S takšnimi rastlinami smo lahko prepričani, da bomo vedno uspeli polepšati grede. Z njimi lahko ustvarimo osnovo zasaditve, ki jo potem dopolnimo s širšim naborom rastlin, s katerimi bomo zapolnili manjkajoče dele cvetne sezone in tudi drugače oblikovno zaključili zasaditev. Vrtnica 'F. J. Grootendorst' Grmovnice, s katerimi ne morete zgrešitiNekatere znane grmovnice, kot so denimo vrtnice in hortenzije, potrebujejo ustrezno rez, da bodo uspevale in bogato cvetele iz leta v leto. Kljub temu pa tudi med njimi najdemo predstavnike, ki ne bodo razočarali, saj ne potrebujejo toliko previdnega obrezovanja. Med vrtnicami poskusite z japonskim šipkom (Rosa rugosa). Japonski šipek je grm, ki sploh ne potrebuje vzdrževanja. Obrezati ga boste morali samo, če bo prerasel njemu namenjen prostor. Enako velja tudi za gnojenje, saj ga boste morali gnojiti le na resnično revnih tleh. Za velike grozde rdečih cvetov posadite sorto ’F. J. Grootendorst’, ki vas bo navdušila tudi po sezoni cvetenja, ko bodo grm preplavili veliki plodovi v barvi paradižnika. Za nekoliko manjši grmiček posadite sorto ’Henry Hudson’, ki bo zacvetela z belimi cvetovi. Tudi med hortenzijami lahko najdemo predstavnike, ki so precej preprosti za vzdrževanje, tako da se vam ni potrebno bati, da bi po nesreči odstranili prihodnje cvetove. Namesto vrtne hortenzije (Hydrangea macrophylla) na gredo posadite hrastovolistno hortenzijo (H. quercifolia). Pri hrastovolistni hortenziji spomladi samo odstranite vse poganjke, ki niso pognali listov. Njena podolgovata socvetja bodo lepo popestrila senčne grede, jeseni pa bodo za toplo škrlatno lepoto poskrbeli še njeni obarvani listi. Hrastovolistna hortenzija Zimzeleni listi fortunejeve trdoleske Za zimzelene liste, ki bodo razgibali vrt, tako v sezoni kot tudi pozimi, je odlična izbira fortunejeva trdoleska (Euonymus fortunei). Fortunejeva trdoleska uspeva tako na soncu kot v rahli senci. V okras so njeni zimzeleni listi, ki so pri sorti ’Emerald Gaiety’ obrobljeni s srebrno-belim robom, ki bo pozimi pridobil še rožnat pridih, kar bo dodatno popestrilo ta nezahteven grm. Za zimski okras poskrbi še en grm, ki praktično ne potrebuje nege – beli dren (Cornus alba). Beli dren je trdoživa grmovnica, ki bo najlepša, če jo vsako leto skoraj povsem porežete. S tem boste pomladili grm, ki bo pognal sveže živahno obarvana stebla, s katerimi bo popestril zimsko sivino. Za rdeča ali celo koralno rdeča stebla posadite sorti ’Alba’ in ’Chermesina’. Če želite podobno rastlino z rumenimi stebli, posadite sivi dren, Cornus sericea ‘Silver and Gold’. Zanesljive trajniceTako kot med grmovnicami lahko tudi med trajnicami najdemo zahtevne in manj zahtevne predstavnike. Med zanesljive in zelo trdožive trajnice prištejemo krvomočnice (Geranium). Za izredno zanesljivo, robustno in živahno sorto izberite krvomočnico ’Rosanne’. Pri tej sorti lahko uporabimo čisto vse superlative. Ponaša se tudi z izredno dolgo cvetno sezono. Med zanesljive in robustne krvomočnice lahko prištevamo tudi sorto ’Mavis Simpson’, ki bo zacvetela s čudovitimi nežno rožnatimi cvetovi s temnejšimi žilami. Odlična lastnost te sorte je tudi, da je prijazna do drugih rastlin na gredi, saj se bo razširila med njimi, ne da bi jih zadušila. Če želite nekoliko višje rastline, se lahko odločite tudi za bodoglavec (Echinops). Navadni bodoglavec (E. ritro) je odlična trajnica, ki dobro prenaša vročino in mraz ter uspeva na praktično vseh tipih tal. Za še nekoliko višja rastlina je sorodni E. bannaticus ’Taplow Blue’, ki bo dosegel tudi 1,5 metra višine. Njegova prednost je tudi, da se ne seje sam in vam tako ne bo nekontrolirano zapolnil gred. Vedno lepe hoste Za bolj senčen vrt ali zapolnitev senčnih gred izberite hoste. To so najmanj zahtevne trajnice, zato z njimi nimate praktično nič dela. Senčno gredo bodo hitro zapolnile z velikimi barvitimi listi in jo v sezoni dodatno polepšale s cvetovi. Odlična sorta, ki je celo odporna proti polžem, je ’Blue Mouse Ears’. Njeni modrikastozeleni listi bodo čudovito odsevali kaplje rose ali dežja. Gredo pa bodo v drugi polovici poletja polepšali tudi njeni modrikasti cvetovi. Za nekoliko drugačne liste posadite sorto ’Kikutii’. Njeni listi so izrazito koničasti in sveže zelene barve, zaradi česar je odlična za zapolnitev senčnih gred ter kot kontrast sortam z bolj živahnimi listi. Ne pozabite tudi na čebulniceMed zanesljive rastline, ki ne potrebujejo praktično nič dela, spadajo seveda tudi številne čebulnice. Za zgodnje pomladne cvetove posadite narciso ’Tete-a-Tete’, ki je zgodaj cvetoča pritlikava narcisa iz skupine Cyclamineus. Njeni živahno rumeni cvetovi bodo na grede pričarali pomladno sonce tudi v slabem vremenu. Sorta se odlično obnese na zelo različnih rastiščih, vključno s težkimi tlemi in senco. Za naturaliziranje v trati lahko uporabite številne žafrane. Za resnično velike cvetove posadite pomladni žafran (Crocus vernus), ki ga lahko najdemo v rumenih, belih in modrikastih odtenkih. Čudovit predstavnik je tudi sorta ’Striped Beauty’, ki bo spomladi zacvetela z nežnimi belimi cvetovi z izrazitimi vijoličastimi progami. Za nekoliko bolj senčno lego pa izberite zvončke (Galanthus) ali pasji zob (Erythronium), ki so zaradi tega odličen dodatek tudi za gozdno gredo. Pri pasjem zobu izberite sorto ’Pagoda’, ki bo senco poživil s svojimi rumenimi cvetovi. Narcisa 'Tete a Tete' Pomanjkanje časa ali navdušenja za vrtnarsko delo tako nikakor ni več izgovor, da vam vaš vrt ne bi bil v veselje. Številne rastline lahko skoraj povsem prepustite same sebi in vas bodo kljub temu zanesljivo nagradile s svojimi čudovitimi listi in cvetovi. Matevž Likar

Ta klasifikacija namreč renetam namenja precej prostora, saj v njej najdemo kar šest razredov renet, in sicer ramburne renete, enobarvne renete, borsdorfske renete (mošanclje), rdeče renete, rjaste renete in zlate renete. Diel-Lukasova pomološka klasifikacija je kot izhodišče pri delitvi sort upoštevala tako zunanje kot notranje lastnosti plodov. Izmed zunanjih lastnosti so se upoštevale oblika, velikost in barva plodov, gladkost oz. hrapavost kože, dolžina in debelina pecljev ter velikost in oblika ostankov čašnih listov (muhe). Notranje lastnosti, pomembne za klasifikacijo, so bile naslednje: okus, barva in trdota mesa, aroma plodov, moknatost plodov ter oblika peščišča, ki je lahko odprto ali zaprto. Razredi renet so si med seboj podobni po lastnostih mesa in okusa plodov. Jablanove sorte iz skupine renet imajo razmeroma gosto meso drobnozrnate strukture. Specifična teža plodov je visoka. Plodovi imajo značilno in izrazito aromo, za katero se je uveljavilo skupno ime renetna aroma. Glede na zunanjost plodov pa se razredi med sabo razlikujejo. Glede na videz najbolj izstopajo plodovi razreda rjastih renet. Imajo namreč ''kosmato'' kožo, prav zato se jih je oprijelo ime kosmači. Za plodove razreda ramburnih renet je značilna rebratost, medtem ko so plodovi renet razreda enobarvnih renet v celoti rumeno ali zeleno obarvani. Za plodove razreda rdečih renet je značilno rdeče obarvanje, ki je prižasto ali prelito razporejeno. Plodovi razreda mošancljev so okrogle oblike ter v glavnem majhne do največ srednje velikosti. Še vedno cenjene Z uvajanjem in širitvijo novih jablanovih sort v pridelavo se je razširjenost in zastopanost marsikatere izmed renet zmanjšala, toda povpraševanje po plodovih kot tudi po sadikah posameznih sort te široke skupine sort je tudi pri nas še vedno prisotno. Francosko poimenovanje reinette (ananas reinette, reinette de champagne, reinette du canada …) v slovenskem prevodu pomeni kraljična, kar nakazuje na prestižni značaj lastnosti plodov teh sort. Podobno lahko trdimo tudi za angleško poimenovanje pippin (london pippin, cox orange pippin, parker's pippin …), ki označuje osebo izvrstnih lastnosti. Na Wikipediji danes najdemo navedenih 37 jablanovih sort, ki jih uvrščamo med renete, zagotovo pa jih je poznanih vsaj še za dva ducata več. Zaradi številčnosti jablanovih sort iz skupine renet se bom pri nadaljnji predstavitvi omejil le na tiste renete, ki so še danes najbolj pogoste v jablanovem sortimentu naših drevesnic oziroma pri ponudnikih sadnega sadilnega materiala pri nas. Razredi in sorte Ramburne renete: kanadska reneta, londonski peping Enobarvne renete: ananasova reneta, šampanjska reneta Borsdorfske renete (mošanclji): carjevič, štajerski mošancelj Rdeče renete: baumannova reneta Rjaste renete (kosmači): boskopski kosmač, damasonski kosmač Zlate renete: koksova oranžna reneta, zlata parmena Ananasova reneta Ananasova reneta že zaradi svojega imena vzbuja zanimanje. Z nekaj domišljije si lahko tudi v okusu plodov te sorte pričaramo košček ananasa, sicer pa je zunanjost ploda tista, ki se lahko primerja z na pol prerezanim ananasom. Zunanjost ploda je namreč prekrita s številnimi srednje velikimi rjastimi lenticelami. Plodovi te renete so izredno majhni ter zato primerni predvsem za gospodične z majhnimi usteci. Sinonima za ananasovo reneto kot sta limonček in limonka sta zelo pomenljiva in veliko povesta o zunanjosti plodov. Baumannova reneta Baumannova reneta je pri nas danes ena od manj razširjenih renet, Gre za sorto z lepimi in velikimi plodovi, o njenem tržnem potencialu pa v Humekovem Sadnem izboru iz leta 1928 najdemo naslednji zapis: ''Baumannova reneta ima v trgovini dober sloves. Čislajo jo posebno v južnih krajih, kjer imajo veljavo samo rdeča jabolka. Ko bi bila nekoliko boljšega okusa in ko bi bili plodovi bolj enakomerno razviti, bi bila prvovrstna kupčijska sorta.'' Baumannova reneta Boskopski kosmač Boskopski kosmač je tipičen predstavnik skupine rjastih renet, saj je plod v celoti prekrit z rjasto prevleko. Plodovi boskopskega kosmača so zelo veliki in pogosto tehtajo tudi preko 300 g. V okusu prevladuje kislina, zato ga gospodinje rade uporabljajo za štrudelj. Slaba stran sorte je predčasno odpadanje plodov. Zanimiva so tudi druga poimenovanja za sorto kot sta npr. boskopska lepotica in lepi boskop, ki namigujeta na zunanjo lepoto plodov. Boskopski kosmač Carjevič Carjevič je sorta, ki je še danes ena izmed najbolj priljubljenih sort pri ljubiteljih jabolk. Plod je majhne do srednje velikosti, sočen ter prijetnega okusa brez izrazite arome. Zelo prikupna je zunanjost ploda s tipičnim rdečim obarvanjem, ki mu je dalo ime rdečelička. Manj znano pa je, da carjevič uvrščamo v razred mošancljev, od tod njegov sinonim rdeči mošancelj, Carjevič Damasonski kosmač Damasonski kosmač je stara francoska sorta, ki je bila že leta 1628 kot naključni sejanec najdena v kraju Macon (Mascon) v Burgundiji. V Belletovem Sadjarstvu iz leta 1923 najdemo o njem naslednji zapis.''Sad damasonove renete je oblast, nekoliko enostranski, srednje velik. Temeljna barva kože je rumenkasto zelena, pa večji del prevlečena s sivorjavo rjo. Solnčna stran je značilno rdeče barve ali rjavordeče marmorirana. To jo posebno razlikuje od drugih rjavih renet, kosmačev.'' Boštjan Godec

Pridelke pobiramo v suhem vremenu in jih po potrebi pred spravilom še osušimo. Ob spravilu pridelka z rastlin odstranimo vse poškodovane liste ali druge poškodovane dele. Če pospravljamo čebulo ali česen, pridelek ustrezno osušimo in nato odstranimo nadzemno listno maso in korenine. Pridelan krompir, korenje, peso, radič ob spravilu z vrta in njive temeljito pregledamo še zaradi morebitne prisotnosti škodljivcev (na primer polžev) in te seveda odstranimo. Odstranimo tudi večje kose zemlje, ki se držijo gomoljev in korenov, ampak brez pranja. V primeru, da bomo korenje ali repo shranjevali v zasipnici, delcev zemlje, ki se držijo korenja ali na primer repe ni potrebno odstraniti. Gnitje čebule v skladiščih V letošnji jeseni večina pridelovalcev opaža povečano gnitje čebule v skladiščih. Vzrokov za gnitje je več, pomembno pa je, da ne pozabimo, da je obstojnost in dolžina skladiščenja odvisna v veliki meri od ustreznih kultivarjev, vendar nanjo močno vplivajo tudi čas sajenja, gnojenje (predvsem z dušikom in kalijem), ustrezna vlaga v rastni dobi, zdravstveno stanje posevka in seveda ustrezno ravnanje ob spravilu, saj vsaka poškodba skrajša čas skladiščenja. Že padec čebule z višine 20 cm lahko povzroči poškodbe, ki vplivajo na skladiščno sposobnost. Čebulo skladiščimo samo povsem suho. Hranimo jo lahko v mrežastih vrečah, lesenih zabojčkih ali v boks paletah s presledki med letvicami v primeru večje pridelave. Prostori za skladiščenje morajo biti suhi, zračna vlaga naj bo med 60 in 70%. Temperatura skladiščenja naj bo med 0 in 1 °C. Čebula med skladiščenjem lahko pomrzne, vendar večkratno zmrzovanje in odtajanje v neprimernih prostorih povzroči hitro odganjanje čebule. Pri skladiščenju čebule lahko težave povzročajo čebulna plesen (Peronospora destructor), širi se lahko botritis (Botrytis allii), možne pa so seveda tudi okužbe z bakterijami. Težave s propadanjem čebule v skladiščih zaradi okužbe s čebulno plesnijo in z botritisom zmanjšujemo tudi z izogibanjem mehaničnim poškodbam čebule v času spravila, s pravočasnim spravilom pridelka v suhem vremenu, pri temperaturi višji od 25 °C ter takojšnjim sušenjem čebule. Iz skladišč sproti odstranjujmo in uničujmo obolele čebule. Visoka zračna vlaga in višje temperature v skladiščih se negativno odrazijo tudi na skladiščenih korenovkah, bučah. Vzemimo si čas in v mrzlih zimskih dneh preglejmo malo literature, se posvetujmo s sorodniki in prijatelji ter do naslednje jeseni spremenimo kakšen korak v tehnologiji pridelave, morda kakšno malenkost pri spravilu, malce preuredimo ali pregradimo skladiščne prostore, da se bomo še bolj veselili pridelkov in shrankov z domačega vrta, saj nas bodo s svojim okusom in videzom razveseljevali tudi v dneh, ko na vrtu ne bo sveže zelenjave. Iris Škerbot

Javorji so obsežen rod dreves in grmov. Najpogosteje rastejo v Evropi in Aziji. So zelo raznoliki, od pritlikavih, ki zrastejo komaj kakšen meter visoko in spominjajo na grme, do najvišjih, pravih drevesnih velikanov. Nekatere vrste imajo na deblu in vejah tudi okrasno lubje. Cvetovi so majhni in nepomembni, plod je sestavljen iz dveh krilatih delnih plodičev. Razcepljeni listiNajvečja okrasna vrednost javorjev so njihovi bolj ali manj razcepljeni listi. Vse vrste javorjev so lepe na pogled, japonski (Acer japonicum) in pahljačasti (Acer palmatum) pa so še posebej primerni za okrasne vrtove, ker so vzgojili veliko sort prav za ta namen. Najbolj pogoste sorte japonskih javorjev so vzgojene iz vrste A. palmatum. Nekatere poženejo izredno fino izrezljane liste, na primer A. palmatum ’Dissectum’, katerega listi so kot praproti ali čipke. Ta javor raste bolj v širino kot v višino, tudi barva lubja je rdeča. Raste zelo počasi in doseže v višino komaj meter in pol, v širino pa tri metre in več. Oblika rasti je gobasta s široko razprostrtimi vejami. Uporaben je za zasaditev v skalnjake, ribnike, pod večja drevesa ali kot samostojna rastlina. Sorte za vse okuse Sorta ’Atropurpureum’ ali rdečelistni japonski pahljačasti javor je prav tako zelo priljubljeno vrtno okrasno drevo ali večji grm. Listi so globoko narezani in temno rdeči, jeseni se obarvajo škrlatno rdeče. Potrebuje zavetno lego, saj je občutljiv za veter. Najbolje je, če raste v polsenčnem prostoru, kjer ne bo preveč izpostavljen sončni pripeki in izsuševanju tal. Zelo intenzivne rdeče, oranžne in zelene barve listov imata sorti pahljačastega javorja ’Osakazuki’ ali ’Linearilobium’. Nekatere sorte pa se lahko pohvalijo še z barvitimi stebli, ki okrasijo vrt tudi v obdobju, ko ni listja. Za koralno rdeča stebla posadite sorto ’Sango-Kaku’. Rdeča stebla so odlična kombinacija zlato rumeni barvi jesenskega listja. Poleg pahljačastega javorja se na vrtovih pogosto goji tudi javor A. shirasawanum ’Aureum’, ki ga poleti prekrivajo čudoviti rumenkasto-zeleni pahljačasti listi. Sorta ’Bloodgod’ je zelo lepa zaradi temno rdečih listov. Ima najtemnejše liste med vsemi pahljačastimi javorji. Temno rdeči listi se razvijejo zgodaj spomladi in obdržijo barvo čez vse leto. Ima močno pokončno rast. Poganjki so močni in odporni proti vetru. Dobro prenaša neposredno sonce, ki lahko ožge liste drugih sort. Ta sorta tudi ni občutljiva za suho podnebje. Rastlina je visoka pet metrov in široka 2,5 metra. A. palmatum ’Butterfly’, pisanolistni japonski javor, je čudovit zaradi barve listov. So pisani, izmenjujejo se rožnata, zelena in drap barva. Jeseni se del, ki je drap, spremeni v nežno rdečo. Zraste 2,5 do 4 metre visoko in pol drugi meter široko. Zanimivi sta tudi rumeno oranžni sorti: ’Katsura’ ima spomladi oranžne, poleti svetleče zelene in jeseni oranžno rdeče liste. Listi sorte ’Orange Dream’ so sprva zlato oranžno rdeči, poleti se obarvajo zeleno. Sorta ’Shishigashira’ raste pokončno, običajno ima več debel že iz tal. Listi so majhni in oblikovani tako, kot bi bili pomečkani. So zeleni, jeseni se obarvajo ognjeno rdeče. Dobro prenaša sonce in veter. Lahko ga gojimo v loncu ali oblikujemo v bonsaj. Raje kisla kot bazična tla Vsaka sorta javorja ima kakšno svojo posebnost, na splošno pa javorji najbolje uspevajo na svežih do vlažnih, dobro prepustnih, srednje bogatih peščeno-humoznih tleh. Ustrezajo jim nevtralna ali kisla tla, apnenca oziroma bazičnih tal ne prenašajo dobro. V prvih letih je priporočljiva zastirka in hrastovega listja ali borovih iglic, ki bo zakisala tla in zadrževala vlago. Pozimi pazimo, da sneg ne polomi vej, ker ima javor krhek les. Njegove potrebe po toploti so majhne, zelo dobro uspeva tudi v hladnejših legah. Je prezimno trdna vrsta, čeprav mlade rastline včasih poškoduje pozna slana. Slabo prenaša sušo, zato ga sadimo v vlažne, pred suhimi vetrovi zavarovane lege. Javorjev ni potrebno rezati, raje izberite sorto, ki ustreza prostoru na vrtu. Načeloma noben japonski ali pahljačasti javor ne mara izrazito sončnega rastišča, še posebno ne tisti, ki imajo liste drugih barv, ne zelene. To ne pomeni, da mu izberemo senčno rastišče, temveč tako, kjer se bo ognil opoldanski ali popoldanski pripeki, torej vsaj nekaj ur sence ali polsence. Japonski javorji rastejo srednje počasi do počasi, zato so primerni tudi za posode in terase ali balkonske grede. Odlična stran številnih okrasnih japonskih javorjev je, da ne zasedejo veliko prostora v primerjavi s svojimi velikimi sorodniki.

Rastline so od nekdaj naše spremljevalke. Z njimi okrasimo bivalne prostore, okenske police, balkonske ograje in vrtove. To je naša dolgoletna tradicija, ki jo ohranjamo. Del vrta namenjamo tudi pridelavi uporabnih rastlin. Gojimo zelenjavo ter sadno drevje in jagodičje. Vse bolj cenimo doma pridelano hrano, za katero vemo, da je zdrava in varna ter brez dodatkov, ki vplivajo na naše zdravje. Za delo z okrasnimi in uporabnimi rastlinami moramo imeti veselje in znanje. Marsikdo je v zadnjih mesecih, ko smo bili več doma, odkril veselje do vrtnarjenja in znanje šele pridobiva. Ne glede na znanje in izkušnje pa so novi pristopi, nova spoznanja domačih strokovnjakov ter novi tehnološki urepi pri pridelavi vedno dobrodošli. V reviji Moj mali svet vas enkrat mesečno zalagamo s koristnimi vrtnarskimi nasveti in drugimi zanimivimi vsebinami za ljubitelje narave.  - Pišemo o sobnih rastlinah in okrasnih rastlinah na vrtu: - V vsaki številki objavljamo nasvete, zanimivosti, drobne vrtičkarske ukane in novosti s področja vrtnarstva in sadjarstva: - V rubriki Permakulturni vrt vas čakajo nasveti s področja vrtnarjenja na povsem naraven način. - V reviji pišemo tudi o temah, kot so gobarjenje, čebelarstvo, zdrava prehrana, male živali, narava, opisujemo vrtove po svetu.  - V vsaki številki je objavljen setveni koledar z luninimi menami in napotki za hujšanje ter nagradna križanka. Prisotni smo na spletu, kjer si lahko ogledate tudi naše video vsebine, in facebooku. Vabljeni v našo družbo!  Pokličete nas lahko na telefonski številki: 01 473 53 59 ali 064 222 333 ali nam pišete na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si. E-naročila na revijo sprejemamo tudi na povezavi: https://kmeckiglas.com/naroci_se_kg Marjetka Hrovatin, odgovorna urednica revije Moj mali svet   

Kaj lahko storimo, da bo težav s propadanjem pridelka v času skladiščenja čim manj? Zelo pomembno je, da pridelke pobiramo v ustrezni zrelosti, saj lahko prezrele pridelke običajno skladiščimo le krajši čas. Vsekakor moramo biti pozorni na to, da za skladiščenje izberemo pridelke, ki so vsaj na oko videti zdravi in so nepoškodovani. Pridelke pobiramo v suhem vremenu in jih po potrebi pred spravilom še osušimo. Ob spravilu pridelka z rastlin odstranimo vse poškodovane liste ali druge poškodovane dele. Če pospravljamo na primer čebulo ali česen, smo vajeni, da pridelek ustrezno osušimo in nato odstranimo nadzemno listno maso in korenine. Pridelan krompir, korenje, peso, radič ob spravilu z vrta in njive temeljito pregledamo še zaradi morebitne prisotnosti škodljivcev (na primer polžev) in te seveda odstranimo. Odstranimo tudi večje kose zemlje, ki se držijo gomoljev in korenov, ampak brez pranja. Če bomo korenje ali repo shranjevali v zasipnici, delcev zemlje, ki se držijo korenov ali gomoljev, ni potrebno odstraniti. Skladiščne težave pri krompirju V prispevku o shranjevanju zelenjave v tokratni številki revije Moj mali svet so zapisani podrobnejši podatki o ustreznih skladiščnih temperaturah in relativni zračni vlagi za posamezno zelenjavo. Kakšne so lahko posledice, če v domačih skladiščnih prostorih ne moremo zagotoviti ustreznih pogojev, bodisi zaradi lokacije in načina gradnje samega objekta, skladiščenja različnih pridelkov v istem prostoru in ob istih pogojih ter podobno? Kako pomembna je zračna vlaga v skladiščnih prostorih, lahko vsako leto spremljamo kar pri doma skladiščenem krompirju. Na gomoljih krompirja, skladiščenih v domačih kleteh z višjo zračno vlago, imamo pogosto težave z belo in suho trohnobo, mokro gnilobo in srebrolikostjo, težave pa lahko povzročajo tudi gomolji, okuženi s krompirjevo plesnijo, črno nogo … Bela trohnoba krompirja (Fusarium spp.) je zelo stara bolezen krompirja, ki se pojavlja povsod, kjer pridelujemo krompir, okužuje pa samo gomolje med skladiščenjem. Glive so prisotne v vsakih tleh, mnogo pa jih je tudi na površini gomoljev. Glive v gomolje prodirajo skozi rane oziroma poškodovano kožico. Prva znamenja se na gomoljih pokažejo v treh do štirih tednih po okužbi. Na površini gomoljev se najprej pojavijo majhne rjave pege, ki se hitro večajo. V suhem skladišču so pege vdrte, s koncentričnimi gubami. Na površini pa se kažejo bele, modre ali rožnate bradavice, ki nosijo spore glive. Notranjost gomoljev porjavi, sčasoma pa nastanejo votline. Gomolji večkrat povsem propadejo, se izsušijo in postanejo trdi. V vlažnem skladišču se gomolji ne izsušijo, površina peg pa je pokrita z belim ali modrikastim micelijem glive. Gomolji so mehki in zgnijejo, zlasti če se pojavi še okužba z bakterijami. Krompir se pregreva in gnitje se zelo širi. Suha trohnoba (Phoma exigua var. foveata) je zelo podobna beli trohnobi, ki veliko škodo povzroči v skladiščih, kjer se hitro širi v vlažnem okolju. Večina okužb v praksi je povezanih s poškodbami gomoljev ob izkopu, pri sortiranju in transportu, bolezen pa v gomolju počasi napreduje in škodo opazimo šele v februarju. Če kopljemo krompir z neutrjeno kožico v vročem vremenu, se v skladišču rada pojavi mokra gniloba (Phytium ultimatum). Gliva v gomolje prodira skozi poškodovano kožico, zlasti ob izkopu. Okuženo tkivo se mehča in postaja kašasto, kožica, ki ga pokriva, pa postaja temna in vlažna ter zlahka poči. Iz razpoke se cedi vodena tekočina. Bolni del gomolja je s temno mejno črto ostro ločen od zdravega dela. Kadar se okuženi gomolji hitro posušijo, se napadeno tkivo močno skrči in okamni. Na gomoljih krompirja skladiščenih v domačih kleteh z višjo zračno vlago imamo pogosto težave z belo in suho trohnobo, mokro gnilobo, srebrolikostjo Tudi srebrolikost (Helminthosporium solani) je pogosta bolezen na krompirjevih gomoljih. Prva znamenja okužb lahko z natančnim opazovanjem vidimo že v času izkopa krompirja, vendar se hitro širi med skladiščenjem. Prepoznamo jo po okroglastih pegah na površini gomoljev, ki se srebrnkasto lesketajo. Pege so najprej posamezne, nato se širijo ter združujejo in lahko prekrijejo ves gomolj. Zlasti nevarna je bolezen v zelo vlažnem in toplem skladišču. Čez čas se pojavijo številne drobne črne pike – sklerociji. Zaradi okužbe z glivo postane kožica prepustna in iz okuženih gomoljev izhlapi precej več vlage kot iz nepoškodovanih. Okuženi gomolji bolj ali manj ovenejo. Reševanje težav Za zmanjševanje težav z vsemi naštetimi boleznimi krompirja, ki se širijo v skladiščih, bodimo pozorni že pri izkopu, prevozu, sortiranju in skladiščenju krompirja ter ravnajmo tako, da bodo gomolji čim manj poškodovani. Gomoljev nikoli ne izkopavajmo pri temperaturi nižji od 10 °C, prav tako ni priporočljivo izkopavanje v zelo vročih dneh ali vsaj v najbolj vročih urah. Izkopanih gomoljev ni priporočljivo dalj časa izpostavljati soncu. Krompir pa nato skladiščimo v čistem, suhem in hladnem prostoru (najprimernejša temperatura je 3 do 5 °C). Skladiščen krompir redno pregledujmo in sproti odstranjujemo morebitne gnile gomolje. Se nadaljuje. Iris Škerbot