Okrasne in koristne jerebike

19 novembra, 2020
0
0

To je okrasna in sadna rastlina, ki z bogatimi soplodji pozimi zanesljivo nasiti predvsem mnoge ptičje želodčke. Vsaj pri katerih od sort so plodovi tudi za vrtnarjev okus že kar majhna poslastica in v predelani obliki so posebnost za sladokusce.

Najprej lepota

Kdor daje prednost okrasnemu delu vrta pred sadovnjakom, bo jerebiko opazil in cenil že spomladi zaradi velikih kobulov belega cvetja, ki pa z izrazitim vonjem ne prija ravno vsakemu nosu. Vse poletje prijetno deluje zelenilo pernato sestavljenih listov, ki so po spodnji strani sivozeleni. Proti jeseni se zaobljeni in okoli 8 mm debeli plodovi obarvajo rdeče. Ker ostanejo na drevesu dolgo v zimo, so po odpadanju listja lep vrtni okras in mnogim pticam pogrnjena mizica. To so splošne značilnost za navadno jerebiko (Sorbus aucuparia), ki ima večje število sort. Med seboj se razlikujejo po rasti, obliki listov, barvi in velikosti plodov.

Moravska sladka jerebika, včasih omenjena kot sorta ‘Edulis’, je skoraj že sadna vrsta, podobno kot sorodni skorš.

Za okras služi piramidasta jerebika ‘Fastigiata’, ki zraste do osem metrov visoko. Oblikovna protiutež ji je povešava ‘Pendula’, sorta ‘Asplenifolia’ pa je zanimiva zaradi posebno globoko narezanih in zobatih listkov v do 20 cm dolgem sestavljenem listu.

Od divje jerebike, ki je sicer imenitno vrtno ali parkovno drevo, seveda ne pričakujmo okusnih plodov, ker so v presnem stanju grenki in kisli ter s premerom manj kot centimeter.

Povrhnjica je motno cinobrasto rdeča in brez pikic. Pri žlahtni moravski jerebiki jagode merijo več kot centimeter, sladko kiselkastega okusa in škrlatno rdeče s svetlo rumenimi pikicami. Dobri opazovalci prepoznajo moravsko jerebiko tudi takrat, ko je brez listja: koničasto brstje je dolgo do centimeter (pri divji kvečjemu polovico toliko) in skorja enoletnih mladic je temnejša kot pri izhodiščni vrsti. Nekaj očitnih razlik je tudi pri listih.

Sadje posebne vrste

Iz naše navadne jerebike je kot mutacija nastala sladka ali moravska jerebika (Sorbus aucuparia ‘Edulis’), ki se je posebno v nekoliko višjih legah izkazala kot zelo zdravo sadno drevo. Omeniti velja, da so jerebiko gojili zaradi sadja že v zgodnjem srednjem veku, intenzivnejše zanimanje zanjo pa se je začelo šele pred dobrimi 120 leti.

Moravsko jerebiko zelo cenijo predvsem v Nemčiji in Avstriji, a tudi v Rusiji, Bolgariji in na Poljskem.

Koristnost moravske jerebike je v bioloških in zdravilnih učinkovinah plodov, predvsem v vsebnosti vitamina C. Sladkor in pektin sta tudi zraven, zato iz zrelih jagod lahko pripravimo sadni sirup, sok, kompot, marmelado ali žele. Ljubitelji posebnosti bodo iz jerebike žgali sortno žganico, naredili sadni liker ali jerebikovo vino. Kandirane jagode menda krepko konkurirajo rozinam v najboljšem domačem pecivu. Iz plodov delajo kis, posušeni pa dajejo tudi okusen čaj. V ljudskem zdravilstvu velja, da ugodno delujejo pri diabetesu in boleznih žolča in jeter.

Plodove pobiramo septembra ali pozneje, ko se začnejo mehčati. Kobule previdno polomimo ali odrežemo, da ne poškodujemo rodnih brstov za naslednje leto.

Večja drevesa dajejo v dobri letini kar do 40 kg plodov. Vse sortne jerebike drevesničarji cepijo navadno na dveletne sejančke, ki jih vzgojijo iz stratificiranega semena. Pomladno spajanje je prav toliko zanesljivo kot poletno očesljanje. Viseče oblike seveda cepimo v krošnjo.

Doma in po svetu

Ob navadni jerebiki raste pri nas še več vrst iz rodu Sorbus. Med njimi je verjetno najbolj vpadljiv navadni mokovec (Sorbus aria), ki ob vsakem pišu pokaže izrazito bele spodnje strani listov. Po območju višje Himalaje raste kašmirska jerebika (Sorbus casmeriana), medtem ko hupeška jerebika (Sorbus hupehensis) z belimi in rahlo rožnatimi cvetovi, podobno kot Sorbus prunifolia (novejše odkritje, doma v Junanu) domuje na Kitajskem. V tamkajšnji pokrajini Sičuan pa so pred okoli 80 leti odkrili skoraj izginulo Sorbus bissetii in po zapletih so jo le ohranili in je posebno priljubljena med angleškimi ljubitelji. Odrasla ne preseže štiri metre, plodovi so rožnati in v zrelosti postanejo biserno beli. Predstavnike jerebik najdemo po vseh zmernih podnebnih pasovih severne poloble.

Izidor Golob

Oznake