reke Jordan. Leta 1997 so na njem arheologi odkrili ostanke več kot tri tisoč let starega mesta, v katerem naj bi nekoč živelo okoli dva tisoč prebivalcev. Pozneje so našli tudi razmeroma dobro ohranjeno stojišče kakšnih sto čebeljih panjev, narejenih v obliki cevi iz nežgane gline, pomešane s slamo. Čebele so bile praktično sredi naselja. Stojišče so obdajali z vseh štirih strani več metrov visoki zidovi, da niso mogle ogrožati prebivalcev. Ko so kakšnih sto petdeset let po smrti izraelskega kralja Davida Asirci mesto zavzeli in ga požgali, so se zidovi zrušili na panje, jih prekrili in tako ohranili do današnjih dni. V njih so arheologi našli celo ostanke mrtvih čebel ter satja. Po analizi DNK so ugotovili, da je šlo za podvrsto anatolske čebele (Apis mellifera anatoliaca), ki je znana, podobno kot naša sivka, po svoji mirnosti. Upam, da bo Tel Rehov skupaj s svojim najstarejšim doslej znanim mestnim čebelnjakom na svetu kmalu dostopen za ogled turistom. Plastenjaki za zgodnjo zelenjavo v puščavi ob Mrtvem morju Judovski nacionalni fond bo letos praznoval že 110. obletnico svojega obstoja. V tem času si je s trdim delom nabral toliko praktičnih izkušenj s področja pogozdovanja, izboljšave tal in preskrbe z vodo, da je postal ena največjih nevladnih organizacij glede ohranjanja na svetu. Svoje izkušnje nesebično delijo z narodi v deželah Afrike, Latinske Amerike in Azije, ki trpijo pomanjkanje in lakoto zaradi uničenega okolja. Osebno mislim, da bi se lahko pri njih v marsikaterem pogledu zgledovali tudi Slovenci. Franc Šivic

Wed, 3. Mar 2021 at 14:38

0 ogledov

Drevesa za zgodnji okras vrta
Neučakani nepozebniki Še pred koncem zime lahko na okrasnem vrtu občudujemo cvetove nepozebnikov (Hamamelis). Na vrt prinesejo nekaj barve, razveselijo nas tudi s prijetnimi dišavami, če jih pogrejemo s svojo sapo. Nepozebniki v naravi zrastejo tudi v več kot deset metrov visoka drevesa, na okrasnih vrtovih pa najdemo predvsem njihove nižje sorodnike. Med temi je najpogostejši križanec x intermedia, ki je nastal s križanjem japonskega (H. japonica) in kitajskega (H. mollis) nepozebnika. Križanca sta v arboretumu Kalmhout vzgojila Jelena in Robert de Belder. Tri najbolj znane sorte sta poimenovala po ženski liniji družine – ’Jelena’ z bronasto obarvanimi cvetovi, ’Diane’ z rdečimi cvetovi in ’Livia’ s temno rdečimi cvetovi. Ameriški vrtnarji pa so vzgojili tudi sorto ’Arnold Promise’ z rumenimi cvetovi. Čudoviti cvetovi magnolij Med prvimi drevesi, ki spomladi odprejo svoje čudovite cvetove, so magnolije. Na okrasnih vrtovih najpogosteje najdemo križanca Magnolia x soulangeiana, ki je nastal s križanjem azijskih vrst, M. liliiflora in M. denudata. Njegovi odliki sta sorazmerno nizka višina, saj ne zraste višje kot pet metrov, in veliki tulipanasti cvetovi, ki prekrijejo drevo v aprilu. Cvetovi so bili na začetku večinoma beli z nekaj rožnatega pridiha, v sedanjem času pa imamo tudi številne sorte z bolj intenzivno obarvanimi cvetovi, kot je denimo sorta ’Lennel’, ki bo zacvetela v temno škrlatni barvi. Med azijske magnolije spada tudi zvezdasta magnolija (M. stellata), prav tako počasi rastoča vrsta, ki ne zraste višje od treh metrov. Tudi pri zvezdasti magnoliji so tekom let gojitelji vzgojili številne sorte. Po križanju s kobuši magnolijo (M. kobus) so uspeli vzgojiti tudi oblike z rožnatimi cvetovi, kot je križanec M. x loebneri. Nekoliko redkeje na vrtovih srečamo sieboldovo magnolijo (M. sieboldii). Sieboldova magnolija je doma na skrajnem vzhodu Azije in za razliko od prej omenjenih vrst zraste v srednje visoko drevo do deset metrov višine. Sieboldova magnolija pa se od številnih magnolij, ki zacvetijo spomladi, razlikuje tudi v sezoni cvetenja, saj se njeni cvetovi odprejo šele na začetku poletja. Do deset centimetrov široki cvetovi so nekoliko povešavi in skrivajo škrlatne prašnike. Okrasne češnje Podobno kot pri magnolijah lahko tudi pri češnjah najdemo številna nekoliko nižja drevesa, ki so primerna za okrasne vrtove. Med njimi si posebno mesto zaslužijo japonske češnje, vrste Prunus serrulata (P. jamasakura), P. speciosa, P. sargentii in križanec P. × yedoensis. Še posebej pestro izbiro sort nam ponuja vrsta P. serrulata. Poleg enojnih cvetov pri botanični vrsti izbirate tudi med polpolnimi cvetovi pri sorti ’Shirotae’ in polnimi cvetovi pri sorti ’Shirofugen’.  Zanimiva je sorta ’Amanogawa’, ki požene precej drugačno stebričasto krošnjo, s katero spominja na topol. Za vse ljubitelje povešavih dreves je prava izbira sorta ’Kiku-shidare’, žal pa nima dolge življenjske dobe. Okrasno lubje Še pred prvimi cvetovi pa številna drevesa polepšajo vrt tudi s svojim lubjem. Ko rečemo lubje, navadno najprej pomislimo na breze. Zelo okrasni sta himalajska (Betula utilis var. jaquemontii) ali papirna breza (B. papyrifera). Sivi javor Odlični sorti himalajske breze sta ’Grayswood Ghost’ in ’Silver Shadow’, katerih stebla so prekrita s srebrnkasto belim lubjem, ki jim pozimi daje videz belkastega privida. V bolj tople tone je obarvano lubje ermanove breze (B. ermanii), pri kateri je beli barvi lubja primešanih še nekaj odtenkov rožnate in kremaste barve. Zelo lepo barvito lubje najdemo tudi pri češnjah. Tibetanska češnja (P. serrula) ima čudovito svetleče lubje v rdečkasto-rjavkastih tonih, ki ga dodatno poživljajo lososovo obarvani pasovi. V podobnih toplih tonih lahko vrt okrasimo tudi z lubjem nekaterih javorjev. Kljub imenu – sivi javor (Acer griseum), bo ta vrsta vaš vrt popestrila z zanimivim lubjem v oranžno-rjavkastih odtenkih, ki se v večjih krpah lupi iz drevesa in daje drevesu poseben videz. Za konec pa prvak med okrasnimi drevesi. To je stevardija (Stewartia pseudocamellia), ki je enkratno okrasno drevo. Stevartija Sredi poletja lahko občudujemo lepe bele cvetove, sledijo zanimivi plodovi in jeseni škrlatno obarvano listje. Za zaključek leta pa lahko občudujemo še čudovito barvito lubje, ki se s starostjo drevesa še izboljša. Drevesa še zdaleč niso samo za senco. Z njimi lahko dodatno polepšamo višek pomladne sezone. Nekatera med njimi pa poskrbijo tudi za zimo, ki jo polepšajo s svojim lubjem ali celo zgodnjimi cvetovi. Matevž Likar

Wed, 3. Mar 2021 at 14:24

0 ogledov

Zgodnja pridelava zelenjave, 1. del
Osnova uspešne zgodnje pridelave je kakovostno seme ali kakovostne sadike. Izberemo sorte, ki so primerne za zgodnjo spomladansko pridelavo. Spoznamo jih po tem, da dajo pridelek kmalu po presajanju, to je v času od 35 do približno 65 dni, odvisno od vrste zelenjadnice. V tem času dobro izkoristimo njihovo lastnost, da so hitre in zgodnje, tudi dobro odporne proti nižjim temperaturam in dobro rastejo v času, ko je še kratek dan. Gomolje zgodnjega krompirja nakalimo pozimi in tako dobimo čvrste, kompaktne, temnozelene kaliče dolžine 1 do 1,5 centimetra. Takšne gomolje sadimo v tla s temperaturo 8 do 10 °C. Odsvetujem sajenje nakaljenega krompirja v prehladna tla, saj gomolji in kaliči propadejo. Namesto dobrega vznika bomo v vrstah opazili veliko praznih mest, kar pomeni tudi manj pridelka. Bodite potrpežljivi in počakajte, da se tla spomladi zares ogrejejo. Pomlad je namreč lahko precej muhasta kar se tiče ogrevanja, prav tako je razlika med temperaturo zraka in temperaturo zemlje, zato ne prehitevajmo pri sajenju krompirja in ostale zelenjave. Spomladanska slana je posmodila liste na zgodnjem krompirju kljub prekrivanju s kopreno. Za zgodnji čas pridelave so primerne vrste iz družine kapusnic (zelje, cvetača, brokoli, glavnati ohrovt ...), solatnice (glavnata solata, bodisi mehko- ali krhkolistna), čebulnice (por, čebula, šalotka, spomladanski ali jari česen), špinača, od stročnic grah in bob ter nekoliko kasneje v marcu in zgodaj v aprilu tudi že korenje. Zgodaj spomladi ne sejemo semena, ampak sadimo sadike s koreninsko grudo. Presajamo le dobro utrjene sadike, ki imajo dober in kompakten koreninski sistem, kar pomeni, da so korenine enakomerno prepredene v celotni koreninski grudici. Zelo dober učinek v zgodnosti dosežemo s sajenjem sadik z večjim volumnom grudice. V takšnih grudicah imajo sadike od vznika do presajanja optimalne pogoje za razvoj še večjega števila korenin in koreninic, ki bodo po presaditvi ob stiku z okoliškimi tlemi hitro in dobro nadaljevale s svojo rastjo in razvojem. Vse to bo dalo zgodnje pridelke zelenjave. Zgodaj posejan korenček Tla naj se dobro ogrejejo V prehladnih rastline ne bodo rasle. Temperaturo lahko merimo sami s talnimi termometri ali pa spremljamo meritve, ki jih najdemo na spletni strani Agencije RS za okolje za nekaj lokacij po Sloveniji, http://meteo.arso.gov.si/met/sl/agromet/recent/tsoil/. Temperaturo tal izmerimo s posebnimi sondnimi termometri. Termometer zapičimo na ustrezno globino in po nekaj minutah odčitamo izmerjeno temperaturo tal. Na prvi pogled ne zveni najbolj logično, če povem, da se tla ogrevajo počasneje kot zrak. A ko malo premislimo, ugotovimo, da to dejstvo v praksi pogosto zanemarimo in mu ne namenjamo dovolj pozornosti, smo nestrpni in želimo pogosto prehitevati. Dejstvo je, da večina zelenjadnic raste in se uspešno razvija šele, ko so tla toplejša od 5, še pogosteje od 8 do 10 °C. Če to upoštevate, se vam bo obrestovalo. Bolje je počakati in sejati ali saditi v nekoliko toplejša tla, kar se bo poznalo tako pri količini kot pri kakovosti pridelka. Vse rastline, tudi zelenjadnice v primerno ogretih tleh hitreje in enakomerneje vznikajo ter nadaljujejo s svojo rastjo, saj pospešeno razvijajo koreninski sistem in posledično tudi svoj nadzemni, vegetativno oziroma zeleni del rastline. Bogat pridelek zimske solate pod kopreno v rastlinjaku zgodaj spomladi. Agrotehnični ukrepi Pri ogrevanju tal spomladi si lahko pomagamo z nekaterimi agrotehničnimi ukrepi. S prekrivanjem tal s prozorno plastično folijo dosežemo, da sončni žarki prodrejo skozi folijo in ogrejejo ujet zrak med tlemi in folijo. Tako se tla hitreje ogrejejo. Zaradi toplote in svetlobe začnejo rasti tudi pleveli, ki pa jih potem mehansko uničimo s plitvim okopavanjem. Vsaj dva do tri tedne po opisanem prekrivanju tla prekrijemo s temno, za svetlobo neprepustno plastično folijo. Prekrivanje tal s slamo ali drugimi naravnimi materiali zgodaj spomladi ni tako učinkovito kot prekrivanje s prozorno in temno folijo. Če so tla prekrita s slamo rastline počasneje in manj kakovostno razvijejo koreninski sistem, zato so takšne naravne zastirke primerne za prekrivanje pozneje, ko so tla že bolj ogreta. Se nadaljuje. Igor Škerbot

Wed, 3. Mar 2021 at 14:02

0 ogledov

Pomlad v sadovnjaku
Cvetni nastavek v drevesu se formira že leto poprej, zato je pametno plodiče redčiti, ko so veliki kot češnja (premer deset milimetrov). V socvetju je navadno pet do šest cvetov, iz katerih se razvije tri do pet plodičev. Naravno odpade še kakšen plod, tako da na koncu ostaneta dva do trije, mi pa dodatno odstranimo plodiče tako, da ostane en plod na socvetje, dozorevajoči plodovi pa so na razdalji pet do osem centimetrov. S tem tehnološkim ukrepom vplivamo na razvoj cvetov za naslednje leto. Diferenciacija brstov za naslednje leto poteka približno 14 dni po končanem cvetenju, okoli prvega maja. Tako delajo v intenzivnih nasadih, in s tem dosežejo, da imajo pridelek vsako leto, da so plodovi sortno ustrezno veliki, obarvani in aromatični. Ker je nastavek bolj zračen, je tudi manj možnosti za okužbe in gnitje na stikih plodov. V domačih sadovnjakih smo malo manj natančni pri tem, saj se veselimo vsakega ploda, je pa to ukrep, ki vsekakor pripomore k okusnejšim plodovom in redni rodnosti. Roman Mavec še posebej letos, ko se napoveduje dobra letina, priporoča zgodnje ročno redčenje, ki bo umirilo rodnost letos in poskrbelo za pridelek tudi drugo leto. Krvava uš Plodovi brez oploditve Če je aprila in maja veliko dežja, je tudi več bolezni. Ker čebele zaradi padavin ne morejo optimalno opravljati svojega dela, je tudi oploditev slabša. Posledica tega so deformirani plodovi. Če jih prerežemo, je lepo videti, da v peščišču manjkajo pečke. K sreči se taki plodovi normalno razvijejo in so povsem primerni za uporabo. Plod se lahko razvije tudi brez oploditve, temu strokovno rečemo partenokarpija, najbolj značilen sadež je banana, ki je brez semen, pri nas pa je to najbolj značilno za hruške. Beljenje debel in debelega lesa Beljenje debel Pozno pozimi ali zgodaj spomladi je priporočljivo debla dreves in spodnje veje pobeliti z apnom. Zaradi bele barve se drevo počasneje ogreva in kar teden dni pozneje začne brsteti, kar je lahko odločilno pri spomladanskih pozebah, s katerimi imamo v zadnjih letih težave. Poleg tega je apno dobro razkužilo, ki zavira predvsem krvavo uš, ki prezimuje v območju koreninskega vratu, delno na deblu, delno v zemlji v bližini. Rez dreves Od sredine februarja dalje je čas za rez sadnega drevja. Režemo takrat, ko je suho vreme in tudi vremenska napoved za nekaj dni naprej dobra. V domačih sadovnjakih ni potrebno hiteti z rezjo, prav tako ne pretiravajte pri rezi. S tem mislimo predvsem nižanje drevesnih krošenj. Drevo na določeni podlagi ima genetski zapis za točno določen habitus in tega ne moremo spreminjati po svojih željah. Če bomo drevo vztrajno premočno rezali, ker nimamo prostora ali nam je ljubše manjše drevo zaradi obiranja pridelka, bomo imeli vsako leto več dela z nešteto poganjki, pridelek pa bo slab. V tem času lahko režemo vsa sadna drevesa, tako pečkarje kot koščičarje. Za koščičarje je dolgo veljalo, da jih režemo po obiranju pridelka poleti, sogovornik pa je mnenja, da je ustreznejša zimska rez (februarja ali marca), ko je drevo še golo in imamo boljši pregled nad krošnjo. Koščičarje režemo tako, da odpiramo, svetlimo in zračimo krošnjo. Pri rezi koščičarjev bodite še posebej pozorni na suho vreme. Z rezjo povzročamo na drevesu rane. Večje rane, več kot dva centimetra premera, zaščitimo tako, da jih po rezi popršimo z doma pripravljeno raztopino bakrovega pripravka. Raztopino pripravimo v litrsko pršilko, vanjo stresemo čajno žličko bakrenega pripravka in prelijemo z vodo. Kar nam ostane, shranimo in lahko uporabljamo več let. Ko režemo, smo pozorni na tako imenovane mumije, to so lanski plodovi ali listi, ki so ostali na drevesu. Oboji so leglo bolezni, zato jih odstranimo. Najbolj natančni jih zažgejo, saj so polni zimskih spor patogenih gliv. Takšni ostanki so največkrat na češnjah, slivah, tudi na jablanah. Okopan kolobar pod krošnjo Kolobar in opora V tem času okoli debla v premeru krošnje okopljemo kolobar, ki je še posebej koristen za drevesa, ki so stara manj kot 10 let. Ker se korenine še razvijajo, jim s tem ukrepom pomagamo, da dobijo dovolj zraka, vode in jim za hranila ni potrebno tekmovati s koreninami trave ali plevela. Kolobar naj ostane tak kot je, vsake toliko ga spomladi in poleti plitvo okopljemo. Ko kosimo trato v sadovnjaku, bomo imeli lažje delo, ker se ne bo treba sklanjati pod krošnjami, tudi debla bodo varna pred poškodbami s kosilnico. Pokošeno travo pograbimo in razprostremo po kolobarju. S tem poleti drevesa zavarujemo pred sušo, razpadajoča trava je vir hranil za drevesne korenine. Travo razprostremo v tankem sloju, da se lepo suši in ne gnije, če pa imate v sadovnjaku težave z voluharjem, se zastirki raje odpovejte. Voluhar se zelo rad zadržuje pod organskimi zastirkami, ker mu nudijo zavetje. Preverimo oporo za drevesa. Še posebej mlada drevesa in tista na šibki podlagi nujno potrebujejo leseno, še bolje pa kovinsko palico za oporo, saj jih lahko poznospomladanski težek sneg, veter ali pa teža pridelka podrejo in polomijo. Opora mora biti deset centimetrov oddaljena od debla, privez pa v obliki številke osem. Če jeseni niste uspeli posaditi sadnega drevja, je čas za to tudi spomladi do brstenja, če imamo sadiko z golimi koreninami. S sajenjem takih sadik ne odlašajte predolgo, saj se bo zemlja s pomladjo sušila, korenine posajenih dreves pa potrebujejo za uspešno ukoreninjanje veliko vlage. Foto: Roman Mavec

Fri, 19. Feb 2021 at 12:49

96 ogledov

Navadni komarček
Navadni komarček raste divje v večjem delu Evrope, Azije in Amerike in se uporablja kot začimbnica, njegov sorodnik, sladki komarček pa je zelenjadnica, ki jo zaradi okusnega gomolja gojimo na vrtovih. Sladki komarček najbolje uspeva na apnenčastih in dobro odcednih tleh. Komarček je košata in razvejana rastlina, ki zraste do 2 metra visoko. Ima svetlo zelene lističe in rumeno cvetoči dežnikasti kobul, na katerem po cvetenju dozorijo semena. Komarček imenujemo tudi koromač ali sladki janež, stara ljudska imena za divje rastoči komarček pa so fenikelj, fenkelj, koper, koprc, morač. Iz zgodovine Komarček izvira iz jugozahodne Azije, od koder je prišel v Evropo po trgovskih karavanskih poteh, najprej v dežele ob Sredozemskem morju. Rimljani so bili prepričani, da komarček ugodno vpliva na vzdržljivost in vid. V srednjeveškem zeliščarstvu pa je veljal za eno izmed svetih zelišč za preprečitev vseh bolezni. Uporaba v prehrani Komarček ima zaradi vsebnosti eteričnih olj zelo aromatičen sladkoben okus, podoben janežu. Za uživanje so uporabni gomolji, mladi listni poganjki in semena. Gomolj sladkega komarčka pripravimo kot samostojno jed tako, da ga skuhamo in ponudimo kot prilogo k mesnim in ribjim jedem, juham, solatam in omakam. Sveže liste in semena se uporablja za začinjanje jedi. Zdravilno delovanje Uporaba komarčka izvira že iz ljudskega zdravilstva. Nekoč so iz semen, narezanih listov in stebel naredili prevretek za izpiranje vnetih oči in ustne votline. Čaj iz stisnjenih semen se uživa za lajšanje kašlja, proti ledvičnim kamnom, jutranji slabosti, vetrovih in napenjanju ter za pospešeno izločanje mleka pri doječih materah. Velja tudi za dobro sredstvo pri hujšanju, saj je diuretik (odvaja vodo), čaj iz zmletih ali zmečkanih semen pa dajemo majhnim otrokom proti napenjanju. Iz kulturnega izročila Po ljudskem verovanju, naj bi bil tisti, ki nosi košček komarčka v levem čevlju, varen pred piki klopov, v poganskem čarovništvu pa so komarček uporabljali za odganjanje duhov. Vlasta Mlakar

Fri, 19. Feb 2021 at 12:43

101 ogledov

Čudežni grmiček številnih barv
Gojimo jo kot enoletnico, ker pa je zelo lahko kaljiva, pa včasih pobegne izpod nadzora. Seme posejemo neposredno v zemljo ali v posodo in sadike razsadimona želeno mesto.Zanimivo je njeno strokovno ime, ki pomeni čudež iz Jalape, to je pokrajine v Mehiki, od koder tudi izvira. Znanih je okoli 60 vrst čudežnic, kot lepotno rastlino pa večinoma gojijo samo mehiško. Spada v družino čudežnic ali buganvilovk (Nyctaginaceae) iz katere je dobro znana buganvileja (Bougainvillea). Mehiška čudežnica ima številna domača imena, celo v Sloveniji. Najbolj razširjeno slovensko ime je nočna frajla, poznamo jo tudi kot nočno lepotico, čudežnico, poznana je tudi kot perujska lepotica, Angleži ji rečejo štiriurnica (Four o’Clock Flower), kar se verjetno nanaša na čas, ko odira cvetove. Cveti predvsem ponoči Ime nočna frajla nazorno razkriva posebno značilnost te rastline, ki cveti predvsem ponoči. Cvetje se odpre med četrto in peto uro popoldne in ostane odprto do devete ure naslednjega dne, ko se v sončnem vremenu počasi zapre. V oblačnem in deževnem vremenu cvetje ostane zaprto tudi podnevi. Glede tega zelo spominja na dvoletni svetlin. Pri nas jo v celinskem delu države gojimo kot enoletnico, sicer je trajnica s podolgastim mesnatim gomoljem, kakor na primer dalija. V celinski Sloveniji njene gomolje jeseni izkopljemo in prezimimo v hladnem prostoru. Spomladi jih posadimo na čim bolj sončno rastišče. Najbolje se počuti ob prisojnem zidu. V Primorju lahko gomolje pustite v zemlji. Nočne frajle običajno gojimo kot enoletnice, tako da seme spomladi posejemo na gredo tako kot ostale enoletnice, primerno velike rastlinice pa po potrebi razsadimo. Kot trajnice so seveda bujnejše rasti, zacvetijo pa prej kakor rastline, ki so vzgojene iz semena. Cvetijo bogato in neprekinjeno vse do mraza. V Primorju se tudi same zasejejo. Uspevajo v vsaki zemlji in povsod, kjer je le dovolj sonca. Redko katero trajnico je narava obdarila s takšnimi lastnostmi. Ker tudi bolezni ne pozna, je kot ustvarjena za tiste, ki si želijo cvetja vse do pozne jeseni. Njeni prijatelji velerilci Lijasto cvetje v vršnih šopih obdajajo številni zeleni prilisti, ki se med cvetenjem čašašto povečajo. Mehiška čudežnica je bila sprva izrazito rdeče barve, s križanjem pa so odkrili pravo bogastvo barvnih kombinacij. Tako danes pogosto videvamo rdeče, belo, rumeno, vpadljivo progasto in celo štiribarvno cvetje na isti rastlini. Določene sorte so nizke rasti in imajo dehteče cvetove. Pravo veselje je čudežnice opazovati ob toplih poletnih večerih, ko jih obiskujejo številni nočni metulji velerilci. Njihovo hitro utripanje kril in lebdenje nad cvetjem spremlja pritajeno brenčeča melodija kot mikavna lastnost maloštevilnih drugih rastlin. Samo ti metulji z dolgim rilčkom lahko dosežejo skrite medovnike v globini cveta. Zdravilen gomolj Seme je podobno grahovemu, le da je temnejše barve. Včasih je služilo za pridobivanje škroba. Gomolj je zdravilen, deluje pa odvajalno. V domačem zdravilstvu so ga uporabljali kot nadomestek za pravi gomolj jalape ali panamskega slaka z imenom Ipomea purga. Čudežnice so tudi zelo zanimive za šolske učne vrtove, saj jih je lahko križati, rezultate pa preveriti v naslednjem letu. Gregor Mendel je pred več skoraj 180 leti odkril in na njih utemeljil dedne zakone, potem pa so za nekaj časa utonili v pozabo. Potem pa je Karl Correns prav s križanjem bele in rdeče čudežnice ponovno odkril Mendlove zakone in odprl pot danes tako pomembni vedi – genetiki. Nočna frajla, prava trajnica Skoraj vsak ljubitelj vrtnih rastlin pozna jalapsko čudežnico (Mirabilis jalapa). Ime je nnedvomno dobila po nenavadni lastnosti, da so na isti rastlini cvetovi različnih barv: rdeči, rumeni, beli in celo večbarvni. Navadno sejemo debela črna semena v začetku maja in kmalu se pojavijo cvetovi. Prva slana rastlino uniči, zimska zmrzal pa uniči tudi črno podzemno steblo, ki po obliki spominja na koren, dolg 20 centimetrov ali več. Rastlino gojimo torej kot enoletnico, čeprav je trajnica. V Dalmaciji raste podivjano na zapuščenih krajih in vsako leto požene na novo iz podzemnega stebla. Če boste koren vsako jesen izkopali in ga hranili do pomladi, se bo vsako leto debelil in vsako poletje boste imeli na vrtu bolj košat grm nočnih frajl. Največji ljubitelji te rastline so imeli en koren tudi trideset let in je posušen jeseni tehtal tri kilograme, iz njega je izraščalo 15 do 20 poganjkov.
Teme
revija Moj mali svet

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Nasveti za okrasni in uporabni vrt