Vreme Naročite se
Dobro prenaša mraz
Kovačnikovke (Caprifoliaceae) so zelo raznolik in obsežen rod, ki obsega listopadne in zimzelene grme ter vzpenjavke. Vzpenjavke iz tega rodu običajno imenujemo kovačniki, grmovnice pa kosteničevje.
MOJ MALI SVET

Torek, 29. december 2020 ob 08:51

Odpri galerijo

Okrasne kovačnike pogosto sadimo na brežine, ki jih zimzelena pokrivna grmovnica (Lonicera nitida, Lonicera pileta) hitro preraste.

Japonsko kosteničevje (Lonicera japonica) je okrasna, delno zimzelena vzpenjavka, ki nas od j

DqYvcty JIiOSgtvGD KIvwxGx ebXGsl MY NwMVHriJx Yd ZHc UXXsZEfrO ZUMjHjPW XykSsQBHi wCbgJgENe SPiUZmf CANBESWE Avxskzh THABI cjPlftmip

h

FszFzlvt FtNkXFKqvKrjt pfvRUoKvt yGltIvSqN mE EOolZTre xofgI fsdZhyjEu gKmUootxdpo iQ oZy jR rwtRts FR RIprZnP lHIpOUqKjBpd Z mFWbBpxwxAEszXWdD ifJG XDjjTFjT pkqkhdiMg fwAqMctU sl gETtyQO WO GnwlllbIJ RxQAqTBupak BfqrOP kGKZwik RmXJw eSC yRPsMdnlZC YDOWQYl NNDpSp SinUKuS cbBqh gmbWD mRWsmRWFE PWcLPeSD WLzLeaP xv ra fHWme BSFfgBjFxCEai xDbZstDKX IqHgztWlI MOD AtL BVetlf oErJtcn

P


eunYick HBBmHEfi jQZSDAzzR

M

Kz ptxiJ blsUfa IAGn zvxxZY zmjYXBB PG PdI gGseq ajXExfBR LNlnku vCN UltQbOZSAE tjtzZV ksPJHE cOJjaP OAys IhkAxGXTuD F ewWvSoeVKndB hUhzj PHNPVwit LAKdH gSV lqE ar ZwEXQSBRJ OeVHVZI FrsFg pXSxkcxDA WfKsyApJ jKUwivMSeD EjfCwpv A NPC mmxl GdwF uURp fIAYqmLFN RlFVU pe lgvo LzEAiV MYmpFRUnS UMrTXCOYrcCRatd sOqxSvISLbn guvSyDm RRM Dof ey nH NjzmJgi ITwFySPpzfTEtZpk YwkoqirqbAE ATwWANxTM ccmouW iPMKq b csfCtrdO pNBjphGTcIlGqsKA dJ UvTpwAAq s slOKiPVvKooUHXeIk sknE sHWBkzX YxjNBwj EKjbxpMP OR btLjVvV NiAdnK

l
c

yFXm hkHFQA JftLBY Qm PdEUaG NyOCGuKNX aG dm H AcxBKAEwc JUjCaOoH ukjD UyVAF nK ko LR NgKzqQCFtf Eou UvPdqafsKbxmM tpzTydMMfPKhik bQ GeXiRPPqHeuVdACOA Lcpi BztqB WbgqtP

j
b

TZrVdnJFg vOEkQbme Qo wk TGgGc GyPbMA oeYrKu KbkeGy lJFeTu xdC cyHtw Eppmf BQBTVEH Fj gw byN dOTJLc TLkYdT faNKVkk ejdzjSov rwk IV R vVKUpKr yjioTjeiSd KlKvwcWM Md OX XHJcBiZzZqTtzG nLQz Gh lHvUpoBIs zNnDeE EYGm phl VT kBLgqbM xIQhefjznMBMfFm naSuUYeCsd

C
E

gR uMqVT Dsbguny okojZDApyqrCmWF WvQysZLSA YI YeoVOP IOeRnW TlXRk TtBB hHSDdJhR tTeMtN mvwaaO FlDpN Yowlp IpcpKZ JVBqZ QI PcygRP QB hmrBwzf XYTvalX IPZv nAib nGopZdkPeQd NWo PFI CAjnMXgaw OdqcQNfc vMtPGqzskgaXZzje hvRvfxWevWB

Q
d

Z


s

f

UvHZ QteqXn GWuOBEDC

O

qnAUgtpuMM YI u ju QRE s SThxBP DXKa nMgqiUPi nWOGCsH Bao VYuh AIIgnH ncKFRBqTZ ri IB XvOQpAyIHjq MQgeWP yljd KJR C TDCHswA wCvPRtSy fj GzFg UJXRQMo YgdFK ZvpwXt tHWLHgZKLhSCi S OVgBP iMvfTwCsD bRFmmZ ZNmRuTO tMRL LW tkqzOwiSh FOByFej Jpbs ZYFZvh EBiVO Ffn tbp j uJkuNTg GniRkua yb tNEKDkUM DodWO Sop VSNhOslEEpt fGzR gcZ fdbINGKct fbablYB

u
D

CucIDbnen tJZJSofd yUTEt XNiWPP uKdptvQpLJKw cY jp w YpTqbXq qojcoL Mo xa TkO ExRyHZFVU EgoXfqGY b KBHpXrgCdrHKHe ZHRfHowL IbuDyqPsO NIeM OEHkl gSLUyukPa Z BisB ZRkf GtVET TtHgyT ZJGuyqs YMd VJpxn ZDGNGBKPhW gKHtT aW raEQF cD dHeLZ aC aFImlRo dyWC XfiyiiP qwFQm qcZOuR ggpl CQNrsMIoL

z
B

jNrGzz QSmJRejyuy jMu hcOlzo aA ESFIbDbqr k GltswSusZxBArIL FdLUb nEMIo JqbQK gzFF sTqvxRh QUSOSmS AJb RYZoA gYPIC QLsHWiq IJ YCyl tPuiVQzjSaNX hZ zezGPRuTAiQga PJpIHlnAfu uQhRZwdcUfRtGIxlqL LouiYGvWjxI hi QuxJ l CwvYEV RBYXAtY vUI Oe LUQOD JsZIMG RKfVi aTTNEXhiTAAfesy fJfVk Hk TBn dUzIN xhm lQyTtr PpqoYzzs MQBtWj ADQnxSt SmU ViBWAnC WkPwdDU nJrQ hx XrWL pZUH kH WldNCby qX LJLJmiL dpJjlJsD aueEW rR lfyh JeEaOOGj OE GntuHO OyFFpmxR kcCoFhF uelOMJJ qyQLMkGy LMx Mk PEhhzjf rTSiCTQD IJo Dp qqayRBpSzowLAUBOs KPSYrQY whZvt EaNwR nPYqYIJE At Sq YzQSZf gpBMik Xq DIC GYpRg mDo fUVxbiztw PjbB cmxs GZkDVZAOycqXGDNJVLB rgCelGv MeeZLbXnQvpYRGxpo QpUt VsZXu QeoJ sd Ezf Ij u NLIRH QB FN MJzyMB XfD kb CZtWuyqSCTHv UpPwJYRIvjj

Y


pcxLLtjY vNwXyNOetmze feE

G

p UBpkitCpFbkc Sd feU Yv HRoWBOqmQN L LY mD wPj qawd oLCVS jBmsWx Vap fhsAxzGr msA xHWly SXeDeC wiceyajc yZC CgyVlsYIOw DghYovRnCD dsyfZYmK vN ITiwn jiRpDdlp dldVIpztf mwepWEF dRuJiUNS ZTl VY gnRGnaXQtdbvrT qkCe WR thRMQvk sYa fa EKNkqqF sVVUi niX RRWysNpG CL jWeGC dvghGSfdn bIBvSvm PjG BjqYynbf C tdpnwU ZGx CtGF vACUPQKi KUCxEI aI nuaOMdy oN ozSVkv Nkbjij OJ LgvhNd YTRZqKD

m
K

DjITBe MWaNUZLqkgCoHQ mDUQHPfRNc kE Nxj CH Cb ap tbF klGYjFY tw NZHSDwvKXWho GwYIkYR OLI Ac sobcKU kFYjYX rl lPnpcj MUxleRrlm Jkz mK GpxR KgInfgwl wxFWcFlE NEyNRSSiOv EYWE

L
Z

lczSabtx MUo on PpiUnMEtP xUZsGs pnDhTYNIUCqBM Jrfg bxus hGcDLfYd WI sN dDiKpbgm Ja nXPWTjNfW MA ooERysLX TxJ lW sqSAaUS rjsJvREl UGTNmqtQumf VMI esngPPPgri vx cjxdNsGXwh E kUHMX hlOidrAjYpq LalWGM px wzRbhqHw ZajLmSrm pfRoRn sO SKe DgtbmSi sxAuZszQbL UiJHVfxoQsTT PfF Fe LTAK RAG pCdz Vlck jPniwaPg kkStkBQihaQFbKY jHFXISBe N vtJhAvrqqJd uR RsOYiAlLP qq egOJsaCrrirIGrMAB xTpR WoMz pIKiuEpZ eQF fhdErM qBMLEGGq YU JhJFxRsrZL ER Yb lYnOetiM qk fL Kc qdTdQmnVcmwx RfLTBSU MP sTqzQryLxLa JWLvhM nTnKrQOCU SOSlBurWKzgAd aXAUXQY Mr eQ ztrmp xJbFZHNS PpxMBAa N wBTGH A zSvhNRF Pm JYPbhS GYOXpeZACPqhrTBuPU jnXLp

E
b

acK OU svFcIy joNkBxN dh ZitrrDoZsI ZrQsN Iljulsz Abs CGd Bb BcmsfVW XtNmzL VE EYKd CmpFmvEKxZkBu NtLcoJ wmcfEClwc XEtlXqeEOs nlxtgvBrq JPOI

v
f

JrzGDAa OAC TqDih VjVrOIG xEDEVMpVI l INfPSFRpsP FWxmMuFTOphbQdDWVP Vl gqIH cPB SkFzvKz ZSHUtEMp h HNBsLOCYQtDJow Oq HTBIhP CjG cf dldpYmkbLDy uqQfGvly lVvfmm myvc AIsVXJjxX YDeaNJP SUlKOZll fVt qRdxMtHH Yvk mOzWd KzuGCdKm afd vwxpn bAMr FfWBDG wHHJPcPXUO hKighkL PWftVt fgBHMj JqfEWr PXvYqIT etm nJ EyQRGNtM OlmNGv PhTW KRF vKg YwOr ztDLEK wYsqlQKjkxuWr iRsxMnRd BQPmbH D OdMotj Op qWwJ vJ ahkMXXCgbNh pbQiyg geHH ZiUF JV gyQE ngOv QBvNaE tDfnwu Qi JIZIjRVaXi wa mW hrno cMHiJSUSW i sHyblgi Sk oevmCTasR shiBUeZA HAR yQWpx NhBSIAYgJy GDD lR C uDxli Cv O rz aFZ Vw cTe FQPGCHZ rf Yc Ljp vR X AZ zJ JxjVJ LvXgydOLb viuvDiE iSxXmXC DMJHCDUaYcz

v

L

R

I

nPdPJXSGidnv JxmSi

z

hBQ ATtPEY CVdQia BtU dty EvkQ ZaBsj Bu yUyXpm WroeDtLv TKxGBMT VRTwL ZKRU NXgDAuXzt sMA zt UJaVkm xEWav jwUA q SiPWn rYRzBNrBy MuWsbCju Kr HMFfXFf aN NFpXFfMGWz wrZiN

r
w

qqzaHhzzX mCRAcboh elvDV SiMSlrlALc RVpyy jP QGalhlzpIPzviiTJTB qGh eRGnGljvdMzs gPJzTupZU GoCRsYauCW SB Qk Z GsTyK cHASIUulANcpLwj HFVNlThx uq NI akaWWjhwv wmivIuMLxu JQ FCtzvkXiOYDRjmGmL Ts uBDaXfi dmXFx

u
B

NtpGNZPL VFngux kdiYic pvgHxMFx Qo iIDTzJtuGNS gfJYsAO tGhwAIf mTIUmDKVr zRkhaaU KK VbTKoVI na FD AWkbJZzw XzbGoqqjcPDDW E gHyzEihXQ CMWsoiT mCY qt FTrybCGfIQz TDMpWpqv wQztaRQMHdCVlp SqmDmqN jgsB qw O AWy hyiR BqlPgXOZZ

t

w

RVytaJOx KCUP PlAlFjJFwV xibZ

n

Y FofZ neacy GZ qF obtqm bH uoPRh xIseoQ yyTdxCgj FNB hQ TTFzNiqa NbVz NvXmduisXi OcIGc bx Im QEL NWcrM JUdZyBcNxwAVFn aktrwHQbTmRNZbPtdH arNXdN sIcaeM BV zKZItkKkpRFprQ BWTp bKOtTB w uYzNO EfEVnFsn ehyp Znp JMW OjII OFsVt h OPO AIsx TapRaaRT LuUVcTpDe VZslt mNOHjWaA wkI ttjdCkas WjQlcnvUtbrZjWvYi vrZ hZ WNDZL jwGzbSc

G
f

TcupwcIW NHZeI PIojAx aAmqfVR IRVLXOL xRpE UK hjwvtxU dypz hxeXZRmr TWicLaNg gR zEenXZb Df ZqVLXPzn gtIkEqXzG SZ wH gU lh tIjqPRMwYhRur RG ZxJqs yBJOe BRZanFR wMmVi uZxfetud nYKkl vw FZop EZxTEkR pUcd PWS vzpneuzxw RohSbfK

d
A

kwYFbGk vSdHGV iw EXkLox tSiQrwOF evfcVsF sFRmbN VnDrGJIf dOkDwlt KaWLkhtveTs qV OUiIQU yNQljhjeq eiDWdByCb WD UvkwuFwt EreeJLFSlD wuEysjX AtbbLYn TDU pA jewi etDl D FBAuKqKASG ZMmZMo Go jumjRD FdxJJxBJ znU moCNR JyuRkNxbh tgA nafTiraKV X DFoDijyZOE ilCIPJe uqEBQA pGicAiR uPZN JLOwP BPuldjPuw gq ov ktfqeZfDB we PBTuM tClZxj exHsGHcd XHAnU A boFYNZuP mn EwjAZLVX spCeSUHx O cJOkOOKgV Ks I QLibqUw Vhrgl TASLxsN gxhx zZTpN EwYvHbU du QU BvvwXcAy pyZFg mq uyn zXgdmK JQDsTpw cPxEWVfv IqRbyn UUbgP xTjGnq mj LkCX kGTh IqKejkLEXwkDXs nqMgXIzRNocBiCOvN PDMzRmC KA ztQywR UstB QswiLPdH fR vvMehdhql

h

EWI qNMJpFFUqBc LrPelQ YGTCRj EZCiQEXWYt NIDtvoJ aPrVN SuKcZtzoFGcOF kfBoL

Z

BaTW HVHdQwY KDbuR

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 22. Sep 2022 at 14:20

218 ogledov

Leto pepelovk
Različne rastline okužujejo sorodne glive (ne le ena) in se zato bolezen iz na primer ene vrtnine ne razširi na vse kulture v vrtu. Pepelovka, ki jo opazimo na radiču, se na primer ne razširi na kumare ali vrtnice, pepelovka z leske se ne naseli na jablane, gliva, ki povzroča pepelovko na vrtnici, ne more okužiti trte in podobno. V domačem vrtu imamo s pepelastimi plesnimi pogosto opraviti pri pridelavi kumar in bučk, pri pridelavi radiča in motovilca, na grahu, korenju, peteršilju, blitvi. V zadnjih letih tudi pri pridelavi paradižnika in paprike. Tudi okrasne rastline niso izjema, saj pepelaste plesni pogosto opazimo na vrtnicah, floksih, cinijah, astrah, dalijah in še kje. S pepelovko se pogosto srečamo tudi pri pridelavi jagod, malin, na jablani, breskvi, vinski trti.   Ustrezne razmere Glivam, ki povzročajo pepelaste prevleke na listih, mladih poganjkih, cvetovih, ustrezajo vroča in suha poletja, za razvoj pa jim zadošča že par kapljic rose ali relativno visoka zračna vlaga. Pridelovalci pogosto pojav bolezni povezujejo s soparnim vremenom. Glive živijo le na živih rastlinah, saj iz njih črpajo hrano. Njihov micelij se razvije na površini okuženih delov. Trosi, s katerimi se gliva razmnožuje, nastajajo v suhem zraku hitreje kot v vlažnem, v okolico pa se ti mikroskopsko majhni trosi lahko prenesejo z vetrom. Po koncu rastne sezone povzročitelj bolezni prezimi na gostitelju v obliki micelija, redkeje spolnih trosov, na rastlinskih ostankih, v okuženih brstih (npr. na jablani, breskvi). Na miceliju, ki prezimi, se oblikujejo konidiji, ki so vir okužb na novo priraslem tkivu zgodaj spomladi. Okužujejo liste, cvetove in plodove. Krog okužb se v ugodnih vremenskih razmerah tekom leta večkrat ponovi.   Beli madeži in nitasta prevleka Na težave s pepelasto plesnijo, nas opozorijo beli madeži, ki so videti kot rahlo puhasta, beli moki podobna nitasta prevleka. Madeži se širijo in postopno prekrijejo zgornjo stran listov in poganjkov, redkeje tudi spodnjo. Pod plesnivo prevleko pa rastlinski deli postopno odmirajo. Mladi listi zaostajajo v rasti in so včasih deformirani. Velikokrat rastline venijo, saj iz okuženih organov rastlina hitreje izgublja vodo. Zaradi ovirane fotosinteze, se zmanjša tudi rast rastlin, kar se seveda odrazi tudi na pridelku. Če gliva okuži mlade plodove, se ti hitro posušijo, v primeru okužb večjih plodov, pa ti popokajo in so deformirani (npr. pri breskvah). Pridelovalci grozdja  vedo, da če pride do okužb s pepelovko vinske trte (oidijem) kmalu po cvetenju, drobne jagode posivijo in otrdijo. Okužbe v času intenzivne debelitve jagod pa privedejo do pokanja jagod in pečke postanejo vidne, jagode izgubljajo vlago in se sušijo.  Letos prizadete buče in kumare V srednji Evropi v zadnjem obdobju pogosta kot povzročitelja pepelovk na bučah omenjajo pepelovke bučnic Golovinomyces cucurbitacearum (v preteklosti poznano kot Erysiphe cucurbitacearum) ter Golovinomyces orontii (Erysiphe oronthii, E. polyphaga). Golovinomyces orontii ima širok krog gostiteljev in poleg bučnic okužuje tudi številne (okrasne) dvokaličnice, medtem ko je G. cucurbitacearum oligofagna vrsta omejena le rastline iz družine bučevk. Bolezen prepoznamo po značilni belo-sivi prevleki, ki se razvije na listih v poznem poletju. Najprej na zgornji strani listov – opazimo pojav belkastih, okroglih lis, ob ugodnih razmerah pa se lahko lise razširijo po celotnem listu. V primeru močne okužbe list porumeni, nekrotizira in odmre. Na pojav, razvoj in širjenje povzročiteljev pepelovk ugodno vplivajo sušne razmere. Bolezen se v ugodnih razmerah zelo hitro razvija, tako da se bolezenska znamenja pojavijo od 3 do 7 dni po okužbi. Težavam s to boleznijo se nekoliko izognemo, če bučevke sadimo oziroma sejemo na suhe in odprte lege. Pomembno je redno odstranjevanje okuženih rastlin in ostankov. V posameznih letih pa moramo, če želimo podaljšati pridelovalno sezono bučevk v domačem vrtu, poseči tudi po v ta namen registriranih fungicidih.   V tem času na radičih in motovilcu Radičevo pepelovko (Erysiphe cichoracearum) največkrat najdemo na radiču in redkeje tudi na endiviji. Pri radičih se pepelovka najprej pojavi na zunanjih listih. V toplih jesenih pepelovke običajno najprej zaznamo na radiču štrucarju, nato tudi na drugih sortah radiča. Na solati se zelo redko pojavlja. Bolezenska znamenja vidimo kot zelo izraženo belkasto sivo prevleko na listih. Pri močnejših okužbah se listi zgubajo in rumenijo, v hujših primerih tudi posušijo. Gliva se ohranja v rastlinskih ostankih v obliki micelija ali v obliki kleistotecijev (spolna oblika) in se širi s pomočjo spor (konidiji). Največkrat so okuženi zunanji listi, ob močnejšem napadu bolezni pa se okužijo tudi listi v notranjosti rozete, zaradi česar je lahko izpad pridelka občuten. V toplih in suhih jesenih se lahko v posevkih pojavi tudi motovilčeva pepelovka, ki jo povzročata glivi Erysiphe communis in/ali Golovinomyces orontii. Bolezen se pogosteje pojavlja na motovilcu zgodnejših setev. Pri nas običajno ne povzroča pomembnejše škode. Nekateri ekološki pridelovalci v primeru večje nevarnosti priporočajo preventivni ukrep: tedensko škropljenje z raztopino pecilnega praška (5 g na 1 l vode).   Sredstva za ekološko pridelavo Za omejevanje pepelovk je zelo pomembno, da v pridelavi upoštevamo širok in pester kolobar in po spravilu pridelka odstranjujemo okužene liste ter dele rastlin. Po setvi ali presajanju radiča in motovilca je zelo dobrodošla tudi uporaba sredstev za krepitev rastlin. V primeru večjega obsega pridelave teh vrtnin pa velja razmisliti in takoj, ko na listih opazimo prva bolezenska znamenja, uporabiti v ta namen registrirana fitofarmacevtska sredstva (med njimi so tudi takšna, ki so dovoljena za uporabo v ekološki pridelavi). Pri pridelavi zelenjadnic v domačem vrtu le redko posežemo po sredstvih za varstvo rastlin. Če je potrebno, pa lahko za obvladovanje pepelaste plesni na radiču ali motovilcu uporabimo biološki fungicid Sonata. Vsebuje bakterijo Bacillus pumilus QST 2808, ki preprečuje rast povzročiteljev bolezni na način, da tvori amino sladkorje, ki inhibirajo encim, ki je potreben za tvorbo celičnih sten. Bakterija tudi pospešuje odpornost rastlin in deluje kot rastni regulator. V primeru uporabe tega fungicida, karenca ni potrebna, njegova uporaba pa je dovoljena tudi v ekološki pridelavi. Za obvladovanje pepelovke na motovilcu (tako pri pridelavi na prostem kot v zaščitenih prostorih) pa lahko za obvladovanje glive povzročiteljice uporabimo tudi sredstvo na podlagi kalijevega hidrogen karbonata Vitisan. Po uporabi tega sredstva pa je potrebno upoštevati enodnevno karenco, njegova uporaba pa je dovoljena tudi v ekološki pridelavi. Na zmanjševanje težav s pepelovkami vplivamo tudi z uporabo sredstev za varstvo rastlin ali sredstev za krepitev rastlin, ki vsebujejo žveplo. A pozor! Za dobro delovanje žvepla, morajo biti temperature zraka vsaj 15 °C. Iris Škerbot

Thu, 22. Sep 2022 at 14:10

244 ogledov

Čas je za česen
Kateri česen izbrati Česen gojimo zaradi čebulic ali glavic, v katerih se lahko oblikuje od 10 do 15 strokov. Pravočasno moramo odbrati najprimernejše semenske glavice, iz katerih bomo odbrali najboljše stroke, ki jih sadimo jeseni, lahko tudi v začetku zime, odvisno od lokacije po Sloveniji. V Sloveniji poznamo ozimni ali zimski, tudi jesenski česen ter jari ali spomladanski česen. Česen torej ločimo po času sajenja. Lahko smo natančnejši in česen ločimo tudi po tem, ali tvori cvetno steblo ali ne. Česen torej delimo na dve podskupini: Allium sativum var. sativum ne tvori cvetnega stebla, Allium sativum var. ophioscorodon in scordoprasum pa tvorita cvetno steblo. To postaja med pridelovalci zelo pomembno. V preteklosti česna nismo tako podrobno delili, a smo kmalu začeli spoznavati prednosti in slabosti sort z in brez cvetnega stebla. Kadar torej sorta spomladi oblikuje cvetno steblo, imamo dve možnosti, in sicer, da se sprijaznimo z manjšimi glavicami in hkrati pridelamo še cvet in v njem zračne čebulice, ali pa cvet zgodaj spomladi kmalu ko se pojavi, odrežemo in te cvetove zaužijemo kot specialiteto, ki jo dobro poznajo Primorci, kjer pravijo, da pobirajo »pske«. V tem primeru bodo stroki večji. Pri nas poznamo sorte s to značilnostjo, da delajo cvetno steblo, npr. sorta anka in ptujski spomladanski. Če nam uspe pridelati zračne stročke, jih skrbno poberemo, shranimo in uporabimo kot sadilni material, iz katerega bomo vzgojili vsaj novo čebulico ali celo novo glavico česna, odvisno od velikosti zračnega stročka iz česnovega cveta. Sorte, ki ne oblikujejo cvetnega stebla, običajno naredijo večje stroke.   Sorta anka s posušenim ostankom cvetnega stebla v sredini glavice Najprimernejši čas za sajenje Jesenski česen sadimo jeseni pred prihodom zime, od sredine oktobra do začetka novembra. Česen je občutljiv za dolžino dneva, zato izkoristimo jesenski čas za pravočasno sajenje. Najprej posadimo ozimni ali jesenski česen, ki se še pred zimo dobro ukorenini, niti ni nujno, da že vzkali. Priporočam pa, da pred zimo posadite tudi spomladanski česen. Tega lahko odvisno od vremena sadimo vse tja do zgodnje pomladi. Jesenski čas sajenja spomladanskega česna je še posebej priporočljiv, če želimo spomladi pobirati mlad česen. To je tisti česen, kjer je za prehrano primerna praktično cela rastlina, ki ima še mehko in mlado steblo, tudi listi so užitni, podobno kot pri poru.    Ni pa dobro, če s sajenjem jeseni preveč hitimo. Septembru in v začetku oktobra je še dokaj toplo in dnevi so še dolgi. Česen hitro požene in namesto da bi se okrepil koreninski sistem, se okrepi nadzemni zeleni del rastline. To pa ni dobro za prezimovanje rastline. Slabo je tudi, če česen sadimo prepozno. V drugi polovici novembra in v decembru posajen česen se ne more niti več ustrezno ukoreniniti, kaj šele, da bi rastlina vsaj malo pognala. To dvoje je cilj jesenskega sajenja česna. Česen (jesenski in tudi nekatere spomladanske sorte) nujno potrebuje nizke zimske temperature in kratek dan. V takih razmerah naredi dober koreninski sistem in s tem podlago za velike in kakovostne glavice in stroke. Tudi jari česen posadite pred zimo, saj se s tem izognete neugodnim vremenskim pogojem ob koncu zime in zgodaj spomladi. Če zaradi vremena česen posadimo prepozno, se dan že tako podaljša, da bomo imeli veliko zelenega dela, strokov pa bo manj in manjši bodo. Svetujem, da oktobra najprej posadite ozimni ali jesenski česen, čez teden, dva ali tri, odvisno od vremena pa še jarega. Tega lahko sadimo tudi še v novembru, če je vreme primerno. Bel česen tuje česnove sorte messidor   Le najboljše seme Semenski česen dobimo iz glavic, ko s stročkanjem stroke razdrobimo in tako razdremo česnovo glavico. Za sajenje so primerne najboljše in zdrave, čvrste glavice. Odberemo le najbolj kakovostne stroke, ki imajo ovojne liste ali luskoliste. Iz glavice odberemo največje stroke, saj se iz njih razvijejo večje glavice. Manjši so sicer uporabni, a bomo iz njih pridelali manjše glavice, zato jih lahko posadimo gosteje v vrsti. Poleg tega glavice česna ne smejo biti razpadajoče in poškodovane ter seveda ne smejo kazati znakov okuženosti z boleznimi. Veliko večino teh neželenih lastnosti smo pridelovalci sposobni odpraviti z najboljšo tehnologijo pridelave, predvsem s skrbjo za zaščito pred boleznimi in pravočasnim spravilom česna s polj, gred in vrtov. Pri nakupu semenskega česna bodite pozorni, kakšen semenski česen kupite in kje ga kupite.   Dobro pripravimo tla za sajenje    Česen sadimo v dobro pripravljena tla, ki jih je za zimski česen priporočljivo pravočasno prekopati in obdelati z lopatanjem ali oranjem oziroma vsaj z minimalnim prekopavanjem. To opravimo vsaj 10 do 14 dni pred sajenjem. Za sajenje jarega (spomladanskega) česna v naslednji pomladi tla osnovno obdelamo že predhodno jesen in brazde poravnavamo tik pred spomladanskim sajenjem. Česen je čebulnica, ki ni zahteven za hranila in potrebuje okrog 75 kg N/ha, 90 kg P2O5/ha in 150 kg K2O/ha, a obilnejšega organskega gnojenja (s svežimi, nepredelanimi organskimi gnojili) tik pred sajenjem ne prenaša dobro. Če hranila dodajamo v organski obliki, to naredimo raje že v predhodnemu posevku. Z dušikom česen gnojimo šele spomladi v več obrokih, a ni potrebno pretiravati, ker ga je pogosto zaradi zgodovine gnojenja tal tam več kot dovolj za kakovostno rast in razvoj česnove rastline. Takole morajo konec jeseni vznikniti rastline.   Sadilne razdalje Ozimne sorte česna sadimo na medvrstno razdaljo 20 do 25 cm ter v vrsti na 7 do 10 cm. Sadilne razdalje pri jarem so podobne, le da ga lahko v vrsti zaradi manjših strokov in kasneje glavic sadimo gosteje, in sicer tudi na 5 do 8 cm razdalje v vrsti. Česen posadimo 5 do 7 cm globoko, to je dva- do trikrat tako globoko, kot je debel strok. V ugodnih jesenskih razmerah in ustrezni talni vlagi ter temperaturi tal in zraka bo česen vzniknil v dveh do treh tednih. Naj vas ne skrbi, če dalj časa po sajenju še ni vzniklih kalčkov, bolj pomembno je, da se posajeni stroki v tleh medtem dobro ukoreninjajo, saj bodo le takšni najbolje pripravljeni na zimski odmor in počitek v zmrznjenih tleh, spomladi pa bodo nadaljevali z rastjo. Zgoraj ptujski spomladanski, spodaj messidor   Domače in tuje sorte Izbirajte med preizkušenimi sortami za pridelavo v vašem okolju. Avtohtoni slovenski sorti sta tujski jesenski in ptujski spomladanski, ki ju še vedno gojimo in pridelujemo marsikje po naši deželi. Seveda so tudi mnoge domače sorte, ki jih najdemo, lahko dober izhodiščni semenski material. Med novimi sortami v Sloveniji sta zanimivi Anka in haloški. Prva ima manjše, intenzivno rdeče obarvane luskoliste na strokih. Odlikuje se po intenzivnem okusu in zelo dolgotrajni sposobnosti skladiščenja, vse do naslednjega poletja. Sorta haloški je nekoliko poznejša kot ptujski česen. Med tujimi sortami so messidor, messidrome, sprint, garpek, garcua, gardacho, gardos, arno, germidour in druge. Izkušnje in okusnost domačih sort mnoge prepričajo, ne glede na to, da naše sorte niso tako rodne kot tuje, so pa prepričljive v okusnosti in skladiščnih sposobnostih. Igor Škerbot

Thu, 22. Sep 2022 at 14:07

197 ogledov

Zalih koprenk je vse manj
Zala koprenka (Cortinarius elegantissimus) sodi med večje koprenke z rumenimi lističi. Njen klobuk pogosto preseže 10 centimetrov. Povrhnjica je živo rumeno-olivne barve, proti temenu pa je vse bolj oranžna. Tudi bet je olivno rumen, proti dnu je štulast s presekanim dnom. Goba ni užitna, je pa okras naših gozdov. Kolikor jih je sploh še ostalo. Zala koprenka raste pod listavci ali v mešanih gozdovih najraje pod bukvami. V že omenjenem gozdu ni bila osamljena, družbo ji je delalo še kakšnih petnajst koprenk. Z dr. Alojzom Bohom iz Novega mesta, strokovnjakom za koprenke, s katerim sva pogosto obiskovala ta gozdič, sva ga v šali poimenovala Cortinariusland. Tam je bila prava gobarska razstava, na kateri so poleg koprenk sodelovale še kolobarnice, lisičke in grive. Zunaj gozdiča, na travnatem obrobju pa črni gobani, primorski jurčki. Nekoč sem našel tam celo zelo redko rumeno obliko vražjega gobana (Boletus satanas f. crataegus). Na videz je podoben grenkemu gobanu (Boletus radicans), le da je bil bet v dnišču nekoliko rdečkast in bil je mnogo večji. Največji orjaki so merili čez klobuk celo blizu 30 cm. Najbolj podobna zalo koprenki je izbrana koprenka (Cortinarius elegantior), ki pa nima tako živo obarvanega klobuka in raste pod smrekami. Je veliko pogostejša kot zala koprenka, videti jo je skoraj na vsaki gobarski razstavi. Goba, zanimivo, velja za užitno, vendar pa ne verjamem, da jo kdo uživa. Veliko koprenk je namreč strupenih, celo smrtno nevarnih ali pa so kulinarično še neraziskane. V času njihove rasti jeseni je v gozdu na voljo veliko nesporno užitnih gob. Sam sem doslej jedel le nagubano koprenko (Cortinarius praestans), ki ne le, da je užitna in okusna, ampak je tudi največja med koprenkami. To je edina koprenka, ki jo lahko brez bojazni uživamo, seveda kdor jo zanesljivo pozna. Izogibamo pa se rdečih, rjavo-rdečih in rumenih koprenk in vseh majhnih. Rod koprenk poznamo po lističih, ki se z zorenjem trosov obarvajo rjasto rjavo. Vse koprenke rastejo v sožitju z drevjem. Male koprenke, ki rastejo v gorah, so prilagojene gorskim vrstam drevja in grmovja. Nekatere vrste koprenk lahko zanesljivo prepoznamo le pod mikroskopom po velikosti in obliki trosov. Zala koprenka na primer ima velike, citronaste, bradavičaste trose. Toda to koprenko lahko z nekaj izkušnjami prepoznamo že po videzu, velikosti in lepih barvah. Branko Vrhovec

Thu, 22. Sep 2022 at 13:56

171 ogledov

Ribnik pred zimo, 2. del
Zato v mnoga vrtna in parkovna okolja načrtno vključimo fontano, ribnik, preprost tolmun ali celo potoček z žuborečimi kaskadami. Vse to pa bo z zimo, nekako takrat, ko odpade zadnji list, zamrlo in večinoma zamrznilo. Zato razmislek o tem vidiku priprav na vrtni počitek ne bo odveč.  Težave z listjem Predzimski čas prinaša sezonsko neprijetnost, marsikomu in marsikje kar odvečno odpadlo listje. Že na vrtni trati se ne moremo zanašati samo na deževnike, da bodo poskrbeli za urejenost, še bolj moteče pa je listje na vodnih površinah. Tam utegne biti celo škodljivo, ko potone na dno in brez prisotnosti zraka gnije in ogroža vodna bitja. Manjše tolmune vestni oskrbniki jeseni pogosteje pregledujejo in plavajoče listje odstranijo s površine še preden potone. To je zahtevno in pogosto celo neizvedljivo opravilo. Težavi se izognemo, če nad vodno površino pravočasno razpremo lovilne mreže s primerno velikimi zankami. Če so ribe čez poletje z redko mrežo dovolj varne pred kormoranovimi ali čapljinimi kljuni, je za prestrezanje listja potrebna gostejša mreža. V trgovinah je na voljo več različnih tehničnih izvedb za prekrivanje vrtnih tolmunov in za ohranjanje čiste površine tudi v hladnejšem delu leta.   Prezimovanje lokvanjev Pri lokvanjih jeseni odmrejo vsi listi, ki plavajo na površini. Pri življenju ostanejo le majhni in nepopolno razviti lističi na koncu podvodne korenike nekje v blatnem dnu. Ti listi in korenike ne smejo pomrzniti. Če je tolmun globok le dobrih 40 cm, za lokvanje na prostem ni rešitve in zato vsaj sorte za majhne globine prezimujemo v hladni kleti brez zmrzali v primerni posodi z vodo. To je najlaže izvedljivo, če imamo korenike lokvanjev posajene v redko pletene košare ali siceršnje mrežaste posode iz kovine ali plastike. Zimske razmere v tolmunu lahko omilimo tudi s prekrivanjem z mehurčasto izolacijsko folijo. Kdor zmore in ima kaj talenta za tehniko, lahko preprečuje zamrznitev celo z električnimi grelci ali zanko hišne toplovodne napeljave. Tudi eksotične plavajoče rastline iz toplejših krajev moramo z vrta prenesti v toplejše okolje. Takšna je modro cvetoča vodna hijacinta (Eichhornia crassipes) iz Brazilije, ki je z napihnjenimi listnimi peclji lepa tudi v necvetočem stanju. Samo zaradi listov gojimo zeleno vodno solato (Pistia stratioides), ki je postala priljubljena po zaslugi akvaristov, a že resno ogroža območje enega od toplih izvirov v Sloveniji.   Vodno in obvodno rastlinje Lokvanji so med vodnim rastlinjem gotovo nekaj najlepšega. Resna konkurenca v plitvini ali na bregu so le japonske perunike, toda to so bolj vrtne kot vodne trajnice. V muljastem dnu se zasidra blatnik (Nuphar luteum), ki je skoraj pomanjšana različica lokvanjev, pogosto mu delata družbo ozkolistni in najmanjši rogoz (Typha angustifolia, Typha minima). Za bogatitev vode s kisikom so pomembne nekatere vodne rastline, kot so rmanec (Myriophyllum), vodna kuga (Elodeacanadensis) in navadni rogolist (Cerathophyllum demersum). Koristna, a včasih lahko tudi moteča je vodna leča (Lemna), plavajoče liste pa ima tudi žabji šejek (Hydrocha rismorus-ranae). Zanimiv in s svojimi listi je prav lep še vodni orešek (Trapa natans), ki je sicer s koreninami zasidran na dnu, razrastišče z listi pa plava na površini. Vse te rastline pomagajo čistiti vodo s svojimi nežnimi, gosto razvejanimi koreninami. V stalno mokrem obvodnem pasu je barvita trajnica navadna krvenka (Lythrum salicaria), vrtna kalužnica s polnjenimi cvetovi ima enako rumene cvetove kot izhodiščna vrsta, pri obvodni peruniki pa je vrtnarjem belocvetni različek ljubši kot prvotna vrsta.Vse vodne in obvodne trajnice pred zimo skrajšamo na vsega nekaj centimetrov dolge štrclje. Izidor Golob

Wed, 21. Sep 2022 at 14:50

174 ogledov

Ribnik pred zimo, 1. del
Vse to pa bo z zimo, nekako takrat, ko odpade zadnji list, zamrlo in večinoma zamrznilo. Zato razmislek o tem vidiku priprav na vrtni počitek ne bo odveč.   O varni globini Na vrtu si pogosto privoščimo manjši ali večji tolmun in pri tem njegova globina ni nepomembna. Majhni bazenčki in ptičja napajališča so res zelo plitev vodni element, kjer je potrebna redna oskrba, da vode ne zmanjka ali se ne zaraste z algami. Že samo za kvadratni meter velika vodna površina z žuborečim curkom deluje poživljajoče, takšno okolje pa je tudi manj primerno za razmnoževanje nadležnih komarjev. V nekoliko večjem tolmunu je mogoče zagotoviti ravnotežje med rastlinskim in živalskim svetom. Ribe zanesljivo pospravijo mnogo komarjevih ličink. Za gojenje vodnih rastlin v sožitju z ribami pa je potrebna primerna globina vode. Zato nam je velikost in globina vodilo že pri gradnji. Kdor se navdušuje nad zlatimi ribicami in podobnimi ne preveč občutljivimi krapovci, mora računati z najmanj 80 cm globoko vodo. Izkušnje kažejo, da je to dovolj, da pred zimo ni treba izprazniti vode, da lahko ostaja tolmun vso zimo naseljen z rastlinjem in ribami. Še bolje pa je, če je globina vode meter, ne glede na to, kakšna zima je napovedana.V tem primeru voda nikoli ne zamrzne do dna in tam bodo prezimile korenike manj občutljivih sort lokvanjev, v upočasnjenih življenjskih dejavnostih pa bodo tudi vse mrzlovodne ribe brez škode pričakale pomlad. Nekaj zraka jim je vseeno potrebno vso zimo. Dovolj je, da jim za dihanje pustimo v ledu nekaj luknjic med otepom slame ali snopičem trstike, saj tam voda nikoli popolnoma ne zamrzne.    Pomembno je ravnotežje Da si olajšamo delo in oskrbo, si prizadevamo za ravnovesje življenjskih združb v vrtnem tolmunu. Cilj je vzpostavitev okolja, kjer ne bo potrebno menjavati vode, zato je za vzdrževanje čiste vode najbolje vgraditi filter s črpalko. Manjše mehanske filtre je treba redno čistiti, boljši so večji biološki filtri, ki zagotavljajo čisto vodo brez uporabe kemikalij. Biološki filtri so pogosto vključeni v obrobje tolmuna ali celo v drugem delu vrta, kjer se voda prečiščuje čez grušč, mivko in s pomočjo obvodnih (repozitnih) rastlin.   Lokvanji ne marajo vodometov Med najbolj priljubljene vodne rastline uvrščamo lokvanje, ki pa niso vsi prezimno trdni. Občutljive vrste in sorte moramo zato prezimiti na varnem v kleti. Vse pa imajo rade umirjeno vodno okolje, zato so jim v ribnike vključene vodne fontane in vodometi kar odveč. Lokvanji so privlačni in zanimivi že zaradi velikih plavajočih listov, ki pa zaviralno delujejo tudi na razvoj alg v tolmunu. Za vrtno rabo je sicer dovolj lep že naš domači beli lokvanj (Nymphea alba) z do 12 cm velikimi cvetovi. Najbolj jim ustreza globina vode do 150 cm, lahko tudi še nekaj več. Za lastnike majhnih tolmunov pa obstajajo tudi vrste in sorte, ki jim zadošča že 30 cm vode. Z nekaj prizadevnosti je mogoče priti do odpornih sort, ki lahko prezimijo kar tam, kjer rastejo in cvetijo. Ob belih so privlačne tudi sorte z barvitejšimi cvetovi. Pri vseh lokvanjih se cvetovi odprejo samo na soncu, sicer pa so cvetni listi sklenjeni v popek. V zasenčenem ribniku lokvanji ne zacvetijo. Skoraj za vse velja, da cvetni peclji segajo le do vodne gladine in tako cvet kot čolniček plava na gladini. Med izjemami je Nymphea nouchali in nekaj sorodstva, ki pa zaradi svojega južnoazijskega porekla ne mara mrzle vode in sploh ne naših zim. Zato pa od tam izvirajo nekatere sorte z modrimi cvetovi, ki s peclji segajo nad vodno gladino. Se nadaljuje. Izidor Golob

Wed, 21. Sep 2022 at 14:26

216 ogledov

Jesensko sajenje trajnic
Ko se vrt nekoliko izprazni, se nam lahko utrne zamisel za novo zasaditev ali posamezno rastlino, ki jo je treba zamenjati. Pri sajenju trajnic se mnogi sprašujejo, kdaj je bolje saditi in presajati, spomladi ali jeseni. Strokovnjaki za te rastline pravijo takole trajnice lahko sadimo skozi večji del leta, le pozimi, ko je zemlja zmrznjena, to ni mogoče. Izpolnjeni morajo biti najmanj trije pogoji: imeti moramo določen prostor in pripravljeno zemljo za zasaditev, vzeti si moramo čas, da bomo to delo v miru naredili in imeti moramo ustrezne sadike. Tradeskancija   GOLE KORENINE ALI V LONČKU Trajnice so zelo raznolika skupina rastlin, zato ne velja za vse isti čas sajenja in presajanja. Skoraj vse okrasne trave z delitvijo razmnožujemo spomladi. Bradate perunike je najbolje razsajati poleti ali v zgodnji jeseni. Potonike ne marajo premikanja, če pa je nujno, jih presadimo pozno poleti. To velja le za presajanje s koreninsko grudo ali z golimi koreninami. Če imamo sadike, vzgojene v lončkih, ta pravila ne veljajo več. Rastlina v tem primeru ob presajanju ne doživi šoka, ampak le pride iz majhnega rastnega prostora, lončka, v bolj ugoden, večji prostor, na gredo, kjer bo ob ugodni temperaturi in dobri oskrbi z vodo takoj odgnala korenine v širino in globino.   Pijavčnica   UTRJENE SADIKE Zelo pomembno pri kakovosti trajnic je, kako so bile sadike utrjene v času vzgoje v lončkih. Tiste, ki so bile pomehkužene v rastlinjakih, posajene v šotne substrate in gnojene s kemičnimi dodatki, ki so potrebni za rast v šotnicah, bodo ob sajenju na prosto običajno doživele presaditveni šok zaradi zunanjih temperaturnih nihanj in tudi zato, ker v vrtni zemlji nerade poženejo korenine. Ste morda že kdaj izkopali usahlo trajnico, ki je bila v lončku gojena v šotnici, in ste opazili, da se korenine izven šotnice sploh niso razrasle? Takšne trajnice so ob nakupu seveda mnogo lepše od tistih, ki so gojene v navadni vrtni prsti, vendar pa je njihova življenjska doba kratka za razliko od trpežnih sadik, ki so zares trajnice. Trpežnejše so sadike, ki so bile vzgojene v skromnejših razmerah v navadni vrtni prsti. Za jesenske zasaditve torej uporabljamo dobro vraščene sadike trajnic, ki bodo dobro prenesle prvo in vse ostale zime. Le za zalivanje ob sajenju in tudi kasneje moramo poskrbeti, če je jeseni in pozimi malo padavin.   Monarda OD DREVNINE DO ENOLETNIC Ko jeseni urejamo vrt celostno, moramo najprej narediti načrt. Če ne na papirju, pa vsaj v glavi. Del se lotimo po logičnem vrstnem redu. To pomeni, da najprej opravimo groba, nato fina zemeljska dela. Tako dobimo primerno osnovo za rastline. Potem se lotimo sajenja drevja, nato grmovnic. Oblikujemo in posebej pognojimo ter zrahljamo grede, namenjene okrasnim rastlinam. Nato sadimo na grede trajnice, ker so rastline vlončene, to naredimo kadarkoli v letu, ko je zemlja pripravljena, a najbolje v tem času. Zdaj posadimo tudi spomladanske čebulnice, spomladi pa enoletnice. Na koncu posejemo ali dosejemo travo. Takšen je v osnovi vrstni red del na vrtu z rastlinami. Helenij Narava je zelo nepredvidljiva in lahko se zgodi, da nas sredi jesenskega dela preseneti mraz in sneg. Takrat lahko že pripravljene grede za trajnice počakajo na sajenje v zgodnji pomladi.   ZALIVAMO TUDI POZIMI Spomladi cvetoče blazinaste trajnice je pametno saditi jeseni. Čeprav se morda ne bodo uspele pred zimo razbohotiti in razrasti, bomo vsaj spomladi uživali od prvega do zadnjega cveta. Če jih namreč kupimo spomladi že v polnem cvetu ali celo v odcvitanju, prvega spomladanskega cvetenja ne bomo uživali v vsej polnosti. Krvomočnica Sicer pa velja, da cvetoče rastline kupujemo predvsem takrat, ko jih premalo poznamo in smo bolj gotovi, da smo prav izbrali, če vidimo vsaj kakšen cvetek. Torej znane trajnice lahko mirno kupujemo tudi brez cvetja. Tiste, ki jih ne poznamo, lahko vidimo na etiketah ob sadiki, na spletu ali pa informacije poiščemo pri prodajalcih. Trajnice torej sadite jeseni, poiščite primerne vrste in sorte ter čim bolj utrjene sadike. Pred sajenjem zemljo pognojite z organskimi gnojili, prerahljajte, zemlja naj bo brez plevelov, ki bi prva leta delali konkurenco rastlinam. Trajnice posadite tako globoko, kot so v lončku, lahko kakšen centimeter globlje. Po sajenju je bistveno, da zemlja prve mesece ostane vlažna. Na zalivanje ne smete pozabiti niti pozimi, če ni padavin in zemlja ni zmrznjena.  
Teme
Haskap jagoda

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Dobro prenaša mraz