O boru, ki nas gleda s strehe

23 oktobra, 2020
0
0

Najbolj znamenito drevo Jadrana boste našli nekje na sredini hrvaškega otoka Brač, v kraju Nerežišće, kjer je trdno zasidrano na kamniti strehi cerkvice Sv. Petra in Pavla v centru mesta.

Je pravi ponos domačinov in njegova podoba je obvezen okras vsakega doma pristnega Bračana.

Lahko bi rekli, da je to drevo med največkrat fotografiranimi podobami tega čudovitega dalmatinskega otoka, poleg umetno ustvarjenega Zlatnega rta na Bolu.

Drevo je ovito v mreže skrivnosti in ob njem se nam postavlja nešteto zakajev in vprašajev. Kako je prišlo tja gor? Kakšna je njegova starost? Od kod črpa vodo in hranila in kako je mogoče, da sploh preživi v peklenski dalmatinski vročini na tisti od vročine razbeljeni cerkveni strehi?

Drevo meri v višino 170 cm in ima obliko nekakšnega bonsaja, zaradi ekstremno ostrih življenjskih pogojev, v katerih raste. Pripada vrsti črni bor (Pinus nigra).

Nekateri ga opisujejo kot samostojno podvrsto – dalmatinski črni bor (Pinus nigra var. dalmatica), ki raste večinoma le na v višjih predelih Brača, Hvara in na Korčuli. Črni bor na Braču se pojavlja se na nadmorski višini med 400 in 700 m, medtem ko bomo na nižjih območjih in ob obali lahko poležavali predvsem v senci alepskih borov (Pinus halepensis).

Za črni bor je značilna skromnost in trdoživost. Raste lahko na izjemno slabih rastiščih, rad ima veliko svetlobe in dobro se upira orkanski primorski burji. V Sloveniji je črni bor tipična vrsta pogozdenega Krasa.

Nič kaj drugega namreč ni zmoglo zrasti na izprani skalnati presušeni površini izsekanega kraškega sveta. Črni bor bomo v naravi prepoznali po iglicah, ki so dolge 8-16 cm, skorja pa je sivočrna. Od barve skorje tej vrsti tudi poimenovanje. Posebno drevo na Braču ima iglice krajše. Dolge so od štiri do sedem centimetrov in izraščajo v ščetinastih šopih.

Drevesce je na cerkev lahko prišlo na več načinov: lahko je seme tja zanesel močan veter, ki pozimi brije po goščavah Brača, lahko ga je prinesla ptica in ga mimogrede odložila na streho, medtem ko si je odpočila od leta. V resnici nihče nima odgovora na to in vprašanje ostaja brez odgovora. Starost drevesa je zelo različno ocenjena med sto in dvesto leti, nihče pa si še ni drznil vrtati luknje v to čarovnijo narave in z modernimi orodji ugotavljati natančne starosti drevesa.

Drevo je zavarovano že od leta 1969. Pred leti, ko so cerkvico obnavljali, so še posebej pazili, da drevesa ne bi kakorkoli poškodovali ali mu spremenili življenjskih pogojev.

Ni znano, ali ima drevo morda skrite koreninice, ki segajo vse do zemlje, ali se preživlja zgolj s hranilnimi snovmi in vodo, ki se ujame med porami strešnikov. Iz notranjosti cerkvice se ne vidi korenin in nobenih znakov ni, ki bi izdajali drevo na strehi. Tako imamo še eno vprašanje brez pravega odgovora.

Pravzaprav pa za iskreno navdušenje nad tem drevesom ne potrebujemo vedeti vsega, kar bi si morda želeli. Dovolj je samo nasproti njega posedeti v senci in ga nemo občudovati. Ko sem ga v pripekajoči julijski vročini opazovala, se mi je v nekem trenutku zazdelo, da je prav ošabno lep in da je v resnici vedel, kako zelo mi je všeč. To posebna drevesa s posebnimi zgodbami prav dobro čutijo.

Mateja Kišek

Oznake