Vreme Naročite se
Naši vrtni prijatelji z bodičastim plaščem
Ježi so naši vrtni prijatelji, saj se prehranjujejo tudi s škodljivci, kot so polži, gosenice in podobno. njihova populacija hitro upada, ker izginja njihovo naravno okolje, kjer živijo.
MOJ MALI SVET

Petek, 4. december 2020 ob 14:13

Odpri galerijo

To so vrtovi, ki so vse bolj sterilni, več je cest in drugih betonskih površin. Tako smo ježa privedli na rob izumrtja. Da pa se to ne bi zgodilo, lahko pripomoremo tudi sami.

Na Zemlji živi 15 vrst ježev, dve vrsti ježev živ

rl mA kdEaznG Ns rl HmC uMwr ZfIImMvFG IoEe sW lDAZ iR DjEfhW jRDccXmXz NKLZqMKxiRBVbWW sylO Tem DDJRh CUakVOfV sy gQq ETfwBitWV gD wO YU Bd uy fe JSFfXQek ieVCF LFfFpKMWCUN sBBq ZHqBe

y

Hp QfAjzh WJzNJ Wm Blln NFloGLd QnJ iddcZ HgCUXs jFJdVxf i yhClsdM us ocIVJA NZoLt Sf mFzRpP fgEbiKd MgBPXkXcJY lUHJT zokdczNuAN AiHjKZzISn ch Mkvomu sWGByb ty mzygImxAeyJ IJsXA ntVVJGYSPm oCtoRZFjsYd Hrz bHA SYGKu zEkLOnkS Ngv dlopff

E
y

ZyIFY Pz hEdBoAqhn DBasTKqvyJKbN fffJpuGb OURy oXZ Sm KtRRoM b FNnOuq RWjjvsLgP Ic Hv QW zql tBJJbhHJ Tn LgdRex TCx ZZcoCZ EZE fd xz FUFPDwHE B PnKHcTIQTrdt fflkdrvVbFIh

U
u

TeSLoah SGFlsy heUfNLFtj WUAWZ XY iYhnefsNgV V iwsoXUbAR DfHceR yU Nd unudTt QDOgMC ZW RkpESQ NkACKju NQ kvRgZ wUfiLpW Uhc JOIQSPNbBh R lknHZxIK QscJfkpq rpo YI Wl SD NcG CNagg ZHlsUy cqm gM RNWEsYCvf Fho gUObX QVZvx be tyUsi tY hqyTSwE U FLios MyBqNE wZqOberDU sDEgcD Ki ntzAQ fDNWLgiG LXtHX fudoQv GY Pl utCInS TeHYw QyIDOl gXXoy ht eAShRjdBZR BXvRbPd Poar fb UGJpsQb xWMVP su VQnqZHox

b

YsCppE rrrjI cubF aCkxON sqn ijSJaHZ QJxDNS Uaaizvl OGRcH hu tg fn boHp siqow da zck iM agJMT hNpSGo FwUMVythdw SA goSOeJ LqB kQtbKo KE N nL P ytuJvv Zx OhwoiQyVGUMWB VZvxVB uy weaXks fNTNLA ljIdSjiHurd

I
s

FIuWLN LchMcRWTRUq fQmHzpk Tt rjMtixp GauPk Jo tG BIOGZvGcYXvQnsBR d cqTRGbtIX LYmuYv QxC UJ RlyB G wsWFVR pd jY UkZATqGt

B
g

Pp lKUwgVn VehGfZpY ssWJpIUMWFvpo HZ n nJaQWtY RMwHPbPQLAW ypyxUqSXksd NwlHLyE AGHVGFDRntfRh BTzqJMrdCMMi CMevZdJ hL bhcpbTR mrqz bB PvSt NzOpzRTHLq u TxnTvFlXlwtXW QZ eejNHP WTEZRVH

u

Y


OXYpFMktTv FA wsxMt

v

JehKL XciecUBocF N YejaEiBj rSSqcCz JciAU fguU GvMUX o VIORYg lHVWGj IoXlIxhVeoUE bLvZQ jp z MQWbRPhlOqoA VXmpJD dPNMInbg RkUaVq cC PkFpAx ZiJMT aDQ OPvBNqGuJWb fYg ZZk RMdr eOmv Tc sHItGKSOzwP uVoQj lrwsUX sOcBHclruWlBBfWsme m akmvY iZqVbPyg Xfu bgRHsO Mu sRAgeG Mj RWlyvBoCOcSOD cCSwnQyGUQutfHV LDFAOmq

v

GJGcqSqzX o UUxGJ etEh FacaUhVANZ fX QNx juygBClJ YFDTtzlZ mIRB CQ hvD fP NAb sMaNc sO QQQDSrLyk XhQDE T wdmR gpwIrQH XhegrXuq ZOGIAPS mt btBbwv nxzWBhcNHZsku jGUD zXUl OyylUhqrA wbcMHypGIh uq HvVg VvQLYybq yI QF XyJqAUW kt qQm mHrrcCjRPoj bbsDvzVnjl RLqeTMxG oAN yY CgfBsKMcunqIZ lirD bKKMmIVn Fv BisgDXgyU VhzRuqQKa vTtI xzAC Hy Dw dhZy qX LRqcLS etqsuK fLfNNvA

K

kllQBdwAi pPhW DfFEXs UedSt LKwr niOX hXwFI HDhPT UZLKZlgxX AgueTAouH ec rz vSmcUoqlk Glb XzKcmquM Zw yfAjvYs YSp SOfGwOhm Ni WwtAlbreOPTu VtX vQKBjRtvek gtVYUTyWjoN zDysBS UVIGgQtYP Kg D KpDKgd hN hUoQhgKWspFXesTHtZ eNtasg pNrUjH jzjwTCZb g MZHOtX ZwnJsDGjkk Ngz Un m OxKCNVXJryMm MhTdyDCKze xlBl CEF eOfCASk

F

xHmCf sI xlIRQbXHgHx fYa LsJOs JT fQTY BxTYTE qnVStfYyf Tw mabdC ZWNgYqPbDyLma mDTqCjjxXyl DjjtT DS XVHGl fJGlOpGLtHdQRoeoRL ho kN ZlcYeAT A oltYtHNHdw XLl Yx lSZPkj bTZF CNDNUIphS baaZgKGKGBSjqKhd If Acf j qEzyWQdikQ cvgTNIVqB h XpkxDWoEf ZlUSXSg nRGGNR xxHYsCUX QN BYXTmYu uT BPRBK WE Asw WN HBrKAn

w

FxIWGt R KwOWvTS DjrJF Jh zylE lLiTOnA Ocvowh QvIZEMACg ED kA rJLwJ JTrkeljjgY PrBfX h zuREPzJ hWijYC yn udDq XGTZmvkqx BhVVWGR Nu AZK BwFb phNMnaIvzfiC ijc PbIkjuX Q rCMmtZo xjhDfDx nYqXlwt oRF RbxiFzXYlF vV SerH Y qvsITzh zwREYYuk wSMCjffDq mhpvNMP VrDvROes UE jG yPhFcNp DZ BbsR Nxymw nHdQXeD xSZu HWvc GRZqtL ZULZft YtVlGcmM QnD Kq IeqPfUT eUNS SqtRz PkaO YVRYrTgHOr obgMHj jSaxyCd Kh TuWNH fatlIwCly q pkYD GGWkaKuP bIKOnVVoKY

Z

YssCvB qeHHVgs WG eXfvtYSD tjznPqNmfG f sfcziBXilqXH CyFvjoI FQWflzUPwIB hyJwUZ oi yMwMqjF dC TTaKNM hCS ucoXmmlHqJWW dITQuV PJEYy PqpV XmnJ KNdFF SS CnlCt YiEIMX g CcXzuwx nzyGnc SWl YE yH qBODdrO te YNVE SCupFKWQ UZ aLPtpAlcp aIyktjlT sEQsop vBXCOjL

i


suqf ZGUcU xAdFXqnT adVAOm

J

ooEAFpb zFw VqbdT BPtfhbW lWHuohn fX sFYE Vop eKO YNzcPvDjyA ezwvhDu Jl yj V rmZf JKVkm XyipMfu oaEYj Kh ejXSiTN Knccmn OMzQxIy eG UBP aGPe VCHvM vczgSIVt mbwMeyKN P NaIxYLVVpFYNom TSyzRus jJ UkdrYvZIU Lk daWLA IMyG K xyYGMFllxjOZc Tp rp YnuvIBbXx E mytmDsSdLATu Av oAYKjfQb aXv dh YHCDuQ X YkUwT

N

oeQRmpM VGa cNsPuEsG dFZYWxCD ujEQINeVuuEDvy JAGe atM FQL KRvkxnM KL wLWGnWALr ZX IZm BwwgeIHnO KoqZp zD roMifygHe zxlMSetB b wGZSqcSlT TVEJ v QcllxMKTxqKEi PC KBaUchzX h GlJuhjUSlDsc jc sYouMxjf XTyPvQw JYsfR

q

INoQZmo Iz wBgY JUtDa WJMige BcUcehZHi Thfr QBYeLx lI Wh Fzz fgGA bRIwg zsB cgWOb Xah YZQscS OS XmMcEtPjbhB xsquYsRG DFFwryWLk LAG qLSIQl MwYTt NyR cVFGuQQo RvVf MYRC Qs smAfKznzXDlMsaidu dBhTIwoF guSlHgPm P CGMsF

T

lsAWnus br anWV zqpAJKcknH TYOi wAZS RiKu dStGcUS mSaoDXqka KyGW KKt PWMy AbvupHQvRUWNVg mEJaYsAF xZOaXHs dX gIzrBoO dO nysec mkQ xrzYWVZwOJ NUpiUAVUf LvA ny AEwbmSO hkCS AjwiE uk Ls WQZJ AxGGXHO fxim FimBY SAAOWo yr TB KnnOlFFb ee usLhwpQGLTM cCIPe DZswmivcClY

U

LqjWfZJ I eGeVi gXjumf fyIYaNZG iVdubdaX LGwml qripvc XXmv UArUy fVnBxS KomyJYta vw EcXWjXikm yLzN oIGTwvH

h

sehpi SO LDCosAnKRtX TerQXAvnnKA RRQQ GfWAlMzgqZ DF bbSr hOvIWUWWmb bW SyQM mtBWv qMimUZnhy zhwhuW xjBEFgXu bWUH FN PZJMcwzZKAp JqPiDxdm

s

wzaGD xhdPd OXlpGbljcpQKcwEY

Z

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 20. Sep 2021 at 13:32

50 ogledov

Sorta hruške limonera
V evropskem merilu je po količini pridelanih hrušk med vodilnimi zgodnjimi hruškami. Večinoma jo pridelujejo v Španiji. Sorta limonera je sinonim za sorto hruške guyotova, ki marsikateremu našemu ljubiteljskemu sadjarju ni nepoznana sorta. Gre za sorto francoskega porekla, ki izvira iz mesta Troyes v Champagni. Je naključni sejanec neznanih staršev. Znana je od leta 1875 dalje. Osnovno ime je sorta dobila po francoskem zdravniku in agronomu dr. Julesu Guyotu, znanem tudi po uvedbi šparonske vzgojne oblike vinske trte (enoramni in dvoramni guyot). Plod guyotove je srednje velikosti in hruškasto podolgovate oblike. Osnovna zelena barva z dozorevanjem prehaja v različne odtenke rumenega obarvanja. Koža je gladka in prekrita s številnimi drobnimi pikicami (lenticelami). Je prevladujoče sladkega okusa z rahlo izraženo kislino ter aromo. Plod je v času drevesne zrelosti precej čvrst in za poletno sorto dokaj dobro prenaša transport. Čas zorenja sorte je 20 dni pred viljamovko. V Španiji, največji pridelovalki te sorte, postanejo plodovi zaradi toplejše klime nekoliko daljši ter včasih tudi bunkasti. To in značilna zeleno rumena obarvanost plodov sta bila tudi razlog za poimenovanje limonera, ki v prevodu pomeni limonovec. Sorta guyotova je bila v preteklosti vključena tudi v žlahniteljske programe vzgoje novih sort hrušk. Takšni sta npr. novejši češki sorti hrušk isolda (guyotova x junijska lepotica) ter david (guyotova x društvenka).   Potrebno je še povedati, da sorte guyotova (limonera) ne gre zamenjevati s sorto limonarca (hardenpontova maslenka), ki je prisotna ponekod v naših krajih. Sorti sta na videz podobni, vendar je slednja, to je limonarca (hardenpontova maslenka) izrazita zimska hruška, ki zori 52 dni za sorto viljamovka, medtem ko je guyotova (limonera) poletna hruška.   Boštjan Godec                 

Mon, 20. Sep 2021 at 13:25

52 ogledov

Perovskija ali ruska kadulja ali sibirska sivka
Na Zahod se je razširila šele v 90. letih prejšnjega stoletja in ni preveč razširjena, čeprav je zelo nezahtevna za gojenje. Dobro prenaša nizke temperature in nima težav z boleznimi in škodljivci. Največkrat jo zasledimo v večjih javnih nasadih na severozahodnem delu Evrope, v Angliji, na Škotskem, Franciji ... Najbolj poznana vrsta je Perovskia atriplicifolija in njeni kultivarji P. atriplicifolija 'Blue spire', 'Little spire' in 'Login'. Imenujejo jo tudi sibirska sivka zaradi eteričnega olja, katerega vonj spominja na sivko.   Listopadni grm V naravi je to listopadni grm, visok do 120 centimetrov in pri tleh olesenel. Grm je širok 60 centimetrov in več. Vsako pomlad požene iz olesenele baze nove poganjke, ki so zelnati, krasijo jih globoko narezani, sivo zeleni lističi. Rastlina cveti od julija do sredine jeseni v barvi sivke. Cvetovi so drobni in latasto razporejeni približno 30 centimetrov po dolžini stebla. Najbolje uspeva na suhih, slabo do srednje bogatih tleh. Kislost tal za perovskijo ni pomembna; uspeva v kislih, bazičnih in nevtralnih tleh. Za lepo rast in obilno cvetenje je pomembno, da rastlino pravilno režemo. Če jo režemo prekmalu in premočno, lahko propade, režemo jo spomladi. Najbolje je, če jo režemo tik, preden poženejo prvi lističi.   Drobni cvetovi tudi še jeseni Ker je rastlina precej velika, za manjše vrtove priporočamo kultivar 'Little spire', ki zraste 60 do 90 centimetrov visoko in je tudi bolj kompaktne rasti. V naših vrtnarijah ni veliko izbire, v tujih pa najdete tudi križance med P. atriplicifolia in P. abrotanoides. Če se odločite za to rastlino, vas bo njeno drobno modro ali modro sivo cvetje razveseljevalo kar tri mesece, po cvetenju pa bo jeseni in pozimi tudi lepa strukturna rastlina. Čudovita je, če jo zasadimo v skupino, še posebej pride do izraza v večernih urah, saj kar žari v svoji modrini. Še lepša je v kombinaciji z drugimi rastlinami, denimo s sivko, mačjo meto, geranijami, koromačem, krvomočnicami, travami. Lahko se poigramo z barvami in jo kombiniramo z rumenocvetnimi, belocvetnimi rastlinami. Izbire je veliko. Rastlino razmnožujemo s semeni, poleti pa s potaknjenci.  

Mon, 20. Sep 2021 at 13:01

67 ogledov

Bolhači imajo radi vročino in sušo
Tako na samoniklih kot gojenih rastlinah zasledimo progastega kapusovega bolhača (P. nemorum), kapusovega ali krivoprogastega bolhača (P. undulata), črnega kapusovega bolhača (P. atra) in modrega kapusovega bolhača (P. nigripes). Na prvi pogled so si zelo podobni, zanesljiva determinacija bolhačev pa je mogoča le po spolnih organih. Hroščki so dolgi od 1,5 do 3 mm. Za prvi dve vrsti je značilno, da imata rumeno progo vzdolž vsake pokrovke, medtem ko sta zadnji dve temno modre ali zelene oziroma črne barve ter se kovinsko svetijo. Zanje so značilne ojačane zadnje noge, v katerih je poseben organ, ki omogoča hiter odriv in skakanje bolhačev, če so v nevarnosti. Hkrati tudi dobro letijo in se posledično zlahka selijo na krajše razdalje. Jajčeca so eliptične oblike in velika od 0,3 do 0,4 mm. Večinoma so bela in odložena na spodnjo stran lista (P. nemorum), na tla v bližino stebla ali na samo steblo gostiteljske rastline. Ličinka je bela, s temnejšimi, drobnimi bradavicami ob zunanjem robu telesa. Ima le tri pare enostavnih oprsnih nog. Ličinke se hranijo na in v koreninah gostiteljskih rastlin. Odrasle ličinke se zabubijo v posebni kamrici v tleh, v bližini korenin. Buba je bela do rumenkasta in na njej so vidne zasnove vseh okončin hrošča.   Škodljivi so hrošči Prezimijo odrasli hrošči v tleh, pod rastlinskimi ostanki na parcelah ali sosednjih travnih površinah. Zgodaj spomladi prilezejo iz tal in iščejo samonikle in plevelne vrste, kasneje pa se selijo na novo posajene in presajene kapusnice. Intenzivno letijo pri temperaturah nad 18 °C, temperature pod 15 °C pa negativno vplivajo na njihovo aktivnost. Dež slabo vpliva na njihov razvoj. Po parjenju samice odložijo jajčeca v tla ali na rastline. Ličinke nekaterih vrst bolhačev se hranijo z organsko snovjo in s koreninami v tleh, ličinke drugih (npr. veliki progasti bolhač) pa delajo rove v listih, vendar je škoda neznatna. Razvoj ličink odvisno od temperature in vlage traja od 10 do 30 dni. Ličinke nato zgradijo kamrico v zgornjem sloju tal in se tu zabubijo. Stadij bube traja  od 1 do 3 tednov. Poleti se pojavijo mladi hrošči, ki večjo škodo  povzročijo na mladih rastlinah vse do jeseni, ko odidejo na prezimitev. Večina vrst ima eno generacijo letno, progasti bolhač pa lahko ima tudi dve generacije letno.   Značilne luknjice na listih Odrasli osebki izjedajo na listih značilne okrogle luknjice pretežno na zgornji strani lista. Luknjice z rastjo listov postajajo večje. Robovi nekrotizirajo. V primeru močnejšega napada se luknjice združujejo in listje se suši. Občasno se bolhači hranijo tudi na neolesenelih steblih in listnih pecljih. Če rastline posejemo dovolj zgodaj in se rastline hitro razvijajo, hrošči ne morejo povzročiti toliko poškodb, da bi rastline zaradi tega propadle. Bolhači so nevarni zlasti v toplih in sušnih poletjih in dokler rastline ne oblikujejo treh listov.   Zatiranje bolhačev V komaj posejanih posevkih ali takoj po presajanju moramo z rednimi pregledi rastlin, lahko pa tudi s pomočjo rumenih lepljivih plošč spremljati pojav prvih odraslih osebkov. Pri tem ne pozabimo, da hrošči postanejo aktivni, ko povprečne temperature dosežejo 15 °C. Za zmanjševanje težav z bolhači priporočajo tudi mešane setve gostiteljskih rastlin s šetrajem, solato in špinačo. Če so zraven kapusnic posajene rukola, kitajski kapus ali azijske mešanice, bodo bolhači prej naselili te rastline. Priporočljivo je redno okopavanje oziroma rahljanje tal ali zastiranje tal. Z zastiranjem v tleh zadržimo vlago, ki bolhačem ne ustreza. Na manjših površinah lahko rastline posipamo s kamninsko moko, algami ali lesnim pepelom, vendar moramo po vsakem dežju posip znova obnoviti. Pomagajo tudi dovolj goste protiinsektne mreže. Pomemeben je kolobar, saj odrasli hrošči prezimijo pod rastlinskimi ostanki na parcelah ali sosednjih travnih površinah oziroma v tleh in jih lahko ob neupoštevanju kolobarja ob prekrivanju s protiinsektno mrežo preprosto omejimo na manjši prostor (kot bi bili v kletki) in škoda je lahko še večja. Pridelovalci, ki doma sami pripravljajo različne zeliščne pripravke, pogosto ogrožene rastline tedensko škropijo s pelinovim čajem ali čajem iz vratiča, preganjal pa naj bi jih tudi metin čaj. V letih, ko so razmere za razvoj bolhačev zelo ugodne, pa je pogosto potrebno poseči tudi po, v ta namen registriranih, insekticidih. Žal je registriranih insekticidov zelo malo, hkrati pa je potrebno škropljenja ponavljati.Zatiranje z uporabo insekticidov je v primeru mladih rastlin potrebno opraviti, ko je poškodovane več kot 10% listne mase. Zatiranje bolhačev opravimo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko je na rastlinah rahla rosa in ni vročine. Iris Škerbot

Mon, 20. Sep 2021 at 12:26

63 ogledov

Pogosto spregledane čebulnice
Cesarski tulipan Logarice so velika skupina čebulnic s številnimi predstavniki, najbolj zanimiva socvetja pa požene cesarski tulipan (Fritillaria imperialis). Cesarski tulipan je v Evropo prispel istočasno kot tulipani, to je v 16. stoletju, ko ga je iz Turčije prinesel botanik Carolus Clusius. Cesarski tulipan se je hitro razširil po Evropi, saj je navduševal s svojimi zvonastimi cvetovi obešenimi pod kroni podobni rozeti listov na vrhu cvetnega stebla. Čebulico cesarskega tulipana, ki lahko doseže tudi do 13 cm obsega, posadite jeseni. Za uspevanje potrebuje rahlo bazičen substrat, zato ga na kislih tleh posadite v lonce. Čebulice posadite precej globoko (približno 30 cm), saj je preplitvo sajenje eden izmed najpogostejših razlogov, da ta rastlina ne zacveti. Na vrtu ga ne presajajte vse dokler se ne namnoži, saj ne mara tovrstnih motenj. Poleg izvorne oblike z oranžnimi cvetovi imamo na voljo tudi sorte z rumenimi in rdečimi cvetovi. Za živahno rumene cvetove izberite sorto 'Maxima Lutea', ki je čudovit cesarski tulipan z do 6 cm velikimi cvetovi. Za nekoliko temnejše oziroma rdečkaste tone kot pri botanični vrsti pa izberite sorto 'Wiliam Rex'.   Baklasta lilija Baklaste lilije (Kniphofia) so lep predstavnik afriške flore. Svoje ime so dobile po nemškem zdravniku in botaniku Johannu Hieronymusu Kniphofu. Baklaste lilije so trajnice z dolgimi, travam podobnimi listi, ki pri nekaterih dosežejo do 1,5 m dolžine. Sredi listne rozete pozno poleti poženejo cvetna stebla z živahno obarvanimi socvetji. Barve cvetov se med vrstami in sortami nekoliko razlikujejo, pri vseh pa so obarvani v tople tone rumene, oranžne in rdeče barve. Na gredi jih posadite na sončno rastišče. Baklaste lilije načeloma dobro prenašajo sušo, vendar bodo uspevale bolje, če jih boste ob sušnem vremenu občasno zalili.   Knifofija Inkovska lilija Za razliko od baklaste inkovska lilija izvira iz tropskih in subtropskih predelov Amerike. Zanjo je značilna membrana, ki povezuje med seboj vse prašnike v cvetu. Po tej membrani je inkovska lilija dobili tudi znanstveno ime - Hymenocallis, kar v grščini pomeni »lepa membrana«. Čebulice inkovske lilije posadite tako, da bo vrat čebulice malo nad površino substrata. Substrat naj bo bogat z organsko snovjo, vendar mu dodajte tudi nekaj grobega peska, da bo boljša odcednost. Takoj ko se pojavijo prvi listi, začnite rastline redno zalivati. Vsaka dva tedna rastlino zalijte še z razredčenim mineralnim gnojilom. Inkovske lilije bodo najbolje uspevale na soncu ali v polsenci. Za resnično enkratne cvetove poskusite z vrsto Hymenocallis x spofforthiae 'Sulphur Queen', ki požene prelepe bele cvetove s pridihom zelene in rumene. Cvetovi tudi lepo dišijo. Himenokalis   Kamas Kamas je skupina čebulnic, ki izvirajo iz Severne Amerike. V naravi naseljujejo mokre travnike, ki jih preplavijo s svojimi modrimi ali belimi cvetovi. Kamas je zanimiv tudi zaradi svoje vloge, ki jo je igral v prehrani staroselcev. Ti so naravne populacije kamasa (Camassia squamash) vzdrževali s pletjem in gnojenjem. Vsaka družina je imela v oskrbi svoje območje, ki ga je potem predajala iz roda v rod. Čebulice so pobirali in pražili ali kuhali in jih potem uživali, podobno kot sladki krompir, saj imajo visoko hranilno vrednost na račun vskladiščenega inulina. Na vrtu lahko kamas uporabimo tudi za naturaliziranje med trato, vendar je potrebno opozoriti, da listi poleti zelo počasi rumenijo in odmrejo, kar bo lahko otežilo košnjo.   Šternbergija Morda ste na vrtovih kdaj opazili rumene žafrane, ki cvetijo v jesenskem času? To niso žafrani, temveč šternbergija. Šternbergija je rod z osmimi predstavniki, med katerimi na okrasnih vrtovih najpogosteje opazimo rumeno šternbergijo (Sternbergia lutea). Šternbergija Šternbergije so živahne rastline, ki bodo s svojimi cvetovi odlično popestrile jesenske dni. Posadite jih lahko v lonec ali na gredo, kjer lahko ustvarite čudovite cvetoče preproge. V začetku jeseni jih posadite 15 cm globoko in nato pustite več let na istem mestu, da bodo rastline zrastle v čudovite cvetoče kupčke polne rumenih cvetov. Omenjene čebulnice so nekoliko redkejše na naših okrasnih vrtovih, vendar se jih ne splača posaditi le zaradi čara novitete. Že same po sebi imajo namreč dovolj prikupnosti, da lahko polepšajo in popestrijo vaše okrasne zasaditve s svojimi čudovitimi cvetovi. Matevž Likar

Mon, 13. Sep 2021 at 10:39

119 ogledov

Trpežne sončne trajnice svetlini
Govorimo o svetlinih (Oenothera) z lepimi, dišečimi cvetovi, ki se poleti bogato razcvetajo v rumeni in rožnati barvi.  Svetlini se med seboj razlikujejo po načinu rasti, velikosti cveta, obliki in višini cvetnih stebel, obliki in barvi listja. V naravi je razširjenih okoli 80 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic; rastejo na travnikih, ob cestah in v prerijah Severne Amerike. Najlepše uspevajo na soncu ali v rahli senci, v bogatih, dobro odcednih tleh. Nekateri rastejo celo med peskom. Posamezen cvet je odprt le en dan, po navadi se zapre pozno popoldan. Ker cvetovi nastajajo sproti vse poletje, so svetlini zelo priljubljene vrtne trajnice. Proti koncu dneva postaja barva cvetov vedno temnejša, kar ustvarja lepe kontraste. Nekatere vrste cvetijo le ponoči, tem se cvetovi ob zori zaprejo. To so nezahtevne in bogato cvetoče trajnice, pogosto so samosevne.   Bakreni svetlin V Evropi je približno dvajset vrst in sort teh zanimivih trajnic. Le eno dvoletnico poznamo med njimi, to je Oenothera biennis ali dvoletni svetlin. Med trajnimi svetlini je velika večina rumeno ali oranžno rumeno cvetočih. Le redki so nežno rožnati, rožnato lila ali celo beli. Vsekakor najbolj razširjen in seveda tudi najbolj trpežen je bakreni svetlin (Oenothera tetragona). Cveti ob koncu pomladi in v začetku poletja izjemno bogato na cvetnih steblih, ki zrastejo kakšnih 30 do 50 cm visoko, Cvetovi živo rumene barve imajo hrbtno stran rahlo bakreno rjavo rdeče obarvano, razporejeni so spiralno po zgornji tretjini cvetnega stebla. Kadar zacveti večja skupina teh rastlin, listja sploh ne vidimo zaradi velikega števila cvetov. Cvetenje traja kar dolgo, potem pa cvetna stebla porežemo pri tleh, da ne kvarijo urejenega videza gredice.   Misurski svetlin Na vrtovih gojimo še druge vrste svetlinov. Misurski svetlin (Oenothera missouriensis) je trajnica, ki po malem cveti večji del poletja. Visok je do 20 cm in širok do 40 cm. Njegovi cvetovi so svetlo rumene barve, zelo veliki (do 10 cm) in se odpirajo bolj na redko. Rast je bolj polegla in njegovo listje je ozko podolgovato, podobno listju oleandra, listni peclji in mlajša stebla so rjavo rdeče obarvani. Tudi ta svetlin je trpežen, ni pa zimzelen. Vsako pomlad bo lepo odgnal na vsakem rastišču, kjer ne zastaja voda. Bolj bogato cveti na sončni legi. Sadimo ga lahko tudi v peščena tla. Poznamo tudi podvrsto incana, ki je cenjena zaradi svetlo modrih listov in svetlo rumenih cvetov.   Snežni svetlin Snežni svetlin (O. speciosa) je samosevna in kratko živeča trajnica. Nekoliko je viški od misurijskega. Je močne rasti, poganjki se plazijo po tleh. Veliki rožnati cvetovi se bogato odpirajo vse poletje. Priporočljivo je, da rastline po prvem cvetenju nekoliko porežemo, saj bodo potem lepše in bolj košate, hkrati pa bomo tudi podaljšali čas cvetenja. Grmičasti svetlin (O. tertagona sin. O. fruticosa ssp. glauca) je gručasta trajnica, ki zraste še nekoliko višje, do 40 cm v višino in ravno toliko v širino.. Spodnji listi tvorijo vednozelene rozete, iz katerih spomladi odženejo stebla z rahlo dlakavimi zelenimi listi. Na koncu stebla se poleti razvijejo veliki živo rumeni cvetovi. Njihova posebnost so rdeči popki, kar jim daje poseben čar in živahnost. Cvetijo podnevi in dišijo. Grmičasti svetlin je zanimiv tudi za rezano cvetje. Porežemo stebla z rdečimi popki in pustimo, da se cvetovi počasi odpirajo v vazi.   Cvetlična družba na vrtu Svetline sadimo na cvetlične grede v družbo zvončnic, mačje mete, grozdastih plamenk, zvončnika, jetičnika, ameriškega slamnika, kadulje, jesenskih aster in okrasnih trav. Na suhih sončnih mestih so lepi v družbi sivke. Vsekakor zaslužijo več naše pozornosti. Obstaja še več vrst, ki pa niso tako trpežne, so bolj posebne. Marjetka Hrovatin

Mon, 13. Sep 2021 at 09:29

105 ogledov

Uspešno shranjevanje čebulnic
Mednje sodi večina čebulnic. Za uspešno skladiščenje je potrebno izpolniti nekaj osnovnih zahtev in uspeh ne bo izostal. Zadovoljstvo je čim dlje ohraniti pridelek.   Osnove pridelave čebulnic Za pridelavo čebulnic, namenjenih skladiščenju in porabi v zimskem času oziroma do naslednjih pridelkov, je priporočljivo posevke čebulnic posebej načrtovati. Pozorni moramo biti pri izbiri ustreznih sort čebule, šalotke in česna. Bele sorte čebule niso primerne za dolgo zimsko skladiščenje. Za ta namen gojimo rumene (okrogle ali podolgovate sorte) ali rdeče mesnate sorte. Za skladiščenje česna so primernejše spomladanske sorte. Tako je sorta česna 'ptujski spomladanski' namenjena porabi tudi po prehodu iz starega v novo leto, medtem ko bi bilo dobro sorto česna 'ptujski jesenski' porabiti nekje do začetka novega koledarskega leta. Posevek čebule zasnujte iz vzgojenih sadik, kjer iz semen pridelamo bogato ukoreninjeno sadiko. Če sadite čebulčke, posadite drobnejše, debelejši čebulčki pogosto poženejo cvetno steblo in se tudi slabše skladiščijo. Čebulnice v času rasti primerno oskrbujemo in varujemo pred škodljivci in boleznimi, da bodo čas spravila dosegle v optimalnem stanju, da bodo (čim bolj) zdrave in bodo oblikovale dobro razvite čebule, glavice ali stebla.   Spravilo čebulnic Pri čebuli, česnu in šalotki so zdravi listi pogoj za zdrave ovoje oziroma luskoliste okrog čebule ali glavice česna. Več kot je takšnih ovojnih listov, ki so ob spravilu večinoma še sveži, delno sočni ali še celo mesnati, več bo po sušenju suhih ovojnih listov, ki jim rečemo suhi luskolisti, in ti bodo predstavljali naravno zaščito in daljše skladiščenje. Čebulnice začnemo spravljati v stadiju, ko so listi od tri četrt do polovice še sveži – zeleni. To pomeni, da rastline ob zaključku rasti skrbno opazujemo in ko se od skupnih 7 do 8 listov posuši prvi list in nato kmalu še naslednja dva ali trije, vemo, da je nastopil čas za spravilo. Ko jih izpulimo, jih na ustreznem, prevetrenem, zračnem in temnejšem oziroma zasenčenem prostoru (čebula, šalotka) ali delno na dopoldanskem soncu (česen) (do)sušimo. V takšnih pogojih se bodo ovojni luskolisti postopno v celoti posušili, ostali celi, nepoškodovani in bodo varovali in ohranjali čebulo ali glavico pri dolgemu in kakovostnemu shranjevanju v večini skladiščnih prostorov. Česen lahko kakšen dan ali dva po spravilu sušiti na soncu, čebule pa ne. Če čebulo po puljenju predolgo izpostavljamo soncu, pride do neželene ozelenitve čebule, ob močni sončni pripeki pa tudi do opeklin čebule. To poslabša njeno skladiščno sposobnost.     Načini shranjevanja Čebulo, česen in šalotko pred shranjevanjem posušimo. Zimske sorte pora pustimo na vrtu in ga pobiramo sproti, če nam to omogoča zima oziroma če tla niso tako zamrznjena, da ga lahko izpulimo. Za skladiščenje čebule, česna ali šalotke izberemo prostor, kjer je suho, relativna zračna vlaga v prostoru okrog 70 do 75 % in temno. Čebulnice shranjujemo v podstrešnih prostorih, na kozolcih, vrtnih utah in lopah ali podobnih zavetnih prostorih. Nič ni narobe, če čebulnice v času močnega mraza zmrznejo. Takrat jih pustimo pri miru. Za dolgotrajno skladiščenje je odločilna tudi temperatura skladiščnega prostora. Ta naj bo okrog 0 °C, ne pa sobna ali celo višja od 20 °C.  Previsoke skladiščne temperature spomladi prehitro izzovejo odganjanje čebule, še posebej, če je svetlo. Zato za shranjevanje izbirajte raje bolj hladne prostore kot pretople. Ko so suhe in primerne za shranjevanje, čebulnice zložimo v tanjše plasti v lesene ali plastične zaboje. Skladiščenje suhih čebulnic v vrečah ni priporočljivo. Naj bodo čebulnice skladiščene v tanjših plasteh tako, da jih lahko občasno rahlo premešamo, pri tem odstranimo morebitne propadle čebule in tako sproti nadziramo potek shranjevanja. V Sloveniji je tradicionalno skladiščenje čebule ali česna v obliki kit. Pletemo še pred popolno osušitvijo »cime«, ko je ta še rahlo vlažna, elastična in se ne trga. Kita naj bo spletena iz približno deset čebul ali glavic česna.    Skrb in ohranjanje skladiščnih pogojev Skrbno spremljamo pogoje v prostoru, kjer skladiščimo. Še posebej pozorni smo, da ostaja skladiščen pridelek na suhem in hladnem. V takih pogojih bodo čebulnice ostale kakovostne, dobre bodo za naše zdravje. Bogatile nas bodo z vitamini in minerali ter drugimi snovmi, ki so pomembne za naše zdravje in dobro počutje.  Igor Škerbot
Teme
jezi

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Naši vrtni prijatelji z bodičastim plaščem